Peter je bil prepričan, da sem vnaprej že kaj rezervirala in je bil kar malček razočaran, jaz pa pogumno v akcijo, saj sem vedela, da se slejkoprej nekaj najde. In res, čez 10 minut sva imela prenočišče, v nekem bloku je nekdo oddajal enosobno stanovanje, najela sva ga za dve noči.
Naslednji dan v nedeljo, sem si vzela prosto in uživala morje s Petrom, ki me je vsake toliko prepričeval naj se vrnem z njim nazaj in naj odneham s hojo po tej vroči, prometni in nevarni cesti.
Bilo bi tako enostavno. In logično. Peter je tukaj z avtom, samo usedla bi se in se odpeljala domov.
A ne bi bilo v redu. Odneham lahko vedno. V vsakem trenutku lahko končam s hojo. Vendar ta trenutek še ni prišel, v sebi sem to zelo močno čutila.
Ko se je Peter zvečer odpeljal in sem ostala zopet sama na Poti, sem se zjokala. Slutila sem, da bo nadaljevanje težko.
Ponoči dolgo nisem mogla zaspati, skoraj do pol dveh. Čeprav utrujena, sem se premetavala in razmišljala o vsem kar me še čaka.
Alarm sem imela nastavljen na 5 uro, premaknila sem ga na 5.30, da sem ulovila vsaj nekaj ur spanja.
Zjutraj sem se oblačila brez pravega žara, kot da mi je vseeno kaj in kako, presenečena sama nad seboj. Približno pol sedmih zapustim stanovanje, Senj pa zapuščam povsem nevtralno, brez misli.
Opazovala sem promet, opazila, da se mi teža ruzaka, kljub temu, da sem Petru dala šotor in nekaj malenkosti, nakupila pa novo hrano, ni kaj dosti zmanjšala.
Take brezvoljnosti na svojih romanjih nisem vajena. Kot da bi telo vedelo, da je že konec in mu je že vseeno.
Nisem več uživala. Nisem več rada hodila. Nekaj se je dogajalo v meni in z menoj.
Potem sem postavila vprašanje:
"Pot in telo, povejta mi kaj naj storim?"
Hodila sem dalje, čakala na odgovor. Ki je prišel kmalu:
"Nimaš več potrebe po tem trpljenju. Končaj."
Za nameček sem čutila, da se mi je na stopalu začel delati žulj, prvič v moji romarski karieri-žulj in to točno zdajle. To je bil znak in potrditev, da moram zaključiti. Ne zaradi malega žulja, ki ga ne bi obvladala, temveč zaradi vročine in nevarnosti, ki sem jim bila na prometni, ozki cesti izpostavljena.
Odleglo mi je.
Do Sv. Juraja sem hodila počasi in dolgo. V Kaličih - zapuščenem mini turitičnem naselju z lepo plažico sem naredila pol ure pauze in ob 9.45 prišla v Sv. Juraj. Malo, simpatično naselje.
V bifeju sem naročila kavo in razmišljala kako naprej oz. kako nazaj?!
Medtem, ko natakarico sprašujem za vozni red avtobusa za Rijeko, mi oko obstane na rožnih aranžmajih v koritu. Nekaj metrov naprej je morje in šine mi misel: "Ostani tukaj za par dni."
Namesto za bus tako sedaj iščem informacije za sobo.
Akcija spet steče, kmalu se pripelje privlačna mlada ženska in 1, 2, 3 sva bili zmenjeni. V skoraj novi hiši dobim privlačno sobico s pogledom na morje in Senj v daljavi.
Ko pokličem Petra, ni presenečen, Vpraša me le, če se je danes na cesti kaj zgodilo.
Ne, ni se, le lažje sem sprejela odločitev, ko te ni bilo zraven. Včeraj se je zdelo prav, da nadaljujem, danes pa se zdi prav, da končam.
Poštna uslužbenka se ni mogla načuditi, da sem prišla peš iz Ljubljane (Zaplane) do sem.
"Jaz pa še do Krasne (kraj oddaljen nekaj km) ne morem priti," mi je potožila.
Kupila sem si barvice in zvezek, na njem je bila sličica Marije.
"Ker jaz nisem mogla k njej, je pa ona prišla k meni."
"Vidi, vidi, istina. A ja sam se bojala, ko če kupit ovaj zvijezak. Čekao je na vas."
Obhodila sem plažo, šla v hrib nad vasjo, imela res luštno sobico in par dni za razmislek o sebi.
Spala sem dobro in veliko, se naplavala in naužila miru.
Malo sem dramatizirala o tej svoji prekinitvi poti, a na koncu sem spoznala, da je včasih tudi čas, da odstopiš. Da se je treba tudi tega navadit. Da je to del Poti.
Danes prehodila 9 km.
Nadaljevanje Poti naj sledi kmalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar