Včeraj zvečer sem bila v polni, predbožično okrašeni in kaotični Ljubljani. Hitela sem proti parkirišču, domov. Na Čopovi ulici opazim mlajšo žensko, katero pod roko drži moški. Ženska je bila obuta v svetlo morde salonarje- čeveljčke z visoko peto. In krilo ter krajši plašček. Lepo za videti. Mene je ta pogled v trenutku prestavil v zgodbo zaljubljene najstnice, ki sem bila.
Z Vojkom sva bila skupaj prvo leto. Jaz sem živela še doma. Zima je bila mrzla. Na zmenek z njim sem odšla v zelo podobnih čeveljčkih, le da niso bili svetlo modri in peta je bila precej nižja. Bili pa so odprti in lepi. Pod plaščkom sem imela oblečeno tanko žensko obleko, brez jopice, puloverja.. V Ljubljano sem prišla z avtobusom. Že na poti me je zeblo, a junaško sem vzdržala vse, le da bi bila lepa za mojega Vojka.
Ko me je Vojko zagledal (dobro se spomnim, da je bil oblečen v bež toplo jakno s kapo na glavi), je najprej rekel: "Ja kakšna pa si?"
"Kakšna?"
"Napol gola. Takšna ne moreš hodit okrog v tem mrazu."
Nekoliko užaljena sem povesila nos. Nič ni opazil, kako sem se lepo uredila zanj. Opazil je le da nisem dovolj oblečena. Smrk, smrk.
"Greva domov, da se preoblečeš, da mi ne zmrzneš."
Zapeljala sva se do mojega doma, takrat še v Žirovnikovem grabnu. Preoblekla sem se popolnoma. Nič nisem rekla, v bistvu se mi je dobro zdelo, da mi je bilo toplo in udobno. A v resnici bi brez velikega problema prenesla tudi lažjo, lepotno varianto garderobe v kateri sem prišla na zmenek.
(zapisano 22.12.2017)
Ni komentarjev:
Objavite komentar