S kolesom po osrednji smeri Jakobove poti

Letos nam je bilo zaradi covid situacije odvzeto nekaj mesecev svobode, zato sem si rekla, da bom storila nekaj, kar še nikoli nisem. Prekolesarila bom Jakobovo pot.
Naše Jakobove poti so označene tudi za kolesarsko verzijo in za njih je spisan vodnik. Helena in Franc Štefanič- Slovenska kolesarska Jakobova pot.  Kar se tiče opisa same poti in kakovosti zemljevidov, je vodnik dobro narejen, manjka pa mu vsaj malenkost praktičnih nasvetov, v smislu kako se lotiti tega, če nisi ravno zelo zagret kolesar z vso pripadajočo opremo in izkušnjami.
No, to zadnje jaz nisem. Malo sem spraševala naokoli, malo pa sem storila kar po svoje.

Imam dve leti staro kolo Scirocco life classic, s seboj sem vzela še dodatno zračnico, pumpo in pribor za flikanje zračnic. Ničesar od tega nisem potrebovala. Pot je speljana 99 % po asfaltu, česar prej nisem vedela.
Nabavila sem si tudi podložene kolesarske hlače in čelado. Torb za kolo nisem kupovala, sem vzela kar manjši pohodni ruzak. S pešpoti sem vedela, kako pomembno je imeti čimmanj prtljage, vendar sem je vseeno vzela preveč- spalne vreče in lahko poletne bundice nisem potrebovala, jopico sem oblekla le 1x zjutraj-v Novem Lurdu, tudi brisače nisem uporabila niti 1x, prav tako ne dežne (pohodne) pelerine.
Vzela sem še Mg v spreju, mazilo proti soncu, šentjanževo olje za masažo kolen in sončnih opeklin in nekaj drugih malenkosti, ki jih je treba imeti. Skratka, ruzak je imel 5,5 kg. Kar precej preveč za klance navzgor.
Na izhodišče poti sem nameravala z vlakom, ki vozi tudi kolesa, do Brežic, vendar se je Peter prijazno ponudil, da me do Slovenske vasi zapelje z avtom.
Tam sem na svoj 56 rojstni dan začela svoj prvi kolesarski camino.

                                                                Slovenska vas-start
V Novi vasi pri Mokricah sem se ustavila v  bifeju in si privoščila za tisti dan prvo kavo.
Pot sem začela ob 10.30. Nalepke za to pot so praviloma skoraj vedno na prometnih znakih in tablah z imenom kraja.  Tu sta bili dve nalepki, ena za levo, v hrib, druga za desno, naravnost. Nisem vedela kam in sem šla v hrib. Če bi že takoj pogledala zemljevid, bi videla, da sta obe pravilni. V hrib se gre pozdravit Jakoba v Ponikvah in potem se v vasi Ribnica spustiš nazaj na cesto, po kateri bi peljala, če bi šla desno. 
Klancev je precej in so mi bili prava muka. Večino od njih sem prehodila, porivajoč kolo in znoječ se na moč. So pa zato spusti tem bolj prijetni in tudi nevarnejši. Terjajo popolno zbranost. V vasi Žejno prva malica iz ruzaka in počitek. Pokličem v Novi Lurd in za nocoj rezerviram spanje.
Dan soparen, pot se na več mestih preplete s peš romarsko potjo, vendar nikoli za prav dolgo. Poteka večji del po lokalnih cestah, ki niso prometne, so pa ozke.
V Podbočju si v isti gostilni kot 6 let nazaj, ko sem tu romala peš, privoščim radler. Želela  sem sicer limonado pa je niso imeli. V Kostanjevici se zato nisem dlje zaustavljala, razen, da pozdravim Jakoba  pri cerkvi, na kratko se ustavim tudi pri gradu in Forma vivi, ker sem vedela, da me čaka zahteven vzpon do Vodenic. Do samega cilja prve etape, se klanci niso obotavljali pojavljati pred menoj.
Približno ob 18.30 sem pripeljala do turistične kmetije Golobovih v Novem Lurdu. Gospa Cvetka je rekla, da sem zgodna, da ponavadi pridejo kasneje. Tu sem že spala na peš romanju, večerjo, zajtrk in prenočitev sem plačala 25 eur. Prijazno in prijetno se romar tam počuti, dobrodošlo tudi.

Etapa drugega dne me je pripeljala do Trebnja, Vrhtrebnju sem se zaradi utrujenosti izognila in v Mirni peči odkolesarila kar naravnost proti Trebnjemu. Bila je dolga in naporna pot. Predvsem zaradi vročine in klancev seveda. V Novem mestu sem v času največje vročine imela dolg odmor z lažjim kosilom. Hrana mi ne sme biti pretežka in ne prelahka. Mislim, da tu vsakdo svoj način prehranjevanja najde. Pomembno pa mi je dovolj tekočine. Včasih začutim, da sem dehidrirana šele, ko imam povsem izsušene ustnice in ko ne hodim več lulat. Tudi energetske ploščice se mi zelo dobro obnesejo, vedno jih imam nekaj s seboj na zalogi.
Nocojšnja nočitev je bila v Trebnjem, v hotelu Galaksija, v ind. coni. Prijazno osebje, vendar kar draga varianta, za prenočišče z zajtrkom sem plačala 42 eur. S tem, da se zajtrk ni mogel niti kosati s tistim nekaj dni kasneje v gostišču Mirjam v Razdrtem, za isto ceno.
Kljub mazanju s kremo, me je sonce po kolenih in rokah kar prijelo, bolela me je tudi že zadnjica in mednožje (kako bi bilo šele brez podloženeih hlač, si ne predstavljam). Kolena (da ne škripajo) si masiram z oljem in opekline tudi, kar precej pomaga.

Tretji dan moje kolesarijade mi je obetal prihod v Ljubljano in spanje pri vnukinji. Tega sem se res veselila. Nisem se pa veselila hude vročine, ki me je spremljala ves dan.
Ker sem zaradi nočitve skrenila dol z označene poti, sem se morala vrnit nazaj nanjo. Kakopak drugače, ko spet z dolgim klancem v smeri proti Grmadi. Nagrada je bil prijeten spust. Zelo pomemben rekvizit pri kolesarjenju so tudi sončna očala, ali zaščitna očala. Ker pri hitri vožnji (največkrat navzdol, ampak tudi po ravnem) se lahko zgodi precej neprijetno srečanje muhe, hrošča ali kake druge leteče opcije in mojega očesa. Zelo zaboli, instinktivno si tujek želiš čimprej spraviti ven iz očesa ali si ga vsaj pometi. In zato (med spustom navzdol) tak dogodek zmoti pozornost na dogajanje na cesti in stabilnost.
Pri spustu z lepe in vroče Babne gore, kjer sem v senci avtobusne postaje počivala, jedla in pila, sem
se pri priključku na glavno cesto zmedla, ker je puščica na prometnem znaku Stop obrnjena proti levi, po zemljevidu in opisu pa bi morala desno. Odvila levo in šele v prvi vasi vprašala za pojasnilo. Narobe zavila . Ko sem prikolesarila nazaj, sem ugotovila, da je v bistvu prometni znak obrnjen narobe (nekdo ga je zavrtel) tako, da človeka, ki je bolj na hitro, lahko zmede.
V vročini sem se pogosto ustavljala v senci za nekaj minut, tako sem lažje nadaljevala. Veliko sem pila, grizljala energetske ploščice in se dobro ohladila šele v mirni cerkvi samostana Stična.
Do Ljubljane bi človek rekel, da klancev ne bo več, ampak bi se z lahkoto zmotil. Ker mi gremo/se peljemo po Jakobovi poti, ta pa ljubi gričke s prelepimi razgledi in cerkvicami na njih. V Višnji gori bi lahko šla kaj pojest, a vedela sem, da bi mi tak odmor vzel preveč časa in da je pot še dolga. Danes sem zaradi vročine napredovala kar počasi. Pa tudi zadnjica me je opozarjala, da ima dovolj tega ploščenja na kolesu.
Srečevala sem kar nekaj hitrostnih kolesarjev, ki so mimo odbrzeli kot strela.  Redkokateri me je pozdravil. V senci velikega oreha, po dolgem in s soncem obsijanem klancu v smeri Police, sem enostavno morala počivati. Ni šlo več. Mimo je pripeljal Marko in me vprašal, če je kaj narobe, če kaj potrebujem. Dvignil mi je moralo in me spremljal en mali kos poti. Bila sem vesela in zelo hvaležna. Dobila sem nekaj podpore. Ves čas človek črpa iz sebe, podporo mu nudi narava in ljudje. V pravem trenutku je bil na pravem mestu. Z odprtim srcem. Marko hvala.
Tik do Ljubljane so mi klanci sledili, torej sem tudi jaz njim. Najbolj epohalen spust te poti pa je bil z vasice Repče. Strm, ozek, vsaj afaltiran. In brez prometa. Pripeljal me je na vznožje Ljubljane. Če bi na tistem klancu poletela s kolesom, bi se znašla direkt v nebesih, ziher sem.
V Sostrem sem se odločila, da ne grem na Orle, temveč po Litijski cesti do Most, tam mimo Btc-ja in Žal do Bežigrada in Šiške, kjer živi moj sin. Še enega vzpona tisti dan preprosto nisem zmogla, pa tudi nepotreben mi je bil.
V Sostrem sem spotoma pozdravila še prijateljico Miro, ki mi je povedala, da je tisti večer v mestu proslava in da je center zaprt za promet, no dve proslavi pravzaprav, uradna in alternativna.
Do Šiške sem pripeljala pol devetih zvečer. Vroča in utrujena. Toda, ko me je objela mala Julija, je bilo pozabljeno vse. In vse je spet dobilo smisel. Ko mi je sin povedal, da bi mala lahko pri nama preživela vikend, se mi je utrnilo, da bi morda jaz prekinila pot za vikend, da bom za druženje z Julijo spočita in pripravljena. Toda odločitev ni padla takoj, temveč naslednji dan med vožnjo ven iz Ljubljane.

Ljubljana- Zaplana. Pot ni bila težka, le malce sem se bala vrhniškega klanca. A zmogla sem prevoziti celega, brez da grem kaj peš poleg. Pohvalila sem sem, napredek zame.
V Logatec sem prispela 12.20. Peter je prišel z Zaplane in h  Krištofu sva šla na kosilo. Potem pa sem se odpeljala kar domov. S kolesom seveda. :)

Pot sem nadaljevala čez nekaj dni, v torek zjutraj. Dan prej sem šla v Intersport in si kupila tanko kolesarsko vetrovko. Napoved za jutri je bila deževna. Ob tem sem naletela še na precej manjši in lažji nahrbtnik in tako uspešno porabila Mercatorjeve pike. Nahrbtnik sem tokrat obtežila precej manj in to se mi je pri vzponih krepko poznalo.
Zunaj je rosilo, oblačno. V Lazah se srečala dve peš romarki- legendi in z največjim veseljem sem ju objela. Edini romarki, ki sem ju srečala. V Planini pa me je že božal sonček. Klanec v Strmco sem zmogla prevozit brez problema in zdaj sem vedela, da sem prebila svojo kolesarsko mejo ne/zmožnosti. Ponosna nase sem se veselo zapeljala po prelepi planoti Strmce. V Studenem kratek počitek in potem spet klanec do Predjame. Čeprav se kao spuščam proti Primorski, se klanci ne nehajo praktično do samega konca, ki je en sam klanec, navzdol proti Trstu.
Predjama mi je čarobno lepa. Pred leti na pešpoti, sem tam prespala, tokrat pa sem si v senčki spodnje gostilnice privoščila kosilo. Tuji turisti levo in desno od mene, so oboji naročili viner šnicel in pomes.  Natakarica pa je bila en sam pristen nasmeh. Na računu je pisalo, da se imenuje Anica. Polepšala mi je že tako lep dan.
Pripekati je začelo in to zelo. Malo ven iz Landola, vasice z zanimivim imenom, kjer sem bila prvič, kot tudi marsikje drugje, se mi je zgodilo, da me je nekaj usekalo pod obe koleni, na notranji strani. V prvem hipu sem mislila kaka osa ali kaj podobnega in sem zamotovilila po cesti, hkrati pa še v kazalec leve roke, s katero sem držala zavoro. Ustavila sem, malo prestrašena in nisem vedela kaj se dogaja. Ko sem se obrnila nazaj, sem videla, da sem peljala pod velikim daljnovodom. Žice so bile speljane precej nizko nad cesto. Peter mi je povedal, da se to zgodi zelo redko, zaradi velike napetosti in suhega ozračja in da sem bila zaščitena na kolesu, ki ima gume. Zaščitena že, ampak prijetno pa ni bilo. Na levi nogi imam še vedno sledi te male opekline.
Zadnji del poti pa je bil mukotrpen. Priključila sem se na staro magistralno cesto v smeri Razdrtega, ki je s svojo razbeljenostjo, hrupom in prometom butala vame, dokler se nisem odvalila v neko senco, tam izvlekla iz ruzaka dežno pelerino in na njej zadremala za uro in pol. O kako je prijalo!
Nocoj sem prenočevala v penzionu Mirjam v Razdrtem.  Vse je prijalo. Hladna bevanda ob prihodu, hladna soba, hladen tuš in malica iz nahrbtnika, kajti v Razdrtem ni ničesar drugega kot Mirjam.
Vedno nosim/tokrat vozim s seboj malico za 2x. Tako skoraj nikoli nisem lačna. V vodniku sem pogrešala tudi ta podatek- ali je v kraju gostilna, trgovina ipd. Zelo koristna informacija.

Zadnji dan je bil dolg. Začela sem ga ob osmih zjutraj, po prijetnem zajtrku v Mirjam (nočitev z zajtrkom sem plačala z bonom države) sem se kmalu nato spustila navzdol z magistralne ceste po ozki gozdni cestici proti vasi Otošče. Kako zanimivi kraji in kako vesela sem bila, da sem lahko tukaj, jih vsaj malo ošvrknit dol s kolesa. V Lozicah so marelice ležale kar po cesti, ustavim se, jih poberem in kasneje, ko sem gurala v klanec od Podnanosa proti Štjaku, so mi še kako prijale, sladke. V Podnanosu sem se srečela z Leonardo, romarko, ki živi v bližini. Kot bi mignil, je minila dobra urica. Sonce se ni obotavljalo iti naprej, tako sem morala tudi jaz. In sem šla, v tisti zoprno dolg in tečen klanec. Prevozila ga nisem celega, mogoče 1/4.
Če je pešpot v vročini naporna, mi je kolesarjenje še bolj. Manj poteka po gozdovih, manj sence in več asfalta. Ampak ob primerni podpori, zdržiš, preživiš. Kilometer po kilometer, ker ne morem reči korak po korak. A v klance strme je bilo res tako, korak po korak, s kolesom ob strani.
Torej klanci so vztrajali vse do italijanskih Opčin. V Dutovljah sem imela zadnji odmor, z dvema svežima limonadama. jesti nisem mogla, niti nisem bila lačna, le žejna.
Spust v Trst je bil pa drug epohalni spust tega romanja (prvi z Repč dol). Prometna cesta, brez kolesarskih stez, le ob strani je bil kak slab meter širok pas, ločen z belo črto. Ne vem kako sem prišla sploh dol. Oznake so se tu izgubile in so se našle šele čisto na koncu, pred katedralo sv. Justa-zavetnika Trsta. Nekako po občutku sem vozila, kasneje hodila. Kajti Trst se v primerjavi z Ljubljano, glede kolesarjenja lahko skrije daleč stran. Tudi ni bilo veliko kolesarjev, nekaj ta hitrih strel sem opazila, več pa je vesparjev. Tudi žensk na vespah, ki brzijo in zavijajo tako drzno, da se kar prestrašim. Torej, ko sem prišla do morja, sem šla kar na slepo, malo sem se spomila izpred 6 let nazaj, potem pa sem zagledala ulico, ki mi je bila znana. Izvlekla sem svoje papirje in na zemljevidu poiskala kje sem in kam moram iti. Bravo jaz. Ni bilo tako težko. Gps-a na mobiju mi niti vklapljat ni bilo treba celo pot. No, ja prvi dan romanja sem imela vključeno aplikacijo, ki mi je merila km ipd. pa sem izpraznila baterijo. Tako ga potlej v ta namen nisem več uporabljala.
Nekje 18.45 sem prispela pred cerkev Sv. Jakoba. Na trgu spredaj je bilo sila živahno. Otroci, starejši, mamice, mladina..  moje srce je igralo in se veselilo.
Vrata v cerkev so bila odprta. Spomnim se, da je slovenska maša. Vstopim, v cerkvi sedi 6 ljudi in mašnik v resnici mašuje po naše. Prisedem in ostanem tam do konca.
Po maši si ogledam cerkev. Jakobov kip me pritegne, njegove oči so žive in me gledajo. In se gledam v njih, svoje življenje in svoje poti in stvari, ki jih sebi ne morem odpustiti.
Tako močno in ljubeče, me te oči samo gledajo.

Trst- cilj

Na trgu zunaj se potem javim na Fb v živo, ganjena. Nazaj se vračam po parenzani, do Kopra. Prispem, ko se ravno znoči
Tako sem doživela to pot jaz, s kolesom. Morda bi lahko napisala še več, a za zdaj je to dovolj.

Po koroni pride mavrica?

Še nikoli mi ni bilo ob slovesu tako težko, kot tokrat.
Julija je bila ta vikend na Zaplani. V nedeljo zvečer, ko sta starša prišla ponjo, so objavili prepoved gibanja izven občine bivališča. Malce me je zadelo. Živim v občini Logatec, ona pa v Lj.
Vsako slovo po nekajdnevnem druženju z njo, je zame kot ena mala smrt. Peter mi sem in tja reče, ko me gleda jokat: Pa saj ni umrla!
A počutim se podobno, kot da je. Ti šment, kako me tole vrti.
Vemo, da je bližina smrti ena najmočnejših izkušenj, če ne najmočnejša sploh.
Po vsaki taki 'mali smrti' sem čustveno sesuta. Rabim vsaj en dan, da se spet spravim nazaj v normalni tek.
Nedolgo nazaj sem nekje prebrala ali slišala stavek: Za žalostjo stoji strah.
Pomislila sem: Kako strah?
Ampak ja, saj v sami osnovi poznamo le dve čustvi: strah in ljubezen, vsa ostala čustva so njune izpeljanke.
In za mojo žalostjo stoji strah pred izgubo ljubezni. Njene brezpogojne ljubezni.
Že kar dolgo nazaj sem svoje življenje posvetila svoji duhovni rasti oz. napredovanju. To je največja prioriteta mojega življenja. Dokler ni prišla Julija in ona postala moja mala gurujka.
Najtežja in najmočnejša preizkušnja mojega življenja do sedaj: odvezati se od potrebe po ljubezni, vendar vseeno ljubiti in biti prisotna.
Kako bom to zmogla, ne vem.
Toda za vsakim virusom pride mavrica, kajne?

 

Narisala Julija, v nedeljo.

Metrga

Pred vratci za krušno peč je v kuhinji stala stara metrga. To je miza, ki je pod ploščo imela lesen zaboj, v katerem so gospodinje mesile kruh. Kuhinja je bila vedno topla, v štedilniku na drva je gorel ogenj vse dni. Tudi od vhoda v krušno peč je prihajala toplota, zato je testo lepo vzhajalo. Pokrito in zaščiteno.
Teti je v času mojega otroštva imela čez peko kruha (pred njo pa njena mama, moja stara mama). Peklo se je približno 1x na teden ali na 10 dni.
Kot otrok sem to vedno opazovala tako mimogrede, kako bi ta trenutek spet rada videla to, ni mogoče opisati.

 

Moka je bila domača, ne vedno od žita, ki so ga pripeljali v mlin. Kmet je tja pripeljal določeno količino žita in zanjo takoj dobil določeno težo moke. Polbele ali črne. Kruh je bil zato vedno kompakten in polnovreden, bi rekli v teh časih.
Takrat se mi je seveda trgovinski bel, puhast kruh zdel nekaj vrhunskega. In sem vedno začudeno opazovala svojo mami, ko je prišla na obisk in za veseljem po/jedla tak črn kruh. Razumela sem jo šele mnogo kasneje.
Hlebci so bili veliki in težki, vzhajali so v pletenih jerbasih (košarah), pokritih s prtičkom. Ob tej priložnosti je stara mama včasih naredila tudi špehovko (kar topila se mi je v ustih) ali metin štrudelj(redkeje jabolčni, ker jabolk ponavadi ni bilo toliko, in se jih je raje pojedlo). Meta je rastla v malem garkelcu in večkrat sem jo tekla nabrat. Še dolgo po tem sem vohala svoje po meti dišeče roke.
To so bili časi čiste ljubezni. Tudi to sem prepoznala šele mnogo kasneje.
Te dni (pa tudi sicer pogosto) pečem kruh doma. Še bolj trd in kompakten je, kot je bil tisti tetin.
Vzamem namreč polnovredno rženo, ajdovo in pirino moko. Nikoli ni tako dober in nikoli ne bo, kot je bil tisti topel v mojih otroških rokah, namazan z margarino in marmelado ali pa zaseko.
Nedvomno z leti postajam vse bolj melanhonična.

Na sliki hiša moje stare mame in Mošenik v tistih časih. Slike naš stare metrge pa na žalost nimam.

Moralnost, Italijanščina in kamišibaj...dosežki moje letošnje zime

V postelji sem vnukinji prebirala njeno najljubšo zgodbico, ko me vpraša: Kaj imaš pa tole, babi?
In pokaže na Oshov komplet tarota, ki je stal na nočni omarici.
Karte, včasih kako potegnem in pogledam kaj mi govori.
A lahko tudi jaz kakšno potegnem?
Seveda srčica mala, seveda. Daj ti potegni za vsakega od nas, ki jih imaš rada, po eno karto.
Vzamem karte, jih počasi in pazljivo premešam in razprostrem pred njo v pahljačo.
In je začela. Za mami, očija, babi eno in babi drugo, tetko, Petra, zase..
Meni je pripadla karta Moralnost:

Uh, karta mi že na videz ni bila všeč, slutila pa sem tudi na kaj me opozarja.

Šele pred kratkim sem se jasno zavedla, da sem včasih tudi jaz taka.

Moralistka, ki natančno ve kaj je prav in kaj ni. Predvsem, ko gre seveda za druge ljudi.

Ni mi lahko sprejeti te moralistke v meni, oz. sem v fazi sprejemanja najbolj moralistične verzije same sebe. Napredujem zelo počasi.

To zimo sem hodila na tečaj Italijanščine. Na Šolt, kamor hodijo v glavnem študentje. Bila sem najpočasnejša v osvajanju novih znanj in na drugem srečanju, sem na koncu malo živčno izjavila: Jaz bi pravzaprav bolj spadala v Univerzo za tretje življ. obdobje, kot pa sem.

Nasmejala sem vso skupino, vključno s seboj. Tečaj je končan (1.stopnja) sedaj se sama učim doma, v Italijo pa ne morem, kot sem nekje potihem načrtovala za letos. Tam me kliče Camino Celeste, od Ogleja (Aquileja) do Višarij.

Kamišibaj bi pravzaprav potreboval kar svojo objavo.

Ko sem ga pred nekaj leti prvič videla v živo, sem se kar malo zaljubila vanj. Lani, pred novim letom sem si nabavila butaj (mali leseni namizni oder) in čez zimske mesece izrisala zgodbico o Mačku Muriju. Juliji za 6 let.

Odkamišibajkala sem dve predstavi. Mešanemu in otroškemu občinstvu. Luštno. Naslednjič malo več zapišem kaj vse sem se ob tem naučila.

Asociacije zime 2019/20

Nekdo mi je danes v mailu napisal, da redno spremlja mojo spletno stran in mu je zanimiva. Hvala.
To me je malce spodbudilo k pisanju.
Tri leta je danes, kar je ta svet zapustila ženska, ki me je ljubila, moja ljuba teti.
Nekaj asociacij sem doživela to zimo, ki so me močno porinile v trenutke otroštva, tako zelo močno..

Vsakič je bilo na sprehodu s sosedovim psičkom, ki ga tudi sprehajam ravno tri leta. Tako dragocen mi je ta mali mešanček, ki živi privezan na verigi.

Proti večeru je bilo, dan se je poslavljal in ob oknu hiše mimo katere sem šla, je stala starejša ženska, ki je poizkušala spustiti roleto, vendar ji ni uspevalo. Na glavi je imela malo kapico, ki ji je pokrivala zgornji del glave. Moja teti. Tudi ona je zadnja leta nosila majhno kapico, ne spomnim se, da bi jo kdaj videla z ruto. Pravzaprav ja, tudi ruto je imela včasih, zavezano bolj po mladostno.
Grem torej mimo hiše, strmim v gospo s kapico in jokam.
Teti, teti... nekajkrat zahlipam... in grem dalje. In se še dolgo ne morem potolažiti.

Druga iluzija: Hiša pred katero sedi na stolu starejša gospa, stoji nekoliko v kotanji, zato jo vidim od zgoraj. Tokrat je gospa popolnoma belih las, naslanja se na motiko ali palico in je nekoliko nagnjena naprej. Popolna slika moje stare mame. Malo bolj polna, belolasa, s palico na katero se je naslanjala v starosti. Tako zelo pogrešam vso to ljubezen mojih žensk. Mama, mama... kje ste?

Tretja iluzija se mi je zgodila, ko sem zavohala dim smrekovim podobnih drv. Kako lepo in močno je zadišalo v tistem mrzlem popoldnevu. Tako, da me je premaknilo direktno v zasneženo vasico Mošenik, ko sva se z bratom navdušeno sankala, teti pa je medtem zakurila krušno peč in dim je bil neopisljivo lepo dišeč po gozdu, po vejah, polenih, smoli.. Vsa premočena in premražena sva zvečer zlezla na vročo peč, da se pogrejeva, preden greva spat.

30 let potem

Danes zjutraj se zbudim, pol sedmih je ura. Spomnim se današnje obletnice. Ne more mi uiti iz spomina, ker je samo dan za rojstnim dnem mojega/najinega sina.
Mrliški oglednik je ocenil, da si umrl cca 6.30 zjutraj.
Tudi 6.1.1990 sem se zbudila ob 6.30, takrat sem se začudeno dvignila pokonci in pogledala naokoli. Ni te še bilo, ni me skrbelo, le občutek je bil nenavaden.
30 let ljubi Vojko, 30 let te ni več na tem svetu, v obliki, kot si nekoč bil.
Kaj se je zame, za sineta spremenilo v vseh teh letih?
Odrasla sva.
Sine dobesedno, jaz pa duhovno.
Pot ni bila enostavna in danes sem samo tako zelo hvaležna zanjo pa naj se sliši še tako neverjetno.
Naredila me je v to kar sem.
Po tvoji zaslugi imam vnukinjo, Julijo. Hvala ti, ljubi Vojko.
Ko se vrnem tudi jaz, počakaj me pri vhodu prosim, da se objameva še enkrat v duhu.

Teti Vidi

Ljuba teti                     

                                                                                              
Ni še minilo 24 ur kar si odšla. Deset minut čez polnoč bo.
Zbudila sem se v sivo in mokro jutro. Prvega februarskega dne.
Včeraj je mraz, ki nas je oklepal nekaj tednov nekoliko popustil in iz meglenega neba je
začelo rahlo pršeti. Prenehalo ni niti čez noč in sneg je začel polagoma kopneti. Po cestah
in nespluženih poteh pa povzročil zoprno poledico.
Zjutraj ob osmih me je poklical tvoj sin Ivko. Takoj, ko sem zagledala na telefonu izpisano
njegovo ime, sem vedela, da si odšla. Dokončno in za vedno.
Prvega januarja sem te nazadnje videla živo, ko sva vam s Petrom prišla voščit za Novo leto.
Zdela si se mi nekoliko odsotna. Slutila sem, da te vidim zadnjič, zato sem te poljubila in ti
rekla, da se ti zahvaljujem za vse. Malo postrani si me pogledala in nič odgovorila, kot da ti
mogoče ni prav slišati take besede. Med vožno domov sem dolgo razmišljala ali je v redu ali ne
da sem ti to izrekla, saj sem ti morda na nek način dala vedeti, da se vidiva zadnjič. Seveda se
že takrat nisem mogla ubraniti solz, ki so mi nezadržno lile po licih in sem jih neuspešno
skrivala pred teboj. Oprosti mi za vse tiste solze. Oprosti, ker sem toliko jokala tudi danes.
Domov, v Mošenik k tebi sem prišla četrt čez devet. Zdravnica, ki je potrdila tvoj odhod je že
odšla. Vso vožnjo so mi glavo prestreljevali spomini iz otroštva povezani s teboj in mojim
življenjem pri vas doma. Pot iz Moravč do Mošenika pa je bila oblita z mojimi solzami.
Ko sem zapeljala pred vašo hišo, je dež še vedno pršel. Pes me je jezno pozdravil. Dan je bil
že sam po sebi za zjokat.
V zgornji kamri si ležala, na postelji, kjer si preživela zadnje  mesece svojega življenja. Mirno,
z nekoliko odprtimi usti, si spala svoje zadnje spanje, pokrita s svojo odejo. Tvoj obraz je bil
že hladen, dlani tudi, na tvojem prsnem košu in nadlakteh pa sem še začutila zadnje odtenke
toplote tvojega telesa, ki je za vedno odhajala.
Poljubila sem te na čelo, pobožala po licih in rokah. Zadnje mesece si bila popolnoma
nemočna, odvisna od pomoči svojih dragih, kateri so zate res lepo skrbeli.
Usedla sem se ob posteljo in obsedela ob tebi vse čas, dokler niso prišli pote. Ni mi bilo
nelagodno ali neprijetno sedeti ob tvojem telesu. Nisem se te bala, nit me ne bilo strah tudi
takrat ko sva bili sami. Tvoje telo nisi bila več ti, tvoje shujšano drobno telo je bilo le senca
tvoje topline in prijaznosti, kot si včasih, kot si vedno bila.
Sosed, ki se je prišel poslovit od tebe, mi je izrekel sožalje in povedal, da si mi bila kot druga
mama. Kako je ta človek resnično zadel bistvo najinega odnosa.
Ko je moja mami reševala svoje življenje, smo bili njeni otroci dlje časa pri vas doma. Prav
tako med vsemi šolskimi počitnicami.
Bila si in boš ostala moja druga mama. Točno takšna kot si bila, si bila zame
edinstvena in neponovljiva. Vedno si za vse poskrbela, prej kot zase, še za živino in prašiče v
hlevu.
Vsake tolio časa sem se te dotaknila, te pobožala, poljubila. Tik preden sta te fanta s
pogrebnega zavoda  odnesla, sem še zadnjič z ustnicami dotaknila tvoje sedaj že hladno čelo
in tvojo roko, ki jo je vodilo tvoje srce in iz katere sem prejela toliko topline in ljubečih
dotikov, da se je moje srce in telo dolga leta ogrevalo, večalo in rastlo, dokler ni postalo
dovolj odraslo, da se je naprej zmoglo ohranjevati samo.
Ko sta fanta dvignila tvoje telo in ga z rjuho vred odnesla v vežo, kjer sta ga položila v krsto,
je tvoj odhod postal dokončen in za vedno.
Na tvoja drobcena stopala sta  obula nekakšne črne copate, poravnala belo vrečo tako, da se
je skoznjo zgoraj videl tvoj obraz in zapela zadrgo.
Čez vrečo pa položila še rjavo pregrinjalo. Pokrov krste. In odšla si iz svoje drage hiše v kateri
si preživela nekaj manj kot 85 let življenja.
V grobu te čakajo posmrni ostanki tvoje mame in tvojega očeta, tvoje stare mame. Vendar ti
tam ne boš, tebe tam ne bo, tam bo le tvoja zemeljska posoda.
Ker si svetloba in si se pridružila svetlobi.
Globoko in močno obdarjena oseba sem. Imela sem tri mame.
Svojo lastno.
Tebe, njeno sestro.
In vajino mamo.
Tudi, če bi ti do konca svojega življenja nosila svoje skromne darove, ti nikoli ne bi mogla
poplačati vsega bogastva, ki sem ga v času svojega otroštva, mladosti in odraslosti prejela od
tebe. Popolnoma nesebično si predajala te darove, kot ostali dve moji mami.
Ženske drage, moje prednice, brez vas jaz ne bi bila jaz. Ve ste steber moje preteklosti.
Moji temelji in podstat, moja moč in hrabrost. Moje zatočišče.
Kako zelo vas imam rada in neizmerno sem vam hvaležna, da ste (bile) del mene. In jaz vas.
Ljuba teti, hvala, ker si na tej zemlji sijala in sejala svoja semena za prihodnost mene in toliko
nas.
Hvala, ker sem lahko s teboj okopavala njive, plela plevel, pobirala pridelke, grabila travo,
medtem, ko si ti s koso kosila za prašiče. Kidala gnoj v štali, medtem, ko si ti molzla krave.
Pometala in pomivala tla v hiši, ko si me učila, da je dobro, če znam postoriti tudi kaj v hiši,
ne le zunaj nje. In še nešteto drugih kmečkih opravil si me naučila. Zaradi tebe in tvoje
mame sem tako zelo vzljubila naravo, živali, gozd, življenje nasploh.
Hvala, ker si (bila) moja ljuba teti. Za vedno boš.
 
Zapisano 1.2.2017

Stoma

Prejšnjo noč sem po več letih zopet sanjala mami. Bili smo skupaj kot družina, bila sem odrasla, vendar v sanjah ni bilo zavedanja, da je mami mrtva. Lepe in prijetne sanje.
Nocoj ne morem spati, polna luna se počasi umika vendar še vedno močno sveti na zemljo. Premetavam se po postelji, na misel mi pridejo zadnje sanje o mami. Zakaj je po tako dolgem času zopet prišla?
Zadnji dve leti njenega življenja sta se me globoko dotaknili, saj ju je zaznamovala njena bolezen. Pravzaprav me je vse njeno življenje dotaknilo, z močjo, ki mi postaja jasna in razumljiva šele sedaj.
Zadnji dve leti je preživela s stomo. Zaradi bolezni so ji odrezali velik del debelega črevesa in odvajanje izpeljali skozi odprtino na levi spodnji strani trebuha. Na tej odprtini je imela nalepljen nastavek na katerega je lahko namestila vrečko, v katero je odvajala blato.
Večkrat sem bila zraven, ko je menjala vrečko, nekajkrat sem ji pri tem tudi pomagala. Vedno je to opravila brez pritoževanja ali govorjenja v smislu, da ji je to v nadlogo.
Sprejela je svojo stomo. Sprejela je svojo nadlogo.
Ti dve leti sta bili zanjo težki. Tudi zame in za moja sorojenca.
Vem, da se je mami mnogo let čutila žrtev. Usode, življenja, smole in nesrečnih izbir. Takrat te vloge nisem tako zaznavala. Takrat sem sočustvovala z njo, pogosto se mi je smilila, večinoma sem želela, da si končno nekako uredi življenje, najde nekoga s katerim bo lahko srečna in mirno preživi svoja zrela leta, če je že velik del njenega življenja bil nesrečen in naporen. (sama je vzgojila tri otroke)
Veliko let po njeni smrti sem počasi prepoznala to silno energijo žrtve, s katero sem bila obremenjena tudi jaz.
Bila sem žrtev, čutila sem se žrtev in to občutenje sem dobila od nje. Od moje mami.
To je bil šele prvi korak. Do katerega pa mi je bilo grozljivo težko priti. Nisem se želela videti kot žrtev. Jaz sem žrtev želela biti. Brez da spregledam, brez da se zavedam in da se pozdravim.
Saj bi rada bila srečna in svobodna, a količina energije, ki bi jo morala vložiti zato, bi bila neprimerno večja od te, ki je bila potrebna, da še naprej vzdržuje mojo identiteto žrtve.
Bilo je zafrknjeno, a bilo je znano in moje in s tem občutkom sem imela možnost vzbujati pozornost in dobivati nekakšno sočutje in včasih tudi pomoč, ne da bi sama morala kaj veliko zato tudi storiti.
Ne bom rekla, da je bilo lahko, ker ni bilo. Izvleči se ven iz tega, Mogoče včasih zdrknem malo nazaj po tej znani strugi, a zadnje čase se vedno ujamem, preden ne potonem docela vanjo. V žrtev.
Mamini zadnji dve leti življenja s stomo sta jo popolnoma ozdravili njenega občutka žrtve. Precej časa sem preživela z njo in to ozdravitev je bilo zaznati zelo konkretno.
Tako dolgo se je potapljala vase, da so jo globine očistile in da jo je ogenj bolečih sprememb prekalil v čisto svetlobo, kamor je nazadnje neslišno tudi prestopila.
Hočem reči, nikoli ni jamrala, da ji je hudo. Nikoli poudarjala kako neugodno je, ko ti gre blato ven na trebuhu, nikoli, kako nesproščeno in nadležno je pravzaprav vse to, s čimer se mora spopadati.
Ala ti vera, carica moja draga ❤
Premetavam se po postelji, dokler se ne odločim, da mora ta zapis ven iz mene.
(zapisano 21.10.2017)

Stric Rudl in stric Pepe

Nobene njune slike nimam. In spomin nanju me zadnje dni kliče, da ju predstavim, preden ju pozabim tudi jaz. 
Nista bila moja prava strica, temveč stara strica. To pomeni, da sta bila brata mojega starega očeta po mamini strani.
Moj stari oče Anton je bil doma pri Spodnjem Podbregu. Bilo je več bratov, mislim, da šest ali sedem, za sestre ne vem. Anton se je poročil na sosednjo kmetijo, na Zgornji Podbreg, kmetiji sta narazen 500 m. Umrl je slabi dve leti po maminem rojstvu. Moja stara mama se ni več poročila, čeprav je bila zelo lepa ženska.
Na njegovem domu, pri Sp. Podbregu sta ostala dva brata, Rudl in Pepe (Rudolf, Jože). Nikoli se nista poročila, redkokdaj kam hodila (kar se spomnim jaz iz otroštva)
Spodnji Podbreg je bil včasih ogromen grunt, največji v Mošeniku pod Limbarsko goro, dela je bilo zato vedno veliko. Na kmetih si včasih človek ni zmogel vzeti veliko časa za druge reči, še precej manj kot danes.
S teti sem pogosto šla k njima na obisk (verjetno je bil zraven tudi brat). Živela sta v ogromni hiši, ki je počasi razpadala, saj se vanjo ni kaj dosti vlagalo.
Ko si stopil v hišo, je bila takoj na levi stara črna kuhinja, resnično črna. To sem v resničnosti videla samo tu. Bila je majhna in strica sta jo še vedno uporabljala. Metrga v kateri je mislim, da Rudl mesil kruh, je stala v veliki hiši (dnevnem prostoru).  Tudi jedla sta v hiši, morda tudi spala, spomnim se vsaj ene postelje tam ob steni.
Na stenah te hiše so bile meni takrat zelo zanimive stare slike s krščansko vsebino. Vem, da je bil na eni nek svetnik, ki je premagal zmaja ali nekaj takega. Vsakič sem jih z zanimanjem opazovala.
Teti je stricema večkrat kaj nesla, kako toplo hrano ali kaj podobnega, ali pa jima je pri čem pomagala, kajti oba sta bila ostarela in z manj moči.
Včasih sem se igrala v malem potočku, ki je tekel tik ob hiši. Želela sem narediti mlinček in mislim, da mi je enkrat s pomočjo nekoga drugega tudi uspelo.
V hiši je bil vedno nek poseben, težko opredeljiv vonj. Ni smrdelo, temveč prej vonjalo po starem, kajti vse reči tam so bile res že zelo stare. S stricema vred.
Vem, da je bil Rudl tisti resnejši, ki je vodil kmetijo, Pepe pa je bil nekoliko v ozadju. Tudi oblečena sta bila neopredeljivo. Vedno v podobnih morda celo istih hlačah, ki so bile ponavadi zavezane s štrikom namesto pasu, čez kaka starinska srajca ali pulover in obvezne gumijaste škornje. Značilno za oba pa je bilo tudi to, da sta na glavi vedno nosila robec, zavezan v štiri vozle na vsakem vogalu.
Kadar je bil čas poročil po radiu, je bil to njun čas. Takrat sta izklopila ves zunanji svet in se posvetila le poslušanju. Zanimali so ju vsi dogodki po svetu in politika ter sta bila vedno o vsem na tekočem. Čeprav samouka in brez šol sta se znala o vsem pogovarjat.
Ne spomnim se, da sem ju kdaj videla v cerkvi, kamor smo hodili vsako nedeljo. Nista bila farška. 
Včasih sem/sva šla raziskovat zgornje nadstropje. Tam je bilo nekaj velikih sob, ki pa so bile večinoma vse prazne. Mogoče so kje ležale kake stare slike ali dokumenti in podobno. Včasih sva se z bratom tam tudi lovila.
Brat pravi, da ga je Pepe včasih strašil, da ima pišuko in da mu bo spil kri. Ga je bilo kar malo strah. Mene ni strašil, je bil pa tudi Pepe izgleda navihane sorte.
Enkrat smo domov  od njiju prinesli bolhe. Teti in stara mama sta prekuhali in oprali vsa oblačila in potem smo morali paziti, da jih spet ne dobimo. Zoprno je imeti bolhe, na sebi in v hiši.
Zakaj se Rudl in Pepe nista nikoli poročila, nisem nikdar izvedela. Teti je rekla, da sta prevelika 'pstuha', da bi hodila naokrog in si poiskala pravi ženski zase. Pstuh pomeni osebo, ki se najraje zadržuje doma, neke vrste zapečkar, ki se ne mara preveč družiti z ljudmi.
Pa vendar vem, da sta bila oba zelo dobrovoljna. Posebej Rudl je bil zelo komunikativen, rad se je šalil, rad govoril.. Pepeta imam v spominu kot bolj nežno dušo. Vedno sta bila oba zelo vesela, ko je teti prišla na obisk in jaz sem šla zelo rada zraven. Včasih sem tam dobila kak kos kruha s suho salamo ali namazan z zaseko. Kako mi je teknil, drugje je bilo vedno bolj okusno jesti kot doma.
Ne spomnim se več, kdo in kdaj točno je umrl prvi, morda Rudl. Vem, da sem bila ne pogrebu enega od njih, ne vem katerega. Ni pa minilo dolgo, ko je za prvim odšel tudi drugi.
Rudl in Pepe sta se spojila z večnostjo, postala sta kot en sam stari stric, ki mi maha iz davnine in duh katerega začutim skoraj vedno, ko pogledam proti njuni rojstni hiši, ko se peljem mimo. Sedaj je prenovljena, v njej živijo drugi sorodniki. Kmetujejo naprej.
Žal mi je njunih obrazev, ki jih ni več v mojem spominu. Žal njunih nikoli povsem izživetih in osamljenih življenj. Morda sta malo tudi v meni. Kajti tudi jaz sem včasih pstuh.
(zapisano 21.10.2017)

Smrt stare žene

Precej let nazaj sem imela s.p. Pomoč in nega ostarelih oseb (na domu). Pri delu mi je občasno pomagal kolega- negovalec. On mi je povedal za neko gospo, ki bo pravkar prišla iz bolnice in bo rabila tovrstno pomoč. Takrat je že funkcionirala Pomoč na domu s strani Csd-ja (negovalke so bile zaposlene preko javnih del in tam sem tudi sama prej delala) a ta servis takrat še ni nudil popoldanske, nočne in pomoči ob praznikih ter vikendih. Tako smo vskočili mi "privatniki" in pomagali ob vseh možnih časih.
Žena, ki sem ji pozabila ime, je bila stara in brez otrok ter ožjih sorodnikov. Domov so jo pripeljali v bistvu umret. V bolnici je preležala več tednov in posledično je imela za pest globoke rane po zadnjici in nogah. Patronažna sestra je hodila in vsak dan previjala te rane.
Žena se ni skoraj nič odzivala. Ne vem kako je prišlo do tega, da sem na koncu hodila k njej zjutraj in zvečer, vsak dan.
Umila sem jo, jo po potrebi preoblekla, zamenjala plenico, ji ponudila kaj za pojest in popit, vendar jedla skoraj ni več, le še kak požirek čaja je naredila. Zadnje dni niti tega ne več.
S patronažno sestro sva se zjutraj včasih srečali in se v kuhinji pogovarjali kako nenavadno je, da se njene preležanine tako lepo celijo, ko pa ona vseeno počasi odhaja, umira..
Kot da njeno telo še ne želi oditi, njen duh pa se je že prepuščal procesu slovesa tuzemeljskega življenja.
Ne spomnim se natančno, a mislim, da sem k njej redno hodila kake tri tedne. Nikoli ni nihče poklical, se zanimal zanjo, razen patronažne, mojega kolega negovalca in mene.
In prišli so zadnji dnevi, zadnji dan. Takoj sem opazila, da je skoraj že povsem odsotna. Vseeno sem ji naredila nego. A nisem mogla oditi, nisem je mogla pustiti same umreti, čeprav je umirala povsem sama, kljub moji prisotnosti. Že prej je bila neodzivna, kot v nekem svojem nedostopnem svetu je lebdela. Obsedela sem poleg nje. Nič drugega nisem naredila. Bilo mi je rahlo nelagodno, a nisem odšla. Tako sva sedeli kako uro, dve, ne vem več. Vmes sem vstala in šla na stranišče ali v kuhinjo po vodo zase in takrat enkrat vmes je odšla.
Na začetku nisem bila povsem prepričana, če je zares odšla. Saj je bila ista kot prej. Poiskala sem ogledalce in ga prislonila k njenemu obrazu. Ni bilo sape.
Obsedela sem še nekaj trenutkov. Z neznano staro ženo, ki ji ne vem več imena in je ta svet zapustila v moji prisotnosti, a vendarle tako zelo sama.
V kuhinji sem pobrskala po predalih in našla tisto belo gospodinjsko svečo. Postavila sem jo na mali krožniček poleg njenega telesa. In ji zaželela večni mir in pokoj.
Čakanje na mrliškega oglednika in pogrebni zavod je bilo mukotrpno in dolgotrajno.
Odprla sem kuhinjsko okno, saj je sobo začela napolnjevati prisotnost smrti. Hodila sem od sobe do kuhinje, se nagnila skozi okno in globoko vdihnila mrzel zimski zrak, šla spet nazaj, pogledovala na uro...in se zopet soočala s svojimi strahovi.
Dolgo je trajalo, da so jo prišli iskat.
Nikoli mi nihče ni niti dinarja/tolarja plačal za vso mojo nego. Pa mi niti ni bilo več pomembno, nisem iskala plačila.
Dolga leta se nisem spomnila na to ženo. Zadnji vikend in dnevi prej, ki so me pripravljali na proces iniciacije umiranja na delavnici Adriana Kezeleja, pa me je.
V bistvu je nikoli ne bom pozabila. Te hude samote umiranja.
(zapisano 8.11.2017)

Rubežnik

Moje slabo ravnanje z denarjem, pomanjkanje le-tega bodisi zaradi nezaposlenosti ali nespametnih odločitev in še kaj bi se našlo; je botrovalo temu, da sem bila v nekem obdobju popolnoma brez denarja, s krediti in dolgovi v popolnem brezupu kako bom rešila svojo finančno situacijo.
Tako so se tudi položnice nabirale in nabirale in plačevala sem le tiste nabolj nujne, da mi niso izklopili elektrike ali telefona (enkrat ali dvakrat so mi ga) ostale so pa čakale na boljše čase.
Tako sem bila dolžna tudi Rtv-ju. Kar nekaj denarja. Ker se je to vleklo in so opomine pošiljali večkrat, z več različnimi zneski, sem počasi izgubila rdečo nit in nisem več natančno sledila temu kaj vse sem že in česa še nisem plačala.
Zelo dobro se spominjam tistega dne.
Lovro je bil še otrok in je bil zunaj, stanovala sva v Šentvidu (del Ljubljane), ko nekega poznega popoldneva pozvoni pri vratih.
V moje stanovanje je vstopil rubežnik. V rokah je držal papirje in  odločno je rekel, da je prišel rubit, ker nisem poravnala tega in tega dolga v tem in tem znesku.
Jaz sem bila šokirana. Pogledam tiste njegove papirje in zazdi se mi, da sem pa ravno ta opomin plačala, da je ravno ta dolg že plačan.
To mu tudi rečem - da sem že plačala.
"Kje imate odrezek?" (takrat še ni bilo klika in spletnega bančništva)
Začnem brskati po škatli z računi in položnicami in postajam vse bolj živčna. Seveda ga nisem našla.
Možak je začel hoditi po stanovanju in se razgledovati. Izvlekel je nalepke in začel na njih pisati neke številke.
"Ampak jaz sem plačala, ne smete rubit!"
Hodila sem za njim in gledala, ko je na likalnik in likalno desko pa na tv, na pralni stroj...lepil listke..
Potem je poklical kolega, ki naj bi za njim prišel s kamionom v katerega bo naložil robo in mu narekoval moj naslov.
Postajati sem začela zares zaskrbljena.
"Kam boste odnesli moje pohištvo?? Kaj boste z njim?"
Zoprno je, ko tujec hodi po tvojem domu in si ogleduje tvoje reči, ki jih bo zdaj zdaj odpeljal.
Zelo odločno sem mu rekla: "To sem plačala stoprocentno, samo sedaj ne najdem odrezka."
Bila sem povsem prepričana, da sem res in da se je odrezek le nekam založil, izgubil.
Še nekajkrat sem zelo odločno, jasno in glasno ponovila, da sem plačala. Da ne sme rubit.
Možak se je omehčal.
"Še ta teden prinesite dokazilo o plačilu. Če ga ne boste, se bomo spet oglasili."
Takrat je pozvonil še njegov kolega. Skupaj sta odšla
Jaz sem se začela tresti. Bila sem povsem pretresena.
Sesedla sem se za mizo, zakopala glavo med dlani in kar nekaj časa nisem prišla k sebi.
Potem sem šla najprej pobrat nalepke s pohištva (da jih ne bi opazil Lovro, ki je bil ta čas zunaj na igrišču).
Kam sem se spravila? Kako sem si dovolila kaj takega?
To je prvič in zadnjič, da je rubežnik prišel v moje stanovanje.
Potem, ko sem se umirila, sem začela iskati tiste nesrečne odrezke. Nisem jih našla, ker ravno tistih opominov nisem plačala (sem neke druge) tako da me je rešila le moja močna prepričanost, da sem plačala.
Takoj sem si sposodila nekaj denarja, plačala ta dolg in se vzela v roke.
Odločila sem se, da uredim svoje finance, poplačam vse dolgove, pa naj traja kolikor bo potrebno in pridem na zeleno vejo.
Tako se je tudi zgodilo.
Imeti rubežnika v hiši je zelo, zelo težka izkušnja.
(7.12.2017)

Salonarji

Včeraj zvečer sem bila v polni, predbožično okrašeni in kaotični Ljubljani. Hitela sem proti parkirišču, domov. Na Čopovi ulici opazim mlajšo žensko, katero pod roko drži moški. Ženska je bila obuta v svetlo morde salonarje- čeveljčke z visoko peto. In krilo ter krajši plašček. Lepo za videti. Mene je ta pogled v trenutku prestavil v zgodbo zaljubljene najstnice, ki sem bila.
Z Vojkom sva bila skupaj prvo leto. Jaz sem živela še doma. Zima je bila mrzla. Na zmenek z njim sem odšla v zelo podobnih čeveljčkih, le da niso bili svetlo modri in peta je bila precej nižja. Bili pa so odprti in lepi. Pod plaščkom sem imela oblečeno tanko žensko obleko, brez jopice, puloverja.. V Ljubljano sem prišla z avtobusom. Že na poti me je zeblo, a junaško sem vzdržala vse, le da bi bila lepa za mojega Vojka.
Ko me je Vojko zagledal (dobro se spomnim, da je bil oblečen v bež toplo jakno s kapo na glavi), je najprej rekel: "Ja kakšna pa si?"
"Kakšna?"
"Napol gola. Takšna ne moreš hodit okrog v tem mrazu."
Nekoliko užaljena sem povesila nos. Nič ni opazil, kako sem se lepo uredila zanj. Opazil je le da nisem dovolj oblečena. Smrk, smrk.
"Greva domov, da se preoblečeš, da mi ne zmrzneš."
Zapeljala sva se do mojega doma, takrat še v Žirovnikovem grabnu. Preoblekla sem se popolnoma. Nič nisem rekla, v bistvu se mi je dobro zdelo, da mi je bilo toplo in udobno. A v resnici bi brez velikega problema prenesla tudi lažjo, lepotno varianto garderobe v kateri sem prišla na zmenek.
(zapisano 22.12.2017)

Jabke iz štiblca

Počasi sem lupila nagnita jabolka, iz njih sem nameravala narediti čežano. Medtem, ko je nožek drsel po sadežih, izrezoval peščišča, nagnite dele, olupke...so se mi v glavi prikazovale slike mojega otroštva.
Na kmetiji stare mame so bile nasajene same stare sorte jabolk. Po imenih se spomnim bobovcev, carjevičev, kosmačev, neke vrste z zelo voščenim in trdim olupkom in mehko sladko sredico. Ta voščeni je rastel na vogalu hiše. Bilo je še več drugih sort, katerih imen ne vem in na katere kasneje v življenju nisem več naletela. Od vsake sorte je rastlo le eno drevo.
Bila je tudi tepka ali dve in vrsta hruške, ki je zelo spominjala na viljammovko po okusu in obliki, vendar ni bila. Ta hruška je vsako leto rodila samo nekaj sadežev. Vedno sva z bratom oprezala, kdaj bodo zrele popadale na tla, ker kaj tako dobrega ne ješ pogosto. Kako leto je bila samo ena ali dve hruški na njej.
Jeseni je bilo treba jabke pobirati. Tega nisem preveč marala. Bilo je dolgočasno delo, ki so ga ponavadi opravili otroci. Del sadne letine se je shranil za ozimnico- za jest, drugi del pa je šel za stiskanje mošta in kuhanje žganja.
Za jest so se shranjevala le jabolka, hruške so šle v žganje ali za sušenje. Jabolka pa so imela svoj prostor v nikoli ogrevani sobi v severnem delu hiše, ki se ji je reklo štiblc. Ob steni je bilo iz desk narejeno dolgo korito, podobno ozki postelji. Vanj je teti nasula jabke in jih, ko je postalo hladno, pokrila s starimi dekami. Takrat sem mislila, da jih zebe, zdaj pa mislim, da najbrž zato, da niso prehitro izgubili vlage.
Teh jabk se ni jedlo tako kot danes pogosto vidim otroke. Ugriznejo enkrat, dvakrat in pustijo. Vsako jabolko je bilo dragoceno. Včasih so mama skuhali kompot. Največkrat zraven kakega šmorna ali kar tako. Nepozaben kompot. Nikdar več nisem jedla boljšega.
V dolgih in mrzlih zimskih večerih, potem ko se je opravilo v hlevu, ko je teti nahranila prašiče in ko smo zlezli na toplo krušno peč, je teti šla v štiblc in v svojem birtahu prinesla naročje jabolk. Ker so bila mrzla, jih je za trenutek ali dva potopila v vročo vodo, ki je vedno stala na štedilniku na drva v kuhinji. Izbrala je mali nožek, ki ga je najraje uporabljala za ta namen, prisedla na peč in začela rezati in lupiti jabolka.
Raznih sladkih, kislih, trpkih okusov so bila. Podajala je meni, bratu, bratrancu in mami, ki so ponavadi sedeli spodaj na klopi ob peči. Zraven smo gledali črnobel televizor ali se kaj pogovarjali. (našo staro mamo smo iz spoštovanja vsi onikali: oni grejo, namesto ona gre, oni delajo- ona dela ipd)
Še sedaj vidim od dela zgarane roke moje ljubi teti, nožek in jabke v njih, okus v ustih... solze v očeh.
(zapisano 22.1.2018)

Moj sine na vlaku

Nekaj dni nazaj sem se peljala z vlakom, v kupeju s še dvema prijetnima ženskama približno mojih let. Klepetale smo, jaz sem se spomnila prigode s svojim sinom, ki sem ga poslala samega v Francijo in kaj se mu je na poti tja zgodilo.
Ne spomnim se več dobro koliko let je imel, mogoče 10 ali 12. Njegova teta je živela v Franciji in ker jaz takrat nisem mogla z njim, sem se z njo zmenila, da Lovra tja pošljem samega, z vlakom. Na poletne počitnice. Skupaj sva tja z vlakom že prej potovala dvakrat.
Na poti je moral celo prestopiti.
V Ljubljani sem ga pospremila na vlak. Takrat smo živeli še v dobi brez mobilnih telefonov. Njegova teta naj bi ga počakala na postaji v Montpellieju.
S popolnim zaupanjem, da bo vse v redu, sem se poslovila od njega in mu dala vsa možna navodila za na pot. In se vrnila domov. Ter čakala na klic tete, da je varno prispel.
Lovro je med potjo zaspal in prespal postajo na kateri bi moral izstopiti, Montpellier.
Teta je klicala na vlak in povedala, da je na vlaku deček, ki ni izstopil, kjer bi moral.
Na vlaku so po zvočniku poklicali Lovra, naj se javi sprevodniku. Lovro seveda ni razumel francosko, zato se ni javil.
Potem je šel sprevodnik od kupeja do kupeja in ga poiskal. Na naslednji postaji, kjer je vlak ustavil, so ga napotili dol in o tem seveda obvestili njegovo teto, ki se je tja odeljala z avtom. Happy end.
Ko sem zgodbo pripovedovala svojima sopotnicama, sem se prvič zavedala kako zelo pogumna sem bila poslati otroka samega z vlakom in kako noro sem zaupala, da se bo vse dobro končalo. Ne vem zakaj, ampak vedno sem zaupala v dober izdid za svojega sina.
Seveda sem naročila tudi njegovemu očetu v nebesih, naj še on malo popazi na njega. In je.
(zapisano 28.3.2018)

Igranje s tetico

Včeraj zvečer sem se ulegla v posteljo in zaprla oči. Pred notranjimi očmi sem zagledala prizor. Na deki pred hišo, na poletni dan, nedeljski dan, smo ležali.
Moja teti, midva z bratom.. in se igrali. Na kmetih se je lahko ležalo, igralo le na nedeljo, krščanski praznik ali ko si bil bolan.
Bilo je poletje, jablana poleg je gostila svoja voščena jabolka, ki so bila pozimi tako zelo sladka in okusna, po modrem nebu so plavali posamezni oblački, vsepovsod je bil mir, le brenčanje kake žuželke ali zelo občasno kak avto po cesti, ga je prekinjalo.
Teti naju je žgečkala, kobalili smo se po deki, se hecali, smejali...
 Vroče solze so mi tekle proti ušesom. Od kje sedaj ta podoba?
Mogoče je bila teti edina odrasla oseba, ki se je kdaj igrala z menoj. Ne spomnim se igranja z mami, še manj z očetom.
Vem, tudi jaz sem se premalo igrala s svojim sinom. Sedaj izkoristim čisto vsako priložnost, da se lahko igram s svojo vnukinjo.
(zapisano 10.4.2018)

Črnemu v spomin

Vse se je začelo z Zofi. V jeseni 2013 sem jo izbrala v Zavetišču Gmajnice. Ne, ona je izbrala mene. Sedela je tam v kletki, vsa drobna, mirna, nič se ni dobrikala, samo strmela je. "Tale gre z menoj." Ljubezen na prvi mačji ogled.
Spomladi naslednje leto so se okoli hiše začeli zbirati raznorazni mačji snubci in mačje radovednice. Nikoli poprej mački niso hodili k nama.
Tako sem nekega dne zagledala tudi mladega črnega muca. Plašen in previden, se je na začetku premikal le ob živi meji in kar precej časa je trajalo, da si je upal bližje.
Takrat nekje sem začela zunaj puščati tudi brikete. Dolgo je trajalo, da si je lepi črni maček upal bližje. Spotoma se je do konca razvil v čudovitega samčka. Pravega mačjega razbojnika, ki je opravil z vsemi mačkoni okrog. Vse je imel pod kontrolo, razen Zofi, njo je tako nalahno le kdaj pa kdaj malo tapnil s tačko ali stekel za njo. Poimenovala sem ga Črni.
Redno je začel prihajati na hrano in počasi je postajal manj boječ do ljudi. Neprestano je hodil naokrog s kakšno rano iz mačjih pretepov (morda tudi pasjih), začela sva mu te rane čistiti, odstranjevati klope, skrbeti zanj. Tako se je dve zimi nazaj odločil, da bo postal najin maček. Privolil je v to, utrujen od nenehnega napornega življenja zunaj, se je vsakič posebej tako z užitkom zleknil na klop ali sedežno, da ga je bilo z veseljem gledati.
Po prvi skupni zimi sem ga naslednjo pomlad peljala na kastriranje. Po tem se je umiril. Njegova potepanja so se zelo zmanjšala, tako ni bilo treba več zdraviti ran. Preživeli smo skupaj več kot dve prisrčni in igrivi leti.
Peter in jaz, Črni in Zofi. Življenje je teklo ustaljeno in usklajeno.
Do drugega januarja letos. Praznike smo preživeli doma, povsem normalno. Vendar v torek zjutraj, ko sva vstala, Črni ni počasi in dostojanstveno prikorakal do posodic s hrano, ampak je obležal na  klopi. Na tleh je bil tudi kakec, kar se dosedaj še ni zgodilo. In tako ves dan. Ni jedel, ni pil, ni se kaj dosti premikal.
Naslednje jutro je bil prvi delovni dan leta in odpeljala sem ga k veterinarki v Logatec. Prva stvar, ki jo je naredila je bil test na mačji aids. Pozitiven.
"Ne skrbite", je rekla zdravnica, "ob dobri negi lahko taki mački še dolgo živijo."
Ker je bil dehidriran, je takoj dobil infuzijo, kri mu bodo vzeli pa naslednji dan, da dehidracija ne bi vplivala na rezultate izvidov.
Zadržali so ga tam.  Poleg tega je imel vso notranjost gobčka od nečesa razjedeno?! Nič mi ni bilo jasno od česa, saj je še prejšnji dan normalno jedel.
Naslednji dan sem ves dan čakala na klic. Neka druga veterinarka mi pove, da gre morda za odpoved notranjih organov, da so izvidi slabi, vendar še nima vseh. Pokliče me še enkrat ob sedmih zvečer, z novico, da gre lahko za odpoved trebušne slinavke in/ali žolčevodov in žolčnika. In da bo sedaj lažje zdraviti naprej, ko je bolj jasno za kaj gre.
Naslednji dan me spet pokličejo in mi razložijo, da stanje ni optimistično, da se ne izboljšuje, da Črni ne reagira na zdravila in da bo vse skupaj stalo ogromno denarja. Dati bi mu morali hrano direkt v želodček (infuzija ni dovolj, maček mora konkretno jesti, skozi cevko v nosek, ker so usta razžrta).
Vse tole me precej šokira. Najprej slabe novice o stanju Črnega, potem še ta finančna shema. Pokličem Petra in mu vse razložim. On bi se strinjal z evtanazijo. Jaz ne. Spomnim se, da imam prihranjenega še nekaj denarja za moje naslednje romanje in odločno rečem naj gredo s terapijo naprej.  Sestra mi reče, da ga lahko prideva kaj obiskat.
Greva v petek zvečer. Pogled nanj me je globoko pretresel. V levi tački je imel kanilo in napeljano infuzijo v žilo. Bil je videti precej, precej slabše, kot takrat, ko sem ga pripeljala.
Dobila sem močan občutek, da ni prav, da ga mučimo še naprej. Kožo je imel že zelo rumeno, slabo odziven, nič ni odreagiral na naju. Že tam začnem jokati. Veterinarka pove, da pravzaprav ne vedo kaj mu je in zakaj se ne odziva na antibiotike.
Zvečer sem bila še bolj nemirna, kot že itak ves teden. V postelji pred spanjem prosim Črnega za sporočilo v sanjah, kaj naj naredim?
Sanjam, da sem v neki hiši. Na okno skoči Črni (kot je ponavadi skakal, kadar je želel v hišo) Nastavi se, da ga pobožam po trebuščku. Po nekaj trenutkih božanja, nenadoma skoči dol z okna in steče proč od hiše.
Nemiro spim, vso noč se zbujam.
Zame je bilo to dovolj jasno znamenje, da bi rad odšel.
Naslednje jutro sem v sebi vedela, da bo tisti dan. Bila je sobota. Po tem, ko sva bila v trgovini, sem Petru predlagala da greva še do Črnega.
Danes je imel že cevko v nosku, vendar še bolj rumeno kožo kot poprej. Gobčka, se sploh ni pustil več dotikati, ko mu je vetereinarka le nekoliko odprla gobček, sem se zgrozila- ena sama rana. Ves gobček je bil ena sama rana. Bolelo je tudi mene.
"Ali je kaj takega pojedel? Imate doma kake strupe, pesticide ali kaj podobnega?" naju je spraševala veterinarka.
"Nikakor, tega sploh ne držimo doma, poleg tega ima neprestano dostop do hrane."
"Zelo nenavado je tudi, da jetrni testi sploh ne kažejo na zastrupitev. Jetra ima v redu. Moram priznati, da ne vemo kaj mu je, od česa ima tako razžrt gobček in zakaj antibiotiki ne primejo!
Razganjalo me je od bolečine.
"Ja," sem dahnila v solzah. "Naj gre. Pustimo ga, naj gre."
"Hočete biti zraven?" vpraša veterinarka.
"Seveda."
Primem ga. Poslovim se od njega, opravičim se mu.
"Najprej bo dobil narkotik. Takoj zatem pa še to." Izognila se je besedi smrtonosni strup.
"Nič ne bo čutil, takoj bo zaspal in v nekaj trenutkih bo vsega konec."
Ko mu je vbrizgala narkotik, je nekajkrat trznil in obležal. Takoj zatem je šel v žilo še strup. Ni se več zganil.
S stetoskopom mu je preverila srček, ni več utripal. Črni je odšel.
Veterinarka je prinesla črno polivinil vrečo...nadaljevanje sem opisala spodaj.
"Najbrž ni veliko lastnikov, ki takole pospremijo svojega mačka v smrt." je pozneje komentiral Peter, ki je bil ves čas poleg.
Nisem si misla, kako težko in boleče mi bo odločiti se, da dovolim, da se ga usmrti. Branila sem se z vsemi štirimi. Vendar mi je Črni dal privoljenje, Črni se je strinjal. To sem čutila v svojem srcu. Če ne bi, ne bi pristala na to.

Vse, kar je ustvarjeno, je sveto. Zato ne pozabite: vsak svit, ki napoči, je sveti dogodek in vsak dan je svet, kajti svetloba izvira iz Velikega duha. Vselej imejte v mislih, da so sveti celoten človeški rod in vsa druga bitja, ki poseljujejo to zemljo, in da morate z njimi temu primerno tudi ravnati.      
Oglala Sioux, žena "Belega bivola" (iz knjige Modrost Indijancev)

Domov ga bova vzela, sem rekla. Doma bo pokopan.
 Ste prepričani? Zemlja je še trda, mogoče bo težko kopati.
 Z nama gre. Zunaj se je otoplilo, bo že šlo.
 Veterinarka je prinesla veliko črno polivinilno vrečo in jo začela razpirati z namenom, da da Črnega notri.
 Ne, ne ga dati v vrečo. Na vrečo ga dajte, ga bomo zavili.
 Trupelce najinega muca je položila na vrečo in ga zavila tako, da mu je glavica gledala ven.
 Kot otrok je, sem pomislila.
 Vzela sem ga v naročje.
 Možno je, da mu bo trznila kaka tačka. Ne se ustrašit', to so posmrtni krči. Je dodala veterinarka.
 Usedla sem se na klop v čakalnici, da počakam Petra, ki je moral plačati veterinarske stroške.
 Čutila sem njegovo še toplo telesce. Pomislila sem na Zofi, na najino drugo muco.
 Pripeljala jo bova na test za aids, sem rekla veterinarki Mateji, ki mi je brez besed pokimala.
 Zofi je živa in zdrava in zdajle veselo skače zunaj, nevedoč kaj hudega se je zgodilo njenemu prijateljčku Črniju.
 Nisem si mogla brisati solz, niti nosu, ker Črnija nisem mogla spustiti. Solze so tekle po licih, smrklji so mi lezli proti ustim, ni bilo pomembno.
 Zadaj bom sedela, rečem Petru. Sprednji sedež v avtu je pomaknil naprej in zadaj naredil dovolj prostora.
 Črnija sva peljala domov, na Zaplano. Na desni roki, kamor je bila prislonjena njegova glavica, sem začutila trzanje njegovih mišic, ličnic. Malo kasneje so mu nekajkrat trznile še mišice zadnjih tačk. Stisnila sem ga k sebi. Ga objemala, kot zadnjič objemaš ljubljeno Bitje.
 Zunaj je rahlo rosilo. Želela sem, da pot domov traja dolgo, dolgo... da bom lahko to ljubljeno Bitje objemala čim dlje.
 Zofi je pritekla do avta, kot ponavadi. Peter je odprl vrata hiše in jo spustil notri. Obsedela sem v avtu.
 Ne boš šla ven? Me je vprašal, ko se je vrnil, že preoblečen.
 Počasi sem se skobacala ven.
 Črni, doma smo. Sem mu rekla. Usedla sem se na leseno klop pred hišo in jokala dalje.
 Želela sem, da bi ga pokopala nekje na najinem vrtu, a sem se bala, da bo to preveč za Petra, zato sem mu predlagala, da ga pokopljeva v gozdu, tam na poti do izvira, da ga bom lahko spotoma obiskala, ko bom šla po vodo.
 Ne, tu nekje ga bova pokopala. Je odgovoril na moj predlog Peter. In odšel iskat kramp in lopato.
 Vstala sem in se začela sprehajati okrog hiše, iščoč primerno mesto za mali grobek. Pridružil se mi je Peter, ravno, ko sem stala tam poleg žive meje, je rekel: Evo tule je mesto zanj. Strinjala sem se, saj je tudi mene intuitivno nekaj pritegnilo, da sem se ustavila točno tam.
 Peter je vzel v roke kramp, ga dvignil visoko v zrak in zamahnil. Brez težav se je mokra zemlja vdala pod njim. Ponovno sem zahlipala.
 Greva še zadnjič naokoli, sem naglas rekla Črniju. Počasi sem se sprehodila po najinem vrtu. Se glasno spominjala dogodkov, ki sem/sva jih preživela z njim, se premaknila še malo na sosedov vrt, šla po cesti navzgor, kamor si pogosto odhajal na potep in odkoder si tudi prvič in potem vsakič znova prihajal do naju, dokler nisi dve leti nazaj postal najin muc.
 Vse sem ti pokazala, povedala. Objemala sem te, pazila na tvojo glavico, da ni opletala okoli in se še enkrat usedla na klop.
 Kot bi stiskala človeško bitje, sem se počutila. Morda malega otroka, dojenčka...
 To ljubo Bitje zavito v črno vrečo, sem ljubila. Nič ni bilo pomembno. Nič. Le ljubezen, ki me je ovijala, s katero sem ovijala to Bitje.
 Medtem je Peter končal s kopanjem grobka. Nerada sem vstala in šla do njega.
 Pa to ni vredu. Preveč kvadraten grobek si skopal. Menda ja ga ne bova zvitega v klobčič pokopala. Povečaj jamo.
 Spet je začel kopati, jaz pa sem pridobila še nekaj dragocenih minut.
 Bo to v redu? Me vpraša čez nekaj časa. Vstanem in pridem pogledat grobek.
 Bo. Nimam kaj reči. Dovolj velik in globok je.
 Nežno spustim Črnija na tla. Iskat grem oranžno brisačo, ki jo položim poleg. Nanjo preloživa njegovo trupelce. Še enkrat ga pobožava, ga gledava še nekaj trenutkov. Se posloviva.
 Vsak na svojem koncu primeva vogale brisače in ga položiva v grobek. Tam ga pokrijem tako, da je zavito celo njegovo telo. Peter vzame v roke lopato, jaz pa z roko na njegovo trupelce vržem nekaj pesti mokre zemlje.
 Adijo Črni.
 Nisem mogla gledati, kako ga je do konca zakopal.
 Šla sem v hišo po šopek prvega teloha, ki je stal na mizi čez novoletne praznike. Vzela sem ga iz vode in z lopatko naredila malo prostora, da sem ga potisnila v zemljo, poleg kamnitega bloka, ki ga je na vrh gomile položil Peter. Da ne bi kake lisice kopale, je rekel.
 Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Še teden nazaj sva imela doma dva zdrava mačka, sedaj pa eden od njiju mrtev leži v grobku.
 Zdajle, ko tole pišem, je Zofi želela ven. Vstala sem, ji odprla okno, jo spustila ven. Počakala bom, da se vrne. Ura je blizu desete zvečer.
 Prej sem čakala dva. Ko je bil zunaj mraz in vlaga, sta oba spala v hiši. Včasih sem čakala dolgo. Redko sta prišla nazaj istočasno. Sem in tja sem šla v posteljo brat in se kasneje vrnila dol ter zamudnika spustila v hišo.
 Četrta noč v grobku bo nocoj.
 Milo mi je pomisliti, da smo spet skupaj. Na najinem domu, vrtu.
 Grozno mi je pomisliti na tvoje malo telesce, tam v mokri in mrzli zemlji.
 En teden sem jokala čisto vsak dan, po večkrat na dan. Potem je grobek pokril sneg in nekoliko omilil mojo bolečino. Tako, da sem jokala le vsak drugi, tretji, četrti dan.. in tako naprej. Potem nekega dne ugotovim, da nisem jokala že ves teden.
 Ko je sneg skopnel in sem zopet zagledala grobek, sem najprej pomislila: "Kaj pa, če ga izkopljem, da ga samo še enkrat vidim? Saj je bil mraz in še ni začel razpadati."
 Ja take misli so mi šle po glavi.
 Huda zima je prinesla naokoli drugega muca, zopet samčka. Lepega Tigrčka. Črni mu je naredil prostor. Prostor pa je dal tudi vsem ostalim samičkam, ki sedaj hodijo naokoli kot kake kraljične, ki se ne bojijo več močnega in bojevitega Črnega.
 Črni pogrešan si. Vedno boš. In vedno boš imel košček mojega srca.
 Hvala, ker si bil moj muc. Še vedno te vidim kako počasi in dostojanstveno hodiš proti hiši, kot ta velika divja mačka.
 Kar si (nekako) tudi bil.
(zapisano 19.4.2018)

Pismo Vojku in njegov odgovor

Včeraj je bil šesti januar. Sedemindvajset let je minilo od smrti mojega življenjskega partnerja, očeta mojega sina, Vojka.
Dan potem, ko je sine praznoval četrti rojstni dan, si je njegov oče vzel življenje.
6.1.1990
Kako hudo je bilo to zame, ne morem opisati. Zelo hudo in zelo težko.
Takoj po njegovi smrti sem začela pisati nekak  dnevnik, svoje občutke namenjene njemu.
Čez čas sem prenehala.
Včeraj pa sem bila na delavnici z naslovom: Pisanje, ki celi. (vodila jo je Mojca Grešak)
Pisali smo pismo. Po vodeni meditaciji se mi je zapisalo:
PISMO ZA VOJKA
Sedim v prostoru, obkrožena z nekaj ženskami. Pred seboj imam sličico najine čudovite vnukinje Julije (s seboj smo morali prinesti predmet, ki nam zelo veliko pomeni). Rodila se je 24 let po tvoji smrti. Vem, da si rahlo želel, da bi se nama rodila hčerkica, a prišel je Lovro. In veš, da sem si po tvoji smrti jaz želela še enega otroka, hčerko.
Gledam njen obraz in v njem iščem tvoje poteze, vendar jih ne najdem. Opazim pa Lovra.
Pogosto oziroma večkrat sem razmišljala, kaj bi ti povedala, če bi po ne vem kakšnem čudežu znova oživel, se še enkrat pred menoj pojavil živ in zdrav. Nisem našla odgovora na ta nemogoči teorem. Resnično ne vem kaj bi ti rekla. Najbrž bi počakala, da spregovoriš prvi, da pojasniš svoje dejanje, da poizkušaš razložiti in se opravičiti.
Tvojega opravičila v bistvu ne potrebujem več, niti tvoje prošnje, da ti odpustim, kajti vse tvoje sem že spustila.
Mogoče bi te pa jaz rada vprašala za odpuščanje, vprašala, če sem bila oseba na katero si se lahko oprl, oseba, kateri si se lahko odprl.
Dvomim, da sem bila in na tem mestu, ta trenutek te prosim, da mi odpustiš, ko sem živela ob tebi, pa vendar ne resnično s teboj.
Ko sem videla in zaznala le svoje potrebe in želje, tvojih pa ne.
In potem, po tvoji smrti, ko sem te obsojala, tebe in tvoje dejanje, ko sem te prav namenoma obsojala in črtila z namenom, da bi ti na oni strani začutil vsaj delček moje bolečine in žalosti, ki sem ju doživljala jaz.
Ne vem kam in kako bi se moje/najino življenje odvijalo, če bi ostal živ! Ne morem si predstavljati.
Toda tvoja smrt in način na katerega si umrl, sta me pretresla do zadnjega atoma telesa, čustev in duše. Potem pa sem dolga leta potrebovala, da sem sploh začela zdraviti svoje rane in šele zdaj, v tem obdobju se postavljam na temelje, za katere vem, da jih ne bi postavila, če mi Ti ne bi izkopal največjega brezna, kar jih je mogoče.
Hvala Ti, ker si mi dal Lovra in tako tudi Julijo.
Odpusti mi prosim, ker te nisem videla, te opazila. Nisem mogla, ker v resnici niti sebe nisem.
Rada te imam.
 
Mojca je zatem predlagala naj zapišemo še odgovor osebe, kateri smo pismo napisali.
Takrat je nekaj v meni močno vzvalovalo, kot bi na vsak način želelo ven.
 
VOJKOV ODGOVOR:
LJUBA MOJA
Hvala, hvala, hvala, ker imam možnost, da ti napišem, povem par besed.
Oprosti mi, nisem hotel, res nisem hotel, da trpiš ti ali Lovro.
Niti na kraj pameti mi ni prišlo, kaj bom s tem naredil tebi in njemu.
Vse bi spremenil, če bi lahko, a žal ne morem.
Ne vem, če mi boš lahko kdaj lahko oprostila, a rad bi, da veš, da mi je neskončno žal in neizmerno hudo, ker sem vaju tako gromozansko prizadel.
Čutil sem vsa tvoja čustva in čeprav sem vedel, da so zaslužena, so me neskončno bolela.
Nisem mogel drugače, takrat v tistem času nisem mogel drugače, kot oditi.
Svet zame ni bil več mesto za bivanje.
In popolnoma nič nisem mislil na to kako bo to vplivalo na vaju.
Ljuba moja, prosim oprosti mi.
Oprosti mi za vsako solzo, ki si jo morala preliti, za vsako pot, ki si jo morala sama prehoditi, za vsak trenutek z Lovrom, ki si ga morala sama preživeti.
Vedno bom z vama, četudi sem daleč stran in nikoli te ne bom prenehal imeti rad, prav tako Lovra.
Mali Juliji sem pa naročil naj te objame in poljubčka v mojem imenu, preden je prišla.
Nežno te pobožam po laseh in tvoje srce oblijem s svetlobo.
 
 
Vojkovo pismo se je izlilo skozme in že med pisanjem sem jokala kot dež.
Potem smo imele možnost deliti svoje občutke, besede, zapise in puncam sem prebrala obe pismi. Jokati sem začela na mestu, kjer se jaz opravičujem Vojku in nisem nehala do samega konca.
To kar se mi je zapisalo, je bilo zdravilo in darilo, sporočilo in objem, ki sem ga potrebovala in hrepenela po njem dolgih 27 let.
 
Komaj sedaj je najina zgodba dokončno zaključena.
Komaj sedaj se počutim popolnoma prosta in ozdravljena.
(zapisano 7.1.2017)