Včeraj zvečer sem se ulegla v posteljo in zaprla oči. Pred notranjimi očmi sem zagledala prizor. Na deki pred hišo, na poletni dan, nedeljski dan, smo ležali.
Moja teti, midva z bratom.. in se igrali. Na kmetih se je lahko ležalo, igralo le na nedeljo, krščanski praznik ali ko si bil bolan.
Bilo je poletje, jablana poleg je gostila svoja voščena jabolka, ki so bila pozimi tako zelo sladka in okusna, po modrem nebu so plavali posamezni oblački, vsepovsod je bil mir, le brenčanje kake žuželke ali zelo občasno kak avto po cesti, ga je prekinjalo.
Teti naju je žgečkala, kobalili smo se po deki, se hecali, smejali...
Vroče solze so mi tekle proti ušesom. Od kje sedaj ta podoba?
Mogoče je bila teti edina odrasla oseba, ki se je kdaj igrala z menoj. Ne spomnim se igranja z mami, še manj z očetom.
Vem, tudi jaz sem se premalo igrala s svojim sinom. Sedaj izkoristim čisto vsako priložnost, da se lahko igram s svojo vnukinjo.
(zapisano 10.4.2018)
Ni komentarjev:
Objavite komentar