Prisluh

Nikoli nisem dvomila v pomrtno življenje. Vse svoje otroštvo sem odraščala z zgodbami o duhovih, ki so se vračali nazaj k mojim prednikom (stari mami, prababici, starim tetam..) z namenom, da jih bodisi prosijo za odpuščanje ali pa se njihova podoba pojavi v trenutku njihove smrti, kot preblisk, sporočilo, pozdrav.
Moja stara mama je bila glavni "krivec" za to, da sem vedno brezpogojno verjela v življenje po življenju. In še vedno verjamem.
Moj stari oče je umrl zaradi bolezni, ko je bila stara komaj 35 let.  (Jaz sem bila stara 25, ko je umrl Vojko.)
Bila je izredno lepa ženska, prava lepotica. Na kmetiji je ostala sama s štirimi otroci. Si moram misliti kako mu je bilo hudo, ko je prepoznal, da odhaja in da bo nekdo lahko prišel za njim, se oženil s to prelepo, ponosno in močno žensko, ter živel tam na sadovih njegovega dela in ustvarjanja. (kmetiji) Zato je vse imetje, vso zemljo prepisal na otroke, njej pa je dodelil le status gospodarja in uporabnika zemlje. Tako nihče ne bo mogel prevzeti kmetije, razen kasneje otrok. (upam, da sem vsaj približno napisala tako, kot je bilo)
Stara mama je svojega moža ljubila. Ostala mu je zavezana do kraja.
Po njegovi smrti, se ji je pogosto prikazal, hodil vštric z njo, ji celo ponudil roko ipd... Hodil je nazaj, da bi mu odpustila, da bi ga spustila... (sedaj vidim celo nekaj podobnoti med nama, le da jaz svojemu Vojku nisem ostala zavezana..)
Ne spomnim se natančno, kdaj se je začelo. Potem, ko se je vse umirilo, kak teden po njegovi smrti.
Nekega večera, ko sem stala v kuhinji in gledala ven, skozi okno in seveda razmišljala o njem in vsem skupaj, je nekdo potrkal na okensko steklo. Stanovala sem v 4. nadstropju in okno ni imelo dostopa od zunaj.
Nekoč, ko sem zopet stala zvečer pri oknu in gledala ven ter se utapljala v solzah in bolečini, je mali Lovrov stolček iz ratana, ki je stal kak meter od mene, začel škripati, kot bi nekdo stal na njem in se po njem prestopal. Pogledam stol, ki škripa in nič ne vidim, čez nekaj trenutkov preneha.
Ob drugi priložnosti sem pod stropom slišala pok, povsem podobno in enako glasno, kot bi počil balon. Takšna pokanja pod stropom, v stanovanju, ne zunaj njega, sem kasneje slišala še velikokrat.
Tudi škripanje in pokanje pohištva se je začelo takrat in trajalo precej dolgo, kar nekaj let.
Z eno izjemo, Lovro teh zvokov ni nikoli slišal, četudi je bil včasih zraven ali pa je spal.
Nekega večera na obletnico njegove smrti, ko sva z Lovrom sedela v kuhinji in večerjala, se je nenadoma zaslišalo, kot bi nekdo pred vrati žvenketal z velikim šopom ključev. Jaz sem takoj vedela koliko je ura. Tudi Lovro je pogledal, nekaj trenutkov tako molčiva, potem ta nekdo začne vtikati ključ v ključavnico najinih vhodnih vrat. Takrat pa sem skočila pokonci. Opogumljena z dejstvom, da tudi Lovro sliši, sem počasi stopila proti vratom. Zvok je prenehal. Zares pogumno odklenem vrata, pogledam ven na hodnik, prižgem luč, grem po hodniku navzdol, nikjer nikogar. Lovru sem rekla, da se je gotovo nekdo zmotil, a seveda se ni. V našem nadstropju so bila le štiri stanovanja. Vsi smo se poznali med seboj in gotovo bi bilo slišati, odpiranje sosedovih vrat, če bi se kdo zmotil. Šla sem vse dol do kleti. Zdajle se sama sebi zdim res pogumna.
Prvo leto po smrti sem vse večere spala pri prižgani nočni lučki. Zvečer in ponoči mi je bilo najtežje.
Te zvoke sem precej pogosto poslušala nekaj let, kasneje so se razredčili in na koncu, kot bi odrezal prenehali.
Nekemu znancu, ki me je nekoč vprašal kako sem, sem povedala, da slišim nenavadne zvoke. S fizikalnega stališča mi je začel razlagati možne obrazložitve za njih.
Vendar za nekatere reči preprosto veš kaj so. Ni razlag. Le energija, ki se želi uravnovesiti.
Adrian Kezele pravi, da se nam po smrti najpogosteje oglaša neke vrste astralno truplo in ne duša.
Duša naj bi po smrti imela svojo pot in se redko ozira nazaj. Astralno telo pa je ostanek naše osebnosti in torej še vezano na zemeljsko, tudi po smrti.