Javni nastop

V četrtek sem v logaški knjižnici imela predstavitev svojega lanskega peš romanja v Assisi.
Imam se za romarko. Romarko, ki skozi pokrajine zunanjega sveta lažje dostopa do svojih notranjih pokrajin.
Tako čudovito sliko same sebe sem dobila tekom te predstavitve, da boljše ne bi mogla.
Pogled v vse, kar bi jaz želela biti, pa na žalost (še) nisem in v vse kar se bojim pokazati svetu, pa nezadržno proseva skozi mrežo mojih dejanj in besed.
Strah me je bilo, čeprav nisem nastopala prvič. In pripravljala sem se kar nekaj časa, ker sem želela pred 'domačo' publiko izpasti čimbolje.
Še enkrat sem zase dobila potrditev, da sem res romarka na poti svoje osebne rasti in učenja v samosprejemanju in samospoštovanju.
Bože mili, se bo ta pot sploh kdaj zares končala??
Kje se trenutno na njej nahajam, mi najbolje pokažete vi, ljudje, ki naletite name.
Vi, katerim želim ugajati in biti sprejeta, biti dovolj dobra in vredna.
In toliko, kot me spoštujete in sprejemate vi, toliko pravzaprav spoštujem in sprejemam sama sebe.
In ne, tisto, kar ste morda razumeli drugače, se ni zares zgodilo. Bila je le metafora.
Sem le romarka, ki hodim vase, vendar ne le zase.
Hvala vsakemu od vas, ki je bil tam. Prav tako vsakemu, ki tole bere.