Ne, Tadeja ni šla desno.
Ko sva se zjutraj vračala po vasi nazaj na pot, sem opazila še en belogradistični spomenik. Tule je moralo biti pa hudo med vojno.
Mimo nekaj hiš imenovanih Laze sva se spuščala navzdol. Pri neki od hiš sem opazila kravo za rogove privezano k drevesu. Vso travo v dosegu vrvi je že popasla in žalostno je zamukala, ko naju je opazila. Kdo je tu žival? Človek ali krava?
Ko sva se nehala spuščati, sva se začela spet vzpenjati. Po nekakšni zelo odročni gozdni grapi sva šla, kjer človeška noga ne hodi pogosto. Tokrat sem preventivno bila precej glasna v pogovoru, ko pa mi je zmanjkalo tem, sem začela prepevati. Po moje so vsi morebitni medvedje bežali od mojih vokalnih akrobacij.
Hodila sva res po odročnem predelu gozda, občutek ni bil prijeten. Ko sva prilezla ven, so se začele vasi z zanimivimi imeni: Centa, Pečki, Strletje, Mački. V Pečkih sva opazila zanimivo hišo s stolpičem in nagovorila lastnika, ki nama je sam od sebe ponudil kavo. Pomalicala sva za veliko leseno mizo, poklepetala z zanimivim možakom, ki se trudi preživeti s turizmom tu kjer nič ni, le narava, prelepa narava. A to je veliko. To je za nekoga vse. Oddaja apartma in ravno je gradil male lesene hišice za oddajo.
Pravi, da so njegovi gostje v glavnem tujci. Oni iščejo samoto, lepo in čisto okolje, mir.
Naši pa bežijo ven, v tujino, sem pripomnila. Iskat nekaj, kar jim doma manjka, najbrž.
Vzpon do Mačkov je bil po žgočem soncu. Na poti naju je prehitel kombi- potujoča trgovina. Kar poletela sva za njim in ga ujela. Pred nama je nakupovala starejša gospa. Prodajalec jo je klical kar po imenu. Dogodek je, ko pride v vas potujoča trgovina. Še za naju. Posebej za naju, ker se ne spomnim če sem kdaj nakupovala v potujoči trgovini.
V zaselku Selo pri Robu se križata obe poti, E6 in E7. Tu je tudi mala lesena hiška v kateri je mogoče prespati, na bližnji kmetiji pa je mogoče predhodno naročiti topel obrok.
Tu se križata E6 in E7, Predgozd, Selo pri Robu
Nekdanja gozdarsko kočo so preuredili in jo namenili v ta namen. Kako bi bilo lažje hodit, če bi na vsakih 30 km stala takšna preprosta hiška! Oziroma vsaj tam, kjer ni nobenih drugih možnosti za spanje.
Ampak jih ni. In to daje tej poti dodaten mik. Ni tako enostavna kot so običajne romarske poti, zato je vanjo treba vložiti več truda in zadovoljstvo potem je tudi večje.
Pot od Sela do Nove vasi se mi je vlekla. Opoldanska vročina se je obrnila najprej v soparo in kasneje v dež.
Ko sva prispela do Bloškega jezera, je ravno nehalo padati. Še vedno nisva vedela kje bova spala, ampak hrana najprej. Potrebna sva bila krepkega obroka.
Bloško jezero
Sedela sva v kotičku za najboljše, kakopak!
V Novi vasi se je začelo povpraševanje po prenočiščih. Marsikateri podatek naveden v vodniku ne drži več. Premalo ljudi hodi in posledično ni dovolj ponudbe prenočišč in ker jih ni, se zopet zavrti krog. Šotor je zato priporočljiv del opreme.
Staro stavbo osnovne šole v Novi vasi so preuredili v čudovit hostel.
Izkušnja je bila fenomenalno dobra.
Sama sva imela zase ves hostel.
In tako zelo je prijalo spet spati v postelji (majčkeno pa sem razvajena), ker sem bila nekoliko neprespana od zadnje noči na trdih deskah kozolca. Odkar kmetje delajo bale, suhega sena na kozolcih skoraj ni več.
Hostel Nova vas
Prehodila 23 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar