Pismo Vojku in njegov odgovor

Včeraj je bil šesti januar. Sedemindvajset let je minilo od smrti mojega življenjskega partnerja, očeta mojega sina, Vojka.
Dan potem, ko je sine praznoval četrti rojstni dan, si je njegov oče vzel življenje.
6.1.1990
Kako hudo je bilo to zame, ne morem opisati. Zelo hudo in zelo težko.
Takoj po njegovi smrti sem začela pisati nekak  dnevnik, svoje občutke namenjene njemu.
Čez čas sem prenehala.
Včeraj pa sem bila na delavnici z naslovom: Pisanje, ki celi. (vodila jo je Mojca Grešak)
Pisali smo pismo. Po vodeni meditaciji se mi je zapisalo:
PISMO ZA VOJKA
Sedim v prostoru, obkrožena z nekaj ženskami. Pred seboj imam sličico najine čudovite vnukinje Julije (s seboj smo morali prinesti predmet, ki nam zelo veliko pomeni). Rodila se je 24 let po tvoji smrti. Vem, da si rahlo želel, da bi se nama rodila hčerkica, a prišel je Lovro. In veš, da sem si po tvoji smrti jaz želela še enega otroka, hčerko.
Gledam njen obraz in v njem iščem tvoje poteze, vendar jih ne najdem. Opazim pa Lovra.
Pogosto oziroma večkrat sem razmišljala, kaj bi ti povedala, če bi po ne vem kakšnem čudežu znova oživel, se še enkrat pred menoj pojavil živ in zdrav. Nisem našla odgovora na ta nemogoči teorem. Resnično ne vem kaj bi ti rekla. Najbrž bi počakala, da spregovoriš prvi, da pojasniš svoje dejanje, da poizkušaš razložiti in se opravičiti.
Tvojega opravičila v bistvu ne potrebujem več, niti tvoje prošnje, da ti odpustim, kajti vse tvoje sem že spustila.
Mogoče bi te pa jaz rada vprašala za odpuščanje, vprašala, če sem bila oseba na katero si se lahko oprl, oseba, kateri si se lahko odprl.
Dvomim, da sem bila in na tem mestu, ta trenutek te prosim, da mi odpustiš, ko sem živela ob tebi, pa vendar ne resnično s teboj.
Ko sem videla in zaznala le svoje potrebe in želje, tvojih pa ne.
In potem, po tvoji smrti, ko sem te obsojala, tebe in tvoje dejanje, ko sem te prav namenoma obsojala in črtila z namenom, da bi ti na oni strani začutil vsaj delček moje bolečine in žalosti, ki sem ju doživljala jaz.
Ne vem kam in kako bi se moje/najino življenje odvijalo, če bi ostal živ! Ne morem si predstavljati.
Toda tvoja smrt in način na katerega si umrl, sta me pretresla do zadnjega atoma telesa, čustev in duše. Potem pa sem dolga leta potrebovala, da sem sploh začela zdraviti svoje rane in šele zdaj, v tem obdobju se postavljam na temelje, za katere vem, da jih ne bi postavila, če mi Ti ne bi izkopal največjega brezna, kar jih je mogoče.
Hvala Ti, ker si mi dal Lovra in tako tudi Julijo.
Odpusti mi prosim, ker te nisem videla, te opazila. Nisem mogla, ker v resnici niti sebe nisem.
Rada te imam.
 
Mojca je zatem predlagala naj zapišemo še odgovor osebe, kateri smo pismo napisali.
Takrat je nekaj v meni močno vzvalovalo, kot bi na vsak način želelo ven.
 
VOJKOV ODGOVOR:
LJUBA MOJA
Hvala, hvala, hvala, ker imam možnost, da ti napišem, povem par besed.
Oprosti mi, nisem hotel, res nisem hotel, da trpiš ti ali Lovro.
Niti na kraj pameti mi ni prišlo, kaj bom s tem naredil tebi in njemu.
Vse bi spremenil, če bi lahko, a žal ne morem.
Ne vem, če mi boš lahko kdaj lahko oprostila, a rad bi, da veš, da mi je neskončno žal in neizmerno hudo, ker sem vaju tako gromozansko prizadel.
Čutil sem vsa tvoja čustva in čeprav sem vedel, da so zaslužena, so me neskončno bolela.
Nisem mogel drugače, takrat v tistem času nisem mogel drugače, kot oditi.
Svet zame ni bil več mesto za bivanje.
In popolnoma nič nisem mislil na to kako bo to vplivalo na vaju.
Ljuba moja, prosim oprosti mi.
Oprosti mi za vsako solzo, ki si jo morala preliti, za vsako pot, ki si jo morala sama prehoditi, za vsak trenutek z Lovrom, ki si ga morala sama preživeti.
Vedno bom z vama, četudi sem daleč stran in nikoli te ne bom prenehal imeti rad, prav tako Lovra.
Mali Juliji sem pa naročil naj te objame in poljubčka v mojem imenu, preden je prišla.
Nežno te pobožam po laseh in tvoje srce oblijem s svetlobo.
 
 
Vojkovo pismo se je izlilo skozme in že med pisanjem sem jokala kot dež.
Potem smo imele možnost deliti svoje občutke, besede, zapise in puncam sem prebrala obe pismi. Jokati sem začela na mestu, kjer se jaz opravičujem Vojku in nisem nehala do samega konca.
To kar se mi je zapisalo, je bilo zdravilo in darilo, sporočilo in objem, ki sem ga potrebovala in hrepenela po njem dolgih 27 let.
 
Komaj sedaj je najina zgodba dokončno zaključena.
Komaj sedaj se počutim popolnoma prosta in ozdravljena.
(zapisano 7.1.2017)