Stoma

Prejšnjo noč sem po več letih zopet sanjala mami. Bili smo skupaj kot družina, bila sem odrasla, vendar v sanjah ni bilo zavedanja, da je mami mrtva. Lepe in prijetne sanje.
Nocoj ne morem spati, polna luna se počasi umika vendar še vedno močno sveti na zemljo. Premetavam se po postelji, na misel mi pridejo zadnje sanje o mami. Zakaj je po tako dolgem času zopet prišla?
Zadnji dve leti njenega življenja sta se me globoko dotaknili, saj ju je zaznamovala njena bolezen. Pravzaprav me je vse njeno življenje dotaknilo, z močjo, ki mi postaja jasna in razumljiva šele sedaj.
Zadnji dve leti je preživela s stomo. Zaradi bolezni so ji odrezali velik del debelega črevesa in odvajanje izpeljali skozi odprtino na levi spodnji strani trebuha. Na tej odprtini je imela nalepljen nastavek na katerega je lahko namestila vrečko, v katero je odvajala blato.
Večkrat sem bila zraven, ko je menjala vrečko, nekajkrat sem ji pri tem tudi pomagala. Vedno je to opravila brez pritoževanja ali govorjenja v smislu, da ji je to v nadlogo.
Sprejela je svojo stomo. Sprejela je svojo nadlogo.
Ti dve leti sta bili zanjo težki. Tudi zame in za moja sorojenca.
Vem, da se je mami mnogo let čutila žrtev. Usode, življenja, smole in nesrečnih izbir. Takrat te vloge nisem tako zaznavala. Takrat sem sočustvovala z njo, pogosto se mi je smilila, večinoma sem želela, da si končno nekako uredi življenje, najde nekoga s katerim bo lahko srečna in mirno preživi svoja zrela leta, če je že velik del njenega življenja bil nesrečen in naporen. (sama je vzgojila tri otroke)
Veliko let po njeni smrti sem počasi prepoznala to silno energijo žrtve, s katero sem bila obremenjena tudi jaz.
Bila sem žrtev, čutila sem se žrtev in to občutenje sem dobila od nje. Od moje mami.
To je bil šele prvi korak. Do katerega pa mi je bilo grozljivo težko priti. Nisem se želela videti kot žrtev. Jaz sem žrtev želela biti. Brez da spregledam, brez da se zavedam in da se pozdravim.
Saj bi rada bila srečna in svobodna, a količina energije, ki bi jo morala vložiti zato, bi bila neprimerno večja od te, ki je bila potrebna, da še naprej vzdržuje mojo identiteto žrtve.
Bilo je zafrknjeno, a bilo je znano in moje in s tem občutkom sem imela možnost vzbujati pozornost in dobivati nekakšno sočutje in včasih tudi pomoč, ne da bi sama morala kaj veliko zato tudi storiti.
Ne bom rekla, da je bilo lahko, ker ni bilo. Izvleči se ven iz tega, Mogoče včasih zdrknem malo nazaj po tej znani strugi, a zadnje čase se vedno ujamem, preden ne potonem docela vanjo. V žrtev.
Mamini zadnji dve leti življenja s stomo sta jo popolnoma ozdravili njenega občutka žrtve. Precej časa sem preživela z njo in to ozdravitev je bilo zaznati zelo konkretno.
Tako dolgo se je potapljala vase, da so jo globine očistile in da jo je ogenj bolečih sprememb prekalil v čisto svetlobo, kamor je nazadnje neslišno tudi prestopila.
Hočem reči, nikoli ni jamrala, da ji je hudo. Nikoli poudarjala kako neugodno je, ko ti gre blato ven na trebuhu, nikoli, kako nesproščeno in nadležno je pravzaprav vse to, s čimer se mora spopadati.
Ala ti vera, carica moja draga ❤
Premetavam se po postelji, dokler se ne odločim, da mora ta zapis ven iz mene.
(zapisano 21.10.2017)