Počasi sem lupila nagnita jabolka, iz njih sem nameravala narediti čežano. Medtem, ko je nožek drsel po sadežih, izrezoval peščišča, nagnite dele, olupke...so se mi v glavi prikazovale slike mojega otroštva.
Na kmetiji stare mame so bile nasajene same stare sorte jabolk. Po imenih se spomnim bobovcev, carjevičev, kosmačev, neke vrste z zelo voščenim in trdim olupkom in mehko sladko sredico. Ta voščeni je rastel na vogalu hiše. Bilo je še več drugih sort, katerih imen ne vem in na katere kasneje v življenju nisem več naletela. Od vsake sorte je rastlo le eno drevo.
Bila je tudi tepka ali dve in vrsta hruške, ki je zelo spominjala na viljammovko po okusu in obliki, vendar ni bila. Ta hruška je vsako leto rodila samo nekaj sadežev. Vedno sva z bratom oprezala, kdaj bodo zrele popadale na tla, ker kaj tako dobrega ne ješ pogosto. Kako leto je bila samo ena ali dve hruški na njej.
Jeseni je bilo treba jabke pobirati. Tega nisem preveč marala. Bilo je dolgočasno delo, ki so ga ponavadi opravili otroci. Del sadne letine se je shranil za ozimnico- za jest, drugi del pa je šel za stiskanje mošta in kuhanje žganja.
Za jest so se shranjevala le jabolka, hruške so šle v žganje ali za sušenje. Jabolka pa so imela svoj prostor v nikoli ogrevani sobi v severnem delu hiše, ki se ji je reklo štiblc. Ob steni je bilo iz desk narejeno dolgo korito, podobno ozki postelji. Vanj je teti nasula jabke in jih, ko je postalo hladno, pokrila s starimi dekami. Takrat sem mislila, da jih zebe, zdaj pa mislim, da najbrž zato, da niso prehitro izgubili vlage.
Teh jabk se ni jedlo tako kot danes pogosto vidim otroke. Ugriznejo enkrat, dvakrat in pustijo. Vsako jabolko je bilo dragoceno. Včasih so mama skuhali kompot. Največkrat zraven kakega šmorna ali kar tako. Nepozaben kompot. Nikdar več nisem jedla boljšega.
V dolgih in mrzlih zimskih večerih, potem ko se je opravilo v hlevu, ko je teti nahranila prašiče in ko smo zlezli na toplo krušno peč, je teti šla v štiblc in v svojem birtahu prinesla naročje jabolk. Ker so bila mrzla, jih je za trenutek ali dva potopila v vročo vodo, ki je vedno stala na štedilniku na drva v kuhinji. Izbrala je mali nožek, ki ga je najraje uporabljala za ta namen, prisedla na peč in začela rezati in lupiti jabolka.
Raznih sladkih, kislih, trpkih okusov so bila. Podajala je meni, bratu, bratrancu in mami, ki so ponavadi sedeli spodaj na klopi ob peči. Zraven smo gledali črnobel televizor ali se kaj pogovarjali. (našo staro mamo smo iz spoštovanja vsi onikali: oni grejo, namesto ona gre, oni delajo- ona dela ipd)
Še sedaj vidim od dela zgarane roke moje ljubi teti, nožek in jabke v njih, okus v ustih... solze v očeh.
(zapisano 22.1.2018)
Ni komentarjev:
Objavite komentar