Nekaj dni nazaj sem se peljala z vlakom, v kupeju s še dvema prijetnima ženskama približno mojih let. Klepetale smo, jaz sem se spomnila prigode s svojim sinom, ki sem ga poslala samega v Francijo in kaj se mu je na poti tja zgodilo.
Ne spomnim se več dobro koliko let je imel, mogoče 10 ali 12. Njegova teta je živela v Franciji in ker jaz takrat nisem mogla z njim, sem se z njo zmenila, da Lovra tja pošljem samega, z vlakom. Na poletne počitnice. Skupaj sva tja z vlakom že prej potovala dvakrat.
Na poti je moral celo prestopiti.
V Ljubljani sem ga pospremila na vlak. Takrat smo živeli še v dobi brez mobilnih telefonov. Njegova teta naj bi ga počakala na postaji v Montpellieju.
S popolnim zaupanjem, da bo vse v redu, sem se poslovila od njega in mu dala vsa možna navodila za na pot. In se vrnila domov. Ter čakala na klic tete, da je varno prispel.
Lovro je med potjo zaspal in prespal postajo na kateri bi moral izstopiti, Montpellier.
Teta je klicala na vlak in povedala, da je na vlaku deček, ki ni izstopil, kjer bi moral.
Na vlaku so po zvočniku poklicali Lovra, naj se javi sprevodniku. Lovro seveda ni razumel francosko, zato se ni javil.
Potem je šel sprevodnik od kupeja do kupeja in ga poiskal. Na naslednji postaji, kjer je vlak ustavil, so ga napotili dol in o tem seveda obvestili njegovo teto, ki se je tja odeljala z avtom. Happy end.
Ko sem zgodbo pripovedovala svojima sopotnicama, sem se prvič zavedala kako zelo pogumna sem bila poslati otroka samega z vlakom in kako noro sem zaupala, da se bo vse dobro končalo. Ne vem zakaj, ampak vedno sem zaupala v dober izdid za svojega sina.
Seveda sem naročila tudi njegovemu očetu v nebesih, naj še on malo popazi na njega. In je.
(zapisano 28.3.2018)
Ni komentarjev:
Objavite komentar