Res je, ampak meni je to tako dobro, uživam v tem, ko se prelivam v okolico in ona vame. Malo se pa tudi zanašam na to, da imava s seboj šotor in lahko prespiva kjerkoli. Zato dnevno prehodiva tako malo kilometrov.
Janče sva zapustila ob osmih zjutraj, zajtrk je bil nekoliko boljši od večerje. Spuščati sva se začela v dolino, spet. Saj to je kot na romanju v Assisi, me je prešinilo. Gor in dol, dol in gor, malo prenočišč vmes ter prelepa narava, naša in italijanska.
Letos je pa storžkovo leto, je pripomnil Peter, ko sem ob cesti brcala nezrelo sadje.
Aja? rečem.
Ja, včeraj v Domu je nek domačin povedal. Storžov in sadja je kot listja in trave.
Čez drn in strn sva prišla do Prežganja, kjer stoji cerkev sv. Marjete, župnišče in nikjer nobene žive duše, da bi jo kaj povprašala.
Okrepčevalnica naj bi bila v kratkem, je izjavil P. potem, ko je prebral v vodniku.
Seveda je ni bilo, bogu za ledjima sva. Pametna jaz.
Vendar sva v kraju Veliko Trebeljevo naletela na slaščičarstvo Martina. Vsa vesela, misleč, da bova dobila končno eno pravo kavico ali limonado in tortico, navdušeno stopim v prostor in ugotovim, da to pač ni takšna slaščičarna, kot sem navajena na njih, temveč delajo po naročilu, obrat. Kljub temu so imeli nekaj pakiranega peciva na prodaj. Redko jem pakirano pecivo, tudi ga ne kupujem, ker mi ni dobro, vendar ljudje, tole je bilo meni vrhunske kvalitete.
Če se kdaj znajdete v teh krajih, priporočam:
Polovico sva ga pojedla kar na dvorišču.
Si že poklicala Vero? me vpraša Peter.
Ne še.
Saj veš, da zmeraj nekje prespiva, tudi nocoj bova, pri Veri.
Vera je moja hm, je tašča mojega sina, ta druga babi moje vnukinje. V Grosupljem živi in pri njej bova prespala nocoj, ampak ona tega še ne ve.
Peter ima z menoj kar nekaj preizkušenj. In tudi jaz z njim kakšno.
Kucelj, Blečji vrh, Polica...
V Polici se za kakšna dva kilometra E6 prekrije z našo Jakobo potjo. Ljubo mi je bilo videti njene oznake.
Po njej sem šla l. 2014
V vasi Polica sva naletela tudi na odprto trgovino, končno, prvo danes. Malo sem potožila v njej, da že od jutra nisva niti pila, niti jedla nič toplega, namigovala sem na kavo, seveda. Počakajta trenutek, mi je rekla mlajša prodajalka, šla zadaj, skuhala in nama prinesla dve skodelici dišeče črne kave.
Kako sem se razveselila, najprej kave, potem pa še pozornosti mlade dame.
Skozi malo vasico pelje pot, pred Grospupljem smo. Peter je spredaj, da lahko jaz med potjo občudujem, opazujem lepote in zanimivosti in klepetam z ljudmi.
Tokrat je bila to hiša, tik ob cesti/poti. Mislim, da je Zg. Duplica.
Starejša hiša je lično in skrbno prenovljena, ob njej in na njej pa je bilo polno starinskih predmetov naših prednikov. Postala sem in jo občudovala. Kmalu mi je pristopil moški, ki se je predstavil in povedal, da je to njegovo in da je vse naredil popolnoma sam. Vse pohvale vredno. Posebej še, ker moški, po imenu Mirko ni imel desne roke. Izgubil jo je v prometni nesreči. Namesto nje je bil kovinski kavelj (kot ga vidimo pri gusarjih, no nisem še videla nobenega gusarja v življenju, ampak knjige in filmi pa so menda že videli gusarje :-)
Mirko najraje dela z lesom in kamnom. Bravo Mirko.
Koliko lahko človek naredi, čeprav je brez ene roke. Koliko šele bi lahko naredil z obema!!
Po neki neugledni cesti sva popoldne prikorakala v Grosuplje.
Vera nama je skuhala okusno večerjo in spala sva več kot dobro.
Hvala Vera.
Prehodila 20 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar