Teti je v času mojega otroštva imela čez peko kruha (pred njo pa njena mama, moja stara mama). Peklo se je približno 1x na teden ali na 10 dni.
Kot otrok sem to vedno opazovala tako mimogrede, kako bi ta trenutek spet rada videla to, ni mogoče opisati.
Moka je bila domača, ne vedno od žita, ki so ga pripeljali v mlin. Kmet je tja pripeljal določeno količino žita in zanjo takoj dobil določeno težo moke. Polbele ali črne. Kruh je bil zato vedno kompakten in polnovreden, bi rekli v teh časih.
Takrat se mi je seveda trgovinski bel, puhast kruh zdel nekaj vrhunskega. In sem vedno začudeno opazovala svojo mami, ko je prišla na obisk in za veseljem po/jedla tak črn kruh. Razumela sem jo šele mnogo kasneje.
Hlebci so bili veliki in težki, vzhajali so v pletenih jerbasih (košarah), pokritih s prtičkom. Ob tej priložnosti je stara mama včasih naredila tudi špehovko (kar topila se mi je v ustih) ali metin štrudelj(redkeje jabolčni, ker jabolk ponavadi ni bilo toliko, in se jih je raje pojedlo). Meta je rastla v malem garkelcu in večkrat sem jo tekla nabrat. Še dolgo po tem sem vohala svoje po meti dišeče roke.
To so bili časi čiste ljubezni. Tudi to sem prepoznala šele mnogo kasneje.
Te dni (pa tudi sicer pogosto) pečem kruh doma. Še bolj trd in kompakten je, kot je bil tisti tetin.
Vzamem namreč polnovredno rženo, ajdovo in pirino moko. Nikoli ni tako dober in nikoli ne bo, kot je bil tisti topel v mojih otroških rokah, namazan z margarino in marmelado ali pa zaseko.
Nedvomno z leti postajam vse bolj melanhonična.
Na sliki hiša moje stare mame in Mošenik v tistih časih. Slike naš stare metrge pa na žalost nimam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar