Smrt stare žene

Precej let nazaj sem imela s.p. Pomoč in nega ostarelih oseb (na domu). Pri delu mi je občasno pomagal kolega- negovalec. On mi je povedal za neko gospo, ki bo pravkar prišla iz bolnice in bo rabila tovrstno pomoč. Takrat je že funkcionirala Pomoč na domu s strani Csd-ja (negovalke so bile zaposlene preko javnih del in tam sem tudi sama prej delala) a ta servis takrat še ni nudil popoldanske, nočne in pomoči ob praznikih ter vikendih. Tako smo vskočili mi "privatniki" in pomagali ob vseh možnih časih.
Žena, ki sem ji pozabila ime, je bila stara in brez otrok ter ožjih sorodnikov. Domov so jo pripeljali v bistvu umret. V bolnici je preležala več tednov in posledično je imela za pest globoke rane po zadnjici in nogah. Patronažna sestra je hodila in vsak dan previjala te rane.
Žena se ni skoraj nič odzivala. Ne vem kako je prišlo do tega, da sem na koncu hodila k njej zjutraj in zvečer, vsak dan.
Umila sem jo, jo po potrebi preoblekla, zamenjala plenico, ji ponudila kaj za pojest in popit, vendar jedla skoraj ni več, le še kak požirek čaja je naredila. Zadnje dni niti tega ne več.
S patronažno sestro sva se zjutraj včasih srečali in se v kuhinji pogovarjali kako nenavadno je, da se njene preležanine tako lepo celijo, ko pa ona vseeno počasi odhaja, umira..
Kot da njeno telo še ne želi oditi, njen duh pa se je že prepuščal procesu slovesa tuzemeljskega življenja.
Ne spomnim se natančno, a mislim, da sem k njej redno hodila kake tri tedne. Nikoli ni nihče poklical, se zanimal zanjo, razen patronažne, mojega kolega negovalca in mene.
In prišli so zadnji dnevi, zadnji dan. Takoj sem opazila, da je skoraj že povsem odsotna. Vseeno sem ji naredila nego. A nisem mogla oditi, nisem je mogla pustiti same umreti, čeprav je umirala povsem sama, kljub moji prisotnosti. Že prej je bila neodzivna, kot v nekem svojem nedostopnem svetu je lebdela. Obsedela sem poleg nje. Nič drugega nisem naredila. Bilo mi je rahlo nelagodno, a nisem odšla. Tako sva sedeli kako uro, dve, ne vem več. Vmes sem vstala in šla na stranišče ali v kuhinjo po vodo zase in takrat enkrat vmes je odšla.
Na začetku nisem bila povsem prepričana, če je zares odšla. Saj je bila ista kot prej. Poiskala sem ogledalce in ga prislonila k njenemu obrazu. Ni bilo sape.
Obsedela sem še nekaj trenutkov. Z neznano staro ženo, ki ji ne vem več imena in je ta svet zapustila v moji prisotnosti, a vendarle tako zelo sama.
V kuhinji sem pobrskala po predalih in našla tisto belo gospodinjsko svečo. Postavila sem jo na mali krožniček poleg njenega telesa. In ji zaželela večni mir in pokoj.
Čakanje na mrliškega oglednika in pogrebni zavod je bilo mukotrpno in dolgotrajno.
Odprla sem kuhinjsko okno, saj je sobo začela napolnjevati prisotnost smrti. Hodila sem od sobe do kuhinje, se nagnila skozi okno in globoko vdihnila mrzel zimski zrak, šla spet nazaj, pogledovala na uro...in se zopet soočala s svojimi strahovi.
Dolgo je trajalo, da so jo prišli iskat.
Nikoli mi nihče ni niti dinarja/tolarja plačal za vso mojo nego. Pa mi niti ni bilo več pomembno, nisem iskala plačila.
Dolga leta se nisem spomnila na to ženo. Zadnji vikend in dnevi prej, ki so me pripravljali na proces iniciacije umiranja na delavnici Adriana Kezeleja, pa me je.
V bistvu je nikoli ne bom pozabila. Te hude samote umiranja.
(zapisano 8.11.2017)