Kobilje - Ljutomer 28 km, 5.6.2016 nedelja
Pred tole Potjo me je bilo malce strah, priznam. Odločila sem se namreč sprostiti se in pogledati v oči strahovom glede iskanja prenočišč, pot pa tudi še nima napisanega Vodnika, zato sem predvidevala, da se bom malce več izgubljala. A se nisem. Podrobno napisana navodila, ki sem jih snela z neta, so poleg relativno dobre označenosti poskrbela, da sem brez večjih težav zmogla. Poleg navodil je bil dodan še krajši spisek prenočišč, ki pa ni pokrival vseh potreb po prenočevanju.
Ko povem, da odhajam na romanje po Sloveniji, me ljudje običajno najprej vprašajo: "Kje boš pa spala?" Ključen in najpomembnejši podatek dneva na Poti. In poleg pomanjkanja romarjev na naši poti, tudi najbolj zafrknjen.
Ko sem na svojem Facebook profilu napisala, da odhajam na to romanje, sem dobila kar nekaj prijaznih povabil za prenočitev. Razveselila sem se jih.
Poleg tega, da ne bom delala kake posebne panike glede prenočišč, sem se odločila še, da ne bom zbirala žigov in potrdil o prehojeni poti. Tako tudi prvič nisem imela kredenciala (romarskega potnega lista) in odpadla je skrb za iskanje žigov. Tega ne potrebujem. Pri nas (še) ni značilnih romarskih prenočišč, v katerih s pomočjo kredenciala dokazuješ, da si romar, upravičen do cenejšega spanja.
Naslednja obljuba sebi pa je bila, da si bom delala manj zvočnih in pisnih dnevnikov in se bolj posvetila srkanju vtisov s poti.
Ruzak in njegovo vsebino sem doma skrbno stehtala in brez hrane in vode natehtala 7,5 kg. Sprejemljivo glede na mojo težo.
Peter je moj dobri angel varuh. V nedeljo zjutraj sva zgodaj vstala in se odpravila na vožnjo do Kobilja. Ko se ustaviva na zadnji kavi, ga vprašam, če je kaj ponosen name? Zasmeje se: "Saj še nisi ničesar prehodila." Malce kislo se mu nasmejem nazaj. Pa res, zakaj potrebujem njegovo odobravanje? Mar hodim zaradi tega? Seveda ne. A neki stari vzorci iskanja očetove pohvale še ždijo nekje v meni.
V Kobilje sva prispela malo pred pol deseto. Vasica je mirna, tik ob slovensko madžarski meji in iz cerkve se slišijo orgle in petje. Mašo imajo.
Tako, na začetku poti sem, skoraj želim, da Peter čimprej gre, da lahko začnem s hojo. Rahla nestrpnost je prekrila prejšnje strahove.
Ko se odpelje, še dolgo gledam za njegovim avtom, dokler ne izgine. Za nekaj dni sem prepuščena samo sebi, zanimiv in razburljiv očutek.
Krasen zgodnje poletni dan je, sončno in mirno. Čeprav sem na romanju četrtič, se mi zdi, da na nek način prvič.
Na prvem gričku, ob cerkvici, med vinogradi in lepimi vikendi se zapletem v pogovor s starejšo ženo, iste starosti kot moja mami. Kar nekaj časa klepetava, opomni me na pravilen naglas besed Kobilje in Dobrovnik. Spomni me na mami in vprašam se kaj bi si ona mislila o mojih poteh, če bi bila še živa?!
Kmalu naletim na dve pasji mrcini, ki me divje oblajata. Lekcija, ki se mi ponavlja s prejšnje- osrednje slovenske smeri - psi.
V Dobrovniku v cerkvi sv. Jakoba naletim na zaključni blagoslov pri maši. Ker je cerkev odprta, ga slišim in dotakne se me. Vzbudi mi nek star spomin, iz nekega drugega časa in prostora. To sem že doživela.
Na izstopu iz kraja mi mlajša ženska sama od sebe ponudi hladno vodo. Popijem kozarec, lep je občutek, ko je nekomu mar zame.
Nekaj kilometrov naprej na levi zagledam nizke z visoko žično ograjo ograjene stavbe. Pozornost mi pritegnejo, ker tesno ob hiši opazim vrvenje belih kokoši. Perutnina Ptuj ima tu kurjo farmo. In kokoške, ki imajo prost vstop ven, praktično hodijo druga po drugi, toliko jih je. Okoli stavbe pa velik travnik, dovolj prostora, zelena travica, vendar le za okras, ne za kokoške.
Pot mi lepo teče, kilometri se počasi nabirajo, sonce postaja vse bolj vroče in nahajam se na koncu Slovenije brez gričevja in vzponov. Nič nimam proti. Lepo in zanimivo je opazovati pokrajino kako se spreminja, v svoji deželi, ki je praktično ne poznam.
V Turnišah me očara stara in prazna cerkev v gotskem stilu. Nikjer se kaj dolgo ne zadržujem saj sem danes s hojo začela precej pozno, čaka pa me dolga pot do Ljutomera, kjer nameravam prespati v hostlu.
Nekaj km pred Odranci me je na nebu začelo loviti kar nekaj nevihtnih oblakov. Uspešno sem jim uhajala, a ko pridem v Odrance, kraj z izredno zanimivo cerkvijo, me dohitijo in se olajšajo. Zavetje najdem v cerkvenem predverju, kjer prvič danes malicam. Tudi ohladi se, oblečena in z dežnikom jo kmalu mahnem dalje. Sredi popoldneva smo in ne smem po nepotrebnem izgubljati časa.
Opazim, da so vrtovi okoli hiš izredno veliki in skrbno urejeni. Se vidi, da imajo dovolj prostora, si mislim.
Končno Brod na Muri. Kjer bom z brodom prečkala umazano Muro. Vožnja je kratka, jaz bi pa želela, da traja in traja. Nič več kot nekaj minut. In še naslednjih nekaj kilometrov do Ljutomera, ki se vlečejo. Utrujena že.
V Ljutomer vstopim okoli sedmih zvečer. Na železniški postaji ravno naletim na vlak za Ljubljano.
Kako enostavno je vstopiti na vlak in se peljati v Ljubljano in kako zahtevno do sebe je to isto razdaljo prehoditi peš!
Nocoj nameravam prespati v hostlu in šele ko pridem v sam center mesta, odložim ruzak, pokličem v hostel. Ne javijo se in šele po večkratnih poizkusih se nekdo oglasi in pove, da je zaradi prenove trenutno zaprto.
No lepo, kaj bom pa sedaj. Samo ta kontakt za spanje sem imela. Malo naprej vidim zaprt turistični urad in ko se malo ozrem naokoli, opazim kar nekaj nalepk s ponudbami za prenočevanje. Začnem klicati, Eko hostel v Križevcih pustim za na konec, ker so Križevci nekaj km ven iz Ljutomera. A kot zakleto ne najdem nič in pokličem še tja. Lastnik me pride iskat z avtom in sem edina gostja izredno lepo prenovljenega hostla v Križevcih.
Značilnost Eko hostla je, da ni škodljiv za okolje v smislu "učinkovite rabe energije in zmanjšanja emisij". Je pa skoraj tako lep kot kak starejši prenovljen hotelček. Lastnik mi potoži kako se je za prenovo zelo zadolžil in kako se mu finančno nikakor ne izplača. Skoraj mi je malo žal zanj, a to ni moja zgodba, ne bom se vpletala.
Ko se slečem, šele opazim, da me je danes prijelo sonce. Spat grem brez večerje, vendar nisem lačna, polna sem novih vtisov.
Eko hostel Križevci, spanje 20 eur.
Pot: Kobilje- Dobrovnik- Turnišče- Odranci- Brod na Muri- Novi Cven- Ljutomer
Ljutomer - Ormož 19 km,6.6.2016 ponedeljek
Križevci kraj neznanega imena, kako priti nazaj do Ljutomera, v ponedeljek zjutraj? Najprej si v trgovini, nasproti hostla nakupim nekaj hrane, potem v bližnjem kafiču pojem in popijem kavo ter šele sedaj jo počasi mahnem po cesti nazaj. Precej prometna je in med hojo vsake toliko dvignem palec, vendar nihče ne ustavi. Zato se ustavim in se osredotočim na štopanje. Kmalu ustavi ženska. Bravo za solidarnost, tudi jaz pogosto ustavljam ženskam in mladini. Vožnja do Ljutomera mine kot bi trenil, še preden utegnem radovedni voznici razložiti vse okoli romanja.
Ker vem, da današnja pot po kilometrih ne bo pretirano dolga, se odločim za še eno kavo na glavnem trgu v Ljutomeru. Bogsigavedi kdaj spet bom imela tako priložnost, tako brezskrbno in sproščeno nekega sončnega junijskega ponedeljka zjuraj sedeti v centru Ljutomera in uživati?!
Privoščila sem si to in zares uživala. Pot me je iz Ljutomera vodila mimo nekaj lepih ljutomerskih ribnikov. Ogromen bel labod mi je skoraj jezno prišel nasproti in malo godrnjal, ko sem si izborila pot mimo njega. Zdel se mi je kot čuvar tega kraja.
Kmalu se začnem vzpenjati v hrib in bližati Jeruzalemskim goricam. Med dvema vinogradoma grem in starejši par obrezuje trto oz. nekaj dela okoli nje. Pozdravim in se zapletem v pogovor. Upokojenca sta in z delom v vinogradih si zaslužita kak dodaten dinar, saj sta njuni pokojnini mizerno nizki, kljub temu, da sta oba delala po 40 let. Vendar gospa ne 'jamra'. Vesela je, ker sta zdrava in ker lahko to počneta, čeprav ni ne vem kako dobro plačano, pa vseeno nekaj je, poleg tega sta še ves dan na zraku, v vinogradu.
Jeruzalemske gorice me s svojo urejenostjo presenetijo. Čuti se velik pretok energije- denarja in med potjo po njih ter na vrhu Jeruzalema srečam kar nekaj avstrijskih avtomobilov.
Vinoteka ob cerkvi na vrhu Jeruzalema me časti kozarec vrhunskega vina, ker sem Jakobova romarka. Uf je močno, prija mi.
Ves dan se potikam po goricah, ves sončen dan. Nič kaj pretresljivega se ne dogaja. Ko se zleknem v senco, pomalicam, si malo odpočijem, pokličem v župnišče Ormož.
"Seveda lahko pri nas prespite, kar pridite, ali ste blizu?" zaslišim vesel moški glas župnika.
Pot me pelje do kmetije Rajh, kjer pozvonim, da mi izključijo električni tok, saj gre Pot za hišo čez pašnik poln govedi. Nekaj besed spregovorim z lastnikom. Vprašam ga, kolikokrat se zgodi, da bi ženska sama šla tod mimo. "Vi ste druga. Ena starejša gospa z očali je še šla sama."
Resno? Ja.
Ko grem mimo krav, sem zelo previdna. "Saj vam ne bodo nič naredile." kmet kliče za menoj. Kaj pa vem, pri mladih juncih in telicah nisem povsem sproščena, saj znajo biti kar radovedni.
Sonce, kilometri so počasi upočasnjevali moj ritem, ustavljala sem se, gledala okoli, jedla gozdne jagode, ki jih je bilo ogromno. In tako sem v Ormož prišla dokaj pozno, pol šestih zvečer.
"Vi ste pa res počasni." je moj prihod z nasmehom komentiral ormoški župnik. Župnišče je lepo in prenovljeno, kot novo. Namestili so me v prazno sobo kaplana, ki v kratkem prihaja. Gospodinja me je povabila na lahko večerjo. Sita, umita in po pranju cunj, ki sem jih obesila v kopalnici, sem se odpravila po mestu, ki mi deluje nekoliko zapuščeno, na robu. Ogledam si tudi cerkev in v spalni vreči, ki sem jo položila na posteljo sladko zaspim. Prebila sem led, preživela prva dva dni Poti.
Župnik me zvečer vpraša, če bom zjutraj šla k maši. Izognem se mu z izgovorom, da začenjam hoditi zgodaj, ker je potem kmalu vroče. V bistvu ne hodim k maši, le izjemoma, na posebnih točkah, kot sta Stična, Brezje, tudi na Višarjih bi šla.
Ormož, župnišče (spanje) 5 eur (pustim 10)
Možnost prenočitve v mestu je še gostišče Prosnik
Pot: Ljutomer- Slamnjak- Mihalovci- Litmark- Ormož
Ormož - Ptuj 28 km, 7.6.2016 torek
Ob sedmih zjutraj sem jo mahala po Ormožu. Mestece se je prebujalo. Lokali so se odpirali, dostavljalci s svojimi vozili dostavljali blago, posamezni sprehajalci psov pa iskali kos trave, da pes dostojno opravi svojo potrebo.
Rada imam ta jutranja prebujanja, bodisi v mestu, na vasi ali sredi čiste narave. Povsod je lepo. Nov in še čisto svež dan je pred nami in možnost imamo, da ga preživimo povsem na novo.
Kadar me takole preveč zanese v opazovanje okoli sebe, ponavadi zgrešim kako oznako in tudi tokrat sem jo, toda, ker sem hodila po Ptujski ulici, sem napačno sklepala, da gre Pot po njej, saj grem proti Ptuju kajne?
Tako hodim, hodim, hodim in ker ni in ni nikakršne Jakobove oznake, se obrnem in grem nazaj do zadnje, ki sem jo videla.
To preprosto pravilo mi vedno pomaga. No, skoraj vedno. Med hišami se kmalu znajdem na polju in dalje sledim oznakam. A ko pridem do gozda, jih naenkrat zmanjka. Kot zakleto nič. Ker imam z dolenjske poti podobno izkušnjo, obhodim gozd v obe smeri, iščem vhod v gozd, kakršnokoli stezo, Jakobovo školjko ali puščico. Nič. Izgubim skoraj 45 min in nič mi ni jasno, kot da je Pot naenkrat poniknila. Tudi nazaj grem do zadnje znane oznake in ponovim ves postopek, ampak še vedno sem v slepi ulici.
Prebiram navodila in opazim tel. št. moža, ki je pot markiral. Pokličem, razložim. Pove, da gre Pot tu dalje skozi gozd. Iščem in še vedno ne najdem. Pokličem še enkrat, tokrat greva zelo podrobno od zadnje oznake naprej in ugotovi, da ob gozdu manjka oznaka. Pove mi natančno kje bi morala biti in tam je tudi skrita stezica, ki pelje v gozd. Uro časa sem izgubila in takšno izgubljanje me precej vrže s tira. Nekdo je odstranil oznako.
Ko sem ponovno označena, se takoj počutim bolje, varno, zaščiteno. Pa čeprav v neznanem gozdu.
Jakobova pot se danes prepleta z E6. Sonce segreva zemljo in mene; prija mi, ko hodim po gozdu. Ne srečujem veliko ljudi. Romarja pa sploh nobenega. Z nikomer ne morem deliti vtisov, občutkov. Srčno navijam, da bi ljudje začeli več hoditi po naših Jakobovih poteh, da bi zares zaživele. So dobra priprava na španski camino, morda za koga tudi nadomestilo, da mu ne bi bilo treba v Španijo.
Se mi zdi, da nimam kaj pisat, da se mi danes ni dogajalo nič posebnega.
Razen jutranjega izgubljanja, je bil vroč in naporen dan. Na nekem predelu poti se je pot v gozdu prelevila v pravo zaraščeno kozjo stezico in s pomočjo pohodnih palic sem odrivala veje in goščavje, ki je skoraj povsem preraščalo pot. Pojma nisem imela ali sem še na pravi poti, kdaj in kje sem videla zadnjo oznako, ali naj grem naprej ali nazaj, oz. nekaj v meni mi je reklo, da moram samo naprej, naj grem naprej. Sledila sem temu glasu in uspešno prišla ven iz goščave spet na lepšo in predvsem označeno pot. Tudi tokrat mi nič ni bilo jasno.
Včasih moram vztrajati, včasih ne smem. Včasih moram iti naprej kljub temu, da ni oznak, včasih ne smem.
Pot je izredno muhasta in nepredvidljiva. Ne morem se povsem zanesti nanjo, ne upam se ji povsem predati, želim obdržati vsaj nekaj nadzora.
Na trenutke mi Pot nadzor dovoli, na trenutke pa me obrne na glavo in iz mene iztisne vsa predvidevanja in tehtanja ter želi samo, da sledim njej.
Bistvo je, da se sprostim. Ko sem popolnoma sproščena, šele lahko zaupam. Čemurkoli.
Dokler sem v krču, me bo vodil krč. Ko sem sproščena, me vodi ljubezen.
Zadnji kilometri pred Ptujem so mi bili res težki. Danes me je Pot preizkušala.
Za spanje si nisem nič vnaprej rezervirala. Ptuj je večje mesto in tam gotovo kaj najdem, sem sklenila.
Ko sem vkorakala v mesto, sem poklicala kolegico Ano, ki tu živi. Zdelo se mi je prav, da jo pozdravim in povem, da romam skozi njen kraj. Kako sem jo presenetila. Povabila me je na svoj dom in s hvaležnostjo sem sprejela.
Njen mož Ivan je imel ravno rojstni dan. Ker se nismo videli že par let, smo si imeli toliko vsega za povedati. Utrujena, a srečna.
Ana in Ivan sta popolnoma prenovila stanovanje in njuna kuhinja je bila čisto na sveže prebeljena. Zvečer po tuširanju sem se po rokah namazala s šentjanževim oljem, saj me je tudi danes sonce pošteno opeklo. (Prav tako si vsak večer z njim zmasiram tudi stopala.)
In ker je bilo pri njima vse tako lepo, jaz pa romarka, ki je ves dan hodila po naravi, sem skrbno pazila, da jima ne bi kaj umazala ali poškodovala. Zjutraj pa na kuhinjski steni opazimo mali oljni madež. Ne vem kdaj je moj komolec poljubil steno.
V svoji nesproščenosti sem pustila svoj odtis.
Ana in Ivan, upam, da sta ga uspela očistiti.
Hvala vama.
Pot: Ormož- Velika Nedelja- Sodinci- Podgorci- Tibolci- Dornava- Ptuj
Ptuj - Poljčane (33 km) prehodila 20 km, 8.6.2016 sreda
Na španskem caminu sva opazovala nekega starejšega možaka, za katerega sva sumila, da se vmes vozi. Kajti srečevala sva ga samo zjutraj in zvečer in običajno je bil v albergu že pred nama.
Takrat se mi je zdelo nekaj skrajno nedopustnega- voziti se na peš romanju!
Ne; ko se odločiš, da boš hodil, hodi in ne goljufaj z vožnjo vmes.
Na Portugalski poti, ki mi je bil precej lažja, vožnja ni bila nikoli niti v 'pitanju'. Prav tako ne na osrednji smeri naše Jakobove poti pred nekaj leti, ko sem prvič hodila sama.
Danes zjutraj pa je v moji glavi nekaj kliknilo. Vedela sem, da me čaka zelo dolga tura in Ivan (Anin mož) se je še ponudil, da me odpelje do Ptujske gore in mi tam razkaže cerkev in razloži nekaj zgodovine. Brez velikega razmišljanja sem privolila.
Ko je starodavni romar hodil svojo pot in je mimo pripeljal voz, s katerega je dobil povabilo,da se lahko recimo pelje do naslednjega mesta.... jaz bi se usedla na voz in zapeljala teh nekaj km.
Seveda pa to ne sme postati stalna praksa. Ampak res samo izjema.
Čas je, da se sprostim in prepustim Poti.
Torej usedla sem se na Ivanov voz in se pripeljala na sam vrh Ptujske gore. Ker je Ivan domačin, ki ga zelo zanimata tudi zgodovina in umetnost, mi je slikovito in zanimivo razložil zgodovino in okoliščine nastanka cerkve in marsičesa, kar sicer ne bi izvedela.
Pred cerkvijo na Ptujski gori stoji mlada lipa. Pod njenimi cvetovi me je Ivan za slovo slikal. Tako neskončno lepo so dehteli, da bi se najraje ulegla pod njih in jih samo dihala, dihala...Še zdaj imam v nosnicah tisti vonj.
Deset je bila ura, ko sem zapuščala Ptujsko goro in se podala na pot proti obrobju Haloz.
Ustavila sem se v vasici Breg, v bifeju. Da popijem še eno kavo. Na radiu, ki se ga je slišalo tudi zunaj, so bile zelo spevne in poskočne melodije, ki so mi takoj vzbudile željo po gibanju in plesu ter prepevanju. Nisem se mogla ubraniti in telo se je v ritmu začelo gibati samo. Kot da sem malo nora, so me gledali pri sosednji mizi in ni mi bilo čisto nič mar. Tako vesela sem bila. Bil je lep sončen dan, bila sem na poti, zdrava, svobodna, srečna..
Haloz sem se le rahlo dotaknila in moram priznati, da so mi tukajšnje vinorodne gorice precej bolj pri srcu, kot zelo urejene jeruzalemske dva dni nazaj. Manj prestižne so, bolj natur, bližje sproščenosti in ležernosti narave. Tudi zidanice tako.
Pred Makolami sem zelo kratek del poti šla po bližnjici ob gozdu, namesto po bližnji kolovozni poti. In ko pridem do križišča treh poti, ni nobenega znamenja kam naprej.
Ruzak odložim v gozd in se odpravim po vsaki posebej. Iskat sled. Seveda je na nobeni ne najdem. Malce sem obupana in ne vem kaj naj storim, zato grem nazaj po tej kolovozni poti, po kateri bi že prej morala iti. Na drevesu, ki stoji ob poti, takoj zagledam rumeno puščico, ki kaže desno.
Orkalapipa si zabrundam. Jaz pa izgubila tako veliko časa, ko sem obhodila vse tri možne smeri. Če ne drugega, me ta izkušnja uči, da bližnjice niso vedno bližje, ampak včasih zelo daljše.
Na poti, ki je bila prava, nekaj sto metrov naprej stoji hiša, pri kateri sem prvič, ko sem iskala rumeno sled, trkala in zvonila, ker je zunaj stal avto in sem imela ončutek, da je nekdo doma. Vrata se niso odprla, jaz pa trapa, nisem nič kaj dosti pogledala okrog, za puščico, ki je bila lepo nameščena na bližnjem drevesu ob hiši.
Ja, tudi izgubljanja me veliko na-učijo. O sebi.
Pot naprej, je bila zame spet odkritje, na kako posebnem, močnem in neizmerno lepem kraju živim in kako ga pravzaprav sploh ne poznam.
V kraju Hrastovec pod Bočem me je prešinilo: Najbrž nikoli ne bi bila tukaj, če danes ne bi šla po Jakobovi poti!
Studenice, z nekdaj ženskim samostanom, ki ga počasi obnavljajo (z zelo zanimivo zgodovino) in izvirom okusne vode, so bile točka, kamor sem si rekla, da se gotovo še vrnem. Je nekaj na tem kraju, nekaj kar je obstalo v nekem daljnem času in me kliče.
Nocoj prespim pri Mojci, moji virtualni prijateljici s Facebooka. Mojca živi na enem od hribčkov med Poljčanami in Ljubično goro. Dogovorjeni sva, da me pride iskat v Poljčane, od koder se zapeljeva malo naprej v breg, od tam pa bova šli peš do Ljubične in nazaj do njenega doma.
Tako se je tudi zgodilo. Ko mi je v Poljčanah močno stisnila roko, sem občutila, kot da jo poznam že dolgo in globoko. Kot da je že del mojega življenja in moje poti. Kar tudi je.
Njena srčnost je prebudila tudi mojo srčnost.
Hvala Mojca. Tudi za zelo okusno večerjo in zajtrk.
Pot: Ptuj- Ptujska gora- Breg- Makole- Studenice- Poljčane- Sv. Marija na Ljubični- Mojčin dom.
Ljubična gora (Mojčin dom) - Žička kartuzija 20 km, 9.6.2016 četrtek
Na Facebooku sem na mail dobila dve vprašanji v zvezi z žulji. Kako, da nič ne napišem o njih in kako se z njimi spoprijemam?!
Sem ena od tistih srečnih ljudi, ki na romanjih, dolgih pohodih nimajo žuljev. Ne vem točno zakaj.
Na tem romanju hodim v poceni čevljih, ki sem jih kupila za 20 eurov. Takoj, ko mi v noge postane vroče, se preobujem v Teva sandale, saj ne prenesem vročine v stopalih.
Na vseh počitkih se sezujem (obvezno, kadar hodim v čevljih), tudi nogavice in nogam dovolim, da malo zadihajo.
Zvečer po tuširanju in zjutraj preden grem na pot, jih namažem/zmasiram z mojo mešanico oljčkov, ki jih sama delam (1/2 šentjanževega; sivkino, ognjičevo, metino, smiljevo, v enakih delih) Noga, stopalo ni niti malo mastno in mi je zelo hvaležno- to prav čutim.
Na takih poteh, ki zahtevajo večdnevni ali celo večtedenski neprestani napor, človek postane zelo, zelo pozoren do svojega telesa. Opazi ga, začne ga poslušati, začenja ga slišati. Če temu ni tako, telo začne kričati tako glasno, da ga ni več mogoče prezreti.
Pozno v noč sva se z Mojco pogovarjali in jutro je prišlo tako ekspresno hitro, da se mi je zdelo, kot da sem ravno zatisnila oči. Mojca živi na prekrasnem griču, vendar pozimi najbrž malo osamljenem. Šele zjutraj sem videla vse lepote, ki jo obdajajo in kaj vse je z lastnimi rokami na svoji zemlji naredila.
Rahlo oblačno in pršeče nebo me je objelo, ko sem zopet stopila na cesto. Mojca me je pospremila kos poti, da bom lažje nazaj našla svojo Pot.
Na Lipoglav bi morala priti in bolj kot sem iskala kam naj grem, bolj se mi je Pot izmikala. Po lastnem občutku, na katerega si nisem upala zanesti, bi morala na levo, tisti redki ljudje, ki sem jih spraševala, so mi govorili drugače. Zemljevid mi ni pomagal, Gps-a se pa ne želim posluževati, saj želim, da je moja pot vsaj približno enaka poti starodavnega romarja, ki niti oznak ni imel, kaj šele vse drugo. Morda se je on moral zanesti na svoj lastni notranji Gps.
Kot pravijo: Vse je v tebi, vsi odgovori, vsa modrost, le prisluhniti ji je treba. A kako priti do tja? Kako pod plastmi naučenega in navajenega prepoznati nežni glasek svoje intuicije, svojega notranjega Gps-a? S to mislijo sem se veliko ukvarjala na celi Poti.
Ugotovila sem, da si najlažje zaupam, ko sem popolnoma sproščena in brezskrbna, povezana s seboj in ne s sistemi zunaj mene. Preverjala sem, kako se počutim na določenih delih poti, ko nisem natančno vedela kje sem. Počutja so bila različna. In če sem se na določenem odseku počutila dobro, sem bila na pravi Poti. Ko sem se počutila slabo, sem bila na nepravi poti. Sliši se precej enostavno, a v praksi izredno težko izvedljivo, kajti v prvi vrsti je za uporabo tovrstnega kompasa potrebno odstraniti popolnoma ves strah. Ko sem brez strahu, takrat najhitreje najdem svojo Pot.
V tem jutru se nisem naslonila na svoj lastni kompas, temveč iskala zunaj sebe. Ker tako dolgo nisem naletela na pravo sled, pozvonim pri manjši skrbno urejeni hiški in vprašam. Dežek je neumorno pršel, zato sem že hodila z dežnikom. Starejša gospa me je toplo in prijazno povabila naprej, ko sem ji razložila svojo željo po priti v Lipoglav. Bila je sama doma, imela je čas in ponudila se mi je, da gre skupaj z menoj del Poti do tja.
Skuhala mi je kavo, ponudila kekse in počutila sem se tako varno in prijetno.
"Vedno sem si želela hoditi kot vi." je rekla. "Bom pa sedaj z vami uresničila košček svoje želje."
In sva šli. Žena je poznala poti tam okoli in peljala me je po stezicah, katerih sama nikdar ne bi našla. Ni bilo sploh tako enostavno, kot se je meni zdelo, da bo. Ko sva stopili z ene od stezic na asfaltirano cesto, sem v tistem trenutku zagledala Jakobovo školjko. Postala sem skoraj solzna. Obe sva uresničili svojo željo. Dober občutek.
Spet sem bila na grebenu in Boč, na katerega sem nazaj pogledala, ni imel kape. Moja vodička je rekla, da je to dober znak, da bo vreme. Deževati je res prenehalo, oblačno pa še vedno.
Danes nisem srečevala veliko ljudi. V bistvu nobenega, ker se je nekoliko kasneje dež zopet prikazal in so se še redki domačini in kmetje držali bolj znotraj, kot zunaj.
Na poti proti prevalu Jesenek sem zopet zavila napačno. Oziroma napačno sem si razlagala oznako in namesto desno, odšla levo v hrib. Ja, se zgodi tudi to. Včasih sem pri opazovanju oznak in navodil zelo pikolovska, včasih pa povsem površna. Uravnovesiti to področje, je moj velik izziv.
In tako sem zalutala v gozd, v breg, potka se je začela zaraščati. Hodila sem po do pasu visoki mokri travi, posledično sem bila mokra do pasu in ko sem vse več energije vlagala v to pot, vse težje mi je bilo zapustiti jo in se vrniti nazaj do zadnje Jakobove oznake, kar naredim običajno v takem primeru.
Tako sem rinila in rinila dalje v gozd in se kasneje spustila navzdol na neko jaso, travnik z zapuščeno hiško. Tam sem se ustavila, saj sem od nekje zaslišala hrup avtomobilov s ceste. Ne morem biti izgubljena, če je cesta v bližini. Naj sledim hrupu ali kaj naj storim? Nazaj se mi ni šlo, ker je bila pot do sem zelo zoprna in mokra.
Poklicala sem Petra in mu razložila situacijo. Peter se je poizkušal orientirati po zemljevidu. Toda v tem, ko sem sebe slišala kako in kaj mu razlagam, mi je kliknilo, da sem najbrž v bližini štajerske avtoceste in da je opis poti nikjer ne omenja, torej bi bilo najbolje vrniti se nazaj gor in tam najti svojo sled.
Tako tudi storim. Ko sem se vračala nazaj, sem našla drugo, lepšo pot, po kateri sem prišla do zadnje rumene oznake in takrat sem dobesedno zavriskala od veselja. Takoj pokličem Petra, ga odrešim skrbi in z velikim veseljem odidem naprej. Še vedno sem se našla, kadar sem se izgubila.
Pot me je sedaj vodila nazgor in ne da bi sploh vedela kdaj in kako sem prečila avtocesto, sem to opazila šele, ko sem bila že na njeni drugi strani in me je pogled nanjo prav očaral. Tudi pršeti z neba je nehalo. Vendar sem bila že mokra in poti, ki niso vodile po asfaltu, so bile ravno tako razmočene, blatne, mehke.
Malo naprej od vasi Grušce, je v navodilih poti pisalo, da pot nenadoma zavije ostro desno in da je oznaka narisana na tleh, na cesti. Sama božja milost, da sem to pravočasno prebrala in bila zelo pozorna na tla pred seboj. In res, dovolj lutanja za en dan je reklo vesolje in mi pokazalo to rumeno puščico narisano na desni strani ceste ob robu, ki pot ostro desno popelje stran od asfalta.
Po gozdnati grapi navzdol, blatno, mokro, temno v gozdu proti Starim Slemencem, kjer pa vseeno spet nekoliko izgubim sled. Pri hiši, kjer se zunaj vrti glasna muzika, vsa vrata in vse je odprto, vprašam in dobim potrditev, da sem še vedno na pravi Poti.
Mnogo bolj se počutim romarka, ko poti iščem na staromoden način: z vprašanji ljudem, ki živijo tam, opazovanjem, prebiranjem navodil in zanašanjem na svojo lastno intuicijo, kot pa sodobnemu sledenju Gps-u.
Špitaliču sem se bližala s težkimi cokli na nogah. To pomeni, da se je blato oprijemalo čevljev in ni hotelo stran. Tako je vsak korak postal težek in naporen, saj sem nosila še dodatno težo mokre zemlje. Če sem se očistila, sem po desetih metrih že nabrala blato nazaj, zato sem se nehala čistiti in enostavno samo hodila, hodila...
V Špitaliču sem ugotovila, da sem neznansko lačna, saj danes od jutra nisem še nič jedla. Ni bilo kje in nisem si vzela časa za malico iz ruzaka. Pod ogromno lipo pred cerkvijo sem se sezula in planila na hrano, ki sem jo kupila prejšnji dan. Tako dobro je jesti po celodnevni hoji po naravi, tako natančno okušam vsak okus posebej in tako vesela sem, da lahko počivam, da lahko jem.
Ko izvlečem mobitel, ugotovim, da sem brez signala in se spomnim opozoril, da v tej dolini ni mobilnega signala. Sem nekaj km pred Žičko kartuzijo in tu sem bila dogovorjena kar z dvema romarjema. Ivan se je želel z menoj srečati na kratki kavi, da se naleze malo romarskega vzdušja (je najbolj srčen romar moškega spola, kar jih poznam) Helena pa mi je obljubila prenočevanje pri njej v Celju. In bi me sem prišla iskat ter naslednje jutro dostavit nazaj. Ivanu sem še prej poslala sms, da se bližam cilju, Heleni pa ne. In ko sem štorkljala po cesti proti Žički, zaslišim avto, ki se zaustavlja in se nekaj metrov pred menoj zaustavi kar na cesti. Vrata se odprejo in do ušes nasmejan Ivan stopi do mene in me na široko objame.
"Ta je pa še bolj nor kot jaz." je bila moja prva misel. Druga pa, da je fino, ko začutim topel sprejem in dotik druge duše. Nisem se želela peljati do današnjega cilja, zato sem odštorkljala naprej in moram povedati, da me je Žička kartuzija popolnoma prevzela. Kar razlila se je po meni in me objela s svojo mogočnostjo in zgodovinskim šepetom, ki me je nagovarjal v nekih praspominih. Spila sva vsak eno pivo, se pogovarjala o romanjih, o dogodivščinah s poti in Ivan me je povabil k sebi na prenočevanje. Čeprav ni bilo načrtovano, sem začutila, da je prav, da grem.
Ogled Žičke, sprehod po cerkvi s streho neba, položitev rok na oltar....
Da, tu sem nekoč bila, tu sem nekoč živela, to sem nekoč vse že občutila.
Prišla sem nazaj na mesto 'zločina' in Ivan je nekako bil del zgodovinske zgodbe, čutila sem ga kot dušo, ki jo poznam od prej.
Še en kraj kamor se bom vrnila, sem dodala na listo želja mojih krajev kamor želim (še) priti.
Heleno sem kasneje poklicala in se ji opravičila. Prenočevala me bo naslednji dve noči.
Večer je bil izredno prijeten ob pogovoru in konzumiranju ogromne romarske solate (po španskem principu), noč pa je seveda spet minila prehitro. Spala sem v sobi Ivanove hčerke, ki študira v Ljubljani, zjutraj pa me je prijazni in ustrežljivi romar zapeljal nazaj do Žičke, ki je pol sedmih zjutraj samevala v miru in sveži tišini novega jutra.
Hvala Ivan.
Pot: Mojčin dom v bližini Ljubične gore- Lipoglav- prelaz Jesenek- Grušce- Špitalič- Žička kartuzija
Žička kartuzija - gora Kunigunda 24 km, 10.6.2016 petek
V svežem zelenem jutru sem ostala sama pred Žičko kartuzijo. Ivan, ki me je pripeljal nazaj do sem, se je odpeljal v službo, zunaj pa je začelo rahlo rositi. Okoli mene je vladal mir, svežina in tišina.
Iz ruzaka sem potegnila dežnik in se počasi sprehodila proti zelenjavnemu vrtu, ki je lociran zunaj objekta kartuzije. Pogled proti kartuziji me je pomirjal in vznemirjal hkrati. Kot velika in nedoumljiva skrivnost je stala tam, svoje zgodbe je skrbno skrivala za zidovi in kamni. Slutila sem, da sem nekako povezana z njo, vendar nisem jasno vedela kako. Še danes ne vem.
Bilo je zgodnje deževno jutro v družbi s kartuzijo, v čisti naravi in te minute so mi bile strašno dragocene. Samo ona in jaz. Romarka skozi prostor in čas na obisku.
Čas pa je tekel in morala sem se odpraviti dalje. Po cesti levo od kartuzije v hrib. Petek zjutraj je, zadnji delovni dan za mnoge, zame pa še en dan s samo seboj na poti proti sami sebi. Z asfalta je pot kmalu odvila v moker gozd in kasneje travo. Čevlji so se kmalu zmočili. Ker sem morala držati dežnik, si pri hoji nisem mogla pomagati s palicami, zato sem napredovala nekoliko počasneje. Ko se zdajle spominjam tistega dne, tistih bregov, hiš, dreves in narave, si rečem Hvala neskončnemu za vse to. Hvala sebi za vse to. In hvala mojemu Petru, ki me podpira v vseh smislih.
Čez kako uro je prenehalo deževati in meglice so se vile preko poti in vasi skozi katero sem šla. Nikjer žive duše. Kako fino, da mi je zjutraj Ivan skuhal kavo in dal za popotnico še nekaj hrane, saj do Vojnika ni bilo bifeja ali trgovine. Čevlji so kmalu premočili in vsakih nekaj ur sem si preoblekla mokre nogavice, ki pa so hitro postale mokre. Zato sem bilaVojnika prav vesela, kajti tu imajo trgovine in bifeje. In včasih sama ne morem verjeti, kako zelo se razveselim civilizacije.
Kupila sem si dva para nogavic, si v bifeju naročila dvojno kavo, sveže stisnjen pomarančni sok in topel sendvič. Kupila sem še razglednico in jo poslala očetu, kajti hodim po krajih njegove mladosti. Mokre nogavice sem si s ščipalkami obesila na zunanje žepe ruzaka, a se niso imeli časa sušiti tako hitro, kot so se suhi v mojih čevljih zmočili.
Bila sem nekako na polovici današnje poti in vedela sem, da me čaka pot proti Gori, kakor ji skrajšano rečejo v teh krajih. Tam me bo pričakala prijateljica Helena iz Celja, pri kateri bom nocoj spala. Danes je bil dober dan, nič se nisem izgubljala, le moča v nogah me je nekoliko motila. Hoja od Vojnika dalje je potekala med naselji, vinogradi in zidanicami. Pri eni od zidanic sem vprašala žensko mojih let, če je smer po kateri grem, prava, Jakobova. Pritrdila mi je in se začela pogovarjati z menoj. Ponudila mi je kozarec zares izvrstnega belega vina. Običajno pijem temna vina, a to njeno belo vino je bilo vrhunsko. Če ne bi hodila, bi gotovo spila še kak kozarec več.
Rigel je 536 m visoka vzpetina, poraščena z gozdom. Tam sem naredila odmor in se preobula v še zadnje suhe nogavice. Nobene od tistih, ki so mi visele z ruzaka še niso bile suhe. Vsaj deževalo ni.
Zadnjih nekaj km pred Kunigundo sva se šli skrivalnice. Gora in jaz. Rdeče tablice z napisom Kunigunda so se pojavljale redno, a nje ni in ni. Kot bi hodila okoli riti v varžet (bi rekli v starih časih). Še ta ovinek, pa skozi to grapo, pa v to dolino, pa na ta hrib, mogoče bo pa naslednji hrib pravi.... me je vodila za nosom. In me pošteno utrudila, še preden sem se sploh povzpela nanjo. Končno sem v daljavi zagledala z gozdom poraščen hrib, ki je bil pravi. Eureka. Našla sem jo, Kunigundo.
Na kmetiji izpod Kunigunde sem srečala starega ata, ki je v roki nosil res ogromnega gobana. Pravkar je prišel iz hoste. Oči in ves obraz se mu je smejal od navdušenja. Malo sva poklepetala in sline so se mi pocedile ob misli na slastnega jurčka. A morala sem zagristi še v zadnji vzpon. Medtem se je vreme zjasnilo in celo posijalo sonce. Na vrh moje Kunigunde sem prilezla ob 17.40. Izredno vesela in ponosna nase.
Nekaj minut kasneje se je z avtom tja gor pripeljala še Helena. Tako lepo od nje in tako sem ji bila hvaležna. Prvič sva se videli, pa sva si imeli toliko za povedati. Tale Štajerska ima polno srčnih ljudi.
Pri njej doma me je čakala prava pogostitev, oprala mi je cunje v stroju in najedla sem se svežih borovnic. Pravo udobje za enega romarja.
Helena Hvala.
Pot: Žička kartuzija- Stare Slemence- Sv. Tomaž- Vojnik- Kunigunda
Gora Kunigunda - grad Žovnek 26 km, 11.6.2016 sobota
Čez noč so se mi čevlji skoraj povsem posušili, suha in čista sem imela tudi vsa oblačila. Zgodaj zjutraj me je Helena pejala nazaj na izhodišče današnjega dne. Ona se je odpravila nabirat borovnice, jaz pa sem krenila proti vasi Galicija. Tja sem prispela ravno pred začetkom maše ob sedmih. Mala stara cerkvica sv. Jakoba je bila odprta in sonce je že prijetno sijalo čeznjo, ko sem vstopila. Nekaj minut sem se v njej zadržala in na lepem so se mi usule solze. Jok je bil katarzičen in brez vsakega povoda.
Jokala sem za vsemi izgubljenimi in neizživetimi ljubezni, za vsem lepim, kar bi se lahko, pa se ni zgodilo. Za vsemi možnostmi, ki jih nisem izkoristila. Vendar brez obžalovanja, le zlivala sem ven veliko žalost, ki je ležala za vsem tem.
V gozdičku, spodaj pod cerkvico sv. Jedrti sem izgubila precej časa. Po nepotrebnem. Včasih navodila vzamem preveč dobesedno, včasih pa preveč ohlapno. In kadarkoli se to zgodi na terenu, kjer oznake niso zelo jasne in natančno postavljene, se izgubljam.
Poševno desno, je pisalo v navodilih naj grem skozi gozd. Šla sem, kot sem mislila, da poševno desno pomeni, vendar tam in za to smer ni bilo nobene rumene oznake. Prehodila sem praktično ves gozdiček in nisem našla oznak. Prav razjezilo me je to, zato sem na desni strani iz gozdička izstopila, ker sem videla, da so tam naprej hiše. Šla sem do ene, kjer je zunaj nekdo kosil travo in ga vprašala kje je sv. Jedrt. "Tamle." mi je pokazal z roko."Samo po cesti nekaj minut in potem desno gor v hrib. Zelo hitro boste tam, čisto blizu je."
In res je bilo tako. Sv. Jedrt me je nagradila za vse prejšnjo iskanje in izgubo časa in energije. Prekrasen pogled, prelepa mala cerkvica na čudovitem mestu. Dala mi je novih moči, umirila me je.
Dan se je lepo ogrel. Med hojo ob reki Ložnici mi je pot prečkala hitra srna. Mladiček, ki je bil za njo, ni bil dovolj hiter, zato sem prišla med njega in mamo srno. Mali bambi se je ustavil sredi poti in me radovedno gledal. Potem je stekel naravnost proti meni. Ker vem, da se ga ne smem dotikati, ker bi mu sicer pustila svoj vonj in bi ga mama zavrnila, sem ga glasno začela poditi stran od sebe. Uspelo mi je, da je stekel v travo v smeri kamor je šla prej njegova mama. Kaka dva metra od poti se je ustavil in glasno dihal. Hitro sem jo ubrala naprej, upajoč, da ga mama srna pride nazaj iskat.
V senčki pod Kristusom na križu, posedim, ženska na bližnji hiši pomiva okna, nekje laja pes, slišim šumenje vetra... Sobotno popoldne se je začelo. Poslikam Jezuščka, preobujem nogavice, pojem energetsko ploščico, popijem nekaj vode in grem dalje.
V Polzeli grem ravno mimo cerkve, ko se proti meni pripelje avto, župnik v njem pa mi maha naj pridem bliže. Začudeno se ustavim in grem pogledat kaj mi želi povedati. Želi mi dati žig v moj credencial (romarski pasoš). Nasmejim se mu in odgovorim, da ne zbiram žigov, da hodim zase. Vseeno pa z veseljem popijem kozarec ponujenega soka.
V občini Braslovče pot zavije desno ob Savinji, naletim tudi na prve nasade hmelja. Od tega jih je kar nekaj neposejanih, praznih polj.
Od Žovneka me loči le še par kilometrov, ko spet začne deževati. Malo vedrim pod smreko v upanju, da bo hitra ploha, vendar ni. Moram izvleči dežnik in korakati dalje. Nebo je povsem oblačno in temno. Toda tik pred ciljem dež pojenja. Tako si lahko lažje ogledam grad Žovnek.
En izmed najstarejših gradov pri nas. Počasi ga obnavljajo.
Helena zopet prihaja pome in me pelje v Celje na nočitev. Zlata punca. Ko pride, si še skupaj ogledava dele gradu. Tudi ona še ni bilo tu.
Pot: Gora Kunigunda- Sv.Jakob v Galiciji- Velika Pirešica- Sv. Jedrt- Zalog pri Šempetru- Polzela- Braslovče- grad Žovnek
Grad Žovnek - Zg. Tuhinj 30 km, 12.6.2016 nedelja
Ker je bilo jutro oblačno, s Heleno nisva hiteli in me je nazaj do gradu pripeljala pol devetih zjutraj.
Zadnji trije dnevi poti me čakajo. Počasi se bom morala začeti priklapljati nazaj na civilizacijo. A dokler sem na Poti, je možno vse. Pot včasih lahko preseneti tik pred koncem, zato vem, da ne morem popolnoma nič kalkulirati vnaprej. Kadarkoli doslej sem, sem bila zaustavljena in preusmerjena drugam.
Mirno nedeljsko jutro, vasice skozi katere grem, so še tihe in mirne. Kmalu zaslišim hrup avtoceste in ob cestninski postaji Vransko se ji čisto približam. V samo Vransko pridem malo pred enajsto. V bifeju zbudim nekaj radovednih pogledov in komentarjev. Prijala mi je ta pozornost in malce zagledana vase, odrinem naprej v hrib. Ko ne opazim več oznak, se zopet zbudim v realnost in se oštejem.:"Nič posebnejša nisi od drugih, čeprav sama maširaš po Štajerski. Sprijazni se s tem. Zakaj hočeš biti vedno drugačna? Kaj je to v tebi?" Seveda hrib ni bil pravi. Išči oznake. Prizemlji se. In se. In spet najdem Pot.
Iz hiš spodaj pod gozdom diši pražen krompir. Kosilo bi. Kosilo bi in ne bi zdajle rinila v ta hrib, ko se spet pripravlja k dežju.
Pa ni bilo kosila. V Vranskem sem pojedla sendvič, popila limonado in kavo. Čakal me je približno pet kilometrski vzpon po gozdu. V smer proti Menini planini grem. Kmalu po začetku te gozdne poti je začelo rositi. Najprej sem si le oblekla pelerino, si kapuco potisnila čez glavo in nahrbtnik zaščitila pred dežjem. Tako je šlo kak kilometer, potem je začelo vse bolj in bolj padati, zato mi ni preostalo drugega kot dežnik. Dežnik je v redu in ni v redu za romarja.
V redu je, ker se pod njim ne segreješ, kot se pod pelerino; ni v redu pa zato, ker ti onemogoča uporabo obeh rok pri hoji s palicami v hrib. Tako me je malo upočasnil. Gozd je bil temen in deževno vreme je temino še dodatno povečalo. Ozemlje po katerem sem hodila, mi je delovalo nekoliko odročno in nisem se dobro počutila na tej poti, na tem vzponu. Strah me je postalo, pa ne vem česa. Zato sem hitela in hitela, da se ta neprijazen del poti čimprej konča.
Nekateri deli poti so izredno prijetni, lepi, svetli in polni dobrih energij. Tam se počutim dobro, izvrstno pravzaprav. Pridejo pa tudi deli, ki so nekako zoprni. Ponavadi je to v gozdu na kakih samotnih, dolgih predelih, običajno na severni ali zahodni strani, kjer je manj svetlobe. Jaz jih čutim kot kraje, kjer se je nekoč morda dogajalo kaj neprijetnega in so tam ostale neprijazne energije. Ker ni pretoka vetrov, ljudi, sonca, se ta težka energija tam ohranja.
Neverjetno, kako hitro lahko hodim, ko me je strah. Tako sem že ob dvanajstih prišla do vrha tega 5 kilometrskega vzpona in takrat je seveda prenehalo deževati.
Prvi zaselek do katerega sem prišla, je bil Jakov dol - nekaj kmetij v hribih. Pozdravile so me krave na paši. Iz neke hiše je prišla ostarela mama in dva sinova. Malo smo poklepetali. Življenje tu v hribih je malce drugačno od tistega, ki ga na Zaplani živim jaz.
Pot sem nadaljevala po spodnjem obronku Menine planine. Čeprav je bila nedelja nisem srečala nobenega turista, planinca. Vreme je bilo neugodno za hojo po hribih. Vendar jaz sem bila tu, ugodno ali neugodno, hodim.
In pravzaprav mi je prijalo, da ni bilo radovednih vprašanj in pogledov. Da je bil mir. Krave in jaz. In polno gozdnih jagod, rož in visokih poletnih trav.
Bližala sem se naslednjemu zaselku in spet dežek. Do male cerkvice sv. Miklavža sem prišla že precej utrujena. Mokrih čevljev. V hiši poleg, so me prijazno povabili notri; a taka mokra in blatna nisem vstopila. Povabili so me tudi na piknik, vljudno sem ga morala zavrniti, pojedla sem svojo malico iz ruzaka, ki sem jo kupila dopoldne v Vranskem. Čaj s šilcem žganja me je poživil, suhe nogavice so mi dale boljši občutek. Malica in počitek pa nekaj nove moči. Čakalo me je še kar nekaj poti. Tuhinj je bil daleč, pot mokra in spolzka, dežek pa vztrajen.
Spet naprej v gozd, v visoke mokre trave, v blatne poti.
Ta trenutek, ko tole pišem, sem vesela, da sem vse to preživela. Čeprav je bilo težko in naporno, je bilo neprecenljivo. In morala sem vzdržati, iti do kraja, ne odnehati, ne popustiti.
Vlekla se je ta pot do Zg.Tuhinja. Po telefonu sem se napovedala v župnišču, kajti ni bilo nobene druge možnosti prenočevanja. Do tam, sem pa na neki strmi gozdni stezi še pošteno zletela po tleh.
Mokra in vesela, da je konec dneva, sem tik pred mrakom prišla na današnji cilj. V Zg.Tuhinj.
Kraj, za katerega sem dobila občutek, da je nekako "bogu za ledžima", čeprav sem zanj pogosto slišala.
Ena od boljših stvari pri romanju je tuširanje po končanem dnevu. In tokrat mi je jako prijalo, s skoraj vročo vodo, saj sem bila od dežja premražena in utrujena. Poživila me je.
Večerjala sem zopet svojo hrano iz ruzaka. Med večerjo smo se na veliko zaklepetali z župnikom in gospodinjo. O komunizmu in cerkvi. Bili smo vsak na svojih okopih in v nekem trenutku sem se zavedala kaj (spet) počnem. Prepričujem prepričanega v pravilnost moje resnice. Takoj sem se zaustavila in začela opazovati kaj se dogaja. Situacija se je spremenila, ko sem ji prenehala dajati svojo pozornost.
Jaz pa sem dobila veliko lekcijo. Ko pridem v stik z drugo resnico, jo spoštljivo poslušam, potem spoštljivo povem svojo in se odmaknem od tega, da bi kogarkoli prepričevala v pravilnost moje verzije resnice.
Vesela sem bila, da sem uspela do tega priti že med dogajanjem samim.
Pot: Žovnek - Vransko - Jakov dol - Reber - Nova Reber - Špitalič - Sp.Okrog - Češnjice v Tuhinju - Golice - Zg.Tuhinj
Zg.Tuhinj - Kamnik 18,5 km, 13.6.2016 ponedeljek
Gospodinja mi je zjutraj skuhala kavo, zraven sem pojedla kos kruha. Nekaj me je še vprašala (se ne spomnim več kaj), jaz pa sem odgovorila in zraven potrkala na les, v smislu, naj tako traja še naprej. "Pri nas se ne trka na les." je glasno rekla stara gospa. "To je vraževerstvo."
Nisem imela kaj drugega reči na to, kot da vprašam, koliko sem dolžna. V župniščih mi največkrat rečejo, da nič. Potem vztrajam in rečejo, kolikor želite, ali pa dajte 5 eurov. Pustila sem 10.
Sem in tja me tudi na tej poti še vedno oblajajo psi. Pogosto opazim pse na mnogo prekratkih verigah ali pa v malih boxih. Odnos do psov, sploh do živali je na vasi precej različen od tistega v mestu. Žival v mestu dobiva počlovečene lastnosti, na deželi pa ostaja povečini zelo razvrednotena kot živo bitje, ki čuti.
Nekajkrat se mi je zgodilo, da je pes pritekel do mene na cesto, se tam postavil in name srdito lajal. Če je bil lastnik v bližini, sem mu rekla, če psa lahko prosim odpokliče. Se jim je zdelo, kot da jim ukazujem in le neradi so to storili. Če lastnikov ni bilo zraven, sem počasi šla dalje, oprezujoč nazaj, kaj pes za mojim hrbtom počne in s pripravljenimi pohodnimi palicami za morebitno obrambo.
Nekaj s temi psi in njihovimi lastniki me očitno žre, da me nenehno opozarjajo nase.
Hodim spet po čudovitih poteh, na goro k sv. Miklavžu sem zlezla, tam malo počivala in se razgledovala. Ker je ponedejek zjutraj, ni bilo nikogar. Nogavice imam hitro mokre, zato si jih moram preobuti. Da se ne bi tako hitro zmočile, vsako nogo dam v vrečko in jo zavežem pri gležnju. Za nekaj časa drži. Potem pa vrečka začne počasi lesti dol. Pa smo spet tam.
Pozdravilo me je celo sonce. In se na drugi strani gore spustila spet dol. To je veselja na tej poti. Plezaš gor, da greš potem lahko dol. In potem okoli gore. In se sprašuješ- Zakaj že? Ne veš čemu, ampak sprejmeš, kot del poti, ki jo (ne)moraš prehoditi, iti čez. Od vsepovsod teče voda in se sliši žuborenje potočka. Bližam se Snoviku. Tla so še vedno zelo razmočena.
Terme Snovik ležijo v mirni, zeleni in prijetni dolini. Prvič sem tu. Zunaj spijem kavo, pojem rogljiček in si naročim še sveži pomarančni sok. Najraje bi šla pod tuš in v bazen. Jacuzi bi bil tudi v redu. Ah raje grem kar naprej. Še čisto malo imam do konca. Vseh pet parov nogavic imam mokrih, zato se odločim, da pot nadajujem v sandalah Teva. Mokre čevlje pa zaenkrat strpam v vrečko in vzamem s seboj.
Odpravim se v smeri proti cesti Vransko - Kamnik, misleč, da gre pot sem. Seveda ne gre. Kot nora iščem oznake, ki jih nikjer ni videti. Ob cesti pri hiši dva možaka nekaj delata, vprašam ju za smer proti naselju Kočevo. "O to morate pa nazaj, nekaj pred termami je pot za Kočevo. Ja kam pa greste?" Na hitro jima razložim in obenem me za hipec prešine misel, kako enostavno bi bilo sedaj iti po tej cesti do Kamnika. Samo naravnost, asfalt vseskozi, brez blatnih poti in mokrih nog, edino na promet bi morala biti pozorna. A res samo za hipec, ker vem, da moram slediti moji poti, Jakobovi poti. Ker zato sem tu.
Seveda sem v navalu veselja, da grem v Snovik na kavo, spregledala oznako za Pot proti Kočevu, tako jo sedaj maham nazaj v hrib in se takoj spet počutim bolje, ker vem, da sem na pravi poti. Toda tudi, ko nisem na pravi poti, se ne počutim več izgubljeno, saj vem, da jo bom slejkoprej spet našla, ona bo našla mene. Vedno me.
Pot od tu naprej gre mimo nekaj opuščenih, razpadajočih hiš, kmetij. Kraji se, čeprav v bližini Kamnika, zdijo kot da so na nekem odročnem mestu daleč od dogajanja.
Pot poteka po zaraščenih stezicah in nekje pred vasico Znojile na kolovozu, kjer bi morala iti, stoji čez pot več električnih žic. Nikjer ni nobenega preklopa. Električni pastir je nastavljen precej šlampasto, improvizirano. Ker sem malo neprevidna, me precej strese in pretrese. Ko grem mimo mladih telic in radovednih juncev, sem kar nekoliko previdna. Žica, kjer bi morala izstopiti, je postavljena precej visoko. Kako naj pridem čez? Peter je na službeni konferenci in ima izklopljen telefon. Vprašam svoje prijatelje na facebooku, a odgovori pridejo z zamikom, zato pokličem Braneta (markerja poti) "A vi še vedno vztrajate?" me je pozdravil. "Tam ne bi smelo biti nobenega električnega pastirja." mi še reče."Kar s palico na žico, proti tlom. Pa suha naj bo." Kje pa naj sedaj dobim suho palico? Vse je še mokro, maloprej je spet rosilo. Vzamem debel kol, z njim žico porinem na ta in stopim čez. Telice pogledajo za menoj. Vse je spet, kot je bilo.
V daljavi zagledam kamniški grad. Ko spet pridem na asfalt sem prav vesela. Teve imam mokre in hoditi moram zelo previdno, ker bi mi sicer noga drsela. V vasi Selo grem po cesti in ob neki hiši z ograjo proti meni naenkrat silovito pridrvi razjarjen pes, ki začne besno lajati in se ustavi tik pred ograjo. Tako se ustrašim, da odskočim na sredino ceste. K sreči tisti hip prazne.
Čez dvesto metrov vidim dva psa, ki se prosto sprehajata po vasi. Nasproti mi pridejo otroci. Vprašam jih, če sta psa kaj nevarna? "Ne, nič, le radovedna sta in že stara. Itak nič ne moreta." Sama sebi se zdim kot stara prestrašena babnica, ki otroke sprašuje o psih. Kaj se to dogaja z menoj? Sonce in dežek se izmenjujeta. Dežnik, vetrovka, kapuca...pa spet toplota sonca, pa spet oblaki in dežek....Pa se rumene puščice zopet nekam izgubijo, pa hodim kar po občutku dalje in se izkaže, da je bil občutek pravi. Iz ene vasice v drugo. Vsakič ko pridem na asfalt, sem vesela in razmišljam o naši civilizaciji, ki smo jo zgradili in ki je za nas tako zelo nepogrešljiva. Iz nje pa je tako dobro malo zbežati stran, a se spet vrniti nazaj v udobnosti, ki jih nudi. Tako iz vasice spet nekam med polja, travnike in senožeti. Spet odpiram dežnik.
In v nekem trenutku začutim, kako imam dovolj vsega tega jajcanja danes. Ko pridem do naslednje vasice, bi kar najraje odšla po asfaltni cesti do Kamnika. En sam trenutek je bil. A takoj zatem si rečem: Ravno zdajle tega ne smem storiti. Zdajle je potrebno obdržati nadzor nad potekom svoje poti (svojega življenja) Moram iti naprej po Jakobovi poti. In grem naprej. Električni pasirji so čez pot postavljeni na več mestih, še vedno se izmenjuje dež s soncem in zopet sem izgubila oznake. Pa grem kar naprej, verujoč, da grem prav. Dolgo brez oznak.Ko sem mislila, da sem popolnoma zašla, pa se prikaže rumena puščica. Obliž za moje rane.
Še dobro, da sem vztrajala in nisem šla nazaj iskat zadnjo oznako. Izmučena sem. Po kilometrih nisem veliko prehodila, a zelo zafrknjen dan. Potem pridem do gmajne, kjer gre pot navzdol, blatna in mokra je. Spet dežuje, hodim v vetrovki s kapuco in slušalkami z muziko na ušesih. Kaplje mi padajo po glavi in po telesu. Zelo, zelo previdno sem morala stopati, da mi ni spodrsnilo. Dovolj mi je bilo vsega, a sem morala naprej. V tistem pa se iz slušalk zasliši Waltzing Matilda Toma Waitsa. To je bila ena ljubših pesmi mojega pokojnega Vojka. Moje telo je padlo v katarzičen in očiščujoč jok, ki me je fizično tresel. Glasno sem jokala, rjula sem pravzaprav. Spomini na to mojo žalostno in lepo ljubezen so se prebudili v mojem trebuhu. Zavrtinčilo me je v pleksusu in hotelo ven. In spustila sem ven. Dala sem si duška. To je trajalo ves čas trajanja pesmi. Ko pridem do roba gozda, se Waltzing Matilda konča. Jaz pa stopim iz gozda in zagledam pred seboj vas. Čez minuto ali dve pridem do otrok, ki jih vpršam, kje sem. "Briše, vas Briše. In mi nismo edini otroci tukaj." mi rečejo. Vsa smrkava in objokana sem še, izza oblakova pa pravkar pogleda sonce. Nastavim mu tak obraz. "Zakaj si bosa? Kam greš?" me vpraša deklica. Razložim. "Aja, romarka si, ti bomo pokazali puščice." odpeljejo me naprej do prve oznake. Z otroci je vselej tako enostavneje kot z odraslimi. Dobim močan občutek, da se moram rešiti čevljev, da jih moram pustiti tu nekje, v gmajni. Postavim še vprašanje, česa me pravzaprav učijo psi. Vem , da odgovor pride.
Nebo se počasi popolnoma zjasni in povsem nova energija je v zraku. Prav fizično jo čutim. Konec je preizkušenj. Od zdaj naprej bo pot do konca samo še pot, hoja, nič drugega. Zelo jasno to čutim. Preživela sem in nisem odnehala. Nisem se samopomilovala, nisem padla v občutek žrtve, vztrajala sem, nisem podlegla lažji varianti poti. Lažja pot je varna pot. Do cilja prideš nemoteno in z lahkoto, a pot ti nič ne da. Vztrajala sem na svoji poti. In občutek, da sem zmogla, je bil veličasten.
Nekje nad gozdom sem odvrgla svoj ponošen in razpadajoč par čevljev. Zahvalila sem se jim in vsakega zagnala visoko nad drevesa in grmovje. Naj bosta tam, kot del mene, ki sem bila tu. Ki sem tu doživljala sebe, presegala sebe.
Vedno pazim, da za seboj pospravim vse svoje smeti, ti čevlji pa nekako spadajo tja. Čutim, da je tako prav.
Olajšano sem odšla dalje. Fizično in psihično.
Neka čudna teta gre skozi vas Oševek. Nasmejim se malemu fantku, ki me začudeno gleda. Ta čudna teta hodi zelo počasi. Ima ruzak s katerega visijo štunfi in pulover. S palicami počasi udarja po cesti, prijazno pokima in pozdravi. Njene hlače so čisto umazane, njene noge so blatne in v sandalah. A teta je strašno zadovoljna sama s seboj in z vsem okoli sebe.
Tik pred Kamnikom je na vrtu neke hiše stal starejši mož. "Težko." mi je rekel. "Ampak je tudi lepo." Z nekaj besedami je ujel bistvo Poti. Poklepetala sva, povedal je, da je včasih tudi on takole hodil naokoli.
Vsako 'težko' ima svoje darilo. In jaz sem danes svojega že dobila. V hostlu pa me ja čakalo še eno. Prekrasna snežno bela postelja. Deviško bela je čakala name, utrujeno, mokro in umazano romarko.
Bil je najtežji dan. In najlepši.
Pot: Zg Tuhinj- sv. Miklavž - Snovik - Kočevo - Doline - Znojile - Sela pri Kamniku - Rožično - Markovo - Poreber - Hrib pri Kamniku - Briše - Oševek - Kamnik
Kamnik - Ljubljana 32 km, 14.6.2016 torek
Hostel Pod Skalco stoji na vhodu v mesto. Ponujajo prenočišče z zajtrkom (B&B). Hostel je vreden vse pohvale. Sobe, kopalnice prekrasne, izredna ponudba zajtrka. In prijaznost. Zvečer, ko sem prišla, sem bila v nekem posebnem stanju, saj sem šla skozi zelo močno notranjo preobrazbo.
Nameravala sem zvečer iti ven, tudi z znanko, ki živi v Kamniku sem bila dogovorjena, da se srečava, toda nikamor nisem šla. Želela sem biti sama, želela sem v miru podoživeti dan, njegove preizkušnje in pogledati, kaj se mi je sploh zgodilo. Hrup mesta bi zmotil moj mir, bi me odpeljal stran od sebe. Jaz sem pa želela biti nocoj s seboj, v miru. Z velikim užitkom sem se počasi stuširala, si umila glavo, se namazala po telesu in iz ruzaka pojedla zadnjo hrano - kruh, jabolko in paradižnik. Potem sem se ulegla v belo posteljo, posnela zvočni dnevnik, pregledala navodila za jutrišnji dan in sladko, zares sladko zaspala. V sobi je spal še en Anglež, ki je zaspal še pred menoj.
Ponoči sem imela sanje: "Kot da sem se zbudila, ker so v sobo prišli novi ljudje in iz uvidevnosti niso prižgali luči, da ne bi zbudili mene, ki sem spala. In so se premikali po sobi in nekdo je celo potipal po moji postelji in zadel mojo nogo, prav čutila sem dotik."
Zjutraj, ko se zbudim, sem pogledala kdo je na novo v sobi, pa ni bilo nikogar.
Imela sem obisk, nekdo iz drugih svetov me je prišel pozdravit.
Sijoče sonce je zjutraj posijalo točno na mojo posteljo.
Zajtrk zjutraj je bil pozno, a je bil vreden, da ga počakam. Plačala sem 20 eur. Dobro in okusno sem se najedla in pol devetih začela hoditi. Izkušnja Pod Skalco je bila pravljična.
V Kamniku si pogledam Jakobovo cerkev in ga hitro zapustim. Vedela sem, da me danes čaka precej kilometrov, saj dela Jakobova pot med Kamnikom in Ljubljano velik ovinek na Gorenjsko. Vseeno se ustavim na kamniških žalah, pot gre tam mimo in poizkušam najti grob mojega starega strica. Žal neuspešno, čeprav sem bila na njegovem pogrebu.
Baročna in mogočna cerkev Sv. Ane na vrhu Tunjic me je očarala. V zdravilni gaj nisem šla (še do danes ne), sem pa naletela na možaka, ki je braval okna svoje hiše in me povabil na češnje. Še za s seboj sem jih nabrala. Sem in tja se najde kdo, ki je resnično navdušen nad tem, da takole hodim. Taki ljudje mi dajo močno energetsko podporo. Mogoče tudi jaz kaj njim.
V Komendi me je prehitel avto iz katerega me je zelo začudeno pogledal nek mali psiček. V tistem trenuku me je prešinilo, dobila sem odgovor: Nisem sprejela situacije s psmi. Tako pač je. Sprejmi, da so stvari take, kot so. Tako sem pametna in tako jaz najboljše vem, kakšne naj bi bile stvari in okoliščine, da je to že v nebo vpijoče.
Na naslednji poti, avgusta na Višarje, me psi niso več vznemirjali. Noben ni lajal name ali me opazil. Očitno sem naredila domačo nalogo.
Današnja pot ni imela močnih lekcij, bila je le dolga in šla je okoli riti v varžet (žep). V Vodicah sem bila že pošteno lačna, v trgovini sem si nakupila hrane in ker nisem našla nobene klopce v bližini, sem se usedla in pojedla kar pred pokopališčem. Vseeno mi je bilo kako izgledam in kdo me gleda. Pot od Vodic do Ljubljane se je vlekla kot jara kača. Dan je bil soparen in težek. Kot pred nevihto. Hodim med polji, od kraja do kraja, sem in tja in se sprašujem zakaj zavraga/zaboga so to pot speljali tako globoko na Gorenjsko? Precej let sem živela v Šentvidu na obrobju Ljubljane in te kraje sem večkrat prekolesarila, prevozila z avtom in nekoliko poznala. Vedela sem, da je nepotreno delati take ovinke. A nisem hotela delati bližnjic.
Tako hodim in hodim...v misli mi nekajkrat pride berač Viktor iz mojega otroštva. Na kmetijo v Mošeniku, kjer je živela moja stara mama, je vsake toliko časa počasi in dostojanstveno prikorakal Viktor. Vedno je bil oblečen v črn suknjič in temne hlače. S seboj je nosil manjšo boršo. Stara mama mu je vedno, brez izjeme dala jesti, tudi kak kos kruha in sadje za s seboj. Denarja takrat ni bilo veliko, zato ga tudi Viktor ni dobil. Je bil pa vedno spoštljivo postrežen. Tako živo se ga spominjam in danes se sama počutim kot Viktor, ki roma po svetu.
Nekaj km pred ciljem sem prišla do točke, ko sem se nehala spraševati VSE. Koliko je še do konca, zakaj sem sploh tukaj, zakaj sem in ne tja, zakaj je bilo to dobro tako in ne drugače, kje je smisel te poti ali sploh obstaja kak smisel??? Vse sem se nehala spraševati in samo še hodim...
Stanje prazne glave. Stanje opazovanja lastnega koraka, premikanja in obnašanja svojega telesa. To je smisel. Samo biti in iti.
Nekaj minut pred osmo zvečer sem vstopila v mesto Ljubljana. Do centra nisem šla. Sem bila preutrujena.
Nocoj spim doma.
Pot: Kamnik - Tunjice - Komenda - Vodice - Hraše - Smlednik - Zg.Pirniče - Stanežiče - Ljubljana
Ni komentarjev:
Objavite komentar