In danes je prišel ta dan. Vendar šele proti večeru.
Zjutraj sva v večji trgovini, še v Grosuplju kupila nekaj hrane za s seboj, ker sva vedela, da danes ne bo nobenega prenočišča na poti. Torej bo šotor. Pa vendar ni bil, ampak do tja še pridemo.
Vsakič znova, ampak res vsakič znova sem pozitivno presenečena nad vedno novimi lepotami, zanimivostmi, kulturno in umetniško dediščino ter pisano raznolikostjo naše prekrasne dežele (pa sem jo prehodila že podolgem in počez).
Današnja pot naju je vodila najprej skozi Sp. Slivnico, do Cerovega, naprej do Tabora- cerkvice sv. Nikolaja (ki so jo ravno renovirali) in naprej do Županove jame v gozdu. Vse novo, vse zanimivo, skoraj malo divje včasih, čeprav gre pot vseskozi čez manjše vasi.
Tabor, cerkvica sv. Nikolaja, prva polovica 16.stol.
Ravno med renoviranjem
Notranje dvorišče, ki je služilo kot zaščita pred turškimi vpadi
Puščava- naravni amfiteater s kipom sv. Antona Puščavnika, pod Taborom
Vhod v Županovo jamo
Naprej skozi Mali Ločnik sva popoldne prišla do Turjaka, lačna in nekoliko utrujena. Do gradu nisva šla, tam sem/sva bila že večkrat, raje sva jo mahnila kar naravnost v Pizzerio Rozika in s pogledom na grad jedla okusno in z velikim apetitom, kot ponavadi jaz brez mesa.
Opazila sem, da se menjavajo družbe dveh ali treh deklet okoli naju in to dejstvo pripisala komunikativnemu in nekoliko izstopajočemu natakarju. Tudi prav. Mene ni motilo.
Skozi gozd v smer Malega Osolnika dalje. Opazila sem povečano število partizanskih in belogradističnih spomenikov. Boleče. Kljub časovni razdalji, ko v gozdu naletim na opomnik, da je bilo na tem mestu na predvečer dneva zmage nečloveško mučenih in ubitih večja skupina ljudi (bratomor), me srh spreleti. Peter gre dalje, jaz se seveda zaustavim in sprehodim po potki do tistega kraja in brez težav emaptično padem v silno bolečino naše narodnoosvobodilne borbe.
Ne glede na stran, glede na ljudi.
Zamišljena ostanem še dolgo dolgo potem.
Na poti med Malim in Velikim Osolnikom greva skzi temnejši del gozda. Peter zopet spredaj, jaz še pod vplivom bolečih spomnov na grozote druge vojne, nekoliko za njim. Potem se nenadoma ustavi in reče: Medo.
A se hecaš? ne verjamem takoj.
Ko pa prištorkljam do njega, mi pokaže z glavo desno. Nekoliko pod nama, kakih 10 metrov stran ob deblu resnično zagledam medveda. Stoji na vseh štirih in naju nepremično gleda. Hodil je v smeri proti nama in srečali bi se. Nekaj trenutkov se tako gledamo, kot da smo hipnotizirani. Potem se jaz spomnim, da je treba delati hrup (malo pozno kajne) in se začnem na ves glas pogovarjati s Petrom, v stilu:
Kaj bova pa zdaj? Kdo se bo pa umaknil?
Peter je vmes začel s svojima pohodnima palicama tolči drugo ob drugo, da je glasno zvenelo, pridružila sem se mu tudi jaz. Potem sem počasi začela hoditi nazaj, ritenjsko. Tudi medo se je obrnil in se vrnil odkoder je prišel.
Polna adrenalina sva šla dalje.
Nekaj sto metrov naprej sva iz gozda stopila na cesto, ki naju je peljala v hrib proti Velikemu Osolniku. Pri prvi hiši je starejša gospa delala na vrtu. Še vsa polna vtisov sva ji povedala o tem dogodku.
A, srečala sta ga? Letos ga k nam še ni bilo. Sicer pride vsako jesen, se sladkat z našimi slivami, je dodala.
Spanje v šotoru je odpadlo. Neprijeten občutek ob dejstvu, da bi naju žival lahko presenetila ponoči. V vasi sva začela spraševati kje bi lahko prespala. Gluha ušesa.
Nek možak nama je rekel: Takoj bi vaju vzel, ampak imam 4 otroke, malo hišo in nič prostora. Lahko pa se gresta stuširat. Hvaležno sva odklonila tuš. Ni bil pomemben. Dotični možak je šel sosednjega kmeta vprašat za naju in kmet je privolil, da lahko spiva na kozolcu. Aleluja. Podaril nama je tudi 6 kuhalnic, ne vem točno čemu, za spomin na Veliki Osolnik. Kozolec me je trdo žulil v rebra, vso dolgo noč.
Cerkvica na Velikem Osolniku
Tu gor ne bo zlezel, varna sva
Prehodila 19 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar