Moravče - Janče 7. dan 15.7.2018

Moravče zjutraj. Jutra na poti so mi najljubša, posebej kadar imam možnost nekje posedeti in opazovati svet kako se prebuja in spravlja v pogon.
Najboljše mesto zato je kakopak gostilna, zato sva potem, ko naju je Jani pripeljal nazaj v Moravče (sem sva včeraj prišla peš), pri Jurku naročila dve kavi in se zazrla proti moškemu, ki se je pravkar skobacal na kolo in zapeljal v najino smer.

Gostilna pri Jurku

 

"Pa saj to je moj fotr!!" sem nejeverno vzkliknila, ko sem prepoznala moškega na kolesu.

Sicer živi v Domžalah, kolo si je naložil v avto in tule naokrog se je nameraval malo zapeljati s kolesom na tale malce oblačen nedeljski dopoldan.

Kakšno neverjetno naključje!

Povabila sva ga na kavo, zvedavo naju je povprašal  po najini poti in prav luštno smo poklepetali.

Ampak je treba dalje, od nič ni nič. In čeprav je še tako prijetno sedeti, se družiti, obujati spomine, izmenjevati besede... enkrat je treba vstati in iti. In sva šla. Oblaki se niso pustili motiti soncu, zato ni bilo pretežko.

 

Moravče - trg

 

Ko sva že zapustila Moravče, si je bilo treba nadeti dežni plašč in ko sva tako klepetala hodeč po sredini ceste, od neke hiše na koncu Češnjic zaslišim kako nekdo omenja moje ime: "Tadeja.." Malo postanem in nato glasno rečem: "Me tu kdo pozna? Tadeja gre mimo, ja."

In nato sem spoznala svojo Facebook prijateljico Bogomiro, za katero nisem vedela kje natančno živi. Zopet veselje, zopet prijetno druženje, s pecivom, pijačko, kavico in klepetom.

Bogomira, hvala.

Bova midva danes sploh kam prišla?

Bova in sva. Današnja tura je bila krajša, le 13 km, prilagodila sva jo lokaciji današnjega spanja- Janče.

Ko sva se končno dvignila in zavila v gozd, sem ob cesti opazila polno smeti, odvrženih iz avtomobilov.

Kakšno neprijazno do okolja in popotnikovih oči navado ima ta naš slovenski živelj?!

Metati iz avta ven pločevinke, plastične steklenice, vrečke od  prigrizkov..

Ne povsod, vendar nekje več kot drugje, nekje nič. Pod črto pa zelo fuj.

 

 

Moravče - pogled nazaj

 

Deževati ni hotelo več, zato pa je postalo zelo soparno. Sopihala sem v hrib, glavo pa so mi prešinjali spomini na otroška leta, preživeta v teh krajih. Bilo je veliko lepega in tudi manj lepega.

Tisto manj lepo sem predelala in že zdavnaj pokakala, tako, da mi duše ni oteževala boleča rana, temveč nežnost ljubezni in spomin na preprosto življenje, kateremu sem bila predana v tistih časih.

 

Proti Sv. Miklavžu je vodila pot. Naj je, najina naloga je bila zgolj - hoditi.

Nekje na vrhu hriba sva naletela na nek kmečki turizem (ime mi je ušlo), kjer sva spila šnopček in pojedla Bogomirino pecivo, kajti tu kuhajo le po predhodnem naročilu. Tudi prav. Lačna nisva bila, jedla bi pa vseeno.

Sv. Miklavž leži na 741 m, od tu sva se z Moravške začela spuščati v Zasavsko dolino.

 

Sv. Miklavž

 

Na srečo je bil, če je že moral biti večinoma strm, spust vsaj velik del v senci, na zadnjem delu pa tudi asfaltiran.

 

Peter si je kar takole na cesti prezračil noge in preobul nogavice.

 

V Senožetih sva naletela na odprt bife, kjer so imeli sladoled, juhu!!

Jevnica ni bila več daleč, Janče pa so nama od daleč že grozile z novim vzponom. Ha!

 

 

Ni tako enostavno hoditi po naši ljubi Sloveniji.

Niti malo me ne čudi zakaj ogromno ljudi veliko raje hodi po Španiji, Portugalski.. kot pa po naši prelepi deželi.

 

Takoj po Jevnici se pot začne vzpenjati in se ne neha, dokler ne stojiš ob planinskem domu Janče.

 

 

 

In čeprav je dolga samo kakih 5 km, sva po njej gotovo hodila dve uri, v bistvu še več, ker sva vmes vedrila pod nekim kozolcem. Vsulo se je z neba. Končno.

 

 

Tile prelepi lepotci so naju spremljali čez ves pašnik, dobesedno so šli ob nama.

Taka lepota, moč in svoboda nikoli ne bi smela pristati v loncu ali pečici.

"Bog odpusti nam grešnim revam." si v mislih zastokam.

 

"Še nikoli nisem tako dolgo hodila na Janče.."sem zasopihala, ko sva prišla do planinske koče na vrhu Janč.
"A misliš 7 dni? 😊 me hudomušno vpraša Peter.

 

Planinski dom Janče ponuja tudi prenočišča, thx god. In čeprav malce zanemarjena soba, me ni kaj dosti motila. Sem pa jedla že bolj okusen ričet, kot so nama ga postregli za večerjo.

Za posladek pa sve z užitkom pojedla Ciriline sveže borovnice, ki mi jih je zjutraj naložila v plastično posodo. Tako zelooo so nama prijale. Cirila, hvala. (Cirila je tašča od mojega mladega žlahtnika Janija, pri katerem sva nocoj prespala)

 

 

Sobica na Jančah, bogsigavedi, če bom še kdaj prespala na Jančah?!

Nikoli ne veš. zato pa je življenje tako lepo!

Prva stran stare vpisne knjige za E6, iz l. 1979

 

Če nama je vpisna knjiga in žig prišla naproti, sem se vpisala in požigosala svoj list papirja, namenoma je pa nisem iskala. Ni tako pomembno.

 

Zahod z Janč.

Ljubljanska kotlina s Šmarno goro

 

Prehodila 13 km, vendar kar precej klanca in spusta.