Dnevi potem

Saj te ni tu, vem. Nisi zares mrtev. Nisi tu. Sprehajaš se po vrhovih dreves, plavaš nad našimi glavami. Ovijaš se okoli mrzlih spomenikov, smukaš med pretežno v črno oblečenimi pogrebci na tvojem pogrebu.
To se ne dogaja zares. Mogoče sem z eno nogo v nekem mučnem filmu, mogoče se ne bom nikoli več zbudila v lep sončen dan poln nasmehov in dobre volje. Mogoče ne vem, kako bom preživela brez tebe...
Nekaterih dogodkov v dneh po smrti se ne spominjam sploh, nekateri pa tako živo živijo, kot da imajo lastno življenje, od mene povsem neodvisno.
Lovru nisem takoj povedala, da mu je umrl oče. Nisem vedela, znala kako. Ker je imel namen službeno odpotovati, sem mu rekla, da je odpotoval. To sem pustila za kasneje. Dan prej je dopolnil točno štiri leta.
Tisti večer po smrti sem šla k njegovi mami. Mami, ki je izgubila sina. Stopim na hodnik stanovanja in jo zagledam. V delčku sekunde sem si želela, da jo objamem, da me objame. Pa nisem mogla. Ne vem točno zakaj. Leta do tedaj nisva bili prijateljici (to sva postali leta po tem dogodku).
Dve strti, do dna duše pretreseni ženski, okoli naju ljudje, vsak v svoji bolečini, odnosu do njega, ki je želel oditi in je tudi odšel.
Vprašam jo, če je na večer njegove smrti še s kom govoril po telefonu. Reče, da je, da je slišala, vendar je bila v svoji sobi in ne ve kaj in s kom. Nikoli nisem izvedela kdo je zadnji govoril z njim.
Stopim v dnevno sobo, kjer je včasih še prespal. Odprem omaro, kamor vem, da je pospravljal svojo pižamo. Bila je tam, vzamem jo v roke jo stisnem k sebi in se potopim vanjo. Dišala je po njem. Vonjam jo, vpijam jo. Bledo rjavo pižamo s temno rjavim robom. Z vonjem njegovega telesa.
Njegov oče je naslednji dan prišel do mene in mi podal predlog. Njihova družina se je odločila, da krije vse stroške okrog pogreba, kremacije, groba, če jaz dovolim, da je pokopan pri njih na Primorskem. Zmedeno ga gledam. Pojma nisem imela koliko to stane. Oče, ko vidi, da malo oklevam, doda, da se bo itak kmalu gradila avtocesta na Primorsko in da bom tam lahko v eni uri.
Moja mami je bila poleg. Predlaga mi, naj predlog sprejmem. Sprejela sem. Kaj sem hotela drugega. Nobenega denarja nisva imela privarčevanega. Bila sem sesuta in počutila sem se tako obupno samo.
Za na Žale sem morala pripraviti obleko v kateri bo na parah. Želela sem, da se ljudje poslovijo od telesa, ne le slike.
Nekaj mesecev pred smrtjo si je kupil kar dve moški obleki. Nekaj novih srajc, celo kravato ali dve. Odločil se je namreč, da zapusti Iskro, firmo, ki ni nudila nobene možnosti preživetja in ustvarjanja več in je aktivno iskal drugo službo.
Ena od oblek je bila črne barve. Izberem to. Kako zaboga, da si je kupil črno obleko?? Poleg dodam belo srajco, celo spodnje perilo, nogavice in čevlje sem dala zraven. In ves čas neusmiljeno jokala.
Z oblekami v vrečki grem z njegovim očetom na Žale, uredit formalnosti. Tam šele izvem, da zdravstveno zavarovanje krije veliko večino pogrebnih stroškov.
Njegov zadnji dan v Ljubljani je bil hladen, meglen in neprijazen zimski dan.
Ko ga zagledam ležati tam, v tisti krsti, na tistem mestu, v tistem trenutku....
Takrat naenkrat postane vse res. Res se je zgodilo. Res je mrtev. Res sem ostala z Lovrom sama.
Kako je to mogoče?
Kam je odšla vsa tista njegova toplina in modrina njegovih oči?
Kako lahko naenkrat vse izgine?
Tisti kotiček med njegovim nosom in licem, kamor sem tako rada potisnila svoj nos, ko sem se privila k njemu. Tisti kotiček mi nikoli več ne bo na voljo. Nikoli več.
Žaro so sorodniki prepeljali v Bilje kar s svojim avtom. Na dan pogreba je žara stala v dnevni sobi njegovega očeta.
 Ko ni bilo nikogar od ljudi zraven, sem jo vzela v roke, jo pestovala, božala in jo poizkušala odpreti, da ga še zadnjič vidim, v kakršnikoli obliki je že. Ni mi uspelo. Njegova sestra pride v prostor, opazi da žare ni in prestrašeno vzklikne: Kje pa je?
Pri meni, rečem. Mami mi kasneje ponudi tablete za pomiritev. Nisem jih želela. Želim biti tukaj, da sem pri sebi, da vem, kaj se mi dogaja.
V sposojenem črnem zimskem plašču stojim na pokopališču v Renčah, ob odprtem grobu in z rdečimi očmi opazujem vrhove dreves.
Ne, to se mi ne dogaja. To ni res.
Vendar je dokončno.
Jutri je nov dan.
Dan, ko bom morala začeti iskati besede in načine kako njegovo smrt razložiti najinemu sinu.
Dokončno in nedokončano.