Začuda na poti meni ni nikdar dolgčas, čeprav se vse ponavlja.
Ravna cesta, s svetlim jutranjim soncem obsijana naju je peljala do naslednje mini vasice, stisnjene ob rob hriba, poraščenega z gozdom. Metulje so jo poimenovali. Možak, ki je na roke kosil travo za svoje ponije, je povedal, da je menda v bližini nekoč stal grad po imenu Metulje, tlačani si naj bi zgradli hišice ob robu gozda, katere so poimenovali kar po gradu. Ljudsko izročilo.
Med Metulji in Markovcem je zopet gozdnat predel z vzponom in potmi po katerih le še malo ljudi hodi peš. Praktično noben, razen takih norcev kot sva midva. Stari mož v Metuljih je vedel za to pot do Markovca in dodal, da se je včasih po njej še hodilo, sedaj pa... sedaj imamo ceste, avtomobile.. in rek "Pot pod noge" dobesedno izumira. Približno 7 km samote naju je spet čakalo, po gozdu. Del poti je bila makadamska pot, del pa gozdna steza.
Zagrizla sva vanjo, kaj nama je pa preostalo drugega. Odmislila sem, da se še vedno nahajava v bivalnem prostoru medvedov, med potjo poizkušala čimveč govoriti in delati hrup, kolikor se je dalo.
Ni bilo tako enostavno. Ni bilo pa tudi najtežje.
Najbolj obremenjujoče mi je bilo to, da se nisem mogla popolnoma sprostiti. Vseskozi sem imela nekje zadaj v glavi scenarij srečanja z medotom. Zato sem z veseljem dočakala Markovec. Od tam do Starega trga ni bilo več daleč. Manjši kamenček se mi je odluščil s srca, ko sva zapustila gozd.
Stari trg pri Ložu si bom najbolj zapomnila po čebuli. Že par dni mi je namreč zelo dišala sveža čebula, s tistimi zelenjem vred. Na taki poti je nimaš kje dobiti, rabutati pa tudi nisem hotela. Peter je zato ogovoril neko žensko, ki je ravno delala na vrtu in jo lepo prosil za eno čebulo. Dobil je dve, ogromni in ob kosilu sem si jo z veseljem narezala na solato. Hrana v gostilni (katere ime mi je ušlo) v centru, je bila povprečna, cene pa povsem ljubljanske.
V trgovini sva se tudi oskrbela s hrano, saj je naslednja trgovina šele v Ilirski bistrici. Potem pa v žgočem soncu proti gradu Snežnik.
Več kot dve uri sva se zamudila v Starem trgu pri Ložu. Loška dolina.
Partizansko letališče ob vasi Nadlesk
Tu je potekala prva slovenska evakuacija ranjencev, invalidov.. v Bari. Letališče je bilo zgrajeno prav v ta namen in je delovalo le mesec in pol, preden so ga Nemci&domobranci zbombardirali. Evakuirali pa so 600 ljudi, večinoma iz bolnic Franja in Pavla.
Približno pol štirih sva vsa omotična od vročine prišla do gradu Snežnik. V prijeten ambient, ki človeka (poleti) objame s svojim mirom in svežino.
Popijeva pivce in se po daljšem premišljevanju odločiva, da ne greva dalje, temveč prespiva tu.
(naslednji dan sva si bila nadvse hvaležna za to odločitev)
V gozdičku pod gradom sva si postavila šotorček.
Približno 80 etnoglasbenikov iz 20 držav je bilo zbranih tule in so pridno vadili za koncert, ki bo v naslednjih dneh, Etnohisterija in Plavajoči grad. Mi je bilo kar malo žal, da greva že jutri naprej. Vzdušje je bilo namreč noro dobro. Imeli so postavljen tabor in šotore. Midva sva se jim kar pridružila, nihče ni nič rekel.
Ker sva imela nekaj več časa, sva pregledala do kje sva po najinih planih prišla in ugotovila, da hodiva precej počasneje, kot sva planirala. Kriva je moja malenkost.
Po vodniku je to pot mogoče prehodit v 14 dneh, vendar se nama ne bo izšlo. Od Starega trga do Strunjana je 5 še dni hoje. Ha!!
Peter je rekel, da glede njegovega dopusta ni problema, jaz pa sem se spomnila, da bi morala poklicat v mačji hotel Muc Muc, kjer ima najina muca Zofi svoj mali apartma in prositi za podaljšanje njenega bivanja.
Ni bilo šans. Vse je polno zasedeno. Lahko pokličete jutri, da vidimo, če bo medtem kdo odpovedal. Nama je svetovala prijetna gospa Slavica.
In kaj, če noben ne odpove? Bova tvegala in bova videla kaj bo.
Nocoj naju ni bilo strah zaspati v šotoru. Prijetno preigravanje etno ritmov pa naju je vodilo v še eno poletno noč preživeto v šotoru, na naši E6.
Grad Snežnik zvečer
In zjutraj.
Prehodila 18 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar