Nobene njune slike nimam. In spomin nanju me zadnje dni kliče, da ju predstavim, preden ju pozabim tudi jaz.
Nista bila moja prava strica, temveč stara strica. To pomeni, da sta bila brata mojega starega očeta po mamini strani.
Moj stari oče Anton je bil doma pri Spodnjem Podbregu. Bilo je več bratov, mislim, da šest ali sedem, za sestre ne vem. Anton se je poročil na sosednjo kmetijo, na Zgornji Podbreg, kmetiji sta narazen 500 m. Umrl je slabi dve leti po maminem rojstvu. Moja stara mama se ni več poročila, čeprav je bila zelo lepa ženska.
Na njegovem domu, pri Sp. Podbregu sta ostala dva brata, Rudl in Pepe (Rudolf, Jože). Nikoli se nista poročila, redkokdaj kam hodila (kar se spomnim jaz iz otroštva)
Spodnji Podbreg je bil včasih ogromen grunt, največji v Mošeniku pod Limbarsko goro, dela je bilo zato vedno veliko. Na kmetih si včasih človek ni zmogel vzeti veliko časa za druge reči, še precej manj kot danes.
S teti sem pogosto šla k njima na obisk (verjetno je bil zraven tudi brat). Živela sta v ogromni hiši, ki je počasi razpadala, saj se vanjo ni kaj dosti vlagalo.
Ko si stopil v hišo, je bila takoj na levi stara črna kuhinja, resnično črna. To sem v resničnosti videla samo tu. Bila je majhna in strica sta jo še vedno uporabljala. Metrga v kateri je mislim, da Rudl mesil kruh, je stala v veliki hiši (dnevnem prostoru). Tudi jedla sta v hiši, morda tudi spala, spomnim se vsaj ene postelje tam ob steni.
Na stenah te hiše so bile meni takrat zelo zanimive stare slike s krščansko vsebino. Vem, da je bil na eni nek svetnik, ki je premagal zmaja ali nekaj takega. Vsakič sem jih z zanimanjem opazovala.
Teti je stricema večkrat kaj nesla, kako toplo hrano ali kaj podobnega, ali pa jima je pri čem pomagala, kajti oba sta bila ostarela in z manj moči.
Včasih sem se igrala v malem potočku, ki je tekel tik ob hiši. Želela sem narediti mlinček in mislim, da mi je enkrat s pomočjo nekoga drugega tudi uspelo.
V hiši je bil vedno nek poseben, težko opredeljiv vonj. Ni smrdelo, temveč prej vonjalo po starem, kajti vse reči tam so bile res že zelo stare. S stricema vred.
Vem, da je bil Rudl tisti resnejši, ki je vodil kmetijo, Pepe pa je bil nekoliko v ozadju. Tudi oblečena sta bila neopredeljivo. Vedno v podobnih morda celo istih hlačah, ki so bile ponavadi zavezane s štrikom namesto pasu, čez kaka starinska srajca ali pulover in obvezne gumijaste škornje. Značilno za oba pa je bilo tudi to, da sta na glavi vedno nosila robec, zavezan v štiri vozle na vsakem vogalu.
Kadar je bil čas poročil po radiu, je bil to njun čas. Takrat sta izklopila ves zunanji svet in se posvetila le poslušanju. Zanimali so ju vsi dogodki po svetu in politika ter sta bila vedno o vsem na tekočem. Čeprav samouka in brez šol sta se znala o vsem pogovarjat.
Ne spomnim se, da sem ju kdaj videla v cerkvi, kamor smo hodili vsako nedeljo. Nista bila farška.
Včasih sem/sva šla raziskovat zgornje nadstropje. Tam je bilo nekaj velikih sob, ki pa so bile večinoma vse prazne. Mogoče so kje ležale kake stare slike ali dokumenti in podobno. Včasih sva se z bratom tam tudi lovila.
Brat pravi, da ga je Pepe včasih strašil, da ima pišuko in da mu bo spil kri. Ga je bilo kar malo strah. Mene ni strašil, je bil pa tudi Pepe izgleda navihane sorte.
Enkrat smo domov od njiju prinesli bolhe. Teti in stara mama sta prekuhali in oprali vsa oblačila in potem smo morali paziti, da jih spet ne dobimo. Zoprno je imeti bolhe, na sebi in v hiši.
Zakaj se Rudl in Pepe nista nikoli poročila, nisem nikdar izvedela. Teti je rekla, da sta prevelika 'pstuha', da bi hodila naokrog in si poiskala pravi ženski zase. Pstuh pomeni osebo, ki se najraje zadržuje doma, neke vrste zapečkar, ki se ne mara preveč družiti z ljudmi.
Pa vendar vem, da sta bila oba zelo dobrovoljna. Posebej Rudl je bil zelo komunikativen, rad se je šalil, rad govoril.. Pepeta imam v spominu kot bolj nežno dušo. Vedno sta bila oba zelo vesela, ko je teti prišla na obisk in jaz sem šla zelo rada zraven. Včasih sem tam dobila kak kos kruha s suho salamo ali namazan z zaseko. Kako mi je teknil, drugje je bilo vedno bolj okusno jesti kot doma.
Ne spomnim se več, kdo in kdaj točno je umrl prvi, morda Rudl. Vem, da sem bila ne pogrebu enega od njih, ne vem katerega. Ni pa minilo dolgo, ko je za prvim odšel tudi drugi.
Rudl in Pepe sta se spojila z večnostjo, postala sta kot en sam stari stric, ki mi maha iz davnine in duh katerega začutim skoraj vedno, ko pogledam proti njuni rojstni hiši, ko se peljem mimo. Sedaj je prenovljena, v njej živijo drugi sorodniki. Kmetujejo naprej.
Žal mi je njunih obrazev, ki jih ni več v mojem spominu. Žal njunih nikoli povsem izživetih in osamljenih življenj. Morda sta malo tudi v meni. Kajti tudi jaz sem včasih pstuh.
(zapisano 21.10.2017)
Ni komentarjev:
Objavite komentar