Rubežnik

Moje slabo ravnanje z denarjem, pomanjkanje le-tega bodisi zaradi nezaposlenosti ali nespametnih odločitev in še kaj bi se našlo; je botrovalo temu, da sem bila v nekem obdobju popolnoma brez denarja, s krediti in dolgovi v popolnem brezupu kako bom rešila svojo finančno situacijo.
Tako so se tudi položnice nabirale in nabirale in plačevala sem le tiste nabolj nujne, da mi niso izklopili elektrike ali telefona (enkrat ali dvakrat so mi ga) ostale so pa čakale na boljše čase.
Tako sem bila dolžna tudi Rtv-ju. Kar nekaj denarja. Ker se je to vleklo in so opomine pošiljali večkrat, z več različnimi zneski, sem počasi izgubila rdečo nit in nisem več natančno sledila temu kaj vse sem že in česa še nisem plačala.
Zelo dobro se spominjam tistega dne.
Lovro je bil še otrok in je bil zunaj, stanovala sva v Šentvidu (del Ljubljane), ko nekega poznega popoldneva pozvoni pri vratih.
V moje stanovanje je vstopil rubežnik. V rokah je držal papirje in  odločno je rekel, da je prišel rubit, ker nisem poravnala tega in tega dolga v tem in tem znesku.
Jaz sem bila šokirana. Pogledam tiste njegove papirje in zazdi se mi, da sem pa ravno ta opomin plačala, da je ravno ta dolg že plačan.
To mu tudi rečem - da sem že plačala.
"Kje imate odrezek?" (takrat še ni bilo klika in spletnega bančništva)
Začnem brskati po škatli z računi in položnicami in postajam vse bolj živčna. Seveda ga nisem našla.
Možak je začel hoditi po stanovanju in se razgledovati. Izvlekel je nalepke in začel na njih pisati neke številke.
"Ampak jaz sem plačala, ne smete rubit!"
Hodila sem za njim in gledala, ko je na likalnik in likalno desko pa na tv, na pralni stroj...lepil listke..
Potem je poklical kolega, ki naj bi za njim prišel s kamionom v katerega bo naložil robo in mu narekoval moj naslov.
Postajati sem začela zares zaskrbljena.
"Kam boste odnesli moje pohištvo?? Kaj boste z njim?"
Zoprno je, ko tujec hodi po tvojem domu in si ogleduje tvoje reči, ki jih bo zdaj zdaj odpeljal.
Zelo odločno sem mu rekla: "To sem plačala stoprocentno, samo sedaj ne najdem odrezka."
Bila sem povsem prepričana, da sem res in da se je odrezek le nekam založil, izgubil.
Še nekajkrat sem zelo odločno, jasno in glasno ponovila, da sem plačala. Da ne sme rubit.
Možak se je omehčal.
"Še ta teden prinesite dokazilo o plačilu. Če ga ne boste, se bomo spet oglasili."
Takrat je pozvonil še njegov kolega. Skupaj sta odšla
Jaz sem se začela tresti. Bila sem povsem pretresena.
Sesedla sem se za mizo, zakopala glavo med dlani in kar nekaj časa nisem prišla k sebi.
Potem sem šla najprej pobrat nalepke s pohištva (da jih ne bi opazil Lovro, ki je bil ta čas zunaj na igrišču).
Kam sem se spravila? Kako sem si dovolila kaj takega?
To je prvič in zadnjič, da je rubežnik prišel v moje stanovanje.
Potem, ko sem se umirila, sem začela iskati tiste nesrečne odrezke. Nisem jih našla, ker ravno tistih opominov nisem plačala (sem neke druge) tako da me je rešila le moja močna prepričanost, da sem plačala.
Takoj sem si sposodila nekaj denarja, plačala ta dolg in se vzela v roke.
Odločila sem se, da uredim svoje finance, poplačam vse dolgove, pa naj traja kolikor bo potrebno in pridem na zeleno vejo.
Tako se je tudi zgodilo.
Imeti rubežnika v hiši je zelo, zelo težka izkušnja.
(7.12.2017)