Klenovica - Luka krmpotska - Senj, 7.dan

Glasovi zbrane družbe mi zvečer še dolgo preprečujejo zaspati, tako je bila noč  zopet prekratka, saj je bilo jutranje zgodnje vstajanje nujno, da vsaj par uric hodim preden sonce pridobi na moči. Zjutraj mi je pospravljanje šotora in odhajanje vzelo uro časa, pot navzgor do magistralne ceste pa še 15 min. Pri recepciji sem pojedla zajtrk iz ruzaka in brez kave (spet) stopila na jadransko magistralo.
Takoj se spomnim včerajšnje mučne hoje po njej in ko opazim, da malo naprej pelje cesta v hrib, v zaledje, stran od prometa, pogledam na telefonsko navigacijo, če je kakšna možnost, da grem danes tam, malo po samoti. In res mi pokaže, da je izvedljivo, vendar je kakih 15 km dalj kot spodaj, ob morju. Vseeno se odločim in pogumno stopim v hrib. Opazim tudi tablo za Nebeške labirinte in to mi je dodatna spodbuda. Pot se je začela vzpenjati, se nadaljevala vzpenjati in se vzpenjala 11 km. Prometa res ni bilo. Po kakih 2 km hoje me dohiti kombi in me vpraša, če sem nekaj dni nazaj hodila po Crnem lugu. Menda so me tam opazili, ko so se vozili mimo.
Seveda sem.
Vsaka čast. Kam pa greste?
Medjugorje.
A zakaj ne spodaj, po magistrali, je precej krajša, lahko se peljete z nami.
Vem, da je krajša, a promet me izredno moti. Hvala, bom kar hodila
Potem pa srečno!

 

Ja, naj bo srečno!

Sence tudi tu ni bilo več, občasno je kak osamelec vrgel nekaj sekundno senčko na cesto po kateri je romarka stopala, zdaleč premalo, da bi vsaj za trenutek ohladila razgreto telo.

A glej glej, na svoji desni zaslišim neko rezgetanje. Pa ja niso to konji, ki živijo kar prosto tu v divjini. Naredim nekaj korakov v breg in zares se mi odpre prelep pogled na čredo raznobarvnih konj, ki so se sproščeno pasli po travniku 'poraščenem' s skalami.

Oh kako sem bila pesenečena in še bolj ganjena, da mi je bilo doživeti in opazovati to lepoto, to prvinskost, ki je pri nas ni več. Čreda konj v naravi.

 

Konji svobodni in prosti.

 

Lepota, moč in svoboda, se mi je zapisalo v dnevnik ob tem dogodku.

Da, svoboda. Zakaj je tako mamljiva in privlačna? Zakaj vsako bitje neustavljivo hrepeni po njej, kadar mu je odvzeta? In zakaj včasih kupimo varnost za ceno svobode, vendar v njej nikoli ne moremo biti zares in povsem zadovoljni.

 

Pod vplivom srečanja s temi prelepimi bitji hodim dalje, še kar v hrib, še kar po soncu.

Že rahlo utrujena, lačna.

Po več urah hoje pridem na vrh, kjer gre levo cesta za Luko krmpotsko in labirinte, desno pa proti daljnemu Senju, do kjer je še skoraj 20 km. Bemtiš. Zafrknila sem se, se naglas jezim nase, ko pred partizanskim spomenikom malicam in razmišljam kako in kam dalje.

Spodaj (po magistrali) bi do Senja hodila 15 km, do sem sem jih naredila pa že 11, a sem komaj na tretjini poti. (daljšnica je bila dolga 32). Potem, ko pojem, se odločim, da grem pogledat labirinte in da štopam nazaj dol ter se raje vržem v žrelo Magistrale, kot pa v negotovost teh še več kot 20 km po samoti brez da bi vedela kako in kaj bo z vodo in hrano.

Potem, ko je odločitev sprejeta, gre vedno vse lažje.

In glej ga zlomka, Lovski dom, ki stoji kak km, dva pred Labirinti je odprt. Prijazen osrbnik mi sam od sebe predlaga, da tam pustim ruzak, medtem, ko grem do labirintov, jaz pa si rezerviram eno gobovo rižoto, da si opomorem, ko se vrnem.

In se podam proti labirintom.

Hodim mimo nekaj že dolgo nazaj v socializmu postavljenih vikendov. Tu je pa res mir in neokrnjena narava, tu si daš možgane in telo lahko popolnoma na off.

In labirinti.

 

Tule je zgodba o njih:

https://www.celestial-labyrinths.org/grad-labirinata-i-ganesov-labirint-krmpote-novi-vinodolski/

 

Labirinti na vrhu Krmpot, v soncu, kamnu, divjih rožah, žuželkah, najbrž so bile tudi kake kače kje, grmovje, divje vrtnice, kaka konjska figa vmes, v daljavi morje...srečnica jaz, blagoslovljena jaz.

Hvala ti Pot, hvala ti življenje.

 

 

Vzela sem si čas, vzela sem si dovolj časa, da sem prehodila vseh 10 labirintov.

Skrbi kako bom prišla še danes do Senja, so izpuhtele v vroč zrak. Bila sem na točkah, kjer sem intenzivno čutila moč, življenje in ljubezen, ki lepi skupaj vso stvarstvo.

 

https://www.youtube.com/watch?v=ToD9MNc45FE&t=3s

 

Sprehod skozi zadnji Ganešev labirint sem si tudi posnela.

 

Vznesena in zaljubljena v žvljenje sem si obljubila, da sem pa še pridem. In to še drži. Sem še pridem.

Nazaj grede sem opazila table za pot do znane steklene kapelice. Seveda sem jo morala it pogledat.

 

 

Na začetku dvajsetega stoletja jo je postavil lastnik te zemlje Peter Krpan, klicali so ga Samac. Kapelica je res posebna, Konstrukcija je metalna, steklo pa ji daje to nekaj več. Na srečo stoji v senci.

 

V lovskem domu me je čakala odlična rižotka in pri sosednji mizi zaslišim slovensko govorico. postanem pozorna in družbo nameravam pozdraviti, ko v njej prepoznam drago mi kolegico Nežo. Bila je s svojo družino na izletu in nameravali so tudi do labirintov.

Presenečenje in toplina okoli srca ob tem kratkem a sladkem druženju na kraju, kjer ne pričakuješ nič.

 

Štopala sem nazaj grede, promet je bil res maloštevilen, zato sem prosila Nežo, če bi me zapeljala nazaj dol, če štopa ne dobim.

A sem ga dobila, nek kamnoseški kamionček z dvema domačinoma. Neži takoj pošljem sms, in se veselo usedem v mali kamionet. Kmalu opazim, da sem všeč šoferju, ki je bil nekoliko v rožcah. Vsakič ko se je v svojih govorancah obrnil k meni, je volan ušel malo po svoje, mi pa smo se znašli na drugi polovici ceste ali pa smo malo vijugali sem in tja.

Razburljiva vožnja. Še posebej, ko sem imela priložnost opazovati kje in kako sem jaz tu gor hodila peš.

Prispeli smo srečno. Odložila sta me tam, kjer sem zjutraj začela hodit.

Spet sem tu. In magistrala mi ne uide, Kar te čaka, temu se izgleda ne bo mogoče izognit, si rečem spet kar na glas in se podam proti Senju.

Peter je bil tudi že na poti in računala sem, da me bo dohitel nekje na pol poti med Klenovico in Senjem. In res je bilo tako.

Po kakih dveh urah hoje, sem se usedla v avto in se zapeljala do današnjega cilja.

Še kako leto nazaj sem bila zelo strogo proti temu, da na romanju hodim, zdaj pa sem svoje kriterije začela malo rahljati. V mukah in trpljenju mi pa res ni treba več živeti. Ne rabim.

 

Moram povedati, da je bil Peter zelo jezen name, ko je na svoje oči videl v kakšnih razmerah hodim.

Na vso moč me je začel prepričevati, da pot končam in grem jutri nazaj domov z njim.

Seveda mi ta varianta ni dišala, posebej, ker me je vanjo prepričeval nekdo drug in ker sem bila tako pod vtisom današnjih labirintov, ki so me napolnili z novo močjo in voljo do hoje.

Prehodila sem cca 20 km, od tega 11 v strm hrib.

 

 

 

 

 

 

 

 

Novi Vinodolski - Klenovica (camp), 6.dan

Kako bi zjutrej še spala, vendar sem se spomnila verajšnje mučne hoje po vročini in sem raje kar vstala. Na terasi sem bila 6.12, vendar obljubljene kave gospe Ane, ni bilo. Počakala sem še nekaj minut, potem pa odšla v toplo romarsko jutro. Na poti ven iz mesta nisem naletela na noben odprt bife, zato je bilo pač treba brez kave. Jadranska magistrala je bila že ob tej uri prometna. Na glas sem si pela Život je more, pučina crna.. od Djoleta.

Muzike si nisem upala dat na ušesa, kajti potem ne bi slišala kamionov, ki so prihajali, predvsem z obeh strani naenkrat, Ko sem se še jaz znašla poleg obeh velikanov, je bilo treba biti izjemno previden.

Cesta se je na določenih delih dvigala in bila speljana tesno ob hribu, kar ni dopuščalo veliko prostora za hojo ob strani ceste. Pogledi na mojo desno so bili lepi, vendar jih je nevaren, hiter promet na ozki preobremenjeni cesti skoraj povsem izničil.

Na vrhu nekega klanca sem se usedla nedaleč od ceste kar na kamenje in pojedla svoj zajtrk iz ruzaka. Vmes sem tuhtala kako bo tole šlo, kako bom zmogla ob prometu in vročini, praktično brez sence (senca na cesti je le zjutraj, ko je sonce še bližje vzhodu, potem pa se vztrajno upira v ubogo romarsko dušo ves dan).

Ko sem naprej na cesti naletela na kažipot za Klenovico, sem se odločila spustiti in si tam privoščiti kavo in počitek.

 

Spust v Klenovico je bil zelo dolg in zoprn. Utrujena in pregreta sem komaj dočakala rivo tam našla bistro Porat, v njem pa res prijetnega mladeniča, ki je stregel. Spredaj še 4 ogromne lipe, morje in življenje povsod okoli. Po okrepčilu sem se odločila, da ostanem danes kar tukaj, prespim v campu, si odpočijem, skopam in malo užijem morje.

 

Camp Klenovica je imel recepcijo zgoraj ob cesti, tako, da sem se morala hočeš nočeš po hribu navzgor povzpeti še enkrat. Camp je ogromen in skoraj ves leži na hribu, gostov je le malenkost in na več mestih so gradbena in pripravljalna dela za novo sezono, ki je tik pred durmi.

Na recepciji je bil izkušen moški in manj izkušena nova uslužbenka ženska, ki ji je prijava in izstavitev računa delala nekaj malega problemov. Imela sem ves božji čas in sem jo ptrpežljivo čakala. Ko me je vprašala, če sem z avtom, sem odgovorila: Ne, peš.

 Začudeno je dvignila pogled: Od kje?

Iz Ljubljane.

Potem sem še dodala, ko sem opazila res začudena pogleda obojih in še nekega moškega, ki je tudi čakal.

Malo sam luda :)

Oba sta me pogledala in hkrati rekla: Nikakor ne.

Nasmehnila sem se. Njuna obraza pa sta ostala resna.

Moški je nato moral iti, ženska pa je nadaljevala z vprašanji,, občudujočimi medklici in med drugim me je tudi vprašala, če sem kaj bolna jaz ali kdo od mojih bližnjih.

Poizkušala sem ji razložiti smisel in pomen moje hoje, vendar nisem bila gotova, da me je razumela.

Konec koncev kakega posebnega smisla niti ni bilo.

Začela me je spraševati o strahovih.

Ja, morda gre za strahove. Grem, četudi me je strah. Grem, da s sebe stresem te name prilepljene strahove in se osvobodim okov v svoji glavi.

Kakorkoli že, je rekla ženska: Naj vam bo pot srečna in lahka v njeni težini.

Mini šotorček je bil res mali in ko sem ga postavila, sem se odpravila na obalo in tam zaspala v senčki.

Zbudila me je slovenska beseda, neka dopustovalka se je po telefonu glasno pogovarjala in nekomu razlagala kako zelo naporno je bilo danes, ko sta z možem v avtu potovala do sem. Vroče, čakanje na meji, zoprna vročina itd.

Sama pri sebi sem se nasmehnila. Pojem naporna vožnja na morje bo v mojem besednjaku dobila povsem nov pomen.

Peš sem prišla na morje, z ruzakom na ramenih. Kaj naj povem o vročini in čakanju na meji?

Zaprla sem oči in se potopila v svoj svet. Kje sem? Bom zdržala ohranjati to zaupanje v Pot? Bom predvsem zdržala to vroče sonce, razgret asfalt in nešteto hrumečih kamionov, busov in motoristov, ki švignejo mimo, da mi v ušeih ostane kot bi zažagal vanje.

S Petrom sem bila dogovorjena, da me pride jutri obiskat v Senj.

Globoko sem vdihnila in izdihnila.

Brbljivko v svoji glavi sem uspešno utišala, zvečer šla na rivo nekaj toplega pojest in zgodaj spat.

Bazeni v campu, ko je sodobnemu turistu morda morje predaleč ali kako!?

 

Prehodila komaj 10 km, vendar brez vsakega slabega občutka.

 

 

 

Hreljin - Novi Vinodolski, 5. dan

Pot, ki sem jo izbrala se izogne Rijeki in Bakarcu in se dvigne nekoliko v zaledje, zato je bilo zjutraj dovolj senčnato in prijetno za hojo in uživanje trenutkov lepote  narave. Nekaj ur potem je sonce začelo iztezati svoje dolge roke po meni in me ustavljati.

Pogled nazaj proti Rijeki in avtocesta

 

Ob cesti je bilo videti več starih vodnjakov, ki so služili kot izvir pitne vode, prostor za pranje perila in napajanje živine. Voda je tekla izpod višjega skalnatega hribovja, ki mu ne poznam imena.

 

V enem od teh vodnjakov se je nahajalo še polno sveže in hladne vode, katero sem z veseljem izkoristila, da vanjo namočim svoje najpomembnejše orodje za hojo - noge.

Prijalo je do neznosnosti vročega dne. A slejkoprej je bilo treba iti naprej. Soncu nasproti.

 

Cesta ni bila prometna, sem in tja sem naletela na kakega človeka, ki me je morda začudeno pogledal in si mislil svoje, vprašal pa me ni nič.

V kraju Grižane - Belgrad sem si namenila odmor za kosilo. Pod plastično streho edinega bifeja se je pregovarjalo nekaj domačinov, tja me ni vleklo, predvsem zaradi neprepišnosti, saj ko sem pomolila svoj nos pod to streho, je vročina kar butnila v mojo glavo. Nedaleč stran je bila trgovina v kateri sem si kupila Ožujsko brezalkoholno pivo, ga v senci dreves nasproti s svojim nožkom odprla in z užitkom pomlaskala včerajšnjo polovico pizze. Preprosto in tako zelo je prijalo.

Vsaka čast našemu pivu, ampak Hrvati imajo precej kvalitetnejše brezalkoholno pivo, kot mi.

Precej, ni primerjave. Kako uro sem guštala in čakala sonce, da gre svojo pot čez obzorje. Počasi mu je šlo. Meni pa tudi. Vmes sem se najedla še murv, ki so ležale po dolgem in počez, zrele in sladke.

Bil je dolg in vroč dan. Hrvati so danes praznovali nek krščanski praznik, Sveto rešnje telo, če se ne motim. V Bribiru sem naletela na nekakšne zunanje oltarčke, okrašene z rožami, prti in tančicami.

Bribir sem izbrala ne za pir temveč za en hladen bel špricar, ki mi je tako osvežujoče polepšal pozno popoldne, da sem zmogla lažjih nog še teh nekaj zadnjih kilometrov do cilja.

 

V center Novih Vinodolskih sem prišla ob sedmih zvečer. Na vstopu v mesto sem pozdravila krave, ki so se trudile muliti napol posušeno rastje ob ograji. Malček so se mi zasmilile.

 

Kot ponavadi si nisem delala nobenih rezervacij in poizvedovanj za prenočišči. Pot naj me vodi in mi pripelje vse, kar bom potrebovala, je bilo moje vodilo.

Tako sem v mestu takoj začela spraševati za sobo, za posteljo. Na prvo žogo neuspešno, vendar nisem izgubila upanja. Šla sem po mestu in pozvonila povsod, kjer je pisalo, da imajo sobe ali apartmaje in seveda sem naletela na gospo Ano in njenega moža, ki se preživljata od oddajanja apartamajev.

Pravkar se mi je en izpraznil in jutri že pridejo  naslednji gostje. če boste malo počakali, da očistim in pripravim, lahko tu prespite.

Z veseljem sem se usedla na prostrano teraso s pogledom, ki so ga zastirale hiše, drevesa, mesto, ampak veš, tam dol je morje.

Njen mož mi je prinesel rakijico in sadje in mi delal družbo. Povedal je, da je svoje čase tudi on gojil željo po iti peš v Santaigo de Compostela, navdušil ga je pisatelj Marquez. Ni si je uresničil, vendar je kljub temu živel izpolnjeno življenje.

 

Z veliko hvaležnostjo sem kmalu nato stopila pod tuš, si namazala telo z oljem, vendar kar precej časa spanec ni želel prijateljevati z menoj. Razgretost telesa in utrujenost sta mu nagajala.

Prehodila 27 km.

Crni lug - Hreljin, 4. dan

Gostoljubnost Branke mi je polepšala včerajšnji večer. Vsa se je posvetila meni, mi pripravila večerjo, mi razkazala vrt, v katerem ima tudi mali labirint ljubezni in ustvarjanja, skozi katerega sem seveda šla, skratka, bila sem glavna zvezda večera. Njen mož Jakov je bil odsoten, vendar sem ga spoznala zjutraj. Vprašala sem ga seveda tudi za medvede. Povedal je, da je nekoč medvedka z mladiči prišla  vse do njihovega vrta, menda so bili tako ljubki, da bi se človek  njimi 'komot' igral.
Veliko klepeta tudi zjutraj, tako, da sem v sveže in megleno jutro stopila šele pol osmih, s sendvičem in litrom domačega čaja v svojem bidonu.
Na koncu vasi sem naletela na tablo, ki kaže na vhod v narodni park Risnjak.
Jakov je povedal, da bom čez 12 km na točki, kjer bom prvič zagledala morje. Prelaz Jelenje.

Bilo je spet kar nekaj km vzpona, ki so se vlekli, vendar ni bilo vroče. Na prvi bife naletim šele v Mrzlih vodicah. Temperature rečice Mrzlica me nič ni mikalo preizkušati (čeprav se potem razširi v pravo jezero), raje sem v bifeju, kjer je stregla prijetna starejša gospa, poklepetala z njo o hoji, kajti tudi ona rada in navdušeno hodi. Okolica je bila lepo urejena, z jezerom, za poleti idealna.

Ker se mi že celo jutro po glavi vrti pesem Život je more D. Balaševiča, grem tudi na YouTube, si jo nekajkrat zavrtim in izpišem besedilo, katerega sem si hitro zapomnila.

In gremo naprej, proti morju.

Pot je še nekaj časa prijetna, vendar se kmalu začne izgubljati svežina, posije sonce in sence gozda ter dreves ob poti je vse manj. Poteka vseskozi po asfaltni cesti, na to sem se navadila in me ne moti preveč.

Ko končno prispem do prelaza Jelenje, je bilo sonce že visoko na nebu, prečkam cesto na kateri me pozdravi hrupen promet in iščem tisti  famozni pogled na morje. Ne opazim ga sploh, samo meglice nekje v daljavi. Izvlečem telefonček in na mojo grozo ugotovim, da mu ekran ne dela.  Kaj je sedaj to? Tema na ekranu. Nič mi ni jasno, kaj se mu je zgodilo v teh dveh urah hoje do sem. Malo sem se ustrašila, naredila daljši odmor in poizkušala usposobiti telefon. Ni uspelo. Kako zelo sem odvisna od njega!  Sodobna romarka pa taka!

Z manjšim cmokom v grlu sem se podala proti morju. Cesta je bila prva dva, tri kilometre še precej široka, malo prometna in sem in tja podprta s senco, tako, da je kar šlo.

Vendar sem kmalu prišla do nadvoza z AC in takrat se je pa začelo, muke kristusove (sory kristus).

Promet se je enormno povečal, res enormno v obe smeri, cesta seje konkretno zožala in sence ob njej ni bilo več. Na svoji levi sem imela skale, večinoma skoarj povsem do ceste, desno pa sem v daljavi videla morje, otoke..

Bilo je precej kamionov, avtobusov in zelo, zelo sem morala biti previdna, da sem varno prišla dol.

Še nekje v hribih sem prečkala tudi železniško progo in končno prišla do res male senčke grmovja v skalnatem bregu. Izvlekla sem svoj telefonček in nekako po spominu pravilno odtipkala šifro za odklep zaslona in spet naprej po spominu poklicala Petra. Bila sem navdušena, telefonček dela, le zaslon ne dela. Prosila sem ga naj si gre sposodit en pametni telefon in mi ga prinese, da bom lahko pot v miru dokončala.

Mirnejša sem odšla dalje.

Dol sem prišla povsem izmozgana, izredna koncentracija na promet in vročina sta naredili svoje.

Včerajšnji Gorski kotar ni bil nič naporen v primerjavi s tem spustom od Jelenja do Hreljina.

Prvi bife v Hreljinu, prvo pivo. Lačna, utrujena, še brez prenočišča. Kar natakarico vprašam, če ve za kakšno sobo. Ne ve. Ve le, kje lahko pojem pizzo. Tako, grem najprej na res dobro pizzo, ker je bila ogromna, jo polovico vzamem s seboj.

Ko sem bila sita, vsaj za silo odpočita, sem spet vzela v roke telefonček in takrat mi je padlo na pamet, da bi lahko dopoldne po nesrči zmanjšala osvetlitev zaslona. In točno to je bil vzrok. Zatemnjen zaslon. Aleluja jaz.

Pozvonim tudi v župnišču iščoč prenočišče dalje, kjer mi nihče ne odpre, sprašujem ljudi, ki jih srečujem. Ni še sezona, pravijo. V trafiki me prodajalka napoti k sosednji hiši, kjer sedijo 4 ljudje, 2 para. Razložim situacijo in takoj se začne aktivno iskanje prenočišča zame. Nek možak se je prav zazvzel in po 10 minutah telefoniranja končno našel apartma, kjer bom nocoj prespala.

Hvala dobri ljudje.

Hitro sem zaspala, spala dobro.

Prehodila 30 km.