Vojkova smrt me je popolnoma pretresla.
Jaz osebno nisem nikogar klicala, da bi ga obvestila o njegovi smrti (razen svoje mame). Vse to so storili drugi.
Moja mami je obvestila naše sorodnike. Večina mojih sorodnikov živi izven Ljubljane.
Mami je predlagala, oz. je kar sama odločila, da jim ne pove pravega vzroka smrti. Ker bi bilo treba preveč razlagati, je utemeljila svojo odločitev.
Zato jim je rekla, da je umrl od kapi.
Presenečena sem bila, vendar je že bilo izrečeno in nisem imela več kaj. Nisem se strinjala z njo, vendar sem sama pri sebi sklenila, da jim bom že kasneje obrazložila kako in kaj.
Čas je tekel, in vse bolj se je dogodek oddaljeval, tem težje mi je bilo načeti to temo in obrazlagati za nazaj. Večkrat sem resnico imela na koncu jezika, a nikoli je nisem izgovorila. Leta so tekla in počasi sem na to pozabila.
Pred nekaj dnevi, ob mrvem telesu moje teti, sem njenemu sinu povedala za Vojkov samomor.
In vso zgodbo. Rekel, je da ve. Da so izvedeli pred nekaj leti. Takrat, ko sem začela bolj iskreno o sebi pisati na Facebooku.
Zgodilo se je pred 27 leti. Takrat se je o samomoru javno govorilo še mnogo manj kot sedaj.
Povsem razumem občutke in odločitev moje mame, da vzrok smrti prikrije pred sorodniki.
Oni živijo na podeželju. Tam pa je ugled družine še vedno nekaj najpomembnejšega.
Že samo dejstvo, da se je moj življenjski partner odločil, da sam konča svoje življenje, je v meni pustilo globok občutek nevrednosti, kot osebe in kot ženske. Kot da je z menoj nekaj hudo narobe.
Nikoli nisem izvedela za vzrok njegovega dejanja.
Mogoče vzroka sploh ni bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar