Svečke

Prvi november je in s Petrom se peljeva nekam na Kras. Brez cilja, edini cilj nama je kak lep sprehod ob s soncem ožarjenem ruju. Rada imam take izlete v neznano, nepredvidljivo se obrne dan ob novih krajih, ljudeh, dogodkih..
Pogovor nanese na prižiganje svečk ob današnjem prazniku mrtvih. Petru začnem razlagati kako sem nekaj dni nazaj po radiu poslušala oddajo Svetovalni servis s tematiko problema odpadnih sveč s pokopališč. Slovenci namreč spadamo v sam evropski vrh glede količine pokopaliških odpadkov. Samo ostankov plastičnih sveč je več kot 4000 ton, vseh ostalih  pokopaliških odpadkov pa skupaj 10 000 ton letno. Tudi elektronske sveče ne izboljšajo situacije, saj njihovo recikliranje zahteva še več dodatne energije in dela. V oddajo so kot po navadi klicali poslušalci in pripovedovali kako oni ravnajo, oz. kako prižgejo samo eno svečko za vse mrtve ali prižgejo navadno svečko doma ipd. Skratka cela oddaja je bila naravnana v smislu čimmanjšega nastajanja tovrstnih odpadkov.
Potem pa pokliče neka ženska. Takoj sem po njenem glasu začutila, da je (še) v globoki žalosti.
Povedala je približno takole (citiram po spominu): "Meni pa ni všeč, da toliko govorite o prižiganju sveč. Jaz redno hodim na pokopališče in svojemu otroku na grob prižigam svečko. In še naprej bom to počela. Zdaj prihajajo prazniki, trije možje, otroci bodo dobili polno daril. Od tega bo polno embalaže in odpadkov. Zakaj pa o tem ne naredite oddaje? Zakaj pa o tem nič ne govorite? Moj otrok ne bo naredil nobenega odpadka. Le svečka bo ostala za njim. Moj otrok ne bo dobil nobenega darila, le svečko... Zato bom še naprej hodila na grob prižigat svečke svojemu otroku."
Uau.. pretresena sem jo poslušala. Njena bolečina se je prav čutila in ječala preko radijskih valov..
Ko to razlagam Petru, se spomnim, kako sem po Vojkovi smrti čutila močno željo po tem, da grem vsak dan na grob prižgat svečko. Ker je pokopan na Primorskem, jaz pa sem bila v Ljubljani, sem skoraj vsak dan leto dni prižigala svečke na zapuščenih grobovih na ljubljanskih Žalah. Vsakič sem izbrala drug grob, ki je izgledal zanemarjeno ali zaraščeno. Med malico, v službi sem z avtom 'skočila' do Žal, ker nisem bila daleč in v pol ure sem bila že nazaj.
Ko človek žaluje, ko je še v procesu globokega žalovanja, čuti nezadržno potrebo po tem, da prihaja tja, kjer so shranjeni posmrtni ostanki ljubega mu bitja. In mu s svečko nekaj sporoča. Svečka je svetloba. Svetloba je ljubezen.
Peter pa kar naenkrat reče: "Pa pojdiva na njegov grob, saj zdajle še ne bo toliko ljudi. In še eno svečo imam v prtljažniku"
In sva šla. Na Vojkovem grobu, kamor sem včasih zelo redno hodila, nisem bila že dve leti.
Nobena svečka ni gorela, nobenega cveta ni bilo. Prižgala sem mu svečko. Se usedla na rob in populila nekaj drobnega plevela. In čeprav vem, da ga ni v tisti mali žari, po drugi strani vem, da so tu zadnji fizični ostanki telesa, kar je nekoč bil.
"Vseeno je lepo, da sva prišla", rečem. "Grob me vsakič znova gane."
"Kaj to pomeni, da si spremenila mnenje in ne želiš več raztrosa?" me vpraša Peter.
"Nikakor. Ti me kar raztresi, ko pride moj čas. Ne želim svojega groba."