Privid

Ležim v postelji, na hrbtu. V kotu sobe imam prižgano nočno lučko. Noč je. Naenkrat ga zagledam nad seboj. Prav takega kot je bil. Vem, da je mrtev, a je tu.
Strah me je. Uleže se name, čez odejo čutim vso težo njegovega telesa. Svoj obraz približa mojemu. Čutim toplino, prav tako njegovo rahlo pikajočo brado. Leži na meni in me pritiska. Nič mi noče, a meni je zoprno in nelagodno. Ne govori.
Naenkrat se dvigne in se okobal usede name. Povsem jasno ga vidim. Točno on. V rokah se mu pojavi nož velik skoraj kot meč. Z grozo ga gledam. Ko se malo premakne, da bi ta meč prijel še malo drugače, oz ga začne z obema rokama dvigati nad svojo glavo, s kretnjo, ki nakazuje, da me namerava zabosti, takrat opazim, da je meč pravzaprav narejen iz neke vrste finega in natančno izdelanega kartona. A povsem isti kot meč. Oster, dolg in nevaren. In kartonast. 
Začnem se premetavati pod njegovim telesom in skušam se izviti stran, a mi ne uspe. Prikovana sem na posteljo in on nad menoj.
Nekaj trenutkov tako drži meč z obema rokama nad svojo glavo in me gleda, povsem brezizrazno. In potem začne počasi ta meč potiskati navzdol, proti meni. Jaz začnem skoraj vreščati. Z obema rokama ga odrivam proč od sebe, on se ne da, še naprej potiska meč proti mojemu prsnemu košu. "Ubiti me hočeš", mu rečem.  On nadaljuje, jaz se branim, ob tej borbi se meč, ker je bil le kartonast pomečka, on pa vseeno nadaljuje in nadaljuje. In ko skoraj pride do mojih prsi, ko ga začutim, da je povsem blizu, se zbudim. Planem pokonci in ugotovim, da sem spala.
Vse je bilo kot je bilo v resnici. V sanjah sem mislila, da se to res dogaja.
 Prisegla bi, da je bil še trenutek nazaj tukaj, da je imel v rokah oster kartonast meč, s katerim me je želel zabosti. Bil je tukaj, ampak spala sem.
To so bile ene najbolj živih in močnih sanj, kar sem jih imela v življenju. Zelo dobro se jih spomnim, čeprav sem jih sanjala kakih 27 let nazaj, nekaj mesecev po njegovi smrti.
Ko me je po njegovi smrti minil začetni šok in največja žalost, sem ga začela obsojati.
Kako si mi/nama lahko to naredil?
Če ti je bilo težko živeti z menoj, zakaj me nisi enostavno zapustil?
V začetku bi bilo težko, a kasneje bi prebolela in mnogo lažje šla dalje, kot sedaj ko si mrtev od svoje roke! Vsaj vedela bi, da si živ in da se nisi ubil zaradi muke iz katere nisi videl izhoda in kateri bi lahko bila vzrok tudi jaz.
Kar naj ti bo hudo na oni strani, boš vsaj videl, kako je meni/nama hudo tukaj. Prav ti je. Kar naj trpiš...
.....
Mnogo takih in podobnih misli, občutkov je preplavljalo mojo glavo, telo. Posebej zvečer, ko je sine zaspal, jaz pa sem ostala sama s svojo žalostjo in bolečino.
Sanje, ki sem jih opisala zgoraj, so mi dale vetra.
Prišel mi je povedat, da ga mučim in da ne more več prenašati teže mojih obsodb. Dale so mi možnost razmisleka o tem kaj počnem.
V bistvu sem se prvič sploh zavedla kaj počnem in da ima to energetski vpliv na njega, na esenco nečesa, kar je nekoč bil.
Prenehala sem biti zlobna, prenehala sem ga zanalašč obsojati. Do končne ozdravitve je bila pa še dolga pot.