Slovo

Moj prvi zapis na blogu letos. Sedemnajstega septembra je na svojo zadnjo pot na tem planetu odšel Peter. Peter, s katerim sem delila življenje skoraj osemnajst let. Nekoč na začetku najinega odnosa mi je dejal, da je vesel, ker je z menoj, kajti tako ima možnost spoznati kaj vse on lahko v resnici je. Jaz sedaj lahko rečem nekaj podobnega: vesela sem, da sem bila z njim, ker sedaj spoznavam kaj vse nisem bila pa bi lahko bila. In vse kar sem bila, kar sva bila. Peter moj ljubi- Hvala za ljubezen. Hvala za čisto vse.

Nebeški labirinti

Nad Novim Vinodolskim je precej visoko gorovje. Posuto s kamni, grmičevjem in nizkimi borovci. Na pešpoti v Medjugorje sem pred leti nekako zašla gor, z ruzakom, v vročem dnevu. Spodaj na magistrali proti Senju me je pritegnila tabla z napisom Nebeski labirinti. Iskala sem bližnjico. Po nekaj kilometrih znojenja (pogledam skozi okno, zunaj ta hip sneži, 23.april je) in divjanja misli v glavi, sem na svoji desni zagledala čredo divjih konj, kako se je svobodno pasla. To je bil pogled za bogove. Na vrhu sem doživljala čudovite skoraj mistične izkušnje ob hoji skozi deset labirintov. Labirinti: Ljubezni in ustvarjalnosti, svobode, preobrazbe, življenja in smrti, občutkov, moči, energije, povezanosti, modrosti in kot krona veliki Ganešov labirint, skozi katerega se hodi najdlje. Vedela sem, da se bom tja še vrnila. In sem se, še dvakrat. Kraj je na mestu, kjer ne zastajajo nobene energije, kjer človek ne pušča svojih sledi, razen morda energetskih, katere pa veter takoj počisti. Kjer se še čuti divjost in prvinskost življenja. Včeraj sva šli s prijateljico Andrejo spet gor. Ne znam opisati svojih doživetij, ker se zdijo nerealne. Bučanje vetra, kamni postavljeni v točno določenih obrazcih, malo sonca vmes, samota, morje tam spodaj s svojo nezemsko bleščavo... na mali skriti gozdni jasi skrito preprosto mini pokopališče, kamnito, enostavno, posuto s konjskimi figami, zaraščeno z visokimi drevesi..

Na poti nazaj dol, sva ob cesti spet naleteli na konje. Čisto blizu so bili, bel, čudovit konj naju je gledal z dolgim pogledom, Andreja ga je slikala, ko sem želela vzeti telefon še jaz, ga nikjer ni bilo. Vrnili sva se nazaj in ga skoraj dve uri neuspešno iskali, od mesta, kjer sem ga uporabila nazadnje, do avta. Nič in neodziven. Kot, da je izginil. (Tam gori ni povsod signala)

Čeprav mi glava ni bila mirna in sem razmišljala na polno kaj vse bo izguba telefona potegnila za seboj in predvsem česa me ta izkušnja uči, pa sem v telesu čutila popoln mir. Moje telo ni bilo zaskrbljeno, niti vznemirjeno, zato sem nekako vedela, da je vse v redu. Kakorkoli že je in kakorboli že bo, vse je v redu. Na poti domov sem vozila skoraj v snežnem metežu, nevedoč pravzaprav kako sem domov sploh prišla s svojim starim avtekom. Doma najdem telefon, kako se je zataknil v ležalno podlago, ki jo nosim s seboj v ruzaku. Tudi potem, ko sem ga vzela ven iz podlage in nanj poklicala iz stacionarne številke, je bil še vedno mrtev, oživel je šele po resetiranju. Energije včerajšnjega dne so mi bile zares izjemne. Konje sem sedaj videla vsakič, ko sem bila gor. Menda se ne pokažejo vsakemu.

Tonetu

Sedim za hišo. Noč je. Sem in tja mimo leti kresnička, v daljavi se vidijo strele, grmi ne. Ozračje se je prijetno ohladilo. Naši mački se potikajo okoli, tudi tvoja Muca je med njimi. Po cesti se pelje zapoznel kolesar, prometa ni, poletna noč. Prva poletna noč, kar te ni več na zemlji. Tvoja Zaplana diha in živi dalje. Tako zelo si jo imel rad. Mesec dni nazaj sem te obiskala v domu v Logatcu. Bil si popolnoma spremenjen, shujšan, upadel, vdan v odhajanje, predal si se, kot da bi nad seboj dvignil roke. Pa vendar si zavzeto spraševal po ljudeh z Zaplane, po novicah, po dogodkih... Obljubila sem ti, da te odpeljem na Zaplano, ti pa se moraš potruditi, da prideš iz postelje na voziček, z vozička v avto, iz avta nazaj na voz. Kimal si, češ, da boš, da zmoreš.. Obljubila sem ti in mislila sem resno. Potem pa so me odpeljale druge reči, pa dež, pa moji neki plani, pa vročina... Ko pridem z morja, ga obiščem, sem si rekla, ko sem polna slabe vesti večkrat pomislila nate. Zdaj lahko samo bridko obžalujem svoje prazne obljube, svoje blebetanje, svojo nedoslednost. Globoko mi je žal. Prosim oprosti mi, ker sem ti dala upanje in ga nisem izpolnila. V tolažbo mi je, ker vem, da se nisi bal smrti. Pred leti si mi pripovedoval o svoji obsmrtni izkušnji. Nič se ne bojim umreti, res ne. Ker tam je tako lepo, tam je veliko lepše kot tukaj, zato me ni prav nič strah. Malo nejeverno sem te gledala, vendar si mi povsem resen še enkrat potrjeval, da smrt ni to, kar mislimo, da je. Da samo nekam drugam odidemo. In danes si odšel tja, moj ljubi sosed Tone. Hvala, ker sem te lahko tolikokrat poslušala, za vse tvoje zanimive zgodbe, za veliko skupnih dragocenih trenutkov. Meni ne bo noben govoril, kje jaz lahko hodim/vozim. Si mi enkrat odločno odgovoril, ko sem te v času kovidne prepovedi gibanja spraševala, kam sedaj hodiš jest, ko na Vrhniko (ki je v drugi občini) ne smeš več. Seveda si hodil tja. Ostal boš del mene. Kot veliko drugih dragih mi ljudi, ki so že odšli tja, kjer je tako lepo.

Strojbarjeva mama

Ne vem kako ji je bilo sploh ime, še manj kako se je pisala. Vedno je bila le Strojbarjeva mama. Edina prijateljica moje stare mame, Podbreške mame iz Mošenika. Njena hiška je stala v samem centru vasi, tik ob cesti in malem potočku. Potoček je bil silno zanimiv, kadar smo se tam ustavili in so ženske malo poklepetale. Včasih je prišla tudi na obisk. Takrat sta z mamo govorili dolgo, dolgo, vmes je bilo slišati tudi smeh in dobro voljo. Taki pogovori me takrat niso zanimali, danes bi me. Potem se je preselila nekam Zagdej, ob nek travnik. Tam je bila hiška nekako improvizirana-leseno montažna. Tam smo se oglasili, kadar smo šli obračat ali grabit seno na travniku tam v bližini. Ne vem, če bi danes našla tisto hiško in ali še stoji. Bila je mala, drobna ženička, živahnega in veselega duha. Kake politanke so se za otroke pri njej vedno našle. Danes bi se reklo, da je imela dobro energijo. Imela je eno hčer, o očetu se ni vedelo nič. Njena hči pa je imela (se mi zdi) enega sina. Ne vem kje sta sedaj in ali sta v redu. Ne vem niti kje na moravškem pokopališču je Strojbarjeva mama pokopana in ji bom šla prižgat eno svečko, ko izvem. Strobarjeva mama, prijateljica Podbreške mame. Danes mi je prišla na misel, med kuhanjem kosila.

Retrospektiva mojih camino kiklic 2010-2021

Ljuba Ivka

Štiri dni je, kar si tam, na drugi strani. Tvoj glas zaslišim vsake toliko časa. Miren, malce nizek in žameten. Lep glas si imela. V tem glasu je bila doma ljubezen. Bila si marsikaj, kar si jaz želim biti, pa ne zmorem. Svet, ljudi in svojo okolico si bila zmožna sprejeti v celoti, jaz se pogosto še vedno borim z njim. V tebi ni bilo nikakršnega obsojanja in presojanja o drugih ljudeh, njihovih dejanjih; tu ti niti do gležnjev ne sežem. Svojemu možu in otrokom si brezpogojno stala ob strani, spoštovanje draga Ivka, tudi tu si moja vzornica. Res, da nisi prebrala toliko knjig kot jaz, si pa zato v sebi nosila neko prvinsko modrost, ki nastane kot posledica tesnega bivanja z naravo, sledenjem lastnemu bitju in resnici. Jaz sem pretiravala s knjigami, seminarji in podobnim pa modrosti še nisem uspela osvojiti. Za seboj si pustila bogato sled, tvoja pot ni bila posuta z biseri, a biseri so posledica tvoje poti. V otrocih, vnukih in spominih na naša topla in srčna srečanja skozi teh 39 let, kar sva se poznali. HVALA je premajhna beseda, zato kar čutim, a druge nimam, da ti jo dam. Prosim, tudi ti me počakaj, ko se vrnem.

Ljubezen do sebe, je ali pa je ni.

Obsedela sem v avtu. Pretresena. Res je, nisem dovolj pomembna in nikomur ni resnično mar zame in za moja čustva. Čutila sem, da so se mi v očeh začele nabirati solze in da je notranjost že jokala, na površje pa je zopet lezla žrtev. A tokrat sem jo pričakovala. Ko je videla, da jo čakam, se je potuhnila in skrila nazaj. Zavedala sem se dogajanja v sebi. Ni jim mar zame. Nisem pomembna. Sem si polglasno ponovila. Komu v resnici ni mar zame? Kaj mi sporoča ta dogodek? Meni? Je meni resnično mar zame? Sem sebi zares pomembna? Iskreno, ne. Samo delam se, da sem si pomembna in da mi je mar sebe. Fejkam svoj odnos do sebe, resničen pa noče, ne more postati. Skoraj trideset let se že mučim s tem, da se vzljubim, da si postanem pomembna in prva oseba v svojem življenu. Klinc pa Louise Hay in njeni nauki, klinc pa vsi duhovni učitelji/ice, ki učite da je treba sebe vzljubiti najprej. Ne gre, ne da se. Pokaži mi nekoga, ki sebe brezpogojno ljubi. Jaz ga ne poznam. Gotovo se je že vsakemu zgodilo, da se je vanj zaljubila oseba, kateri nismo mogli vračati čustev, pa čeprav je bila prijetna, prijazna, ustrežljiva, morda celo ljubka in privlačna. Ni šlo, pa tako praktično in udobno bi bilo zaljubiti se. Pa ni šlo. Ne moreš imeti rad, ko se zato odločiš. Res sem začela bolje skrbeti za svoje telo in duha, ljubim se pa ne. In to se varjetno ne bo nikoli spremenilo. Lahko bom samo še bolje skrbela zase, brezpogojne ljubezni si pa nikdar ne bom zmogla dati. Krščenduš. Počakajmo, pa bomo videli. Reče moja vnukinja. Počakajmo torej.