Strojbarjeva mama

Ne vem kako ji je bilo sploh ime, še manj kako se je pisala. Vedno je bila le Strojbarjeva mama. Edina prijateljica moje stare mame, Podbreške mame iz Mošenika. Njena hiška je stala v samem centru vasi, tik ob cesti in malem potočku. Potoček je bil silno zanimiv, kadar smo se tam ustavili in so ženske malo poklepetale. Včasih je prišla tudi na obisk. Takrat sta z mamo govorili dolgo, dolgo, vmes je bilo slišati tudi smeh in dobro voljo. Taki pogovori me takrat niso zanimali, danes bi me. Potem se je preselila nekam Zagdej, ob nek travnik. Tam je bila hiška nekako improvizirana-leseno montažna. Tam smo se oglasili, kadar smo šli obračat ali grabit seno na travniku tam v bližini. Ne vem, če bi danes našla tisto hiško in ali še stoji. Bila je mala, drobna ženička, živahnega in veselega duha. Kake politanke so se za otroke pri njej vedno našle. Danes bi se reklo, da je imela dobro energijo. Imela je eno hčer, o očetu se ni vedelo nič. Njena hči pa je imela (se mi zdi) enega sina. Ne vem kje sta sedaj in ali sta v redu. Ne vem niti kje na moravškem pokopališču je Strojbarjeva mama pokopana in ji bom šla prižgat eno svečko, ko izvem. Strobarjeva mama, prijateljica Podbreške mame. Danes mi je prišla na misel, med kuhanjem kosila.