Muzike si nisem upala dat na ušesa, kajti potem ne bi slišala kamionov, ki so prihajali, predvsem z obeh strani naenkrat, Ko sem se še jaz znašla poleg obeh velikanov, je bilo treba biti izjemno previden.
Cesta se je na določenih delih dvigala in bila speljana tesno ob hribu, kar ni dopuščalo veliko prostora za hojo ob strani ceste. Pogledi na mojo desno so bili lepi, vendar jih je nevaren, hiter promet na ozki preobremenjeni cesti skoraj povsem izničil.
Na vrhu nekega klanca sem se usedla nedaleč od ceste kar na kamenje in pojedla svoj zajtrk iz ruzaka. Vmes sem tuhtala kako bo tole šlo, kako bom zmogla ob prometu in vročini, praktično brez sence (senca na cesti je le zjutraj, ko je sonce še bližje vzhodu, potem pa se vztrajno upira v ubogo romarsko dušo ves dan).
Ko sem naprej na cesti naletela na kažipot za Klenovico, sem se odločila spustiti in si tam privoščiti kavo in počitek.
Spust v Klenovico je bil zelo dolg in zoprn. Utrujena in pregreta sem komaj dočakala rivo tam našla bistro Porat, v njem pa res prijetnega mladeniča, ki je stregel. Spredaj še 4 ogromne lipe, morje in življenje povsod okoli. Po okrepčilu sem se odločila, da ostanem danes kar tukaj, prespim v campu, si odpočijem, skopam in malo užijem morje.
Camp Klenovica je imel recepcijo zgoraj ob cesti, tako, da sem se morala hočeš nočeš po hribu navzgor povzpeti še enkrat. Camp je ogromen in skoraj ves leži na hribu, gostov je le malenkost in na več mestih so gradbena in pripravljalna dela za novo sezono, ki je tik pred durmi.
Na recepciji je bil izkušen moški in manj izkušena nova uslužbenka ženska, ki ji je prijava in izstavitev računa delala nekaj malega problemov. Imela sem ves božji čas in sem jo ptrpežljivo čakala. Ko me je vprašala, če sem z avtom, sem odgovorila: Ne, peš.
Začudeno je dvignila pogled: Od kje?
Iz Ljubljane.
Potem sem še dodala, ko sem opazila res začudena pogleda obojih in še nekega moškega, ki je tudi čakal.
Malo sam luda :)
Oba sta me pogledala in hkrati rekla: Nikakor ne.
Nasmehnila sem se. Njuna obraza pa sta ostala resna.
Moški je nato moral iti, ženska pa je nadaljevala z vprašanji,, občudujočimi medklici in med drugim me je tudi vprašala, če sem kaj bolna jaz ali kdo od mojih bližnjih.
Poizkušala sem ji razložiti smisel in pomen moje hoje, vendar nisem bila gotova, da me je razumela.
Konec koncev kakega posebnega smisla niti ni bilo.
Začela me je spraševati o strahovih.
Ja, morda gre za strahove. Grem, četudi me je strah. Grem, da s sebe stresem te name prilepljene strahove in se osvobodim okov v svoji glavi.
Kakorkoli že, je rekla ženska: Naj vam bo pot srečna in lahka v njeni težini.
Mini šotorček je bil res mali in ko sem ga postavila, sem se odpravila na obalo in tam zaspala v senčki.
Zbudila me je slovenska beseda, neka dopustovalka se je po telefonu glasno pogovarjala in nekomu razlagala kako zelo naporno je bilo danes, ko sta z možem v avtu potovala do sem. Vroče, čakanje na meji, zoprna vročina itd.
Sama pri sebi sem se nasmehnila. Pojem naporna vožnja na morje bo v mojem besednjaku dobila povsem nov pomen.
Peš sem prišla na morje, z ruzakom na ramenih. Kaj naj povem o vročini in čakanju na meji?
Zaprla sem oči in se potopila v svoj svet. Kje sem? Bom zdržala ohranjati to zaupanje v Pot? Bom predvsem zdržala to vroče sonce, razgret asfalt in nešteto hrumečih kamionov, busov in motoristov, ki švignejo mimo, da mi v ušeih ostane kot bi zažagal vanje.
S Petrom sem bila dogovorjena, da me pride jutri obiskat v Senj.
Globoko sem vdihnila in izdihnila.
Brbljivko v svoji glavi sem uspešno utišala, zvečer šla na rivo nekaj toplega pojest in zgodaj spat.
Bazeni v campu, ko je sodobnemu turistu morda morje predaleč ali kako!?
Prehodila komaj 10 km, vendar brez vsakega slabega občutka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar