Gorenjsko Višarska Jakobova pot, avgust 2016

 Ljubljana - Škofja loka/Sv.Duh 34 km, 28.8.2016 nedelja

Konec avgusta je in zopet se podajam na Pot. Ruzak naložim kar po občutku, že precej dobro vem kaj potrebujem in kaj nesem s seboj za vsak primer. Vodnik "Bom grmovje posekal travice požel" (zakonca Rigler) pa ni smel manjkati. Čeprav sem bila pripravljena iti tudi brez njega, je zadnji trenutek uletel. Hvala bogu, rečem s sedanjega pogleda nazaj.
Višarje se sliši slovensko kajne, zato sem bila kar malo presenečena, ko izvem, da so pravzaprav v Italiji. "Kje si pa mislila, da so?" me je smeje vprašala Darja, ko me je malo pred Martuljkom pobrala in odvedla domov na spanje."Hahaha ne vem, kje v kakem kotu tam gori." sem se ji smejala nazaj.
Jutro v Ljubljani je nekoliko zaspano, nedeljsko. V Šentvidu, kjer sem živela 18 let, se s Petrom odpraviva na zadnji skupni kafe, v bife mimo katerega sem vsa ta leta hodila v trgovino in ga nisem nikoli obiskala. Ko stopiva v prostor, se zdi, kot da sva vkorakala v pozna osemdeseta. Med seboj znana ekipa starejših mož igra šah, drugadva klepetata, natakarica pa po imenih pozna vsakega od njih. Prostor se je zataknil nekje v času in le sodobni tv ekran priča, da smo pravzaprav leta 2016. Tudi kava je bila kot iz preteklosti.
Končno nastopi trenutek od-ločitve. Poljubiva se s Petrom, on se odpelje nazaj na Zaplano, jaz pa strumno odkorakam v malce megleno jutro Višarjem nasproti.
Moj peti camino. Najkrajši bo od vseh, a na vrhu Višarij me nagradi močneje od vsakega drugega do sedaj.
Začetek poti se prekriva s koncem štajerske smeri, ki naredi precejšen ovinek po Gorenjski. Spomnim se teh trenutkov in svoje takratne utrujenosti, ko sem ob osmih zvečer v začetku junija štorkljala proti cilju. Takrat nisem mislila, da bom čez slabe tri mesece zopet tu.
Med hišami, kjer srečujem le zgodnje sprehajalce psov, pot odvije levo v gozd in se začne divgati. Takoj mi postane vroče in se začnem slačiti. Vedno do sedaj, ko zjutraj zapuščam mesto in se predam naravi/gozdu, mi v prsih nekaj zapoje, me objame milina.
V Slavkov dom pridem, ko še ni odprt, malo počakam, ker želim popiti limonado. Začnejo me dohitevati nedeljski izletniki in me prehitevati. Nekajkrat se zapletem v pogovor, bolje rečeno, odgovarjam na vprašanja. Predvsem ženske mojih let ali starejše slišim reči nekaj takega kot:" Da si sami upate takole hoditi! Ali vas ni nič strah! Dobri ste, da si upate!"
Prmejduš si mislim, kaj je tem ljudem!? Kaj pa je to tako posebnega? Če si zdrava in lahko hodiš in nosiš svoj ruzak, v čem je problem? V čem? Skoraj me vsi taki komentarji ujezijo.
Zgrešim cerkvico Sv. Jakoba na Petelincu (586m), se spet na dolgo zaklepetam z znancem, ki je na nedeljskem izletu in splezam k Sv.Jakobu nad Medvodami (806m). Tam se sezujem, bosa  od zunaj obhodim cerkev in pokličem Petra. Poleg mene na klopi spi gorski kolesar. Sama sva. Čas kosila za nekaj iz ruzaka.
Spust navzdol proti medvoški strani. Dan je postal zelo vroč. Ko sem spodaj pa spet vzpon nazaj gor, v smeri proti Osolniku. V gozdu, ki sledi imam nekaj zelo razburljivih trenutkov.
Najprej dolg odsek, ko ne opazim nikakršnih Jakobovih oznak. Pregledujem vse možne smeri in se moram odločiti, moram zaupati, da sem na pravi poti. Delno je morda krivo, ker so poti zametane od podrtih, požaganih dreves. V nekem trenutku prosim za znak, da sem na pravi poti. Čez minutko ali dve na tleh zagledam obroček pohodnih palic in v sebi vem, da sem. Grem dalje, še vedno brez oznak. Čez nekaj časa zopet zaprosim za znak in čez nekaj minutk na tleh zagledam ogorek ženske cigarete, ki izgleda, kot da je bil pravkar odvržen. Dovolj značajen znak zame, žensko. Grem naprej, še vedno brez oznak in kasneje še enkrat zaprosim za znak. Ne boste uganili, takoj zagledam še en ženski ogorek. Tokrat sem popolnoma pomirjena in brez dvomov grem dalje. In potem kmalu naletim na značilno rumeno Jakobovo puščico. (ki mora biti standardna, ne kakršnakoli, to pomeni oblike in barve, kot je zato določeno). Kot bi mi vsa teža dosedanjega dneva v hipu padla z ramen, se vržem na travnato jaso, ki sledi. Ležim na hrbtu, od daleč prihajajo zvoki psa in otrok. Ležerno nedeljsko popoldne, za nekatere, ne zame.
Potem, ko se odpravim dalje, se zopet znajdem v gozdu in kaj se mi kmalu nato zgodi? Naletim na nekakšne napol zbrisane rumene puščice, ki me odpeljejo v drugo smer.
Pot je sicer široka, vendar se kmalu razcepi v dve ožji in ker sem navajena odsekov brez oznak, me odnese naprej. Najprej po levi, hodim dolgo, dolgo, pot postaja vse ožja, zaraščena in se začne spuščati. Jaz pa še kar hodim, ko mi v nekem trenutku kapne, da tole pa ne bo prav. Spustila sem se prav globoko, v neko kotel.
Nazaj grede, grem do križišča teh dveh poti in se sedaj odločim za drugo. Zgodba se ponovi popolnoma enako, kot pri prvi, le da je še nekoliko daljša. Spomnim se, da lahko vprašam za znak, kot prej. Torej vprašam. A nobenenga znaka, nič se ne zgodi, nič ne opazi, nič mi ne pade v oči. Razmišljam, kako to, da ni znaka? Dokler mi ne kapne, da morda zato, ker nisem na pravi poti.
Obrnem se in grem nazaj in v trenutku mi je jasno. To je odgovor zame, na moja jutranja pametovanja o ženkah, ki si ne upajo same hoditi takole naokrog. Tam v globeli me ni bilo strah, bil pa je precej nelagoden občutek. Mobi signala ni bilo več in nahajala sem se v neki vukojebini (grdo rečeno).
Ko hodiš, je lepo hoditi sam, ko se izgubiš, se ni lepo izgubljati sam. Toda še vedno sem se (z)našla. Takoj, ko pridem nazaj do zadnje (tiste napol zbrisane oznake) mi je vse jasno. Točno zame je bila tam. Da mi preda sporočilo.
Kmalu najdem tudi pravo oznako, ki me odpelje naravnost do Močeradnika (kmetija), kjer si na odprtem studencu nalijem odlične sveže vode. In naprej v gozd. In gozd in Škofjeloško hribovje in vmes malo pašnikov s kravami in utrujenost in hoja.
V sam center Škofje loke vkorakam nekaj pred osmo zvečer. Nisem vnaprej vedela kje se nahaja Sv. Duh, zato vprašam skupinico žensk pred neko hišo.
"O to je pa daleč! A ste z avtom?"
"Ne, peš."
"To je pa težko. Vzemite taksi."
Rahlo znervirana, precej utrujena in lačna skoraj malo nestrpno rečem:
"Vi mi samo povejte kam naj grem, meni ni nič težko."
Čeprav mi je v resnici že bilo, pa vendar ni bilo. Oboje hkrati. Ženska razloži in odkorakam v to smer.
Hitro se je začelo nočiti in po ne vem kakšnem ključu sem sploh našla uršulinski samostan Hiša kruha, ker se nahaja na robu naselja in vmes ni nobenih navodil, smerokazov. Točno pred Hišo kruha pridem malo pred deveto, noč je bila že.
Pozvonim, odpre mi črnski duhovnik, ki govori angleško. Jako zanimiva bo tale pot, si mislim in se mu nasmejem.
Hiša kruha je povsem prenovljena stara zgradba. Sestre so mlajše in naravnane bolj sodobno. Operirajo z računalniki in večerje iz ruzaka ne smem pojesti v sobi, temveč v lepo opremljeni jedilnici v kleti. Tam naletim na nekaj kolesark Jakobovih romark, ena od njih mi da kompliment (to so edini romarji doslej na vseh naših Jakobovih poteh, kar sem jih srečala). Tudi oni so v tem dnevu s kolesi prišli od Ljubljane do sem.

Škofja loka - Brezje 25 km , 29.8.2016 ponedeljek

V ceni nočitve v samostanu je vključen tudi zajtrk. (19 eur) Pol osmih zjutraj sem zapustila samostan. Sestre so mi povedale, da tudi one hodijo del Jakobove poti, do cerkve Marijinega oznanenja v Crngrobu in da so pot od samostana do cerkve tudi označile s svojo oznako.
Preden pridem do cerkve, grem skozi gozd, kjer naletim na precej zanemarjeno veliko kapelico, ki ji rečejo Rdeče znamenje. Je na nekem razpotju malo pred Crngrobom. V srednjem veku naj bi na tem mestu obglavljali obsojence. Kadarkoli naletim na takšna znamenja, spomenike, pomnike preteklosti, se v mislih povrnem v tisti čas in podoživljam dogajanje. Kako žalosten kraj je moral biti to! In kako je umreti na tak sončen dan, sredi gozda in kako je biti rabelj tem obsojencem?
Tega mesta se še vedno drži neka čudna, močna energija bolečine in žalosti, ki je stoletja časa (ki seveda ne obstaja) niso sprala. Jaz sem jo začutila.
Crngrob je mali zaselek z mogočno Marijino cerkvijo, ki me je na zunaj očarala. V srednjem veku je bila tu močna romarska točka. Tudi to mesto sem čutila kot mesto močnih energij, tokrat dobrih in na takih krajih se kar sprostim in odpočijem, sezujem čevlje, se bosa sprehodim naokoli in uživam.
Pot današnjega dne je tekla gladko, brez večjih izgubljanj in izgub časa. Ugotovila sem, da je na romanjih podobno kot v življenju, za vsakim težkim dnem posije lep dan. Večna menjava letnih časov.
Po krasnih gozdnih poteh sem prišla do Čepulj in se razveselila table za gostilno, a šment na šment, danes imajo zaprto, ker je ponedeljek. Ker sem se v življenju dosedaj že navadila vprašati, sem za vsak primer vprašala starejšo gospo, ki je nekaj delala na vrtu za gostilno. Prijazna žena je šla v hišo, mi skuhala veličastno dobro skodelico kave, me postregla za mizo v senčki in mi pobožala srce. Ko sem želela plačat, sem imela v denarnici samo 50 eur v kosu in nič drobiža. Ne moreš verjet. Tako moram iti še enkrat naokrog, da se oddolžim za pozornost tej ženi.
V vodniku je pisalo, da se bližam Joštu in ker nisem brala naprej, sem se pri sebi že začela veseliti kislega mleka, kakršnega sem na Joštu pogosto jedla in ki mi bi zdajle odlično sedel. A pot je samosvoja, ne ozira se na moje želje in potrebe, ampak me pelje čisto po svoje. Tako sva zaobšli vrh Jošta in zaobjeli njegovo severno/zahodno pobočje.
Danes sem opazila tudi, da psi ne lajajo več name, kot so lajali na mojih prvih dveh naših Jakobovih poteh. Očitno sem obvladala lekcijo, ker ni mogoče, da psov na Gorenjskem ni, preprosto me niso več opazili. (o mojih izkušnjah s psi bom pisala v spominih na Osrednjo in Štajersko smer Jakobove poti)
Konec avgusta je in vsepovsod leži sadje, slive, jabolka, kmečke hruške... včasih mi niti s poti ni treba stopiti, da si napolnim žep ruzaka in jih kasneje glodam. Nekje po sadovnjakih sem videla polne samokolnice tega sadja, namenjene najbrž za mošt, žganje ali prašiče.
Spustim se v dolino do zg. Besnice in do železniške proge, kjer Pot kakih 100, 200 metrov poteka tik ob progi. Na moji levi je visoko zaraščeno šavje, na desni proga, vendar v tistem trenutku vlaka ni bilo. Malo sem si ga želela, malo pa bala.
Medtem se nebo pooblači. Ko prispem do Ljubna, sem očarana nad gorenjskim smislom za estetiko njihovih hiš. Skoraj vse so izredno lepo poslikane, nekatere pa celo porisane s freskami ali kakimi manjšimi detajli. Čuti se neprimerno več obilja kot recimo na Štajerskem. To obilje čutim kot rezultat nekega trdega dela, večdesetletnega(stoletnega morda) garanja in manjka mi otroške radosti, veselja do življenja.
Do Brezij se spuščam najprej v nekakšno globel (sotesko) Peračice in ko sem tam nekoliko izgubim sled in vprašam za pot nekega fanta, ki dela zunaj. Ko me pogleda v oči, se izgubim v najlepših modrih očeh kakega bitja, ki sem jih do tistega trenutka videla. Če bi bila mladenka, bi se v lahko povsem izgubila v njih. Na srečo imam leta dveh mladenk hkrati in zato z modrim pogledom v sebi pospešim še zadnje kilometre proti Brezjam. Izgleda da bo nevihta.
V Dom sester fračiškank pridem le nekaj trenutkov pred dežjem. Malo pred sedmo zvečer.
Dom stoji nasproti cerkve. Počakam, da se dež izlije, potem grem v trgovino in nakupim hrane za večerjo. Sestre nimajo nič proti temu, da jem v sobi. So sproščene, vesele, starejše in dobro mi dene njihova vesela energija. Dom je poln otrok in živžava.

Brezje - Bled 18 km, 30.8.2016 torek

Sobica v Domu duhovnih vaj je bila preprosta, kopalnica skupna, hiša stara a vse to me niti malo ni motilo, kajti prisrčnost in človeškost sester, ki so mi zjutraj v vrečko natrosile domačega grozdja, skuhale močno kavo, pripravile kos kruha (so želele kaj več, pa sem jih ustavila), mi je dela zelo dobro. Plačala sem 5 eur, sem želela več, pa niso hotele. (v samostanih in župniščih se pri nas večinoma plača 5 eur, edino če lahko izstavijo račun, kot recimo v Hiši kruha v Sv.Duhu pri Škofji loki) Jaz  potem dodam še 5 eur za dober namen ali cerkev.
Zjutraj ob sedmih sem šla k maši. Ponavadi ne hodim, razen ob pogrebih. Izjemo pa naredim na posebnih mestih, kot je bilo recimo v Stični, kjer sem prespala v samostanu in tu, kjer je tako zelo znano romarsko svetišče.
Kot se me je par let nazaj globoko dotaknila maša v cerkvi poleg samotana v Stični, se me ta na Brezjih ni. Maša kot maša pač. Jutranja med tednom.
Toda, ko so vsi zapustili cerkev in sem v njej ostala popolnoma sama, sem se sprehodila do Marijinega oltarja ob strani, takrat šele sem začutila svetost kraja in tudi trenutka v katerem sem stala pred njenim oltarjem. In moč, ki se je prelivala od oltarja do mene in vse naokrog.
Nobene posebne prošnje nisem imela. Le zahvalo, da sem lahko tu. Da sploh sem.
V vodniku je precej natančno pisalo o čudežih, ki so se tu dogajali. Nisem vedela. Sem morala priti peš do sem in zvečer prebrati vodnik in zjutraj oditi peš od tu. Prvič.
Sonce me je vabilo na Pot, zato sem se mu veselo odzvala. Naredilo se je krasno novo umito jutro. Ozirala sem se okoli in stokala od skoraj neznosne lepote, ki jo je okolica zbujala v meni. Res lep je ta naš slovenski svet. Resnično lep.
Zvečer sem se odločila, da bo današnji dan bolj na lahko. Izletniški in da ga zaključim z obiskom Bleda, kjer bom prespala, si malo odpočila ter igrala turistko, ker sem vedela, da me zatem čakata dva zahtevnejša dneva.
Pot do Radovljice je bila po ravnini, na desni avtocesta, na levi polja in gozd, v dalji pa Triglav, katerega bom morala zaobiti. Bleščal se je v soncu ta naš ponos. Na tej poti sem predelovala moj odnos s staro mamo, ki je bila iskreno in globoko pobožna kmečka žena. Njena velika ljubezen je bila Marija, mati božja (tudi njej je bilo ime Marija) in Brezje ter Marija Bistrica na Hrvaškem sta bili njeni ljubi romarski točki.
Velik del otroštva sem preživela pri njej na kmetiji in imela sem jo zelo, zelo rada. Potem, ko sem odšla v veliko mesto, mi je pogosto govorila: "Piši mi kaj, samo par besed, samo razglednico...piši mi." Jaz sem običajno kimala z glavo in obljubljala, da bom. Res sem vedno pisala ob vseh praznikih in s svojih dopustov. "Pa večkrat pridi." je še dodala. In sem spet kimala, češ, se bom potrudila, da bom. A veliko mesto malega človeka pogosto posrka vase, odnese s svojimi vrtinci v tolmune pogube, strasti in preživetja na svoje načine.
Mama Marija je na oni strani že 15 let, jaz jo pa še vedno pogrešam in se spominjam vseh svojih obljub in vseh njenih prošenj.
Malo pred Radovljico sem se med hojo zjokala. Hlipala sem in smrkala ter hodila naprej. Nasproti mi pride mlada ženska s psom. Ko jo od daleč zagledam in vidim, da se bova morali srečati, takoj dobim impulz, da si obrišem oči in se umirim, da njej ne bo nerodno soočiti se za hip z mojo žalostjo.
V naslednjem trenuku se ustavim in si rečem: Spet to počneš? Spet se prilagajaš, da drugemu ne bo zoprno, sebe utišaš.
Tako ne naredim nič, hodim dalje, brez, da si obrišem oči ali nos, hodim dalje taka kot sem. In jasno  pozdravim mlado osebo, ki me nekoliko obotavljivo pogleda. Opazim, da ji je neprijetno. A to je le trenutek, potem gre naprej in pozabi name. Jaz pa hodim s svojo žalostjo dalje in če bi jo v tistem trenutku zatrla, bi storila silo sebi.
Pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice, sem že sprostila staro žalost in sproščeno vstopila v jako zanimiv kraj.
Vedno, pa res vedno mi je na mojih Poteh zelo posebno peš vstopati v mesta, kraje, vasi in peš izstopati iz njih. To je tako pozabljena tradicija- peš hoja, da so ljudje večinoma začudeni, posebej na podeželju, ko se pogovarjajo z menoj ali jih sprašujem za kaka navodila za pot. "Ja, tam po cesti do drugega odcepa in potem levo npr."
"Jaz ne hodim po cesti, ali veste za kake stranpoti, po poljskih poteh ali makadamu? "
In potem začenjo tuhtati in razglabljati in ponavadi nič od tega. Cesta, avto, prevozna sredstva..
Radovljica me ljubko očara. Popijem kavo, se sprehodim okoli cerkve, odpočijem in na izstopu iz mesta srečam starejšo gospo, ki jo pozdravim. Vpraša me: "Kam pa kam?"
Povem. "O to je pa sveta pot."
Razloži mi kolikokrat sta bila s pokojnim možem na Višarjih (ne peš kot jaz, a vseeno) in da naj na vrhu prižgem svečko, za vse. Ki tudi sem jo.
Precej časa mi vzamejo taki klepeti na Poti. Pogosto se ljudje odprejo in mi začnejo razlagati svoje življenje. In jaz stojim, z ruzakom na ramenih in poslušam, poslušam...
Sčasoma sem se morala naučiti, da jih malo skrajšam in prekinem, kajti za moj čas gre in zelo redko pride do tega, da bi kdo drug tako dolgo poslušal mene, kot jaz njega.
Med Radovljico in Bledom je tudi sonce pospešilo svoj korak in me neumorno oblivalo s svojo energijo. Na srečo je bilo kar nekaj sence in prekrasna Sava Bohinjka vmes.
Na vhodni stopnički cerkvice sv. Jakoba v Ribnem sem sedela in opazovala grobove okoli sebe (cerkvica je obdana z malim pokopališčem) Vroče, nekaj hladne vode sem si natočila na pokopališki pipi.
Mlad fant na rolerjih je sredi dneva prinesel šopek svežega cvetja na nek grob. Bežno me je pogledal, pozdravil ne. Zbirala sem moči za še zadnji finiš do Bleda.
Malo naprej iz vasi sem šla po "mrtvaški poti". Vodnik razloži, da so po njej včasih z vozovi vozili mrliče iz vasi Sela na pokop v Ribno.
Sem in tja se mi zgodi kot nek preskok v času, za trenutek ali dva. Tudi tokrat se mi je.
Zaslišala sem kolesa, kako poskakujejo po kamniti poti in zagledala povorko nekaj užaloščenih v črno oblečenih ljudi, ki so sledili vozu, ki ga je vlekel konj. Na vozu preprosta krsta, na njej šopek poljskega cvetja.
Bled me pričaka ves sijoč in poln turistov z vsega sveta. Jakobova romarka pravkar vsa navdušena vkorakala. Poseben dan za Bled in zanjo.
Grem do turističnega urada, razložim kje pelje Pot in vprašam za hostle ki so v bližini poti.
Napotijo me v 'Traveller's Haven', malo nad cerkvijo sv. Martina.

Bled - Martuljek 32 km, 31.8.2016 sreda

Bled sem doživela drugače kot sicer. Bolj svečano, bolj z vidika popotnika, ki pride v tuje mesto, ga užije in odide. Kot da ga nikdar več ne bo nazaj.
Ko sem se namestila v hostlu, oprala nekaj cunj in se stuširala, sem šla počasi in z užitkom proti jezeru. Vmes sem se dvakrat zaustavila ob gostilnah in se odločala kje bom danes jedla. Nič mi ni bilo dovolj všeč in odločim se, da si privoščim tako pravo kosilo v restavraciji, kjer prodajajo znamenite kremšnite. Kosilo je bilo povprečno, nič izstopajoče, kremšnitke seveda klasično dobre, kot vedno, le kulinarčna izkušnja dražja kot v kaki gostilni dlje od jezera.
Brez slabe vesti sem plačala in se počasi odpravila proti mestu, kjer so na vodi počivale pletne obarvane v pisana platna.Bilo je že zrelo popoldne in vožnja na otok bo definitvno zadnja za tisti dan, sem izvedela od moškega, ki je bil na vrsti, da pelje  turiste na otok. Bila sem prva in se kar namestila v čoln ter čakala. Počasi se nas je nabralo dovolj. Ne vem kako se reče človeku, ki vozi pletno? Pletnar mogoče? (bo FB povedal, sem vprašala tam :) Fb se je strinjal. Pletnar je. Med potniki na pletni sem bila edina Slovenka.
Prvič sem se peljala na otok. Pletnar se je kar nadelal s poganjanjem čolna oz. neke vrste veslanjem. Njegovo delo ni izgledalo enostavno ali lahko. Pletnja je bila lepa, bleščala se je in znotraj mene je vse igralo in pelo. Tudi plesala bi, če bi mogla kje.
Na otoku smo imeli uro časa. Zelo počasi sem najprej vsega obhodila in se potem s posebnim občutkom enkratnosti podala po stopnicah navzgor. Kar nekaj turistov nas je bilo. V cerkev nisem mogla, ker bi morala plačati posebno vstopnico, kar se mi pa ni zdelo sprejemljivo. Zato sem našla prazen stol se obrnila proti jezeru in malo pomeditirala.
Na otočku Blejskega jezera sedim, prvič. Sama sem peš prišla od Ljubljane do sem, prvič. Pred menoj sta še dva dneva, ki me bosta zahtevala celo. Zato sedaj uživam in počivam. Misli, spoznanja, občutki, ki so me prevevali na tem mestu so bili spoštljivi in svečani.
Vrnitev nazaj me je povrnila v sedanjost, proč od sanjarjenja. Na poti v hostel sem nekje izgubila bralna očala. In to ugotovila šele v hostlu. Šla sem nazaj po svojih stopinjah, a jih nisem našla. Tako sem morala po Bledu v iskanje drugih. Ker je bila ura že kar malo pozna, lekarna je bila zaprta, v trgovini jih niso imeli, sem se spraševala ali mi ta situacija mogoče kaj sporoča? Da preveč buljim v pametni telefon morda? Še nocoj moram kupiti nova očala, ker tudi vodnika ne bom morala prebirati naslednje jutro. In našla sem jih, lepa in trdna, ki so mi služila vse do letošnjega februarja (2017).
Hostel z zvenečim imenom "Popotnikova nebesa" ni dosegel kvalitete, ki jo obljublja ime. Brez zajtrka, samo nočitev 16 eur.  Odpočila si nisem, v sobi je bilo nekaj mladih Korejk, ki so pozno v noč visele na tablicah ter sem in tja tiho med seboj poklepetale. 
Zjutraj pol sedmih sem že bila na Poti dalje. Zapuščam Bled, jutro je bilo sveže, poletje se poslavlja in nahajam se v osrčju Gorenjske obdana s planinami. Pot gre proti zahodu še nekaj časa ob jezeru. Ker takoj ne pogledam v vodnik, grem spet predaleč.(kaj mi bodo nova očala, če jih ne uporabljam).
Dolina reke Radovne je pravi biser in vsa sreča da zaščiten biser. Po njej teče cesta in reka, pašniki s kravami in le sem in tja me prehiti kak avto ali kolesar. Toda kar vleče se, ko greš po njej takole peš z ruzakom. Ustavim se v gostilni Psnak v Zg. Radovni. Pri sosednji mizi sedi kolesar, ki ga bolje pogledam šele, ko me ogovori. Izraelec je, ki si je za letošnji dopust izbral našo deželo. Priletel je na Brnik, se odpeljal na Bled, si tam izposodil kolo in z njim bo raziskoval naše lepe kraje. Navdušen je nad Slovenijo. 
Vprašam ga: "Kaj pa kaj ljudje? Kakšne izkušnje imaš pa z njimi?"
"Nič posebnega. Nekoliko so zadržani, a nobenih slabih izkušenj nimam"
"Pri nas je trenutno gospodarska kriza.." se pogovarjava dalje.
"Res? Tega pa resnično ni opaziti. Zdi se zelo bogata dežela."
Za slovo me še vpraša: "What's your profession?"
"I have no profession, Walking is my passion." mu vsa navdušena odgovorim, ker sem se tako zelo našla v tem stavku.
Gostilničar me opozori na fresko, ki se nahaja na pročeju njihove hiše. To je slika Višarske matere božje in hiše, ki so imele to sliko narisano, so veljale za zatočišča, kjer so romarji dobili zavetje in hrano. Menda so 4 na tej naši poti.
Simaptičen starejši možak pri Psnaku pa mi v slovo reče:
"Pa drug' let' spet prid'te!"
Na široko se mu nasmejem in obljubim, da bom. Evo, letos je drug let'.
Po Psnaku se pot spet dvigne in s polnim želodcem je kar nekoliko naporno hoditi. Spust do Mojstrane, kjer se odločim, da še ne prespim (v Mojstrani je tik ob Poti hostel), zato pokličem v hostel v Kranjsko goro in se najavim, da prihajam najbrž bolj pozno. Obenem na svoj Fb profil napišem, da sem v Mojstrani,  kar tako. Vedela sem da je Kr. gore še kar neka kilometrov, bila sem že utrujena, vendar sem sklenila stisniti zobe in zdržati. Po Mojstrani srečam Savo Dolinko, jo prav lepo pozdravim in odštorkljam na kolesarsko pot, ki bo nekaj kilometrov moja steza. V fazi, ko samo še premikam noge sem bila, ko ne opazim več lepot okoli sebe in samo gledam kako bom čimprej prišla do cilja.
Ko Pot prilagodim cilju, na njej neham uživati in začnem trpeti.
In v tem trpljenju mi tik za nogami zabremza neko kolo. (malo pred Martuljkom) Presenečena malo odskočim in zagledam zagorelo žensko s sončnimi očali, ki me vsa navdušena gleda in se mi smeji.
Najprej začudeno buljim vanjo, ker mi ni jasno kdo je. Ona me očitno pozna. Ko sname očala, si jo bolj natančno pogledam in vprašujoče rečem: "Darja??"
"Ja, me ne poznaš?"
"Ja, na fejsu samo tvoje noge vidim!"  se šalim na račun njene profilne slike.
Prebrala je moj zapis na Fb-ju in čeprav je tisto popoldne prišla z morja, se je usedla na kolo in se z Dovja kjer živi peljala proti Kr. gori, da me najde in ugrabi.
Poklicala je sina, ki je prišel z avtom, naju naložil in odpeljal k njej domov. Veselje do neba.
Toliko sva si imeli za povedati, čeprav sva se videli prvič. Zdelo se je, kot da se že dolgo poznava. V stroju mi je oprala in posušila vse moje umazane cunje, mi pripravila večerjo, na balkonu s pogledom na Triglav pa sva še dolgo v noč klepetali. Bilo je lepo, toplo pri srcu.
Spala sem v postelji, ki jo je  sam naredil njen mož. Zjutraj mi je popotnico dala še burek, ki sem ga naslednji dan pojedla z velikim užitkom nekje v Italiji.
In zjutraj me je njena teta odpeljala nazaj do Gozda Martuljka, od koder sem nadaljevala hojo.
Hvala Darja.  

Martuljek - Višarje 33 km, 1.9.2016 četrtek

Zjutraj me Darja v postelji najde, ko že brskam po svojem pametnem telefončku. Ob sedmih zutraj, kar malo nerodno mi je.  Pripravi mi zajtrk, skuha kavo in s pogledom na jutranji Triglav se poslovim od nje, kajti prišla je njena teta, ki me bo peljala do točke, kjer približno sem včeraj zaključila s hojo. Gozd Martuljek. Gospa mi ponudi, da me zapelje do Kranjske gore in čeprav sem vedela, da me danes čaka veliko delo, sem rekla ne.
Kar imam za prehoditi, bom danes prehodila, brez izgovorov.
Osem preč je bila že ura, ko se torej v Martuljku skobacam iz avta in naredim prve korake po stezi proti gozdu. Pot med Martuljkom in Kranjsko goro poteka po idilično lepi gozdni stezi, ki teče malo ob reki, malo po gozdu, vsepovsod potočki, nežno šumenje vode, prijeten gozd, mir.
Točno taka je moja idealna pot za peš romanje. Po gozdni potki, poleg potočka in med vejami dreves, ki niso pretirano goste, se do mene sem in tja prelivajo sončni žarki. Čista lepota, čisti užitek.
Po tej poti poteka tudi Alpe Adria trail.
Kar prepočasi sem hodila in namerno zavlačevala uživanje v tej lepoti in ko sem srečala mlado žensko, ki jo je zanimalo vse o mojem romanju, se kar nisem mogla odtrgati od tam. V Kranjsko goro tako pridem šele pol desetih.
Prvi šolski dan je, prvošolčka z mamico sem srečala. On prvič v šolo, jaz prvič na Višarje.
Kranjsko goro imam rada, nanjo me veže kar nekaj lepih spominov, zato sem se tudi tu zadržala dlje, kot bi bilo pametno.
Tako je bila ura deset preč, ko sem se podala na še zadnjo pot.
Na izstopu iz Kranjske gore oz. v Ratečah stopim na kolesarsko stezo, ki vodi vse do Žabnice, kjer se jo zapusti in poda k vznožju Višarij.
V ruzaku sem imela Darjin burek za malico, še nekaj energetskih ploščič, nekaj sadja in vodo. Zelo priporočljivo je na naših poteh s seboj nositi nekaj hrane.  Jaz si običajno kupim kak kos kozjega sira, ki zadošča za nekaj dni, potem pa sproti kupujem kruh, sadje, paradajze, papriko. Obvezno pa od doma vzamem s seboj energetske ploščice, kajti na poti redko dobim kvalitetne; take, ki me nasitijo, dajo moči in niso samo kake sladke čokoladke.
V Ratečah me dohiti možak, ki v vrečki iz gozda ponosno nese nekaj gob. Kakih petsto metrov hodiva skupaj. Razloži mi vse svoje življenje, vso poklicno in osebno zgodovino, ter se na koncu poda še na družbenopolitično sceno. Takrat se pa ustavim, dovolj mi je, vendar se ustavi tudi on in me čaka. Izgovorim se, da moram lulat in da naj gre naprej, ker potrebujem nekaj odmora. Na obrazu mu berem, da bi rad še govoril a jaz imam dovolj. Ko odide naprej in ga izza grmovja gledam, razmišljam kako ljudje pravzaprav močno potrebujemo pozornost, potrebujemo čas in prostor in ušesa, ki nas poslušajo. In nas ne obsojajp, ne učijo, ne vrednotijo. In ko naletijo name, ki se ne spuščam v njihove osebne drame, so mi pogosto v nekaj minutah pripravljeni izpovedati marsikaj. Ker me najbrž nikoli več ne bodo videli, ne vedo kdo sem, kje živim, ne vem kdo so oni, kje živijo, le nekaj mojega in njihovega časa nas združi in srce, ki je pripravljeno za trenutek obstati.
Vstop v Italijo je že obsijan s soncem in dogodi se na ta isti koelsarski stezi. Takoj, po meji opazim razliko v urejenosti steze pri nas in v Italiji. Pri sosedih je seveda lepše in bolje urejena ter predvsem precej bolje označena s smerokazi. Se pa zato izgubijo naše jakobove oznake, ki jih praktično ni več. Toda po vodniku vem, da kolesarska steza vodi skoraj do mojega cilja in da nimam kaj dosti zgrešiti.
Je pa malce dolgočasna. Ves čas srečujem kolesarje in nikogar ne motim s svojim toink toink štorkljanjem s palicami po asfaltu. Nekaj kilometrov pred Trbižem se ustavim in z užitkom pomalicam (tu ni nobenega lokala ali bifeja, hrano iz ruzaka). Počasi mi zmankuje tudi vode, dan pa je nastal prav vroč.
In ko končno pridem v Trbiž, sem že precej utrujena. Zapustim kolesarsko pot in odidem v hrupno mesto. Če bi hotela kaj toplega pojesti, bi izgubila preveč časa, zato odidem na kavo, oz. v nek lokal, kjer seveda po slovensko nagovorim mlajšega natakarja, ki mi po italijansko odgovori, da ne razume. Nabavim si vodo, popijem kavo in kozarec limonade. Počasi me za vrat stiska nek strah pred tem kar me čaka. Zgodnje popoldne je že in vem, da nimam več veliko časa, zato jo kar hitro mahnem dalje. Iz Trbiža je mogoče kar po cesti priti do Žabnice (ni daleč, le precej prometna je).
Malo pred Žabnico na levi končno zagledam tablo Via Lussari, na njej pa našo rumeno nalepko. Skoraj malo presenečno pogledam proti gori, bolje rečeno gorovju, ki se bohoti pred menoj in sem šokirana. Pretresena. Tu gori nameravam sedaj splezati?  Sedaj, ko sem že utrujena, ko me boli noga, ko je za menoj že peti dan hoje z ruzakom po Gorenjski?! Tu sem bom šla? Pa kaj jim je bilo, da so šli na tako višino postavljat cerkev? Ne le presenečena, šokirana, temveč prav zgroženo sem se počutila, Kot da se mi dogaja nek film. Na hitro sem pojedla eno ploščico in popila nekaj vode, ki jo je hitro zmanjkovalo ter se brez obotavljanja prav vrgla v pot.
Nimam izbire, oziroma v tem trenutku si nisem dala nobene izbire. Prišla sem do sem in prišla bom do vrha Višarij in potem še nazaj dol. Peter me bo zvečer z avtom prišel iskat točno sem.
Malce nora sem včasih. Včasih človek ne ve zakaj ravna tako kot ravna. Kot bi bil še nek drug razlog, ki mi trenutno ni poznan ali viden in tako mora biti. 

Višarje vzpon in spust / Zaključek Gorenjske smeri

Nekaj čez štiri popoldne je bila ura, ko sem na levi srani ceste zagledala tablo z napisom via Lussari.
Pred menoj se pokaže zelo visoka gora in na vrhu zagledam oddaljene stavbe, cerkve vmes niti ne vidim.
Zgrozila sem se. »Kaj zaboga jim je bilo, da so šli cerkev postavljati na tako višino?«
Ne morem verjeti, da bom jaz splezala tja gor. In to zdajle, utrujena. Mišica nad desnim nartom me je  zaradi celodnevne hoje po asfaltu, ob vsakem koraku močno zabolela.
 V Trbižu sem imela zadnjo pavzo, spila sem kavo, si kupila vodo, brez katere sem ostala in kake pol litra sem je do sem že popila.
V senci sem odložila ruzak, rahlo sem bila prestrašena. Vedela sem, da vzpon traja 2,5 uri. In to za planince  brez težkega ruzaka in s spočitim telesom. Jaz sem hodila že ves dan, brez pravega kosila ali daljše pavze. Kako bom zmogla?
Pojedla sem energetsko ploščico, naredila še požirek vode in se odpravila.            
Pri zadnji hiši na desni, sem zunaj zagledala sivobradega moškega. Zaprosim ga za vodo. Mož je govoril le nemško in italijansko, jaz pa slovensko in angleško. Kljub temu sem ga razumela, da ga skrbi zame in da mi predlaga, da pot odložim na jutri.
Odkimavam, da ne pride v poštev. Potem mi predlaga naj grem z gondolo in želi poklicati žičničarja, naj me počaka, kajti zadnja gondola danes odpelje ob petih.
Spet odkimavam. Odločena sem in ne more me prepričati.
Predlaga še, naj  ko pride moj mož, tu prespiva in greva oba jutri zjutraj gor peš.
Malce živčno se smejim njegovi vztrajnosti, vendar ne čutim njegovega strahu, bolj skrb in pripravljenost, da mi olajša zadevo in mi pomaga.
Njegov obraz je mil in prijazen. Dober človek je.
Ko vidi, da me ne bo prepričal, me vpraša ali mi lahko še kakorkoli pomaga, kaj še potrebujem?
Nič, le malo vode še.
Dolije mi vodo, ki sem jo medtem popila. Najraje bi ga objela, ganila me je ta njegova pripravljenost pomagati.
Ob slovesu zato položim roko na prsi in počasi s poudarkom rečem: »Vodena in zaščitena sem. Vse bo v redu. Prepričana sem v to.«
Napol nejeverno me pogleda, posloviva se in po široki poti se zaženem v hrib.
Pogovor s tem moškim me je prepričal, da moram to storiti točno sedaj, v točno takem stanju, kot sem. Da potrebujem to izkušnjo.
Pot se začne zelo hitro vzpenjati. Sprva je bil dokaj lep kolovoz, ko pa postaja vse bolj strmo, je vse več grušča, malih ali večjih kamnov. Na vsak korak moram gledati kam stopim. Pomagam si s palicami. Od ne vem kje potegnem neke skrite zaloge moči in kot bi me samo po sebi nosilo navzgor.
Srečam skupino žensk, ki se vrača. Pozdravimo se in zdi se mi, da me malo prestrašeno gledajo, kot bi ne verjele, da grem res tja gor.
Sama pri sebi računam: če sem začela pol petih in pot traja 2,5 uri, bom ob sedmih gor. Za kake pol ure tam počivam in se do devetih zvečer vrnem nazaj v dolino. To bo pomenilo tudi, da bom hodila nekaj časa po temi, s svetilko.
Malo nelagodno mi je ob tej misli, a moram, ni druge, moram to storiti. Čeprav  vem, da mi ni treba in da lahko izberem kako drugo možnost, sem izbrala točno to.
Prva ura je minila v precej hitri hoji, medtem se je pooblačilo in nakazoval se je dež. Pojedla sem še drugo energetsko ploščico. V glavi sem imela popolno osredotočenost na pot. Z ničemer drugim se sedaj nisem ukvarjala, kot s tem kako priti gor in potem dol. Nisem se prepuščala nikakršnim občutkom, ki bi me spravljali v malodušje ali slabo voljo. Samo naprej, samo navzgor. Tam nekje je ob pot postavljen križ. Pod njim je bila neka polička polna kamenčkov in iz dveh palčk sestavljenih križkov, ki jih tam puščajo romarji , da se jim prošnje uresničijo. Poberem kamenček, ga priložim zraven in si zaželim, da srečno in varno dokončam pot.
Kmalu se pokaže  prva postaja križevega potu. Poslikam jo in sklenem, da bom poslikala vse postaje, za tiste, ki ne morejo na pot. Posamezne  dežne kapljice  me začnejo hladiti po vročem telesu, prija mi.  Nasproti mi pride starejši mož čilega koraka in iskrivega pogleda. Istočasno oba po slovensko pozdraviva. Seže mi v roko in se predstavi. Duhovnik je, ki je danes maševal na Višarjih. Vpraša me kdo sem in kam grem še naprej. Zelo je vesel novice, da sem Jakobova romarka in da sem priromala do sem. Vpraša me, če bom gor prespala in nič ne začne z opozorili ali čem podobnem, temveč mi zaželi varen korak in sestop nazaj. Spregovoriva še nekaj besed. Pove, da je njegov brat Jože Urbanija Jakobov romar in je o Caminu napisal knjigo z naslovom Antonija ostani v Compostelli.
Dež je začel močneje pršeti in poslovila sva se z dobrimi željami in dobrim občutkom.
Na desni zagledam mogočno smreko pod katero je stal lepo odrezan štor. Usedem se, odložim ruzak in pojem še eno ploščico. Sama sem. Gozd, ki ga tako ljubim, je skoraj malo strašljiv. Ne smem pomisliti, da bom morala nazaj tod po temi. Ne želim misliti na to. V daljavi se sliši rahlo šumenje studenca, ki je tekel v spodnjem delu vzpona. Na nekaterih mestih je močno bučal in imel tudi velik padec. Ko sem počasi pojedla do konca, popila še malo vode, sem opazila, da je popolnoma nehalo deževati. Nadaljujem pot. Ker sem se malo zamudila v klepetu in počitku, ponovno pospešim korak. Pot je vseskozi široka kot kolovozna, vendar preveč strma za vožnjo. Na določenih delih jo je voda razbrazdala, nasula gramoza in debelih kamnov po vsej poti. Na vsak svoj korak pazim, ker je ključnega pomena, da mi noge ostanejo cele in zdrave.
Strmina je bila res ubijalska. In to ves čas. Ko sem prišla do stebrov gondole, sem vsa vesela pričakovala skorajšnji konec, pa ne. Ni in ni hotelo biti konca. In nisem smela popuščati, ker se je noč bliskovito hitro bližala. Ko končno, nepričakovano stopim iz gozda na travniški pas, pred seboj zagledam nekakšno hišo iz pločevine. Spredaj je stalo nekaj plastičnih miz in stolov, nekoliko stran pa traktor; pes, ki me je zagledal nekaj minut kasneje, pa me je  po svoje pozdravil.
Desno v hrib se je po travniku vila makadamska pot, ki je bila v svojem zgornjem delu nenormalno strma in cementirana z nabrazdanim reliefom. Očitno tu vozi traktor, si mislim.
Na travniku se je paslo nekaj krav, ki v nasprotju s kravami, ki sem jih srečevala pri nas v Sloveniji, niso zame pokazale najmanjšega zanimanja. Zelo vztrajno so mulile nizko travo in v nekem trenutku  prav vse pozorno pogledale proti vrhu hriba. Pogledala sem tudi jaz, vendar nič opazila. Nadaljujem svoj vzpon, ko čez nekaj minut na vrhu klanca zagledam srebrno svetleč nizek poltovornjak (kot jih vidiš v ameriških filmih) Poleg njega, po robu trave so korak po korak navzdol korakale krave in nekaj ovc. Poltovornjak se je premikal dobesedno  po  decimetrih.
Sodobni pastir, poglej, poglej.. se mi zazdi smešno. Za kravami je skakljal velik ovčarski pes in vsake toliko časa poizkušal  kako od krav usmerjati. Nobena se mu ni pustila. Ko se je pes približal kravi, je ta stopila proti njemu in ga z gobcem odrinila stran. To je psa tako prestrašilo, da  je vsakič odskočil nekaj metrov.  Morali se bomo srečati, si mislim in zato jih bom počakala na ovinku, kjer lahko stopim na zunanji rob poti in se jim umaknem. Tako stojim in jih čakam. Po polžje so se premikali po najbolj strmem delu cele poti na Višarje. Ko so bili nekaj metrov oddaljeni stran od mene, so se krave kar naenkrat prebudile. Ucvrle so jo naravnost proti meni. Za menoj je bil precej strm breg, poraščen z gozdom, ni bil pa prepad. Ustrašila sem se jih in stekla po drugi strani ceste naprej po klancu navzgor. V tistem trenutku je iz kamiončka skočila mlajša ženska in stekla za njimi, ter jih začela po italijansko zganjati stran od strmine. Ena ali dve sta vseeno ušli po strmini, ostale pa so jo ubogale. Pes ni bil od nobene koristi, nemočno je tekal sem in tja in čakal, da ženska uredi  stvari. Ko sem bila na sredini klanca, sem se ozrla nazaj, kamionček se je spet premikal dalje, krave so šle spet ob robu, ženska za njimi, pes za zadnji za vsemi.
Malo počasneje sem stopala naprej. Na vrhu klanca sem zagledala streho kapelice, v zmoti sem se že veselila, da je to stavba žičnice in da sem že na cilju. Toda ne. Pokazalo se je nekaj položnega terena, cerkve pa nikjer. Odprl se je pa tudi pogled na oddaljene vrhove, planine in prevale.  Izpod oblakov  je začela pronicati sončna svetloba. Ponujali so se fantastični razgledi in podobe. Vsakih deset metrov sem se ustavljala in slikala, na žalost le s telefonom. Za ovinkom se mi najprej pokaže še ena kapelica, potem pa pogled na mini vasico s cerkvijo, okoli katere so bile na vrhu planine tesno skupaj zložene ozke stavbe, spremenjene v gostišča in prenočišča. Ura je bila sedem zvečer. Vse je bilo zaprto, nikjer človeka. Mir. Precej evforična, še vedno poletno oblečena odkorakam najprej do cerkve. Vrata so bila odprta. Kar z ruzakom na ramenih vstopim. Na desni strani zadaj stoji mlajši duhovnik  in prelaga denar, ki ga je očitno pobral iz škatle, kjer se zbirajo darovi vernikov in ga nalagal v nizko košarico. Bankovci so bili naloženi v krogu, kovanci pa v sredini, kot bi bili v gnezdu. Ni izgledalo malo.
»Dober dan«, pozdravim.
»Dober dan« z italijanskim naglasom odgovori duhovnik,  me bežno pogleda ter nadaljuje z urejanjem denarja.
Še vedno sem vsa iz sebe od navdušenja, da mi je uspelo, da je še dan in da je cerkvica sploh odprta!
»Boste še pet minut tukaj?«
»Bomo, kar v miru.« reče in očitno se mu ne zdi nič nenavadno, ko me vidi zvečer tako vzneseno in samo na vrhu tako odročne planine kot je tu.
Začnem navdušeno pripovedovati, da sem prišla peš iz Ljubljane in da sem Jakobova romarka. Ne da bi se želela hvaliti, ampak bila sem resnično zadeta od svojega dosežka. Predvsem od današnjega dne. Duhovnik ni pokazal nobenega pretiranega zanimanja ali odobravanja. Kot, da sem v cerkev stopila s stranske ulice nekje v mestu in ne po dve in pol urnem zelo strmem in napornem vzponu, po celodnevni hoji, z ruzakom, ki ga prenašam na ramenih zadnjih pet dni.
Ruzak sem odložila ob steber in se napotila proti oltarju. Na levem stranskem oltarju sem zagledala goreti na desetine, morda stotine svečk. Ne malih čajnih, temveč večjih. Spomnila sem se starejše ženske, ki mi je na izhodu iz Radovljice pripovedovala, kako sta na Višarje romala z možem in kako se lahko tam spomnim na vse ljudi. Stopila sem nazaj in tam kjer so stale še nove, cele sveče izbrala eno, ter v škatlo spustila ves drobiž, ki mi je še ostal. (cena je bila 2 eur) Ker sem imela ravno v rokah denarnico in je mladi duhovnik še vedno prelagal denar, sem mu v košarico položila 10 eurov. Njegov hvala je zvenel nekoliko bolj zavzeto, kot besede, ki jih je izrekel prej.
Svečko sem prižgala za vse. Usedla sem se v klop, nisem čutila nobenega mraza čeprav oblečena v kratko krilce in majčko v mali cerkvi na vrhu planine visoke 1790 metrov.
Moja molitev je bila nekoliko posebna. Potekala je nekako takole:
»Hvala za mami, njeno mamo,  mame mamo in vse ženske po mamini strani. Hvala prav tako za vse moške po njeni strani.
Hvala za očeta, njegovega očeta in vse moške po očetovi strani. Prav tako hvala za vse ženske po njegovi strani.
Hvala zame, za mojega sina in njegovo hčerko. Hvala za vse ženske in vse moške po moji strani.
Hvala za vse kar sem bila, sem in bom.«
Medtem časom se je duhovnik premaknil pred oltar, pridružil se mu je še drugi mladi mož in vsak s svoje strani sta glasno po italijansko začela moliti. Stala sta umaknjeno, tako ju nisem videla.
Nekaj minut sem ju še poslušala, potem sem naredila še par slikc, pobrala ruzak in zunaj ob steni cerkve v zavetju našla klopco. Sonce v daljavi se je obarvalo oranžno in se začelo poslavljati za oblake. Ko bo zašlo, bom imela le še malo časa, da hodim po svetlem terenu. Zato je bilo treba čim prej nazaj.
Kar med oblačenjem sem pojedla še eno energetsko ploščico in naredila svoj utrujeni selfi.
Spet čudovitost zahajajoče svetlobe v hribih. Moč in lepota. Prelivala sta se drug v drugo.
Močna lepota, lepa moč…
Pol osmih zvečer je bila ura, ko sem se odpravila. Višarje so bile prazne in tihe. Iz hiše spodaj sta prišli dve mladi dekleti in me plašno pozdravili. Najbrž se jima nisem zdela čisto pri sebi, ker sem rinila v dolino ob tej uri. Čez pol ure bo mrak in tema. Nisem želela razmišljati kako bom hodila po temi. Nebo in vrhovi v daljavi so kazali izjemno lepe podobe. Mogoče nikoli več ne bom doživela sončnega zahoda na Višarjih, pa tako izjemen je. Izjemen predvsem zato, ker je zaključek in darilo močnega transformativnega vzpona in spusta, ki me še čaka. Nisem se mogla upreti, da ne bi poslikala vse te lepote, ki je bila tam le zame. Ki me je poplačala za naporen in zahteven vzpon.
Ko sem končno pospravila telefon, sem se najprej previdno (zaradi izredne strmine) spustila po najbolj navpičnem delu poti. Od daleč sem zagledala Italijanski par od prej, ki se je sprehajal poleg gozda. Moški mi je po italijansko nekaj zaklical. Odgovorila sem po slovensko: »Ne razumem.« Žena mu je prevedla. Pomahala sem jima in zaklicala Ciao, ciao!  Nisem se smela zadrževati, sedaj je bila vsaka minuta dneva dragocena. Peter je bil na poti sem, počakal me bo spodaj pri zadnji, rumeni hiši.
Jaz pa sem morala prehoditi to pot. Sama s seboj, v gozdu, na neznanem terenu. V mraku in temi.
Ko sem s čistine stopila v gozd, je bila svetloba že opazno šibkejša. Brez misli sem hitela navzdol, sem in tja sem nekaj korakov kar stekla, še vedno pa sem bila pazljiva pri tem kam postavljam noge, da mi noga ne klecne na kamnih, se spotakne ali kaj podobnega.
Kot sem bila prej v času vzpona večino časa osredotočena samo na vzpon, pa sem bila sedaj samo na spust. Na dejstvo, da moram dokler se vsaj še malo vidi, opraviti čim več poti.
Kmalu naletim na mali križ, pred katerim je gorela sveča. Bil je nek napis in slika starejšega moža Mislim, da je tam umrl, nisem želela natančno prebirati in se zaustavljati, ko sem šla gor. Sedaj mi je jako neprijetno, ko spet zagledam svečko in križ. Zaželim svetlobe njegovi duši in odhitim dalje, ne oziraje se več.
En od mojih večjih strahov je strah pred duhovi, ki ponoči ali v mraku pridejo naokoli.
 Odraščala sem z zelo pobožno staro mamo, katero sem celo moje otroštvo poslušala pripovedovati o duhovih. Moj star ata je umrl in kmetijo prepisal na otroke, njej je pa dodelil le pravico gospodarjenja do smrti. Nikoli več se ni poročila. Po njegovi smrti naj bi večkrat prišel nazaj in iskal spravo, ker ji je storil krivico. Spominjam se, da je pripovedovala kako je, ko je šla nekam peš, prišel do nje mož odet v črno ogrinjalo, kateremu se ni videlo obraza. Ko sta hodila vštric, ji je ponudil roko. Ni je sprejela. Tako naj bi kar nekaj časa hodila vštric, dokler ni izginil. To naj bi bil on. Podobnih zgodbic je še kar nekaj.
Že od otroštva sem, me je bilo strah, da me bo zvečer ali ponoči kak duh zagrabil za roko, nogo ali  me prestrašil zgolj s svojo prikaznijo. Seveda se to nikoli ni zgodilo. Le po Vojkovi smrti, sem zelo pogosto slišala nenavadne zvoke in glasove. To se je ponavljalo par let. Potem je počasi izzvenelo. Vedela, sem, da je bil on in da se je prihajal opravičevat in po odpuščanje. Nekako me takrat sploh ni bilo strah, razen noči brez luči.
Svetlobe je bilo vse manj in manj. Neutrudno sem hitela navzdol in stiskalo me je v prsih.
Na poti , kadar mi je težko, si po navadi na slušalke dam kako glasbo, ki me dvigne ali pomiri. Tokrat tega nisem storila. Če bi imela na ušesih slušalke, ne bi slišala zvokov okoli sebe. Če bi se zaslišali kaki koraki, kako lomastenje za menoj, pokanje vejic, glasovi ali kaj podobnega. Želela sem slišati vse zvoke okoli sebe. Nekaj časa so še peli črički. Aha, torej je še malo dneva, črički ne pojejo ponoči kajne?! Sem se tolažila. Potem se je slišalo plahutanje kake ptice. Gozd po katerem sem se spuščala je bil na strmem pobočju in večinoma iglast. Ko sem šla gor, nisem srečala nobene živali, najbrž je tudi dol grede ne bom, sem razglabljala v glavi. Bila sem popolnoma prisotna v tem trenutku. Nobena druga stvar ni bila pomembna, samo to kako čim hitreje in obenem varneje priti do vznožja, kjer so hiše in me čaka Peter.
V mislih sem si začela ponavljati mantro, ki smo jo na Šoli meditacije Tonya Samare ponavljali veliko.  Verovala sem, da me njena moč varuje.
Zelo pomemben pripomoček pri spustu so tudi pohodne palice. Pomagajo, da se na njih oprem in lažje prestavim težo telesa. V veliko pomoč so mi. Prav tako, se zaradi njih počutim vsaj malce bolj varno. Toda v primeru duhov, mi palice nič ne pomagajo.
Dokler se je še vsaj malo videlo kam stopam in polagam nogo, sem se izogibala čelni svetilki. Zdelo se mi je, da ko bom imela na glavi lučko, bo pa zares tema, zato sem z njo odlašala skoraj do trde teme.
Začele so se postaje križevega potu, kateri je bil deloma obeležen s križi, deloma pa z malimi kapelicami. Naleteti na križ v mraku na takem kraju, ni prijazna izkušnja. Križ je znamenje smrti in pogled nanj mi nikoli ni bil prijeten. Nocoj pa še posebej ne.
Ko nisem več videla kam stopam, sem se morala ustaviti in poiskati čelko (čelno svetilko). Že to, da sem stala na miru in ruzak dala z ramen na tla, mi je bilo strašno zoprno. Počutila sem se kot lahko dosegljiva tarča.
Živčno sem brskala po žepih ruzaka in se skušala spomniti kam sem jo dala, nisem je takoj našla in postajala sem vse bolj nervozna. Bože mili, kaj če sem jo kje izgubila!?! Sedaj sem pa v riti. Kako bom prišla dol v čisti temi? Misija nemogoče. Poleg tega je bila danes še prazna luna in tema je bila res tema. Brez lune. Ah tu si, na dnu, v levem kotu tičiš. Hvala bogu. Prižgem jo in uradno priznam temo. Naenkrat je vse popolnoma nevidno, samo slap svetlobe in jaz za njim. Začnem spet korakati. Navdušena sem, kako fino spet vse vidim, obenem pa je vse okoli mene kot v rogu. Prej sem še nekoliko razločila gozd, sedaj ne razločim ničesar več. Moj največji strah se je uresničil: Hodim po temnem gozdu, čisto sama.
V tem mi zazvoni telefon. Nejevoljna se oglasim. Kliče me sin, da me vpraša, če sem že sestopila in nekaj glede varstva Julije.
Zelo na kratko in odrezavo ga odslovim. Roke potrebujem za hojo in ne morem se sedaj pogovarjati, ker mi to odteguje pozornost od poti. Po drugi strani pa mi je njegov glas dobro del. Na kratko me je povezal s svetom tam zunaj.
Moj angel varuh, saj me čuvaš kajne, mogoče sta dva. Pa še moj duhovni vodnik, pa vsi ostali pomočniki, vsi ki ste dobri in mi lahko pomagate, pomagajte mi sedaj, potrebujem vas. Hvala za vašo pomoč. Tako v mislih molim. Sedaj potrebujem vso pomoč, ki jo lahko dobim. Vendar samo od dobrih (good guys), bad guys, prosim zaobidite me. Prav tako se v mislih obrnem na svojega duhovnega učitelja Tonya, če mi lahko kako pomaga.  Zares sem v škripcih. Prav vsaka pomoč, še tako mala, je dobrodošla (pa čeprav je ne zaznam ali čutim).
Misel, ki mi prešine glavo je bolj kot nekakšno sporočilo (čeprav ne vem od koga):
»Po desni strani poti hodi, po levi ti zna priti nekdo nasproti in če mu boš napoti, bo trčil vate.«
»Ali ga bom videla?« vprašam nazaj.
»Kot temen val energije bo. In če bosta trčila, bo hudo.«
Ne vem kaj se to dogaja v moji glavi in od kje prihajajo taka sporočila, take misli.
Najprej jih upoštevam in hodim po desni. Potem je levi del poti lepši od desnega in naredim nekaj korakov po levi. Spet zaslišim v glavi:
»Po desni hodi. Nasproti ti nekdo prihaja.«
Pa ne želim izzivati usode in takoj spet stopim nazaj na desno. In hodim nekaj časa po desni.
Potem, ko se nekaj časa nič ne zgodi, spet malo stopim na levo, kot bi želela mogoče preizkusiti resničnost  opozoril, ki jih dobivam v mislih; vendar takoj dobim novo.
»Na desno stran, ne želiš se srečati s to energijo.«
Takoj prestopim nazaj na desno. To energijo, ki naj bi mi prihajala nasproti, čutim kot temno, črno silo, ki se premika zelo hitro in vrtinčasto. Srečanje z njo, bi me pretreslo do dna duše,  vem.
Na desni zagledam ta velik križ, z Jezusom, ki je imel nad njegovo glavo napis: I Thirst – Žejen sem.
Niti jeziti se ne morem več na njih, ki postavljajo križe na taka samotna in odročna mesta, kjer se ob srečanju ponoči lahko zdrzneš in nelagodno želiš samo daleč stran od tod, kajti Kristus s križa, bi mi lahko zažugal ali mi kako drugače dal vedeti, da ne odobrava mojega neodobravanja slavljenja njegove smrti.
Kako močno so vame vsajeni ti arhetipi krščanske vere, katerih se zavestno skušam osvoboditi že nekaj desetletij, na nezavedni ravni, mi pa ravno take situacije, v kateri sem ta hip, kažejo kje pravzaprav sem. Na ravni prestrašenega petletnega otroka.
Še vedno sem ponavljala mantro, ko mi misli niso panično pobegnile v ta ali oni strah pred srečanjem z duhovi.
Duh mi je kot otroku vedno pomenil nekaj grozljivega, nekaj kar me bo prestrašilo in se me dotaknilo s svojo hladno mrtvaško energijo. Vedno so bili duhovi povezani s smrtjo.
Na svoji desni nadlakti začutim, kot bi me nekdo močno prijel in me držal. Kot da ne padem. In hodil nekaj metrov z mano.  Ne vem ali to čutim kot dobro ali slabo, ali mi želi pomagati ali me strašiti. Čez  kake pol minute prijem popusti, sprostim se. In si želim le, da se ta pot čim prej konča.
Na svoji levi sedaj zaslišim močno šumenje potoka, ki teče navzdol. To pomeni, da sem že precej nizko in da bom kmalu na cilju. Aleluja. Toda poti še vedno ni konec, še vedno sem tu, na desni strani poti, še vedno me je strah in še vedno ponavljam mantro.
V nekem trenutku zaznam, kot da je temna energija spolzela po levi mimo mene in da nisva trčili. Vseeno raje vse do konca ostanem na desnem delu poti. Sedaj samo še korakam. Korakam po temi, korakam po vseh svojih strahovih. Čelka mi leze na oči. Vsakih nekaj minut si jo potisnem višje na čelo.
Nekje v daljavi spodaj zagledam luči, veselje, veselje. Skoraj tečem že, vendar pot še vedno traja, še vedno sem sama v črni temi. Še vedno me obkrožajo duhovi, oziroma misli na njih.
Končno se lučke zdijo bližje in pot postane utrjena. Ne morem verjeti, uspelo mi je. Prišla sem do hiš. Kje je Peter? Javne razsvetljave tu nimajo. V soju svetlobe, ki je prihajala od hiše, zagledam na desni ograji sloneti visoko črno senco. Ko se počasi dvigne in mi stopi nasproti, mi je jasno: Peter.
Njegove prve besede: »To je pa za v anale. Kako si prikorakala iz trde teme, s čelko na glavi.«
Potem se samo še poljubiva in se poljubljava.
»Uspelo mi je, uspelo mi je…«si šepetam.
Če sem bila evforična, ko sem dosegla vrh Višarij, sem bila še neznansko več, ko sem dosegla spet njihovo vznožje.
»Kaj sem jaz danes dosegla?! Kaj sem zmogla?!«
 Glasno sem ponavljala, saj nisem mogla dojeti, da je res.
Neskončno več kot če bi prikorakala v Santiago de Compostella mi pomeni tale vzpon in spust na Višarje, svete Višarje.
Pravijo, da je nagrada Pot sama, da te cilj pusti praznega, če Poti ne uspeš osmisliti in v celoti izživeti, toda v tem primeru ni tako.
Pot je bila izjemna, toda cilj je tisti, ki me je pretresel in me definitivno ni pustil prazne. Nasprotno, neznosno me je napolnil, do zadnjega diha.