Ni še minilo 24 ur kar si odšla. Deset minut čez polnoč bo.
Zbudila sem se v sivo in mokro jutro. Prvega februarskega dne.
Včeraj je mraz, ki nas je oklepal nekaj tednov nekoliko popustil in iz meglenega neba je
začelo rahlo pršeti. Prenehalo ni niti čez noč in sneg je začel polagoma kopneti. Po cestah
in nespluženih poteh pa povzročil zoprno poledico.
Zjutraj ob osmih me je poklical tvoj sin Ivko. Takoj, ko sem zagledala na telefonu izpisano
njegovo ime, sem vedela, da si odšla. Dokončno in za vedno.
Prvega januarja sem te nazadnje videla živo, ko sva vam s Petrom prišla voščit za Novo leto.
Zdela si se mi nekoliko odsotna. Slutila sem, da te vidim zadnjič, zato sem te poljubila in ti
rekla, da se ti zahvaljujem za vse. Malo postrani si me pogledala in nič odgovorila, kot da ti
mogoče ni prav slišati take besede. Med vožno domov sem dolgo razmišljala ali je v redu ali ne
da sem ti to izrekla, saj sem ti morda na nek način dala vedeti, da se vidiva zadnjič. Seveda se
že takrat nisem mogla ubraniti solz, ki so mi nezadržno lile po licih in sem jih neuspešno
skrivala pred teboj. Oprosti mi za vse tiste solze. Oprosti, ker sem toliko jokala tudi danes.
Domov, v Mošenik k tebi sem prišla četrt čez devet. Zdravnica, ki je potrdila tvoj odhod je že
odšla. Vso vožnjo so mi glavo prestreljevali spomini iz otroštva povezani s teboj in mojim
življenjem pri vas doma. Pot iz Moravč do Mošenika pa je bila oblita z mojimi solzami.
Ko sem zapeljala pred vašo hišo, je dež še vedno pršel. Pes me je jezno pozdravil. Dan je bil
že sam po sebi za zjokat.
V zgornji kamri si ležala, na postelji, kjer si preživela zadnje mesece svojega življenja. Mirno,
z nekoliko odprtimi usti, si spala svoje zadnje spanje, pokrita s svojo odejo. Tvoj obraz je bil
že hladen, dlani tudi, na tvojem prsnem košu in nadlakteh pa sem še začutila zadnje odtenke
toplote tvojega telesa, ki je za vedno odhajala.
Poljubila sem te na čelo, pobožala po licih in rokah. Zadnje mesece si bila popolnoma
nemočna, odvisna od pomoči svojih dragih, kateri so zate res lepo skrbeli.
Usedla sem se ob posteljo in obsedela ob tebi vse čas, dokler niso prišli pote. Ni mi bilo
nelagodno ali neprijetno sedeti ob tvojem telesu. Nisem se te bala, nit me ne bilo strah tudi
takrat ko sva bili sami. Tvoje telo nisi bila več ti, tvoje shujšano drobno telo je bilo le senca
tvoje topline in prijaznosti, kot si včasih, kot si vedno bila.
Sosed, ki se je prišel poslovit od tebe, mi je izrekel sožalje in povedal, da si mi bila kot druga
mama. Kako je ta človek resnično zadel bistvo najinega odnosa.
Ko je moja mami reševala svoje življenje, smo bili njeni otroci dlje časa pri vas doma. Prav
tako med vsemi šolskimi počitnicami.
Bila si in boš ostala moja druga mama. Točno takšna kot si bila, si bila zame
edinstvena in neponovljiva. Vedno si za vse poskrbela, prej kot zase, še za živino in prašiče v
hlevu.
Vsake tolio časa sem se te dotaknila, te pobožala, poljubila. Tik preden sta te fanta s
pogrebnega zavoda odnesla, sem še zadnjič z ustnicami dotaknila tvoje sedaj že hladno čelo
in tvojo roko, ki jo je vodilo tvoje srce in iz katere sem prejela toliko topline in ljubečih
dotikov, da se je moje srce in telo dolga leta ogrevalo, večalo in rastlo, dokler ni postalo
dovolj odraslo, da se je naprej zmoglo ohranjevati samo.
Ko sta fanta dvignila tvoje telo in ga z rjuho vred odnesla v vežo, kjer sta ga položila v krsto,
je tvoj odhod postal dokončen in za vedno.
Na tvoja drobcena stopala sta obula nekakšne črne copate, poravnala belo vrečo tako, da se
je skoznjo zgoraj videl tvoj obraz in zapela zadrgo.
Čez vrečo pa položila še rjavo pregrinjalo. Pokrov krste. In odšla si iz svoje drage hiše v kateri
si preživela nekaj manj kot 85 let življenja.
V grobu te čakajo posmrni ostanki tvoje mame in tvojega očeta, tvoje stare mame. Vendar ti
tam ne boš, tebe tam ne bo, tam bo le tvoja zemeljska posoda.
Ker si svetloba in si se pridružila svetlobi.
Globoko in močno obdarjena oseba sem. Imela sem tri mame.
Svojo lastno.
Tebe, njeno sestro.
In vajino mamo.
Tudi, če bi ti do konca svojega življenja nosila svoje skromne darove, ti nikoli ne bi mogla
poplačati vsega bogastva, ki sem ga v času svojega otroštva, mladosti in odraslosti prejela od
tebe. Popolnoma nesebično si predajala te darove, kot ostali dve moji mami.
Ženske drage, moje prednice, brez vas jaz ne bi bila jaz. Ve ste steber moje preteklosti.
Moji temelji in podstat, moja moč in hrabrost. Moje zatočišče.
Kako zelo vas imam rada in neizmerno sem vam hvaležna, da ste (bile) del mene. In jaz vas.
Ljuba teti, hvala, ker si na tej zemlji sijala in sejala svoja semena za prihodnost mene in toliko
nas.
Hvala, ker sem lahko s teboj okopavala njive, plela plevel, pobirala pridelke, grabila travo,
medtem, ko si ti s koso kosila za prašiče. Kidala gnoj v štali, medtem, ko si ti molzla krave.
Pometala in pomivala tla v hiši, ko si me učila, da je dobro, če znam postoriti tudi kaj v hiši,
ne le zunaj nje. In še nešteto drugih kmečkih opravil si me naučila. Zaradi tebe in tvoje
mame sem tako zelo vzljubila naravo, živali, gozd, življenje nasploh.
Hvala, ker si (bila) moja ljuba teti. Za vedno boš.
Zapisano 1.2.2017
Ni komentarjev:
Objavite komentar