Črnemu v spomin

Vse se je začelo z Zofi. V jeseni 2013 sem jo izbrala v Zavetišču Gmajnice. Ne, ona je izbrala mene. Sedela je tam v kletki, vsa drobna, mirna, nič se ni dobrikala, samo strmela je. "Tale gre z menoj." Ljubezen na prvi mačji ogled.
Spomladi naslednje leto so se okoli hiše začeli zbirati raznorazni mačji snubci in mačje radovednice. Nikoli poprej mački niso hodili k nama.
Tako sem nekega dne zagledala tudi mladega črnega muca. Plašen in previden, se je na začetku premikal le ob živi meji in kar precej časa je trajalo, da si je upal bližje.
Takrat nekje sem začela zunaj puščati tudi brikete. Dolgo je trajalo, da si je lepi črni maček upal bližje. Spotoma se je do konca razvil v čudovitega samčka. Pravega mačjega razbojnika, ki je opravil z vsemi mačkoni okrog. Vse je imel pod kontrolo, razen Zofi, njo je tako nalahno le kdaj pa kdaj malo tapnil s tačko ali stekel za njo. Poimenovala sem ga Črni.
Redno je začel prihajati na hrano in počasi je postajal manj boječ do ljudi. Neprestano je hodil naokrog s kakšno rano iz mačjih pretepov (morda tudi pasjih), začela sva mu te rane čistiti, odstranjevati klope, skrbeti zanj. Tako se je dve zimi nazaj odločil, da bo postal najin maček. Privolil je v to, utrujen od nenehnega napornega življenja zunaj, se je vsakič posebej tako z užitkom zleknil na klop ali sedežno, da ga je bilo z veseljem gledati.
Po prvi skupni zimi sem ga naslednjo pomlad peljala na kastriranje. Po tem se je umiril. Njegova potepanja so se zelo zmanjšala, tako ni bilo treba več zdraviti ran. Preživeli smo skupaj več kot dve prisrčni in igrivi leti.
Peter in jaz, Črni in Zofi. Življenje je teklo ustaljeno in usklajeno.
Do drugega januarja letos. Praznike smo preživeli doma, povsem normalno. Vendar v torek zjutraj, ko sva vstala, Črni ni počasi in dostojanstveno prikorakal do posodic s hrano, ampak je obležal na  klopi. Na tleh je bil tudi kakec, kar se dosedaj še ni zgodilo. In tako ves dan. Ni jedel, ni pil, ni se kaj dosti premikal.
Naslednje jutro je bil prvi delovni dan leta in odpeljala sem ga k veterinarki v Logatec. Prva stvar, ki jo je naredila je bil test na mačji aids. Pozitiven.
"Ne skrbite", je rekla zdravnica, "ob dobri negi lahko taki mački še dolgo živijo."
Ker je bil dehidriran, je takoj dobil infuzijo, kri mu bodo vzeli pa naslednji dan, da dehidracija ne bi vplivala na rezultate izvidov.
Zadržali so ga tam.  Poleg tega je imel vso notranjost gobčka od nečesa razjedeno?! Nič mi ni bilo jasno od česa, saj je še prejšnji dan normalno jedel.
Naslednji dan sem ves dan čakala na klic. Neka druga veterinarka mi pove, da gre morda za odpoved notranjih organov, da so izvidi slabi, vendar še nima vseh. Pokliče me še enkrat ob sedmih zvečer, z novico, da gre lahko za odpoved trebušne slinavke in/ali žolčevodov in žolčnika. In da bo sedaj lažje zdraviti naprej, ko je bolj jasno za kaj gre.
Naslednji dan me spet pokličejo in mi razložijo, da stanje ni optimistično, da se ne izboljšuje, da Črni ne reagira na zdravila in da bo vse skupaj stalo ogromno denarja. Dati bi mu morali hrano direkt v želodček (infuzija ni dovolj, maček mora konkretno jesti, skozi cevko v nosek, ker so usta razžrta).
Vse tole me precej šokira. Najprej slabe novice o stanju Črnega, potem še ta finančna shema. Pokličem Petra in mu vse razložim. On bi se strinjal z evtanazijo. Jaz ne. Spomnim se, da imam prihranjenega še nekaj denarja za moje naslednje romanje in odločno rečem naj gredo s terapijo naprej.  Sestra mi reče, da ga lahko prideva kaj obiskat.
Greva v petek zvečer. Pogled nanj me je globoko pretresel. V levi tački je imel kanilo in napeljano infuzijo v žilo. Bil je videti precej, precej slabše, kot takrat, ko sem ga pripeljala.
Dobila sem močan občutek, da ni prav, da ga mučimo še naprej. Kožo je imel že zelo rumeno, slabo odziven, nič ni odreagiral na naju. Že tam začnem jokati. Veterinarka pove, da pravzaprav ne vedo kaj mu je in zakaj se ne odziva na antibiotike.
Zvečer sem bila še bolj nemirna, kot že itak ves teden. V postelji pred spanjem prosim Črnega za sporočilo v sanjah, kaj naj naredim?
Sanjam, da sem v neki hiši. Na okno skoči Črni (kot je ponavadi skakal, kadar je želel v hišo) Nastavi se, da ga pobožam po trebuščku. Po nekaj trenutkih božanja, nenadoma skoči dol z okna in steče proč od hiše.
Nemiro spim, vso noč se zbujam.
Zame je bilo to dovolj jasno znamenje, da bi rad odšel.
Naslednje jutro sem v sebi vedela, da bo tisti dan. Bila je sobota. Po tem, ko sva bila v trgovini, sem Petru predlagala da greva še do Črnega.
Danes je imel že cevko v nosku, vendar še bolj rumeno kožo kot poprej. Gobčka, se sploh ni pustil več dotikati, ko mu je vetereinarka le nekoliko odprla gobček, sem se zgrozila- ena sama rana. Ves gobček je bil ena sama rana. Bolelo je tudi mene.
"Ali je kaj takega pojedel? Imate doma kake strupe, pesticide ali kaj podobnega?" naju je spraševala veterinarka.
"Nikakor, tega sploh ne držimo doma, poleg tega ima neprestano dostop do hrane."
"Zelo nenavado je tudi, da jetrni testi sploh ne kažejo na zastrupitev. Jetra ima v redu. Moram priznati, da ne vemo kaj mu je, od česa ima tako razžrt gobček in zakaj antibiotiki ne primejo!
Razganjalo me je od bolečine.
"Ja," sem dahnila v solzah. "Naj gre. Pustimo ga, naj gre."
"Hočete biti zraven?" vpraša veterinarka.
"Seveda."
Primem ga. Poslovim se od njega, opravičim se mu.
"Najprej bo dobil narkotik. Takoj zatem pa še to." Izognila se je besedi smrtonosni strup.
"Nič ne bo čutil, takoj bo zaspal in v nekaj trenutkih bo vsega konec."
Ko mu je vbrizgala narkotik, je nekajkrat trznil in obležal. Takoj zatem je šel v žilo še strup. Ni se več zganil.
S stetoskopom mu je preverila srček, ni več utripal. Črni je odšel.
Veterinarka je prinesla črno polivinil vrečo...nadaljevanje sem opisala spodaj.
"Najbrž ni veliko lastnikov, ki takole pospremijo svojega mačka v smrt." je pozneje komentiral Peter, ki je bil ves čas poleg.
Nisem si misla, kako težko in boleče mi bo odločiti se, da dovolim, da se ga usmrti. Branila sem se z vsemi štirimi. Vendar mi je Črni dal privoljenje, Črni se je strinjal. To sem čutila v svojem srcu. Če ne bi, ne bi pristala na to.

Vse, kar je ustvarjeno, je sveto. Zato ne pozabite: vsak svit, ki napoči, je sveti dogodek in vsak dan je svet, kajti svetloba izvira iz Velikega duha. Vselej imejte v mislih, da so sveti celoten človeški rod in vsa druga bitja, ki poseljujejo to zemljo, in da morate z njimi temu primerno tudi ravnati.      
Oglala Sioux, žena "Belega bivola" (iz knjige Modrost Indijancev)

Domov ga bova vzela, sem rekla. Doma bo pokopan.
 Ste prepričani? Zemlja je še trda, mogoče bo težko kopati.
 Z nama gre. Zunaj se je otoplilo, bo že šlo.
 Veterinarka je prinesla veliko črno polivinilno vrečo in jo začela razpirati z namenom, da da Črnega notri.
 Ne, ne ga dati v vrečo. Na vrečo ga dajte, ga bomo zavili.
 Trupelce najinega muca je položila na vrečo in ga zavila tako, da mu je glavica gledala ven.
 Kot otrok je, sem pomislila.
 Vzela sem ga v naročje.
 Možno je, da mu bo trznila kaka tačka. Ne se ustrašit', to so posmrtni krči. Je dodala veterinarka.
 Usedla sem se na klop v čakalnici, da počakam Petra, ki je moral plačati veterinarske stroške.
 Čutila sem njegovo še toplo telesce. Pomislila sem na Zofi, na najino drugo muco.
 Pripeljala jo bova na test za aids, sem rekla veterinarki Mateji, ki mi je brez besed pokimala.
 Zofi je živa in zdrava in zdajle veselo skače zunaj, nevedoč kaj hudega se je zgodilo njenemu prijateljčku Črniju.
 Nisem si mogla brisati solz, niti nosu, ker Črnija nisem mogla spustiti. Solze so tekle po licih, smrklji so mi lezli proti ustim, ni bilo pomembno.
 Zadaj bom sedela, rečem Petru. Sprednji sedež v avtu je pomaknil naprej in zadaj naredil dovolj prostora.
 Črnija sva peljala domov, na Zaplano. Na desni roki, kamor je bila prislonjena njegova glavica, sem začutila trzanje njegovih mišic, ličnic. Malo kasneje so mu nekajkrat trznile še mišice zadnjih tačk. Stisnila sem ga k sebi. Ga objemala, kot zadnjič objemaš ljubljeno Bitje.
 Zunaj je rahlo rosilo. Želela sem, da pot domov traja dolgo, dolgo... da bom lahko to ljubljeno Bitje objemala čim dlje.
 Zofi je pritekla do avta, kot ponavadi. Peter je odprl vrata hiše in jo spustil notri. Obsedela sem v avtu.
 Ne boš šla ven? Me je vprašal, ko se je vrnil, že preoblečen.
 Počasi sem se skobacala ven.
 Črni, doma smo. Sem mu rekla. Usedla sem se na leseno klop pred hišo in jokala dalje.
 Želela sem, da bi ga pokopala nekje na najinem vrtu, a sem se bala, da bo to preveč za Petra, zato sem mu predlagala, da ga pokopljeva v gozdu, tam na poti do izvira, da ga bom lahko spotoma obiskala, ko bom šla po vodo.
 Ne, tu nekje ga bova pokopala. Je odgovoril na moj predlog Peter. In odšel iskat kramp in lopato.
 Vstala sem in se začela sprehajati okrog hiše, iščoč primerno mesto za mali grobek. Pridružil se mi je Peter, ravno, ko sem stala tam poleg žive meje, je rekel: Evo tule je mesto zanj. Strinjala sem se, saj je tudi mene intuitivno nekaj pritegnilo, da sem se ustavila točno tam.
 Peter je vzel v roke kramp, ga dvignil visoko v zrak in zamahnil. Brez težav se je mokra zemlja vdala pod njim. Ponovno sem zahlipala.
 Greva še zadnjič naokoli, sem naglas rekla Črniju. Počasi sem se sprehodila po najinem vrtu. Se glasno spominjala dogodkov, ki sem/sva jih preživela z njim, se premaknila še malo na sosedov vrt, šla po cesti navzgor, kamor si pogosto odhajal na potep in odkoder si tudi prvič in potem vsakič znova prihajal do naju, dokler nisi dve leti nazaj postal najin muc.
 Vse sem ti pokazala, povedala. Objemala sem te, pazila na tvojo glavico, da ni opletala okoli in se še enkrat usedla na klop.
 Kot bi stiskala človeško bitje, sem se počutila. Morda malega otroka, dojenčka...
 To ljubo Bitje zavito v črno vrečo, sem ljubila. Nič ni bilo pomembno. Nič. Le ljubezen, ki me je ovijala, s katero sem ovijala to Bitje.
 Medtem je Peter končal s kopanjem grobka. Nerada sem vstala in šla do njega.
 Pa to ni vredu. Preveč kvadraten grobek si skopal. Menda ja ga ne bova zvitega v klobčič pokopala. Povečaj jamo.
 Spet je začel kopati, jaz pa sem pridobila še nekaj dragocenih minut.
 Bo to v redu? Me vpraša čez nekaj časa. Vstanem in pridem pogledat grobek.
 Bo. Nimam kaj reči. Dovolj velik in globok je.
 Nežno spustim Črnija na tla. Iskat grem oranžno brisačo, ki jo položim poleg. Nanjo preloživa njegovo trupelce. Še enkrat ga pobožava, ga gledava še nekaj trenutkov. Se posloviva.
 Vsak na svojem koncu primeva vogale brisače in ga položiva v grobek. Tam ga pokrijem tako, da je zavito celo njegovo telo. Peter vzame v roke lopato, jaz pa z roko na njegovo trupelce vržem nekaj pesti mokre zemlje.
 Adijo Črni.
 Nisem mogla gledati, kako ga je do konca zakopal.
 Šla sem v hišo po šopek prvega teloha, ki je stal na mizi čez novoletne praznike. Vzela sem ga iz vode in z lopatko naredila malo prostora, da sem ga potisnila v zemljo, poleg kamnitega bloka, ki ga je na vrh gomile položil Peter. Da ne bi kake lisice kopale, je rekel.
 Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Še teden nazaj sva imela doma dva zdrava mačka, sedaj pa eden od njiju mrtev leži v grobku.
 Zdajle, ko tole pišem, je Zofi želela ven. Vstala sem, ji odprla okno, jo spustila ven. Počakala bom, da se vrne. Ura je blizu desete zvečer.
 Prej sem čakala dva. Ko je bil zunaj mraz in vlaga, sta oba spala v hiši. Včasih sem čakala dolgo. Redko sta prišla nazaj istočasno. Sem in tja sem šla v posteljo brat in se kasneje vrnila dol ter zamudnika spustila v hišo.
 Četrta noč v grobku bo nocoj.
 Milo mi je pomisliti, da smo spet skupaj. Na najinem domu, vrtu.
 Grozno mi je pomisliti na tvoje malo telesce, tam v mokri in mrzli zemlji.
 En teden sem jokala čisto vsak dan, po večkrat na dan. Potem je grobek pokril sneg in nekoliko omilil mojo bolečino. Tako, da sem jokala le vsak drugi, tretji, četrti dan.. in tako naprej. Potem nekega dne ugotovim, da nisem jokala že ves teden.
 Ko je sneg skopnel in sem zopet zagledala grobek, sem najprej pomislila: "Kaj pa, če ga izkopljem, da ga samo še enkrat vidim? Saj je bil mraz in še ni začel razpadati."
 Ja take misli so mi šle po glavi.
 Huda zima je prinesla naokoli drugega muca, zopet samčka. Lepega Tigrčka. Črni mu je naredil prostor. Prostor pa je dal tudi vsem ostalim samičkam, ki sedaj hodijo naokoli kot kake kraljične, ki se ne bojijo več močnega in bojevitega Črnega.
 Črni pogrešan si. Vedno boš. In vedno boš imel košček mojega srca.
 Hvala, ker si bil moj muc. Še vedno te vidim kako počasi in dostojanstveno hodiš proti hiši, kot ta velika divja mačka.
 Kar si (nekako) tudi bil.
(zapisano 19.4.2018)