Življenje potem

Potrebovala sem avto, v katerem je umrl. Zato sem prosila njegova dva prijatelja naj ga gresta iskat v garažo, kjer se je zgodilo.
Prosila sem ju, naj odstranita tudi vse prevleke s sedežev.
Garaža je bila na drugem koncu mesta, ob maminem stanovanju, kjer je preživel svojo zadnjo noč.
"A veš tisti zračniki v garažah, ki so v obliki lukenj, izvrtanih v steno. Vsaka luknja je bila zamašena s koščkom spužve ali cunje." mi je kasneje povedal en od njiju. (Kakih 9 ali 12 lukenj je bilo, ne spomnim se natančno.)
Ta podatek me je še naknadno prizadel. Tako zelo si je želel oditi stran, tako želel, da se mu smrt posreči, da je skrbno zamašil vsako luknjo skozi katero je v garažo dotekal svež zrak.
Dolga leta potem sem razmišljala  o tistih luknjah in njegovi silni želji oditi stran od mene, od naju.
Ko sem se prvič usedla v najin avto, ki ga je zadnji 'videl' živega in prvi mrtvega, se je v meni prebudil neznanski orkan čustev.
Če ne bi imela malega otroka, bi avto nedvomno takoj, ko bi bilo mogoče prodala. Tako pa sem ga potrebovala in odločila sem se iti preko tega, iti v to pravzaprav.
Ni bilo enostavno. A sčasoma je šlo.
Zapuščinska razprava je bila več kot devet mesecev po smrti. Ker je avtu medtem potekla registracija in je bil pisan nanj, ga po takratnih predpisih nisem mogla registrirati. Zato sem ga vozila kar takega.
Nekega popoldneva, takoj po službi, ko sem bila na poti v vrtec po sina, me je ustavila policija.
"Takoj odmontirajte tablico."
"Kako? Nimam s čim."
"Pojdite na črpalko, si sposodit izvijač in odšraufajte."
Solze so mi prišle na oči.
"Otrok me čaka v vrtcu. Sama sem, nimam nikogar, da ga gre iskat. Ura je pa že skoraj pol petih." sem proseče pogledala policaja potem, ko sem se z bližnje pumpe vrnila z izvijačem.
Omehčal se je.
"V redu, pustite potem to, ampak doma obvezno takoj tablice dol, jih vrnite in nikakor se več vozit s takim avtom. Če vas slučajno dobim, bo visoka kazen."
Oddahnila sem si, z izvijačem stekla nazaj do črpalke, ga vrnila in se odpeljala v vrtec, kjer je bil Lovro že zadnji. Samo on in vzgojiteljica sta me čakala. Opravičila sem se.
Avto je potem stal pred blokom, dokler se ni kmalu zatem zgodila zapuščinska razprava.
Nekaj mesecev po smrti, ko sem peljala Lovra na obisk k noni (njegovi mami), je omenila v pogovoru, da je morala izprazniti garažo in da je vse stvari v njej zvlekla k bližnjim kontejnerjem za smeti in da so sosedje in ljudje, ki so hodili mimo, pobrali čisto vse kar je bilo uporabnega.
Pogledala sem jo kot tele v nova vrata.
"Zakaj pa niste poklicali mene?" Skomignila je z rameni.
Med stvarmi, ki so jih v dar dobili tujci, je bila moja oprema za tek na smučeh, klasične smuči in pancerji, kompletna skoraj nova oprema za kampiranje, s pravim praktično novim šotorom Induplati Jarše za 4 osebe (takim platnenim, klasičnim), vsa Vojkova smučarska oprema) in cel kup orodja (ker on je znal marsikaj narediti sam)....
Nikakor nisem razumela. Moja tašča, mama očeta mojega sina meni, nama ni privoščila nič od tega.
Nikoli kasneje, niti takrat, ji tega nisem očitala, vendar mi ni bilo vseeno.
Počasi sem vse nakupila nazaj (le smučarske opreme ne več), Lovru pa sem želela prihraniti te dogodke in mu nisem nikdar pripovedovala kako se je družina njegovega očeta v resnici obnašala do mene.
V nekem trenutku me je prijelo, da z njimi prekinem popolnoma vse stike. Če bi bila sama, sem prepričana, da bi jih. Ker pa sem želela, da Lovro pozna tudi družino svojega očeta, da ve od kje in kam segajo njegove korenine, tega nisem naredila. Zelo zavestno sem šla čez in skozi svojo bolečino zavračanja njegove družine. Ni mi žal. Marsikdaj je bilo prekleto težko.
Leta kasneje sva z njegovo mamo postali pravi prijateljici. Tudi njej ni bilo lahko, nezamisljivo težko je na tak način izgubiti svojega otroka. Da bi jo odrezala še od vnuka, je bilo nezamisljivo pa meni.