Veliko klepeta tudi zjutraj, tako, da sem v sveže in megleno jutro stopila šele pol osmih, s sendvičem in litrom domačega čaja v svojem bidonu.
Na koncu vasi sem naletela na tablo, ki kaže na vhod v narodni park Risnjak.
Jakov je povedal, da bom čez 12 km na točki, kjer bom prvič zagledala morje. Prelaz Jelenje.
Bilo je spet kar nekaj km vzpona, ki so se vlekli, vendar ni bilo vroče. Na prvi bife naletim šele v Mrzlih vodicah. Temperature rečice Mrzlica me nič ni mikalo preizkušati (čeprav se potem razširi v pravo jezero), raje sem v bifeju, kjer je stregla prijetna starejša gospa, poklepetala z njo o hoji, kajti tudi ona rada in navdušeno hodi. Okolica je bila lepo urejena, z jezerom, za poleti idealna.
Ker se mi že celo jutro po glavi vrti pesem Život je more D. Balaševiča, grem tudi na YouTube, si jo nekajkrat zavrtim in izpišem besedilo, katerega sem si hitro zapomnila.
In gremo naprej, proti morju.
Pot je še nekaj časa prijetna, vendar se kmalu začne izgubljati svežina, posije sonce in sence gozda ter dreves ob poti je vse manj. Poteka vseskozi po asfaltni cesti, na to sem se navadila in me ne moti preveč.
Ko končno prispem do prelaza Jelenje, je bilo sonce že visoko na nebu, prečkam cesto na kateri me pozdravi hrupen promet in iščem tisti famozni pogled na morje. Ne opazim ga sploh, samo meglice nekje v daljavi. Izvlečem telefonček in na mojo grozo ugotovim, da mu ekran ne dela. Kaj je sedaj to? Tema na ekranu. Nič mi ni jasno, kaj se mu je zgodilo v teh dveh urah hoje do sem. Malo sem se ustrašila, naredila daljši odmor in poizkušala usposobiti telefon. Ni uspelo. Kako zelo sem odvisna od njega! Sodobna romarka pa taka!
Z manjšim cmokom v grlu sem se podala proti morju. Cesta je bila prva dva, tri kilometre še precej široka, malo prometna in sem in tja podprta s senco, tako, da je kar šlo.
Vendar sem kmalu prišla do nadvoza z AC in takrat se je pa začelo, muke kristusove (sory kristus).
Promet se je enormno povečal, res enormno v obe smeri, cesta seje konkretno zožala in sence ob njej ni bilo več. Na svoji levi sem imela skale, večinoma skoarj povsem do ceste, desno pa sem v daljavi videla morje, otoke..
Bilo je precej kamionov, avtobusov in zelo, zelo sem morala biti previdna, da sem varno prišla dol.
Še nekje v hribih sem prečkala tudi železniško progo in končno prišla do res male senčke grmovja v skalnatem bregu. Izvlekla sem svoj telefonček in nekako po spominu pravilno odtipkala šifro za odklep zaslona in spet naprej po spominu poklicala Petra. Bila sem navdušena, telefonček dela, le zaslon ne dela. Prosila sem ga naj si gre sposodit en pametni telefon in mi ga prinese, da bom lahko pot v miru dokončala.
Mirnejša sem odšla dalje.
Dol sem prišla povsem izmozgana, izredna koncentracija na promet in vročina sta naredili svoje.
Včerajšnji Gorski kotar ni bil nič naporen v primerjavi s tem spustom od Jelenja do Hreljina.
Prvi bife v Hreljinu, prvo pivo. Lačna, utrujena, še brez prenočišča. Kar natakarico vprašam, če ve za kakšno sobo. Ne ve. Ve le, kje lahko pojem pizzo. Tako, grem najprej na res dobro pizzo, ker je bila ogromna, jo polovico vzamem s seboj.
Ko sem bila sita, vsaj za silo odpočita, sem spet vzela v roke telefonček in takrat mi je padlo na pamet, da bi lahko dopoldne po nesrči zmanjšala osvetlitev zaslona. In točno to je bil vzrok. Zatemnjen zaslon. Aleluja jaz.
Pozvonim tudi v župnišču iščoč prenočišče dalje, kjer mi nihče ne odpre, sprašujem ljudi, ki jih srečujem. Ni še sezona, pravijo. V trafiki me prodajalka napoti k sosednji hiši, kjer sedijo 4 ljudje, 2 para. Razložim situacijo in takoj se začne aktivno iskanje prenočišča zame. Nek možak se je prav zazvzel in po 10 minutah telefoniranja končno našel apartma, kjer bom nocoj prespala.
Hvala dobri ljudje.
Hitro sem zaspala, spala dobro.
Prehodila 30 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar