30 let potem

Danes zjutraj se zbudim, pol sedmih je ura. Spomnim se današnje obletnice. Ne more mi uiti iz spomina, ker je samo dan za rojstnim dnem mojega/najinega sina.
Mrliški oglednik je ocenil, da si umrl cca 6.30 zjutraj.
Tudi 6.1.1990 sem se zbudila ob 6.30, takrat sem se začudeno dvignila pokonci in pogledala naokoli. Ni te še bilo, ni me skrbelo, le občutek je bil nenavaden.
30 let ljubi Vojko, 30 let te ni več na tem svetu, v obliki, kot si nekoč bil.
Kaj se je zame, za sineta spremenilo v vseh teh letih?
Odrasla sva.
Sine dobesedno, jaz pa duhovno.
Pot ni bila enostavna in danes sem samo tako zelo hvaležna zanjo pa naj se sliši še tako neverjetno.
Naredila me je v to kar sem.
Po tvoji zaslugi imam vnukinjo, Julijo. Hvala ti, ljubi Vojko.
Ko se vrnem tudi jaz, počakaj me pri vhodu prosim, da se objameva še enkrat v duhu.

Teti Vidi

Ljuba teti                     

                                                                                              
Ni še minilo 24 ur kar si odšla. Deset minut čez polnoč bo.
Zbudila sem se v sivo in mokro jutro. Prvega februarskega dne.
Včeraj je mraz, ki nas je oklepal nekaj tednov nekoliko popustil in iz meglenega neba je
začelo rahlo pršeti. Prenehalo ni niti čez noč in sneg je začel polagoma kopneti. Po cestah
in nespluženih poteh pa povzročil zoprno poledico.
Zjutraj ob osmih me je poklical tvoj sin Ivko. Takoj, ko sem zagledala na telefonu izpisano
njegovo ime, sem vedela, da si odšla. Dokončno in za vedno.
Prvega januarja sem te nazadnje videla živo, ko sva vam s Petrom prišla voščit za Novo leto.
Zdela si se mi nekoliko odsotna. Slutila sem, da te vidim zadnjič, zato sem te poljubila in ti
rekla, da se ti zahvaljujem za vse. Malo postrani si me pogledala in nič odgovorila, kot da ti
mogoče ni prav slišati take besede. Med vožno domov sem dolgo razmišljala ali je v redu ali ne
da sem ti to izrekla, saj sem ti morda na nek način dala vedeti, da se vidiva zadnjič. Seveda se
že takrat nisem mogla ubraniti solz, ki so mi nezadržno lile po licih in sem jih neuspešno
skrivala pred teboj. Oprosti mi za vse tiste solze. Oprosti, ker sem toliko jokala tudi danes.
Domov, v Mošenik k tebi sem prišla četrt čez devet. Zdravnica, ki je potrdila tvoj odhod je že
odšla. Vso vožnjo so mi glavo prestreljevali spomini iz otroštva povezani s teboj in mojim
življenjem pri vas doma. Pot iz Moravč do Mošenika pa je bila oblita z mojimi solzami.
Ko sem zapeljala pred vašo hišo, je dež še vedno pršel. Pes me je jezno pozdravil. Dan je bil
že sam po sebi za zjokat.
V zgornji kamri si ležala, na postelji, kjer si preživela zadnje  mesece svojega življenja. Mirno,
z nekoliko odprtimi usti, si spala svoje zadnje spanje, pokrita s svojo odejo. Tvoj obraz je bil
že hladen, dlani tudi, na tvojem prsnem košu in nadlakteh pa sem še začutila zadnje odtenke
toplote tvojega telesa, ki je za vedno odhajala.
Poljubila sem te na čelo, pobožala po licih in rokah. Zadnje mesece si bila popolnoma
nemočna, odvisna od pomoči svojih dragih, kateri so zate res lepo skrbeli.
Usedla sem se ob posteljo in obsedela ob tebi vse čas, dokler niso prišli pote. Ni mi bilo
nelagodno ali neprijetno sedeti ob tvojem telesu. Nisem se te bala, nit me ne bilo strah tudi
takrat ko sva bili sami. Tvoje telo nisi bila več ti, tvoje shujšano drobno telo je bilo le senca
tvoje topline in prijaznosti, kot si včasih, kot si vedno bila.
Sosed, ki se je prišel poslovit od tebe, mi je izrekel sožalje in povedal, da si mi bila kot druga
mama. Kako je ta človek resnično zadel bistvo najinega odnosa.
Ko je moja mami reševala svoje življenje, smo bili njeni otroci dlje časa pri vas doma. Prav
tako med vsemi šolskimi počitnicami.
Bila si in boš ostala moja druga mama. Točno takšna kot si bila, si bila zame
edinstvena in neponovljiva. Vedno si za vse poskrbela, prej kot zase, še za živino in prašiče v
hlevu.
Vsake tolio časa sem se te dotaknila, te pobožala, poljubila. Tik preden sta te fanta s
pogrebnega zavoda  odnesla, sem še zadnjič z ustnicami dotaknila tvoje sedaj že hladno čelo
in tvojo roko, ki jo je vodilo tvoje srce in iz katere sem prejela toliko topline in ljubečih
dotikov, da se je moje srce in telo dolga leta ogrevalo, večalo in rastlo, dokler ni postalo
dovolj odraslo, da se je naprej zmoglo ohranjevati samo.
Ko sta fanta dvignila tvoje telo in ga z rjuho vred odnesla v vežo, kjer sta ga položila v krsto,
je tvoj odhod postal dokončen in za vedno.
Na tvoja drobcena stopala sta  obula nekakšne črne copate, poravnala belo vrečo tako, da se
je skoznjo zgoraj videl tvoj obraz in zapela zadrgo.
Čez vrečo pa položila še rjavo pregrinjalo. Pokrov krste. In odšla si iz svoje drage hiše v kateri
si preživela nekaj manj kot 85 let življenja.
V grobu te čakajo posmrni ostanki tvoje mame in tvojega očeta, tvoje stare mame. Vendar ti
tam ne boš, tebe tam ne bo, tam bo le tvoja zemeljska posoda.
Ker si svetloba in si se pridružila svetlobi.
Globoko in močno obdarjena oseba sem. Imela sem tri mame.
Svojo lastno.
Tebe, njeno sestro.
In vajino mamo.
Tudi, če bi ti do konca svojega življenja nosila svoje skromne darove, ti nikoli ne bi mogla
poplačati vsega bogastva, ki sem ga v času svojega otroštva, mladosti in odraslosti prejela od
tebe. Popolnoma nesebično si predajala te darove, kot ostali dve moji mami.
Ženske drage, moje prednice, brez vas jaz ne bi bila jaz. Ve ste steber moje preteklosti.
Moji temelji in podstat, moja moč in hrabrost. Moje zatočišče.
Kako zelo vas imam rada in neizmerno sem vam hvaležna, da ste (bile) del mene. In jaz vas.
Ljuba teti, hvala, ker si na tej zemlji sijala in sejala svoja semena za prihodnost mene in toliko
nas.
Hvala, ker sem lahko s teboj okopavala njive, plela plevel, pobirala pridelke, grabila travo,
medtem, ko si ti s koso kosila za prašiče. Kidala gnoj v štali, medtem, ko si ti molzla krave.
Pometala in pomivala tla v hiši, ko si me učila, da je dobro, če znam postoriti tudi kaj v hiši,
ne le zunaj nje. In še nešteto drugih kmečkih opravil si me naučila. Zaradi tebe in tvoje
mame sem tako zelo vzljubila naravo, živali, gozd, življenje nasploh.
Hvala, ker si (bila) moja ljuba teti. Za vedno boš.
 
Zapisano 1.2.2017

Stoma

Prejšnjo noč sem po več letih zopet sanjala mami. Bili smo skupaj kot družina, bila sem odrasla, vendar v sanjah ni bilo zavedanja, da je mami mrtva. Lepe in prijetne sanje.
Nocoj ne morem spati, polna luna se počasi umika vendar še vedno močno sveti na zemljo. Premetavam se po postelji, na misel mi pridejo zadnje sanje o mami. Zakaj je po tako dolgem času zopet prišla?
Zadnji dve leti njenega življenja sta se me globoko dotaknili, saj ju je zaznamovala njena bolezen. Pravzaprav me je vse njeno življenje dotaknilo, z močjo, ki mi postaja jasna in razumljiva šele sedaj.
Zadnji dve leti je preživela s stomo. Zaradi bolezni so ji odrezali velik del debelega črevesa in odvajanje izpeljali skozi odprtino na levi spodnji strani trebuha. Na tej odprtini je imela nalepljen nastavek na katerega je lahko namestila vrečko, v katero je odvajala blato.
Večkrat sem bila zraven, ko je menjala vrečko, nekajkrat sem ji pri tem tudi pomagala. Vedno je to opravila brez pritoževanja ali govorjenja v smislu, da ji je to v nadlogo.
Sprejela je svojo stomo. Sprejela je svojo nadlogo.
Ti dve leti sta bili zanjo težki. Tudi zame in za moja sorojenca.
Vem, da se je mami mnogo let čutila žrtev. Usode, življenja, smole in nesrečnih izbir. Takrat te vloge nisem tako zaznavala. Takrat sem sočustvovala z njo, pogosto se mi je smilila, večinoma sem želela, da si končno nekako uredi življenje, najde nekoga s katerim bo lahko srečna in mirno preživi svoja zrela leta, če je že velik del njenega življenja bil nesrečen in naporen. (sama je vzgojila tri otroke)
Veliko let po njeni smrti sem počasi prepoznala to silno energijo žrtve, s katero sem bila obremenjena tudi jaz.
Bila sem žrtev, čutila sem se žrtev in to občutenje sem dobila od nje. Od moje mami.
To je bil šele prvi korak. Do katerega pa mi je bilo grozljivo težko priti. Nisem se želela videti kot žrtev. Jaz sem žrtev želela biti. Brez da spregledam, brez da se zavedam in da se pozdravim.
Saj bi rada bila srečna in svobodna, a količina energije, ki bi jo morala vložiti zato, bi bila neprimerno večja od te, ki je bila potrebna, da še naprej vzdržuje mojo identiteto žrtve.
Bilo je zafrknjeno, a bilo je znano in moje in s tem občutkom sem imela možnost vzbujati pozornost in dobivati nekakšno sočutje in včasih tudi pomoč, ne da bi sama morala kaj veliko zato tudi storiti.
Ne bom rekla, da je bilo lahko, ker ni bilo. Izvleči se ven iz tega, Mogoče včasih zdrknem malo nazaj po tej znani strugi, a zadnje čase se vedno ujamem, preden ne potonem docela vanjo. V žrtev.
Mamini zadnji dve leti življenja s stomo sta jo popolnoma ozdravili njenega občutka žrtve. Precej časa sem preživela z njo in to ozdravitev je bilo zaznati zelo konkretno.
Tako dolgo se je potapljala vase, da so jo globine očistile in da jo je ogenj bolečih sprememb prekalil v čisto svetlobo, kamor je nazadnje neslišno tudi prestopila.
Hočem reči, nikoli ni jamrala, da ji je hudo. Nikoli poudarjala kako neugodno je, ko ti gre blato ven na trebuhu, nikoli, kako nesproščeno in nadležno je pravzaprav vse to, s čimer se mora spopadati.
Ala ti vera, carica moja draga ❤
Premetavam se po postelji, dokler se ne odločim, da mora ta zapis ven iz mene.
(zapisano 21.10.2017)

Stric Rudl in stric Pepe

Nobene njune slike nimam. In spomin nanju me zadnje dni kliče, da ju predstavim, preden ju pozabim tudi jaz. 
Nista bila moja prava strica, temveč stara strica. To pomeni, da sta bila brata mojega starega očeta po mamini strani.
Moj stari oče Anton je bil doma pri Spodnjem Podbregu. Bilo je več bratov, mislim, da šest ali sedem, za sestre ne vem. Anton se je poročil na sosednjo kmetijo, na Zgornji Podbreg, kmetiji sta narazen 500 m. Umrl je slabi dve leti po maminem rojstvu. Moja stara mama se ni več poročila, čeprav je bila zelo lepa ženska.
Na njegovem domu, pri Sp. Podbregu sta ostala dva brata, Rudl in Pepe (Rudolf, Jože). Nikoli se nista poročila, redkokdaj kam hodila (kar se spomnim jaz iz otroštva)
Spodnji Podbreg je bil včasih ogromen grunt, največji v Mošeniku pod Limbarsko goro, dela je bilo zato vedno veliko. Na kmetih si včasih človek ni zmogel vzeti veliko časa za druge reči, še precej manj kot danes.
S teti sem pogosto šla k njima na obisk (verjetno je bil zraven tudi brat). Živela sta v ogromni hiši, ki je počasi razpadala, saj se vanjo ni kaj dosti vlagalo.
Ko si stopil v hišo, je bila takoj na levi stara črna kuhinja, resnično črna. To sem v resničnosti videla samo tu. Bila je majhna in strica sta jo še vedno uporabljala. Metrga v kateri je mislim, da Rudl mesil kruh, je stala v veliki hiši (dnevnem prostoru).  Tudi jedla sta v hiši, morda tudi spala, spomnim se vsaj ene postelje tam ob steni.
Na stenah te hiše so bile meni takrat zelo zanimive stare slike s krščansko vsebino. Vem, da je bil na eni nek svetnik, ki je premagal zmaja ali nekaj takega. Vsakič sem jih z zanimanjem opazovala.
Teti je stricema večkrat kaj nesla, kako toplo hrano ali kaj podobnega, ali pa jima je pri čem pomagala, kajti oba sta bila ostarela in z manj moči.
Včasih sem se igrala v malem potočku, ki je tekel tik ob hiši. Želela sem narediti mlinček in mislim, da mi je enkrat s pomočjo nekoga drugega tudi uspelo.
V hiši je bil vedno nek poseben, težko opredeljiv vonj. Ni smrdelo, temveč prej vonjalo po starem, kajti vse reči tam so bile res že zelo stare. S stricema vred.
Vem, da je bil Rudl tisti resnejši, ki je vodil kmetijo, Pepe pa je bil nekoliko v ozadju. Tudi oblečena sta bila neopredeljivo. Vedno v podobnih morda celo istih hlačah, ki so bile ponavadi zavezane s štrikom namesto pasu, čez kaka starinska srajca ali pulover in obvezne gumijaste škornje. Značilno za oba pa je bilo tudi to, da sta na glavi vedno nosila robec, zavezan v štiri vozle na vsakem vogalu.
Kadar je bil čas poročil po radiu, je bil to njun čas. Takrat sta izklopila ves zunanji svet in se posvetila le poslušanju. Zanimali so ju vsi dogodki po svetu in politika ter sta bila vedno o vsem na tekočem. Čeprav samouka in brez šol sta se znala o vsem pogovarjat.
Ne spomnim se, da sem ju kdaj videla v cerkvi, kamor smo hodili vsako nedeljo. Nista bila farška. 
Včasih sem/sva šla raziskovat zgornje nadstropje. Tam je bilo nekaj velikih sob, ki pa so bile večinoma vse prazne. Mogoče so kje ležale kake stare slike ali dokumenti in podobno. Včasih sva se z bratom tam tudi lovila.
Brat pravi, da ga je Pepe včasih strašil, da ima pišuko in da mu bo spil kri. Ga je bilo kar malo strah. Mene ni strašil, je bil pa tudi Pepe izgleda navihane sorte.
Enkrat smo domov  od njiju prinesli bolhe. Teti in stara mama sta prekuhali in oprali vsa oblačila in potem smo morali paziti, da jih spet ne dobimo. Zoprno je imeti bolhe, na sebi in v hiši.
Zakaj se Rudl in Pepe nista nikoli poročila, nisem nikdar izvedela. Teti je rekla, da sta prevelika 'pstuha', da bi hodila naokrog in si poiskala pravi ženski zase. Pstuh pomeni osebo, ki se najraje zadržuje doma, neke vrste zapečkar, ki se ne mara preveč družiti z ljudmi.
Pa vendar vem, da sta bila oba zelo dobrovoljna. Posebej Rudl je bil zelo komunikativen, rad se je šalil, rad govoril.. Pepeta imam v spominu kot bolj nežno dušo. Vedno sta bila oba zelo vesela, ko je teti prišla na obisk in jaz sem šla zelo rada zraven. Včasih sem tam dobila kak kos kruha s suho salamo ali namazan z zaseko. Kako mi je teknil, drugje je bilo vedno bolj okusno jesti kot doma.
Ne spomnim se več, kdo in kdaj točno je umrl prvi, morda Rudl. Vem, da sem bila ne pogrebu enega od njih, ne vem katerega. Ni pa minilo dolgo, ko je za prvim odšel tudi drugi.
Rudl in Pepe sta se spojila z večnostjo, postala sta kot en sam stari stric, ki mi maha iz davnine in duh katerega začutim skoraj vedno, ko pogledam proti njuni rojstni hiši, ko se peljem mimo. Sedaj je prenovljena, v njej živijo drugi sorodniki. Kmetujejo naprej.
Žal mi je njunih obrazev, ki jih ni več v mojem spominu. Žal njunih nikoli povsem izživetih in osamljenih življenj. Morda sta malo tudi v meni. Kajti tudi jaz sem včasih pstuh.
(zapisano 21.10.2017)

Smrt stare žene

Precej let nazaj sem imela s.p. Pomoč in nega ostarelih oseb (na domu). Pri delu mi je občasno pomagal kolega- negovalec. On mi je povedal za neko gospo, ki bo pravkar prišla iz bolnice in bo rabila tovrstno pomoč. Takrat je že funkcionirala Pomoč na domu s strani Csd-ja (negovalke so bile zaposlene preko javnih del in tam sem tudi sama prej delala) a ta servis takrat še ni nudil popoldanske, nočne in pomoči ob praznikih ter vikendih. Tako smo vskočili mi "privatniki" in pomagali ob vseh možnih časih.
Žena, ki sem ji pozabila ime, je bila stara in brez otrok ter ožjih sorodnikov. Domov so jo pripeljali v bistvu umret. V bolnici je preležala več tednov in posledično je imela za pest globoke rane po zadnjici in nogah. Patronažna sestra je hodila in vsak dan previjala te rane.
Žena se ni skoraj nič odzivala. Ne vem kako je prišlo do tega, da sem na koncu hodila k njej zjutraj in zvečer, vsak dan.
Umila sem jo, jo po potrebi preoblekla, zamenjala plenico, ji ponudila kaj za pojest in popit, vendar jedla skoraj ni več, le še kak požirek čaja je naredila. Zadnje dni niti tega ne več.
S patronažno sestro sva se zjutraj včasih srečali in se v kuhinji pogovarjali kako nenavadno je, da se njene preležanine tako lepo celijo, ko pa ona vseeno počasi odhaja, umira..
Kot da njeno telo še ne želi oditi, njen duh pa se je že prepuščal procesu slovesa tuzemeljskega življenja.
Ne spomnim se natančno, a mislim, da sem k njej redno hodila kake tri tedne. Nikoli ni nihče poklical, se zanimal zanjo, razen patronažne, mojega kolega negovalca in mene.
In prišli so zadnji dnevi, zadnji dan. Takoj sem opazila, da je skoraj že povsem odsotna. Vseeno sem ji naredila nego. A nisem mogla oditi, nisem je mogla pustiti same umreti, čeprav je umirala povsem sama, kljub moji prisotnosti. Že prej je bila neodzivna, kot v nekem svojem nedostopnem svetu je lebdela. Obsedela sem poleg nje. Nič drugega nisem naredila. Bilo mi je rahlo nelagodno, a nisem odšla. Tako sva sedeli kako uro, dve, ne vem več. Vmes sem vstala in šla na stranišče ali v kuhinjo po vodo zase in takrat enkrat vmes je odšla.
Na začetku nisem bila povsem prepričana, če je zares odšla. Saj je bila ista kot prej. Poiskala sem ogledalce in ga prislonila k njenemu obrazu. Ni bilo sape.
Obsedela sem še nekaj trenutkov. Z neznano staro ženo, ki ji ne vem več imena in je ta svet zapustila v moji prisotnosti, a vendarle tako zelo sama.
V kuhinji sem pobrskala po predalih in našla tisto belo gospodinjsko svečo. Postavila sem jo na mali krožniček poleg njenega telesa. In ji zaželela večni mir in pokoj.
Čakanje na mrliškega oglednika in pogrebni zavod je bilo mukotrpno in dolgotrajno.
Odprla sem kuhinjsko okno, saj je sobo začela napolnjevati prisotnost smrti. Hodila sem od sobe do kuhinje, se nagnila skozi okno in globoko vdihnila mrzel zimski zrak, šla spet nazaj, pogledovala na uro...in se zopet soočala s svojimi strahovi.
Dolgo je trajalo, da so jo prišli iskat.
Nikoli mi nihče ni niti dinarja/tolarja plačal za vso mojo nego. Pa mi niti ni bilo več pomembno, nisem iskala plačila.
Dolga leta se nisem spomnila na to ženo. Zadnji vikend in dnevi prej, ki so me pripravljali na proces iniciacije umiranja na delavnici Adriana Kezeleja, pa me je.
V bistvu je nikoli ne bom pozabila. Te hude samote umiranja.
(zapisano 8.11.2017)

Rubežnik

Moje slabo ravnanje z denarjem, pomanjkanje le-tega bodisi zaradi nezaposlenosti ali nespametnih odločitev in še kaj bi se našlo; je botrovalo temu, da sem bila v nekem obdobju popolnoma brez denarja, s krediti in dolgovi v popolnem brezupu kako bom rešila svojo finančno situacijo.
Tako so se tudi položnice nabirale in nabirale in plačevala sem le tiste nabolj nujne, da mi niso izklopili elektrike ali telefona (enkrat ali dvakrat so mi ga) ostale so pa čakale na boljše čase.
Tako sem bila dolžna tudi Rtv-ju. Kar nekaj denarja. Ker se je to vleklo in so opomine pošiljali večkrat, z več različnimi zneski, sem počasi izgubila rdečo nit in nisem več natančno sledila temu kaj vse sem že in česa še nisem plačala.
Zelo dobro se spominjam tistega dne.
Lovro je bil še otrok in je bil zunaj, stanovala sva v Šentvidu (del Ljubljane), ko nekega poznega popoldneva pozvoni pri vratih.
V moje stanovanje je vstopil rubežnik. V rokah je držal papirje in  odločno je rekel, da je prišel rubit, ker nisem poravnala tega in tega dolga v tem in tem znesku.
Jaz sem bila šokirana. Pogledam tiste njegove papirje in zazdi se mi, da sem pa ravno ta opomin plačala, da je ravno ta dolg že plačan.
To mu tudi rečem - da sem že plačala.
"Kje imate odrezek?" (takrat še ni bilo klika in spletnega bančništva)
Začnem brskati po škatli z računi in položnicami in postajam vse bolj živčna. Seveda ga nisem našla.
Možak je začel hoditi po stanovanju in se razgledovati. Izvlekel je nalepke in začel na njih pisati neke številke.
"Ampak jaz sem plačala, ne smete rubit!"
Hodila sem za njim in gledala, ko je na likalnik in likalno desko pa na tv, na pralni stroj...lepil listke..
Potem je poklical kolega, ki naj bi za njim prišel s kamionom v katerega bo naložil robo in mu narekoval moj naslov.
Postajati sem začela zares zaskrbljena.
"Kam boste odnesli moje pohištvo?? Kaj boste z njim?"
Zoprno je, ko tujec hodi po tvojem domu in si ogleduje tvoje reči, ki jih bo zdaj zdaj odpeljal.
Zelo odločno sem mu rekla: "To sem plačala stoprocentno, samo sedaj ne najdem odrezka."
Bila sem povsem prepričana, da sem res in da se je odrezek le nekam založil, izgubil.
Še nekajkrat sem zelo odločno, jasno in glasno ponovila, da sem plačala. Da ne sme rubit.
Možak se je omehčal.
"Še ta teden prinesite dokazilo o plačilu. Če ga ne boste, se bomo spet oglasili."
Takrat je pozvonil še njegov kolega. Skupaj sta odšla
Jaz sem se začela tresti. Bila sem povsem pretresena.
Sesedla sem se za mizo, zakopala glavo med dlani in kar nekaj časa nisem prišla k sebi.
Potem sem šla najprej pobrat nalepke s pohištva (da jih ne bi opazil Lovro, ki je bil ta čas zunaj na igrišču).
Kam sem se spravila? Kako sem si dovolila kaj takega?
To je prvič in zadnjič, da je rubežnik prišel v moje stanovanje.
Potem, ko sem se umirila, sem začela iskati tiste nesrečne odrezke. Nisem jih našla, ker ravno tistih opominov nisem plačala (sem neke druge) tako da me je rešila le moja močna prepričanost, da sem plačala.
Takoj sem si sposodila nekaj denarja, plačala ta dolg in se vzela v roke.
Odločila sem se, da uredim svoje finance, poplačam vse dolgove, pa naj traja kolikor bo potrebno in pridem na zeleno vejo.
Tako se je tudi zgodilo.
Imeti rubežnika v hiši je zelo, zelo težka izkušnja.
(7.12.2017)

Salonarji

Včeraj zvečer sem bila v polni, predbožično okrašeni in kaotični Ljubljani. Hitela sem proti parkirišču, domov. Na Čopovi ulici opazim mlajšo žensko, katero pod roko drži moški. Ženska je bila obuta v svetlo morde salonarje- čeveljčke z visoko peto. In krilo ter krajši plašček. Lepo za videti. Mene je ta pogled v trenutku prestavil v zgodbo zaljubljene najstnice, ki sem bila.
Z Vojkom sva bila skupaj prvo leto. Jaz sem živela še doma. Zima je bila mrzla. Na zmenek z njim sem odšla v zelo podobnih čeveljčkih, le da niso bili svetlo modri in peta je bila precej nižja. Bili pa so odprti in lepi. Pod plaščkom sem imela oblečeno tanko žensko obleko, brez jopice, puloverja.. V Ljubljano sem prišla z avtobusom. Že na poti me je zeblo, a junaško sem vzdržala vse, le da bi bila lepa za mojega Vojka.
Ko me je Vojko zagledal (dobro se spomnim, da je bil oblečen v bež toplo jakno s kapo na glavi), je najprej rekel: "Ja kakšna pa si?"
"Kakšna?"
"Napol gola. Takšna ne moreš hodit okrog v tem mrazu."
Nekoliko užaljena sem povesila nos. Nič ni opazil, kako sem se lepo uredila zanj. Opazil je le da nisem dovolj oblečena. Smrk, smrk.
"Greva domov, da se preoblečeš, da mi ne zmrzneš."
Zapeljala sva se do mojega doma, takrat še v Žirovnikovem grabnu. Preoblekla sem se popolnoma. Nič nisem rekla, v bistvu se mi je dobro zdelo, da mi je bilo toplo in udobno. A v resnici bi brez velikega problema prenesla tudi lažjo, lepotno varianto garderobe v kateri sem prišla na zmenek.
(zapisano 22.12.2017)

Jabke iz štiblca

Počasi sem lupila nagnita jabolka, iz njih sem nameravala narediti čežano. Medtem, ko je nožek drsel po sadežih, izrezoval peščišča, nagnite dele, olupke...so se mi v glavi prikazovale slike mojega otroštva.
Na kmetiji stare mame so bile nasajene same stare sorte jabolk. Po imenih se spomnim bobovcev, carjevičev, kosmačev, neke vrste z zelo voščenim in trdim olupkom in mehko sladko sredico. Ta voščeni je rastel na vogalu hiše. Bilo je še več drugih sort, katerih imen ne vem in na katere kasneje v življenju nisem več naletela. Od vsake sorte je rastlo le eno drevo.
Bila je tudi tepka ali dve in vrsta hruške, ki je zelo spominjala na viljammovko po okusu in obliki, vendar ni bila. Ta hruška je vsako leto rodila samo nekaj sadežev. Vedno sva z bratom oprezala, kdaj bodo zrele popadale na tla, ker kaj tako dobrega ne ješ pogosto. Kako leto je bila samo ena ali dve hruški na njej.
Jeseni je bilo treba jabke pobirati. Tega nisem preveč marala. Bilo je dolgočasno delo, ki so ga ponavadi opravili otroci. Del sadne letine se je shranil za ozimnico- za jest, drugi del pa je šel za stiskanje mošta in kuhanje žganja.
Za jest so se shranjevala le jabolka, hruške so šle v žganje ali za sušenje. Jabolka pa so imela svoj prostor v nikoli ogrevani sobi v severnem delu hiše, ki se ji je reklo štiblc. Ob steni je bilo iz desk narejeno dolgo korito, podobno ozki postelji. Vanj je teti nasula jabke in jih, ko je postalo hladno, pokrila s starimi dekami. Takrat sem mislila, da jih zebe, zdaj pa mislim, da najbrž zato, da niso prehitro izgubili vlage.
Teh jabk se ni jedlo tako kot danes pogosto vidim otroke. Ugriznejo enkrat, dvakrat in pustijo. Vsako jabolko je bilo dragoceno. Včasih so mama skuhali kompot. Največkrat zraven kakega šmorna ali kar tako. Nepozaben kompot. Nikdar več nisem jedla boljšega.
V dolgih in mrzlih zimskih večerih, potem ko se je opravilo v hlevu, ko je teti nahranila prašiče in ko smo zlezli na toplo krušno peč, je teti šla v štiblc in v svojem birtahu prinesla naročje jabolk. Ker so bila mrzla, jih je za trenutek ali dva potopila v vročo vodo, ki je vedno stala na štedilniku na drva v kuhinji. Izbrala je mali nožek, ki ga je najraje uporabljala za ta namen, prisedla na peč in začela rezati in lupiti jabolka.
Raznih sladkih, kislih, trpkih okusov so bila. Podajala je meni, bratu, bratrancu in mami, ki so ponavadi sedeli spodaj na klopi ob peči. Zraven smo gledali črnobel televizor ali se kaj pogovarjali. (našo staro mamo smo iz spoštovanja vsi onikali: oni grejo, namesto ona gre, oni delajo- ona dela ipd)
Še sedaj vidim od dela zgarane roke moje ljubi teti, nožek in jabke v njih, okus v ustih... solze v očeh.
(zapisano 22.1.2018)

Moj sine na vlaku

Nekaj dni nazaj sem se peljala z vlakom, v kupeju s še dvema prijetnima ženskama približno mojih let. Klepetale smo, jaz sem se spomnila prigode s svojim sinom, ki sem ga poslala samega v Francijo in kaj se mu je na poti tja zgodilo.
Ne spomnim se več dobro koliko let je imel, mogoče 10 ali 12. Njegova teta je živela v Franciji in ker jaz takrat nisem mogla z njim, sem se z njo zmenila, da Lovra tja pošljem samega, z vlakom. Na poletne počitnice. Skupaj sva tja z vlakom že prej potovala dvakrat.
Na poti je moral celo prestopiti.
V Ljubljani sem ga pospremila na vlak. Takrat smo živeli še v dobi brez mobilnih telefonov. Njegova teta naj bi ga počakala na postaji v Montpellieju.
S popolnim zaupanjem, da bo vse v redu, sem se poslovila od njega in mu dala vsa možna navodila za na pot. In se vrnila domov. Ter čakala na klic tete, da je varno prispel.
Lovro je med potjo zaspal in prespal postajo na kateri bi moral izstopiti, Montpellier.
Teta je klicala na vlak in povedala, da je na vlaku deček, ki ni izstopil, kjer bi moral.
Na vlaku so po zvočniku poklicali Lovra, naj se javi sprevodniku. Lovro seveda ni razumel francosko, zato se ni javil.
Potem je šel sprevodnik od kupeja do kupeja in ga poiskal. Na naslednji postaji, kjer je vlak ustavil, so ga napotili dol in o tem seveda obvestili njegovo teto, ki se je tja odeljala z avtom. Happy end.
Ko sem zgodbo pripovedovala svojima sopotnicama, sem se prvič zavedala kako zelo pogumna sem bila poslati otroka samega z vlakom in kako noro sem zaupala, da se bo vse dobro končalo. Ne vem zakaj, ampak vedno sem zaupala v dober izdid za svojega sina.
Seveda sem naročila tudi njegovemu očetu v nebesih, naj še on malo popazi na njega. In je.
(zapisano 28.3.2018)

Igranje s tetico

Včeraj zvečer sem se ulegla v posteljo in zaprla oči. Pred notranjimi očmi sem zagledala prizor. Na deki pred hišo, na poletni dan, nedeljski dan, smo ležali.
Moja teti, midva z bratom.. in se igrali. Na kmetih se je lahko ležalo, igralo le na nedeljo, krščanski praznik ali ko si bil bolan.
Bilo je poletje, jablana poleg je gostila svoja voščena jabolka, ki so bila pozimi tako zelo sladka in okusna, po modrem nebu so plavali posamezni oblački, vsepovsod je bil mir, le brenčanje kake žuželke ali zelo občasno kak avto po cesti, ga je prekinjalo.
Teti naju je žgečkala, kobalili smo se po deki, se hecali, smejali...
 Vroče solze so mi tekle proti ušesom. Od kje sedaj ta podoba?
Mogoče je bila teti edina odrasla oseba, ki se je kdaj igrala z menoj. Ne spomnim se igranja z mami, še manj z očetom.
Vem, tudi jaz sem se premalo igrala s svojim sinom. Sedaj izkoristim čisto vsako priložnost, da se lahko igram s svojo vnukinjo.
(zapisano 10.4.2018)

Črnemu v spomin

Vse se je začelo z Zofi. V jeseni 2013 sem jo izbrala v Zavetišču Gmajnice. Ne, ona je izbrala mene. Sedela je tam v kletki, vsa drobna, mirna, nič se ni dobrikala, samo strmela je. "Tale gre z menoj." Ljubezen na prvi mačji ogled.
Spomladi naslednje leto so se okoli hiše začeli zbirati raznorazni mačji snubci in mačje radovednice. Nikoli poprej mački niso hodili k nama.
Tako sem nekega dne zagledala tudi mladega črnega muca. Plašen in previden, se je na začetku premikal le ob živi meji in kar precej časa je trajalo, da si je upal bližje.
Takrat nekje sem začela zunaj puščati tudi brikete. Dolgo je trajalo, da si je lepi črni maček upal bližje. Spotoma se je do konca razvil v čudovitega samčka. Pravega mačjega razbojnika, ki je opravil z vsemi mačkoni okrog. Vse je imel pod kontrolo, razen Zofi, njo je tako nalahno le kdaj pa kdaj malo tapnil s tačko ali stekel za njo. Poimenovala sem ga Črni.
Redno je začel prihajati na hrano in počasi je postajal manj boječ do ljudi. Neprestano je hodil naokrog s kakšno rano iz mačjih pretepov (morda tudi pasjih), začela sva mu te rane čistiti, odstranjevati klope, skrbeti zanj. Tako se je dve zimi nazaj odločil, da bo postal najin maček. Privolil je v to, utrujen od nenehnega napornega življenja zunaj, se je vsakič posebej tako z užitkom zleknil na klop ali sedežno, da ga je bilo z veseljem gledati.
Po prvi skupni zimi sem ga naslednjo pomlad peljala na kastriranje. Po tem se je umiril. Njegova potepanja so se zelo zmanjšala, tako ni bilo treba več zdraviti ran. Preživeli smo skupaj več kot dve prisrčni in igrivi leti.
Peter in jaz, Črni in Zofi. Življenje je teklo ustaljeno in usklajeno.
Do drugega januarja letos. Praznike smo preživeli doma, povsem normalno. Vendar v torek zjutraj, ko sva vstala, Črni ni počasi in dostojanstveno prikorakal do posodic s hrano, ampak je obležal na  klopi. Na tleh je bil tudi kakec, kar se dosedaj še ni zgodilo. In tako ves dan. Ni jedel, ni pil, ni se kaj dosti premikal.
Naslednje jutro je bil prvi delovni dan leta in odpeljala sem ga k veterinarki v Logatec. Prva stvar, ki jo je naredila je bil test na mačji aids. Pozitiven.
"Ne skrbite", je rekla zdravnica, "ob dobri negi lahko taki mački še dolgo živijo."
Ker je bil dehidriran, je takoj dobil infuzijo, kri mu bodo vzeli pa naslednji dan, da dehidracija ne bi vplivala na rezultate izvidov.
Zadržali so ga tam.  Poleg tega je imel vso notranjost gobčka od nečesa razjedeno?! Nič mi ni bilo jasno od česa, saj je še prejšnji dan normalno jedel.
Naslednji dan sem ves dan čakala na klic. Neka druga veterinarka mi pove, da gre morda za odpoved notranjih organov, da so izvidi slabi, vendar še nima vseh. Pokliče me še enkrat ob sedmih zvečer, z novico, da gre lahko za odpoved trebušne slinavke in/ali žolčevodov in žolčnika. In da bo sedaj lažje zdraviti naprej, ko je bolj jasno za kaj gre.
Naslednji dan me spet pokličejo in mi razložijo, da stanje ni optimistično, da se ne izboljšuje, da Črni ne reagira na zdravila in da bo vse skupaj stalo ogromno denarja. Dati bi mu morali hrano direkt v želodček (infuzija ni dovolj, maček mora konkretno jesti, skozi cevko v nosek, ker so usta razžrta).
Vse tole me precej šokira. Najprej slabe novice o stanju Črnega, potem še ta finančna shema. Pokličem Petra in mu vse razložim. On bi se strinjal z evtanazijo. Jaz ne. Spomnim se, da imam prihranjenega še nekaj denarja za moje naslednje romanje in odločno rečem naj gredo s terapijo naprej.  Sestra mi reče, da ga lahko prideva kaj obiskat.
Greva v petek zvečer. Pogled nanj me je globoko pretresel. V levi tački je imel kanilo in napeljano infuzijo v žilo. Bil je videti precej, precej slabše, kot takrat, ko sem ga pripeljala.
Dobila sem močan občutek, da ni prav, da ga mučimo še naprej. Kožo je imel že zelo rumeno, slabo odziven, nič ni odreagiral na naju. Že tam začnem jokati. Veterinarka pove, da pravzaprav ne vedo kaj mu je in zakaj se ne odziva na antibiotike.
Zvečer sem bila še bolj nemirna, kot že itak ves teden. V postelji pred spanjem prosim Črnega za sporočilo v sanjah, kaj naj naredim?
Sanjam, da sem v neki hiši. Na okno skoči Črni (kot je ponavadi skakal, kadar je želel v hišo) Nastavi se, da ga pobožam po trebuščku. Po nekaj trenutkih božanja, nenadoma skoči dol z okna in steče proč od hiše.
Nemiro spim, vso noč se zbujam.
Zame je bilo to dovolj jasno znamenje, da bi rad odšel.
Naslednje jutro sem v sebi vedela, da bo tisti dan. Bila je sobota. Po tem, ko sva bila v trgovini, sem Petru predlagala da greva še do Črnega.
Danes je imel že cevko v nosku, vendar še bolj rumeno kožo kot poprej. Gobčka, se sploh ni pustil več dotikati, ko mu je vetereinarka le nekoliko odprla gobček, sem se zgrozila- ena sama rana. Ves gobček je bil ena sama rana. Bolelo je tudi mene.
"Ali je kaj takega pojedel? Imate doma kake strupe, pesticide ali kaj podobnega?" naju je spraševala veterinarka.
"Nikakor, tega sploh ne držimo doma, poleg tega ima neprestano dostop do hrane."
"Zelo nenavado je tudi, da jetrni testi sploh ne kažejo na zastrupitev. Jetra ima v redu. Moram priznati, da ne vemo kaj mu je, od česa ima tako razžrt gobček in zakaj antibiotiki ne primejo!
Razganjalo me je od bolečine.
"Ja," sem dahnila v solzah. "Naj gre. Pustimo ga, naj gre."
"Hočete biti zraven?" vpraša veterinarka.
"Seveda."
Primem ga. Poslovim se od njega, opravičim se mu.
"Najprej bo dobil narkotik. Takoj zatem pa še to." Izognila se je besedi smrtonosni strup.
"Nič ne bo čutil, takoj bo zaspal in v nekaj trenutkih bo vsega konec."
Ko mu je vbrizgala narkotik, je nekajkrat trznil in obležal. Takoj zatem je šel v žilo še strup. Ni se več zganil.
S stetoskopom mu je preverila srček, ni več utripal. Črni je odšel.
Veterinarka je prinesla črno polivinil vrečo...nadaljevanje sem opisala spodaj.
"Najbrž ni veliko lastnikov, ki takole pospremijo svojega mačka v smrt." je pozneje komentiral Peter, ki je bil ves čas poleg.
Nisem si misla, kako težko in boleče mi bo odločiti se, da dovolim, da se ga usmrti. Branila sem se z vsemi štirimi. Vendar mi je Črni dal privoljenje, Črni se je strinjal. To sem čutila v svojem srcu. Če ne bi, ne bi pristala na to.

Vse, kar je ustvarjeno, je sveto. Zato ne pozabite: vsak svit, ki napoči, je sveti dogodek in vsak dan je svet, kajti svetloba izvira iz Velikega duha. Vselej imejte v mislih, da so sveti celoten človeški rod in vsa druga bitja, ki poseljujejo to zemljo, in da morate z njimi temu primerno tudi ravnati.      
Oglala Sioux, žena "Belega bivola" (iz knjige Modrost Indijancev)

Domov ga bova vzela, sem rekla. Doma bo pokopan.
 Ste prepričani? Zemlja je še trda, mogoče bo težko kopati.
 Z nama gre. Zunaj se je otoplilo, bo že šlo.
 Veterinarka je prinesla veliko črno polivinilno vrečo in jo začela razpirati z namenom, da da Črnega notri.
 Ne, ne ga dati v vrečo. Na vrečo ga dajte, ga bomo zavili.
 Trupelce najinega muca je položila na vrečo in ga zavila tako, da mu je glavica gledala ven.
 Kot otrok je, sem pomislila.
 Vzela sem ga v naročje.
 Možno je, da mu bo trznila kaka tačka. Ne se ustrašit', to so posmrtni krči. Je dodala veterinarka.
 Usedla sem se na klop v čakalnici, da počakam Petra, ki je moral plačati veterinarske stroške.
 Čutila sem njegovo še toplo telesce. Pomislila sem na Zofi, na najino drugo muco.
 Pripeljala jo bova na test za aids, sem rekla veterinarki Mateji, ki mi je brez besed pokimala.
 Zofi je živa in zdrava in zdajle veselo skače zunaj, nevedoč kaj hudega se je zgodilo njenemu prijateljčku Črniju.
 Nisem si mogla brisati solz, niti nosu, ker Črnija nisem mogla spustiti. Solze so tekle po licih, smrklji so mi lezli proti ustim, ni bilo pomembno.
 Zadaj bom sedela, rečem Petru. Sprednji sedež v avtu je pomaknil naprej in zadaj naredil dovolj prostora.
 Črnija sva peljala domov, na Zaplano. Na desni roki, kamor je bila prislonjena njegova glavica, sem začutila trzanje njegovih mišic, ličnic. Malo kasneje so mu nekajkrat trznile še mišice zadnjih tačk. Stisnila sem ga k sebi. Ga objemala, kot zadnjič objemaš ljubljeno Bitje.
 Zunaj je rahlo rosilo. Želela sem, da pot domov traja dolgo, dolgo... da bom lahko to ljubljeno Bitje objemala čim dlje.
 Zofi je pritekla do avta, kot ponavadi. Peter je odprl vrata hiše in jo spustil notri. Obsedela sem v avtu.
 Ne boš šla ven? Me je vprašal, ko se je vrnil, že preoblečen.
 Počasi sem se skobacala ven.
 Črni, doma smo. Sem mu rekla. Usedla sem se na leseno klop pred hišo in jokala dalje.
 Želela sem, da bi ga pokopala nekje na najinem vrtu, a sem se bala, da bo to preveč za Petra, zato sem mu predlagala, da ga pokopljeva v gozdu, tam na poti do izvira, da ga bom lahko spotoma obiskala, ko bom šla po vodo.
 Ne, tu nekje ga bova pokopala. Je odgovoril na moj predlog Peter. In odšel iskat kramp in lopato.
 Vstala sem in se začela sprehajati okrog hiše, iščoč primerno mesto za mali grobek. Pridružil se mi je Peter, ravno, ko sem stala tam poleg žive meje, je rekel: Evo tule je mesto zanj. Strinjala sem se, saj je tudi mene intuitivno nekaj pritegnilo, da sem se ustavila točno tam.
 Peter je vzel v roke kramp, ga dvignil visoko v zrak in zamahnil. Brez težav se je mokra zemlja vdala pod njim. Ponovno sem zahlipala.
 Greva še zadnjič naokoli, sem naglas rekla Črniju. Počasi sem se sprehodila po najinem vrtu. Se glasno spominjala dogodkov, ki sem/sva jih preživela z njim, se premaknila še malo na sosedov vrt, šla po cesti navzgor, kamor si pogosto odhajal na potep in odkoder si tudi prvič in potem vsakič znova prihajal do naju, dokler nisi dve leti nazaj postal najin muc.
 Vse sem ti pokazala, povedala. Objemala sem te, pazila na tvojo glavico, da ni opletala okoli in se še enkrat usedla na klop.
 Kot bi stiskala človeško bitje, sem se počutila. Morda malega otroka, dojenčka...
 To ljubo Bitje zavito v črno vrečo, sem ljubila. Nič ni bilo pomembno. Nič. Le ljubezen, ki me je ovijala, s katero sem ovijala to Bitje.
 Medtem je Peter končal s kopanjem grobka. Nerada sem vstala in šla do njega.
 Pa to ni vredu. Preveč kvadraten grobek si skopal. Menda ja ga ne bova zvitega v klobčič pokopala. Povečaj jamo.
 Spet je začel kopati, jaz pa sem pridobila še nekaj dragocenih minut.
 Bo to v redu? Me vpraša čez nekaj časa. Vstanem in pridem pogledat grobek.
 Bo. Nimam kaj reči. Dovolj velik in globok je.
 Nežno spustim Črnija na tla. Iskat grem oranžno brisačo, ki jo položim poleg. Nanjo preloživa njegovo trupelce. Še enkrat ga pobožava, ga gledava še nekaj trenutkov. Se posloviva.
 Vsak na svojem koncu primeva vogale brisače in ga položiva v grobek. Tam ga pokrijem tako, da je zavito celo njegovo telo. Peter vzame v roke lopato, jaz pa z roko na njegovo trupelce vržem nekaj pesti mokre zemlje.
 Adijo Črni.
 Nisem mogla gledati, kako ga je do konca zakopal.
 Šla sem v hišo po šopek prvega teloha, ki je stal na mizi čez novoletne praznike. Vzela sem ga iz vode in z lopatko naredila malo prostora, da sem ga potisnila v zemljo, poleg kamnitega bloka, ki ga je na vrh gomile položil Peter. Da ne bi kake lisice kopale, je rekel.
 Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Še teden nazaj sva imela doma dva zdrava mačka, sedaj pa eden od njiju mrtev leži v grobku.
 Zdajle, ko tole pišem, je Zofi želela ven. Vstala sem, ji odprla okno, jo spustila ven. Počakala bom, da se vrne. Ura je blizu desete zvečer.
 Prej sem čakala dva. Ko je bil zunaj mraz in vlaga, sta oba spala v hiši. Včasih sem čakala dolgo. Redko sta prišla nazaj istočasno. Sem in tja sem šla v posteljo brat in se kasneje vrnila dol ter zamudnika spustila v hišo.
 Četrta noč v grobku bo nocoj.
 Milo mi je pomisliti, da smo spet skupaj. Na najinem domu, vrtu.
 Grozno mi je pomisliti na tvoje malo telesce, tam v mokri in mrzli zemlji.
 En teden sem jokala čisto vsak dan, po večkrat na dan. Potem je grobek pokril sneg in nekoliko omilil mojo bolečino. Tako, da sem jokala le vsak drugi, tretji, četrti dan.. in tako naprej. Potem nekega dne ugotovim, da nisem jokala že ves teden.
 Ko je sneg skopnel in sem zopet zagledala grobek, sem najprej pomislila: "Kaj pa, če ga izkopljem, da ga samo še enkrat vidim? Saj je bil mraz in še ni začel razpadati."
 Ja take misli so mi šle po glavi.
 Huda zima je prinesla naokoli drugega muca, zopet samčka. Lepega Tigrčka. Črni mu je naredil prostor. Prostor pa je dal tudi vsem ostalim samičkam, ki sedaj hodijo naokoli kot kake kraljične, ki se ne bojijo več močnega in bojevitega Črnega.
 Črni pogrešan si. Vedno boš. In vedno boš imel košček mojega srca.
 Hvala, ker si bil moj muc. Še vedno te vidim kako počasi in dostojanstveno hodiš proti hiši, kot ta velika divja mačka.
 Kar si (nekako) tudi bil.
(zapisano 19.4.2018)

Pismo Vojku in njegov odgovor

Včeraj je bil šesti januar. Sedemindvajset let je minilo od smrti mojega življenjskega partnerja, očeta mojega sina, Vojka.
Dan potem, ko je sine praznoval četrti rojstni dan, si je njegov oče vzel življenje.
6.1.1990
Kako hudo je bilo to zame, ne morem opisati. Zelo hudo in zelo težko.
Takoj po njegovi smrti sem začela pisati nekak  dnevnik, svoje občutke namenjene njemu.
Čez čas sem prenehala.
Včeraj pa sem bila na delavnici z naslovom: Pisanje, ki celi. (vodila jo je Mojca Grešak)
Pisali smo pismo. Po vodeni meditaciji se mi je zapisalo:
PISMO ZA VOJKA
Sedim v prostoru, obkrožena z nekaj ženskami. Pred seboj imam sličico najine čudovite vnukinje Julije (s seboj smo morali prinesti predmet, ki nam zelo veliko pomeni). Rodila se je 24 let po tvoji smrti. Vem, da si rahlo želel, da bi se nama rodila hčerkica, a prišel je Lovro. In veš, da sem si po tvoji smrti jaz želela še enega otroka, hčerko.
Gledam njen obraz in v njem iščem tvoje poteze, vendar jih ne najdem. Opazim pa Lovra.
Pogosto oziroma večkrat sem razmišljala, kaj bi ti povedala, če bi po ne vem kakšnem čudežu znova oživel, se še enkrat pred menoj pojavil živ in zdrav. Nisem našla odgovora na ta nemogoči teorem. Resnično ne vem kaj bi ti rekla. Najbrž bi počakala, da spregovoriš prvi, da pojasniš svoje dejanje, da poizkušaš razložiti in se opravičiti.
Tvojega opravičila v bistvu ne potrebujem več, niti tvoje prošnje, da ti odpustim, kajti vse tvoje sem že spustila.
Mogoče bi te pa jaz rada vprašala za odpuščanje, vprašala, če sem bila oseba na katero si se lahko oprl, oseba, kateri si se lahko odprl.
Dvomim, da sem bila in na tem mestu, ta trenutek te prosim, da mi odpustiš, ko sem živela ob tebi, pa vendar ne resnično s teboj.
Ko sem videla in zaznala le svoje potrebe in želje, tvojih pa ne.
In potem, po tvoji smrti, ko sem te obsojala, tebe in tvoje dejanje, ko sem te prav namenoma obsojala in črtila z namenom, da bi ti na oni strani začutil vsaj delček moje bolečine in žalosti, ki sem ju doživljala jaz.
Ne vem kam in kako bi se moje/najino življenje odvijalo, če bi ostal živ! Ne morem si predstavljati.
Toda tvoja smrt in način na katerega si umrl, sta me pretresla do zadnjega atoma telesa, čustev in duše. Potem pa sem dolga leta potrebovala, da sem sploh začela zdraviti svoje rane in šele zdaj, v tem obdobju se postavljam na temelje, za katere vem, da jih ne bi postavila, če mi Ti ne bi izkopal največjega brezna, kar jih je mogoče.
Hvala Ti, ker si mi dal Lovra in tako tudi Julijo.
Odpusti mi prosim, ker te nisem videla, te opazila. Nisem mogla, ker v resnici niti sebe nisem.
Rada te imam.
 
Mojca je zatem predlagala naj zapišemo še odgovor osebe, kateri smo pismo napisali.
Takrat je nekaj v meni močno vzvalovalo, kot bi na vsak način želelo ven.
 
VOJKOV ODGOVOR:
LJUBA MOJA
Hvala, hvala, hvala, ker imam možnost, da ti napišem, povem par besed.
Oprosti mi, nisem hotel, res nisem hotel, da trpiš ti ali Lovro.
Niti na kraj pameti mi ni prišlo, kaj bom s tem naredil tebi in njemu.
Vse bi spremenil, če bi lahko, a žal ne morem.
Ne vem, če mi boš lahko kdaj lahko oprostila, a rad bi, da veš, da mi je neskončno žal in neizmerno hudo, ker sem vaju tako gromozansko prizadel.
Čutil sem vsa tvoja čustva in čeprav sem vedel, da so zaslužena, so me neskončno bolela.
Nisem mogel drugače, takrat v tistem času nisem mogel drugače, kot oditi.
Svet zame ni bil več mesto za bivanje.
In popolnoma nič nisem mislil na to kako bo to vplivalo na vaju.
Ljuba moja, prosim oprosti mi.
Oprosti mi za vsako solzo, ki si jo morala preliti, za vsako pot, ki si jo morala sama prehoditi, za vsak trenutek z Lovrom, ki si ga morala sama preživeti.
Vedno bom z vama, četudi sem daleč stran in nikoli te ne bom prenehal imeti rad, prav tako Lovra.
Mali Juliji sem pa naročil naj te objame in poljubčka v mojem imenu, preden je prišla.
Nežno te pobožam po laseh in tvoje srce oblijem s svetlobo.
 
 
Vojkovo pismo se je izlilo skozme in že med pisanjem sem jokala kot dež.
Potem smo imele možnost deliti svoje občutke, besede, zapise in puncam sem prebrala obe pismi. Jokati sem začela na mestu, kjer se jaz opravičujem Vojku in nisem nehala do samega konca.
To kar se mi je zapisalo, je bilo zdravilo in darilo, sporočilo in objem, ki sem ga potrebovala in hrepenela po njem dolgih 27 let.
 
Komaj sedaj je najina zgodba dokončno zaključena.
Komaj sedaj se počutim popolnoma prosta in ozdravljena.
(zapisano 7.1.2017)

Svečke

Prvi november je in s Petrom se peljeva nekam na Kras. Brez cilja, edini cilj nama je kak lep sprehod ob s soncem ožarjenem ruju. Rada imam take izlete v neznano, nepredvidljivo se obrne dan ob novih krajih, ljudeh, dogodkih..
Pogovor nanese na prižiganje svečk ob današnjem prazniku mrtvih. Petru začnem razlagati kako sem nekaj dni nazaj po radiu poslušala oddajo Svetovalni servis s tematiko problema odpadnih sveč s pokopališč. Slovenci namreč spadamo v sam evropski vrh glede količine pokopaliških odpadkov. Samo ostankov plastičnih sveč je več kot 4000 ton, vseh ostalih  pokopaliških odpadkov pa skupaj 10 000 ton letno. Tudi elektronske sveče ne izboljšajo situacije, saj njihovo recikliranje zahteva še več dodatne energije in dela. V oddajo so kot po navadi klicali poslušalci in pripovedovali kako oni ravnajo, oz. kako prižgejo samo eno svečko za vse mrtve ali prižgejo navadno svečko doma ipd. Skratka cela oddaja je bila naravnana v smislu čimmanjšega nastajanja tovrstnih odpadkov.
Potem pa pokliče neka ženska. Takoj sem po njenem glasu začutila, da je (še) v globoki žalosti.
Povedala je približno takole (citiram po spominu): "Meni pa ni všeč, da toliko govorite o prižiganju sveč. Jaz redno hodim na pokopališče in svojemu otroku na grob prižigam svečko. In še naprej bom to počela. Zdaj prihajajo prazniki, trije možje, otroci bodo dobili polno daril. Od tega bo polno embalaže in odpadkov. Zakaj pa o tem ne naredite oddaje? Zakaj pa o tem nič ne govorite? Moj otrok ne bo naredil nobenega odpadka. Le svečka bo ostala za njim. Moj otrok ne bo dobil nobenega darila, le svečko... Zato bom še naprej hodila na grob prižigat svečke svojemu otroku."
Uau.. pretresena sem jo poslušala. Njena bolečina se je prav čutila in ječala preko radijskih valov..
Ko to razlagam Petru, se spomnim, kako sem po Vojkovi smrti čutila močno željo po tem, da grem vsak dan na grob prižgat svečko. Ker je pokopan na Primorskem, jaz pa sem bila v Ljubljani, sem skoraj vsak dan leto dni prižigala svečke na zapuščenih grobovih na ljubljanskih Žalah. Vsakič sem izbrala drug grob, ki je izgledal zanemarjeno ali zaraščeno. Med malico, v službi sem z avtom 'skočila' do Žal, ker nisem bila daleč in v pol ure sem bila že nazaj.
Ko človek žaluje, ko je še v procesu globokega žalovanja, čuti nezadržno potrebo po tem, da prihaja tja, kjer so shranjeni posmrtni ostanki ljubega mu bitja. In mu s svečko nekaj sporoča. Svečka je svetloba. Svetloba je ljubezen.
Peter pa kar naenkrat reče: "Pa pojdiva na njegov grob, saj zdajle še ne bo toliko ljudi. In še eno svečo imam v prtljažniku"
In sva šla. Na Vojkovem grobu, kamor sem včasih zelo redno hodila, nisem bila že dve leti.
Nobena svečka ni gorela, nobenega cveta ni bilo. Prižgala sem mu svečko. Se usedla na rob in populila nekaj drobnega plevela. In čeprav vem, da ga ni v tisti mali žari, po drugi strani vem, da so tu zadnji fizični ostanki telesa, kar je nekoč bil.
"Vseeno je lepo, da sva prišla", rečem. "Grob me vsakič znova gane."
"Kaj to pomeni, da si spremenila mnenje in ne želiš več raztrosa?" me vpraša Peter.
"Nikakor. Ti me kar raztresi, ko pride moj čas. Ne želim svojega groba."

Prisluh

Nikoli nisem dvomila v pomrtno življenje. Vse svoje otroštvo sem odraščala z zgodbami o duhovih, ki so se vračali nazaj k mojim prednikom (stari mami, prababici, starim tetam..) z namenom, da jih bodisi prosijo za odpuščanje ali pa se njihova podoba pojavi v trenutku njihove smrti, kot preblisk, sporočilo, pozdrav.
Moja stara mama je bila glavni "krivec" za to, da sem vedno brezpogojno verjela v življenje po življenju. In še vedno verjamem.
Moj stari oče je umrl zaradi bolezni, ko je bila stara komaj 35 let.  (Jaz sem bila stara 25, ko je umrl Vojko.)
Bila je izredno lepa ženska, prava lepotica. Na kmetiji je ostala sama s štirimi otroci. Si moram misliti kako mu je bilo hudo, ko je prepoznal, da odhaja in da bo nekdo lahko prišel za njim, se oženil s to prelepo, ponosno in močno žensko, ter živel tam na sadovih njegovega dela in ustvarjanja. (kmetiji) Zato je vse imetje, vso zemljo prepisal na otroke, njej pa je dodelil le status gospodarja in uporabnika zemlje. Tako nihče ne bo mogel prevzeti kmetije, razen kasneje otrok. (upam, da sem vsaj približno napisala tako, kot je bilo)
Stara mama je svojega moža ljubila. Ostala mu je zavezana do kraja.
Po njegovi smrti, se ji je pogosto prikazal, hodil vštric z njo, ji celo ponudil roko ipd... Hodil je nazaj, da bi mu odpustila, da bi ga spustila... (sedaj vidim celo nekaj podobnoti med nama, le da jaz svojemu Vojku nisem ostala zavezana..)
Ne spomnim se natančno, kdaj se je začelo. Potem, ko se je vse umirilo, kak teden po njegovi smrti.
Nekega večera, ko sem stala v kuhinji in gledala ven, skozi okno in seveda razmišljala o njem in vsem skupaj, je nekdo potrkal na okensko steklo. Stanovala sem v 4. nadstropju in okno ni imelo dostopa od zunaj.
Nekoč, ko sem zopet stala zvečer pri oknu in gledala ven ter se utapljala v solzah in bolečini, je mali Lovrov stolček iz ratana, ki je stal kak meter od mene, začel škripati, kot bi nekdo stal na njem in se po njem prestopal. Pogledam stol, ki škripa in nič ne vidim, čez nekaj trenutkov preneha.
Ob drugi priložnosti sem pod stropom slišala pok, povsem podobno in enako glasno, kot bi počil balon. Takšna pokanja pod stropom, v stanovanju, ne zunaj njega, sem kasneje slišala še velikokrat.
Tudi škripanje in pokanje pohištva se je začelo takrat in trajalo precej dolgo, kar nekaj let.
Z eno izjemo, Lovro teh zvokov ni nikoli slišal, četudi je bil včasih zraven ali pa je spal.
Nekega večera na obletnico njegove smrti, ko sva z Lovrom sedela v kuhinji in večerjala, se je nenadoma zaslišalo, kot bi nekdo pred vrati žvenketal z velikim šopom ključev. Jaz sem takoj vedela koliko je ura. Tudi Lovro je pogledal, nekaj trenutkov tako molčiva, potem ta nekdo začne vtikati ključ v ključavnico najinih vhodnih vrat. Takrat pa sem skočila pokonci. Opogumljena z dejstvom, da tudi Lovro sliši, sem počasi stopila proti vratom. Zvok je prenehal. Zares pogumno odklenem vrata, pogledam ven na hodnik, prižgem luč, grem po hodniku navzdol, nikjer nikogar. Lovru sem rekla, da se je gotovo nekdo zmotil, a seveda se ni. V našem nadstropju so bila le štiri stanovanja. Vsi smo se poznali med seboj in gotovo bi bilo slišati, odpiranje sosedovih vrat, če bi se kdo zmotil. Šla sem vse dol do kleti. Zdajle se sama sebi zdim res pogumna.
Prvo leto po smrti sem vse večere spala pri prižgani nočni lučki. Zvečer in ponoči mi je bilo najtežje.
Te zvoke sem precej pogosto poslušala nekaj let, kasneje so se razredčili in na koncu, kot bi odrezal prenehali.
Nekemu znancu, ki me je nekoč vprašal kako sem, sem povedala, da slišim nenavadne zvoke. S fizikalnega stališča mi je začel razlagati možne obrazložitve za njih.
Vendar za nekatere reči preprosto veš kaj so. Ni razlag. Le energija, ki se želi uravnovesiti.
Adrian Kezele pravi, da se nam po smrti najpogosteje oglaša neke vrste astralno truplo in ne duša.
Duša naj bi po smrti imela svojo pot in se redko ozira nazaj. Astralno telo pa je ostanek naše osebnosti in torej še vezano na zemeljsko, tudi po smrti.

Privid

Ležim v postelji, na hrbtu. V kotu sobe imam prižgano nočno lučko. Noč je. Naenkrat ga zagledam nad seboj. Prav takega kot je bil. Vem, da je mrtev, a je tu.
Strah me je. Uleže se name, čez odejo čutim vso težo njegovega telesa. Svoj obraz približa mojemu. Čutim toplino, prav tako njegovo rahlo pikajočo brado. Leži na meni in me pritiska. Nič mi noče, a meni je zoprno in nelagodno. Ne govori.
Naenkrat se dvigne in se okobal usede name. Povsem jasno ga vidim. Točno on. V rokah se mu pojavi nož velik skoraj kot meč. Z grozo ga gledam. Ko se malo premakne, da bi ta meč prijel še malo drugače, oz ga začne z obema rokama dvigati nad svojo glavo, s kretnjo, ki nakazuje, da me namerava zabosti, takrat opazim, da je meč pravzaprav narejen iz neke vrste finega in natančno izdelanega kartona. A povsem isti kot meč. Oster, dolg in nevaren. In kartonast. 
Začnem se premetavati pod njegovim telesom in skušam se izviti stran, a mi ne uspe. Prikovana sem na posteljo in on nad menoj.
Nekaj trenutkov tako drži meč z obema rokama nad svojo glavo in me gleda, povsem brezizrazno. In potem začne počasi ta meč potiskati navzdol, proti meni. Jaz začnem skoraj vreščati. Z obema rokama ga odrivam proč od sebe, on se ne da, še naprej potiska meč proti mojemu prsnemu košu. "Ubiti me hočeš", mu rečem.  On nadaljuje, jaz se branim, ob tej borbi se meč, ker je bil le kartonast pomečka, on pa vseeno nadaljuje in nadaljuje. In ko skoraj pride do mojih prsi, ko ga začutim, da je povsem blizu, se zbudim. Planem pokonci in ugotovim, da sem spala.
Vse je bilo kot je bilo v resnici. V sanjah sem mislila, da se to res dogaja.
 Prisegla bi, da je bil še trenutek nazaj tukaj, da je imel v rokah oster kartonast meč, s katerim me je želel zabosti. Bil je tukaj, ampak spala sem.
To so bile ene najbolj živih in močnih sanj, kar sem jih imela v življenju. Zelo dobro se jih spomnim, čeprav sem jih sanjala kakih 27 let nazaj, nekaj mesecev po njegovi smrti.
Ko me je po njegovi smrti minil začetni šok in največja žalost, sem ga začela obsojati.
Kako si mi/nama lahko to naredil?
Če ti je bilo težko živeti z menoj, zakaj me nisi enostavno zapustil?
V začetku bi bilo težko, a kasneje bi prebolela in mnogo lažje šla dalje, kot sedaj ko si mrtev od svoje roke! Vsaj vedela bi, da si živ in da se nisi ubil zaradi muke iz katere nisi videl izhoda in kateri bi lahko bila vzrok tudi jaz.
Kar naj ti bo hudo na oni strani, boš vsaj videl, kako je meni/nama hudo tukaj. Prav ti je. Kar naj trpiš...
.....
Mnogo takih in podobnih misli, občutkov je preplavljalo mojo glavo, telo. Posebej zvečer, ko je sine zaspal, jaz pa sem ostala sama s svojo žalostjo in bolečino.
Sanje, ki sem jih opisala zgoraj, so mi dale vetra.
Prišel mi je povedat, da ga mučim in da ne more več prenašati teže mojih obsodb. Dale so mi možnost razmisleka o tem kaj počnem.
V bistvu sem se prvič sploh zavedla kaj počnem in da ima to energetski vpliv na njega, na esenco nečesa, kar je nekoč bil.
Prenehala sem biti zlobna, prenehala sem ga zanalašč obsojati. Do končne ozdravitve je bila pa še dolga pot.

Življenje potem

Potrebovala sem avto, v katerem je umrl. Zato sem prosila njegova dva prijatelja naj ga gresta iskat v garažo, kjer se je zgodilo.
Prosila sem ju, naj odstranita tudi vse prevleke s sedežev.
Garaža je bila na drugem koncu mesta, ob maminem stanovanju, kjer je preživel svojo zadnjo noč.
"A veš tisti zračniki v garažah, ki so v obliki lukenj, izvrtanih v steno. Vsaka luknja je bila zamašena s koščkom spužve ali cunje." mi je kasneje povedal en od njiju. (Kakih 9 ali 12 lukenj je bilo, ne spomnim se natančno.)
Ta podatek me je še naknadno prizadel. Tako zelo si je želel oditi stran, tako želel, da se mu smrt posreči, da je skrbno zamašil vsako luknjo skozi katero je v garažo dotekal svež zrak.
Dolga leta potem sem razmišljala  o tistih luknjah in njegovi silni želji oditi stran od mene, od naju.
Ko sem se prvič usedla v najin avto, ki ga je zadnji 'videl' živega in prvi mrtvega, se je v meni prebudil neznanski orkan čustev.
Če ne bi imela malega otroka, bi avto nedvomno takoj, ko bi bilo mogoče prodala. Tako pa sem ga potrebovala in odločila sem se iti preko tega, iti v to pravzaprav.
Ni bilo enostavno. A sčasoma je šlo.
Zapuščinska razprava je bila več kot devet mesecev po smrti. Ker je avtu medtem potekla registracija in je bil pisan nanj, ga po takratnih predpisih nisem mogla registrirati. Zato sem ga vozila kar takega.
Nekega popoldneva, takoj po službi, ko sem bila na poti v vrtec po sina, me je ustavila policija.
"Takoj odmontirajte tablico."
"Kako? Nimam s čim."
"Pojdite na črpalko, si sposodit izvijač in odšraufajte."
Solze so mi prišle na oči.
"Otrok me čaka v vrtcu. Sama sem, nimam nikogar, da ga gre iskat. Ura je pa že skoraj pol petih." sem proseče pogledala policaja potem, ko sem se z bližnje pumpe vrnila z izvijačem.
Omehčal se je.
"V redu, pustite potem to, ampak doma obvezno takoj tablice dol, jih vrnite in nikakor se več vozit s takim avtom. Če vas slučajno dobim, bo visoka kazen."
Oddahnila sem si, z izvijačem stekla nazaj do črpalke, ga vrnila in se odpeljala v vrtec, kjer je bil Lovro že zadnji. Samo on in vzgojiteljica sta me čakala. Opravičila sem se.
Avto je potem stal pred blokom, dokler se ni kmalu zatem zgodila zapuščinska razprava.
Nekaj mesecev po smrti, ko sem peljala Lovra na obisk k noni (njegovi mami), je omenila v pogovoru, da je morala izprazniti garažo in da je vse stvari v njej zvlekla k bližnjim kontejnerjem za smeti in da so sosedje in ljudje, ki so hodili mimo, pobrali čisto vse kar je bilo uporabnega.
Pogledala sem jo kot tele v nova vrata.
"Zakaj pa niste poklicali mene?" Skomignila je z rameni.
Med stvarmi, ki so jih v dar dobili tujci, je bila moja oprema za tek na smučeh, klasične smuči in pancerji, kompletna skoraj nova oprema za kampiranje, s pravim praktično novim šotorom Induplati Jarše za 4 osebe (takim platnenim, klasičnim), vsa Vojkova smučarska oprema) in cel kup orodja (ker on je znal marsikaj narediti sam)....
Nikakor nisem razumela. Moja tašča, mama očeta mojega sina meni, nama ni privoščila nič od tega.
Nikoli kasneje, niti takrat, ji tega nisem očitala, vendar mi ni bilo vseeno.
Počasi sem vse nakupila nazaj (le smučarske opreme ne več), Lovru pa sem želela prihraniti te dogodke in mu nisem nikdar pripovedovala kako se je družina njegovega očeta v resnici obnašala do mene.
V nekem trenutku me je prijelo, da z njimi prekinem popolnoma vse stike. Če bi bila sama, sem prepričana, da bi jih. Ker pa sem želela, da Lovro pozna tudi družino svojega očeta, da ve od kje in kam segajo njegove korenine, tega nisem naredila. Zelo zavestno sem šla čez in skozi svojo bolečino zavračanja njegove družine. Ni mi žal. Marsikdaj je bilo prekleto težko.
Leta kasneje sva z njegovo mamo postali pravi prijateljici. Tudi njej ni bilo lahko, nezamisljivo težko je na tak način izgubiti svojega otroka. Da bi jo odrezala še od vnuka, je bilo nezamisljivo pa meni.