Strojbarjeva mama

Ne vem kako ji je bilo sploh ime, še manj kako se je pisala. Vedno je bila le Strojbarjeva mama. Edina prijateljica moje stare mame, Podbreške mame iz Mošenika. Njena hiška je stala v samem centru vasi, tik ob cesti in malem potočku. Potoček je bil silno zanimiv, kadar smo se tam ustavili in so ženske malo poklepetale. Včasih je prišla tudi na obisk. Takrat sta z mamo govorili dolgo, dolgo, vmes je bilo slišati tudi smeh in dobro voljo. Taki pogovori me takrat niso zanimali, danes bi me. Potem se je preselila nekam Zagdej, ob nek travnik. Tam je bila hiška nekako improvizirana-leseno montažna. Tam smo se oglasili, kadar smo šli obračat ali grabit seno na travniku tam v bližini. Ne vem, če bi danes našla tisto hiško in ali še stoji. Bila je mala, drobna ženička, živahnega in veselega duha. Kake politanke so se za otroke pri njej vedno našle. Danes bi se reklo, da je imela dobro energijo. Imela je eno hčer, o očetu se ni vedelo nič. Njena hči pa je imela (se mi zdi) enega sina. Ne vem kje sta sedaj in ali sta v redu. Ne vem niti kje na moravškem pokopališču je Strojbarjeva mama pokopana in ji bom šla prižgat eno svečko, ko izvem. Strobarjeva mama, prijateljica Podbreške mame. Danes mi je prišla na misel, med kuhanjem kosila.

Retrospektiva mojih camino kiklic 2010-2021

Ljuba Ivka

Štiri dni je, kar si tam, na drugi strani. Tvoj glas zaslišim vsake toliko časa. Miren, malce nizek in žameten. Lep glas si imela. V tem glasu je bila doma ljubezen. Bila si marsikaj, kar si jaz želim biti, pa ne zmorem. Svet, ljudi in svojo okolico si bila zmožna sprejeti v celoti, jaz se pogosto še vedno borim z njim. V tebi ni bilo nikakršnega obsojanja in presojanja o drugih ljudeh, njihovih dejanjih; tu ti niti do gležnjev ne sežem. Svojemu možu in otrokom si brezpogojno stala ob strani, spoštovanje draga Ivka, tudi tu si moja vzornica. Res, da nisi prebrala toliko knjig kot jaz, si pa zato v sebi nosila neko prvinsko modrost, ki nastane kot posledica tesnega bivanja z naravo, sledenjem lastnemu bitju in resnici. Jaz sem pretiravala s knjigami, seminarji in podobnim pa modrosti še nisem uspela osvojiti. Za seboj si pustila bogato sled, tvoja pot ni bila posuta z biseri, a biseri so posledica tvoje poti. V otrocih, vnukih in spominih na naša topla in srčna srečanja skozi teh 39 let, kar sva se poznali. HVALA je premajhna beseda, zato kar čutim, a druge nimam, da ti jo dam. Prosim, tudi ti me počakaj, ko se vrnem.

Ljubezen do sebe, je ali pa je ni.

Obsedela sem v avtu. Pretresena. Res je, nisem dovolj pomembna in nikomur ni resnično mar zame in za moja čustva. Čutila sem, da so se mi v očeh začele nabirati solze in da je notranjost že jokala, na površje pa je zopet lezla žrtev. A tokrat sem jo pričakovala. Ko je videla, da jo čakam, se je potuhnila in skrila nazaj. Zavedala sem se dogajanja v sebi. Ni jim mar zame. Nisem pomembna. Sem si polglasno ponovila. Komu v resnici ni mar zame? Kaj mi sporoča ta dogodek? Meni? Je meni resnično mar zame? Sem sebi zares pomembna? Iskreno, ne. Samo delam se, da sem si pomembna in da mi je mar sebe. Fejkam svoj odnos do sebe, resničen pa noče, ne more postati. Skoraj trideset let se že mučim s tem, da se vzljubim, da si postanem pomembna in prva oseba v svojem življenu. Klinc pa Louise Hay in njeni nauki, klinc pa vsi duhovni učitelji/ice, ki učite da je treba sebe vzljubiti najprej. Ne gre, ne da se. Pokaži mi nekoga, ki sebe brezpogojno ljubi. Jaz ga ne poznam. Gotovo se je že vsakemu zgodilo, da se je vanj zaljubila oseba, kateri nismo mogli vračati čustev, pa čeprav je bila prijetna, prijazna, ustrežljiva, morda celo ljubka in privlačna. Ni šlo, pa tako praktično in udobno bi bilo zaljubiti se. Pa ni šlo. Ne moreš imeti rad, ko se zato odločiš. Res sem začela bolje skrbeti za svoje telo in duha, ljubim se pa ne. In to se varjetno ne bo nikoli spremenilo. Lahko bom samo še bolje skrbela zase, brezpogojne ljubezni si pa nikdar ne bom zmogla dati. Krščenduš. Počakajmo, pa bomo videli. Reče moja vnukinja. Počakajmo torej.