Takoj se spomnim včerajšnje mučne hoje po njej in ko opazim, da malo naprej pelje cesta v hrib, v zaledje, stran od prometa, pogledam na telefonsko navigacijo, če je kakšna možnost, da grem danes tam, malo po samoti. In res mi pokaže, da je izvedljivo, vendar je kakih 15 km dalj kot spodaj, ob morju. Vseeno se odločim in pogumno stopim v hrib. Opazim tudi tablo za Nebeške labirinte in to mi je dodatna spodbuda. Pot se je začela vzpenjati, se nadaljevala vzpenjati in se vzpenjala 11 km. Prometa res ni bilo. Po kakih 2 km hoje me dohiti kombi in me vpraša, če sem nekaj dni nazaj hodila po Crnem lugu. Menda so me tam opazili, ko so se vozili mimo.
Seveda sem.
Vsaka čast. Kam pa greste?
Medjugorje.
A zakaj ne spodaj, po magistrali, je precej krajša, lahko se peljete z nami.
Vem, da je krajša, a promet me izredno moti. Hvala, bom kar hodila
Potem pa srečno!
Ja, naj bo srečno!
Sence tudi tu ni bilo več, občasno je kak osamelec vrgel nekaj sekundno senčko na cesto po kateri je romarka stopala, zdaleč premalo, da bi vsaj za trenutek ohladila razgreto telo.
A glej glej, na svoji desni zaslišim neko rezgetanje. Pa ja niso to konji, ki živijo kar prosto tu v divjini. Naredim nekaj korakov v breg in zares se mi odpre prelep pogled na čredo raznobarvnih konj, ki so se sproščeno pasli po travniku 'poraščenem' s skalami.
Oh kako sem bila pesenečena in še bolj ganjena, da mi je bilo doživeti in opazovati to lepoto, to prvinskost, ki je pri nas ni več. Čreda konj v naravi.
Konji svobodni in prosti.
Lepota, moč in svoboda, se mi je zapisalo v dnevnik ob tem dogodku.
Da, svoboda. Zakaj je tako mamljiva in privlačna? Zakaj vsako bitje neustavljivo hrepeni po njej, kadar mu je odvzeta? In zakaj včasih kupimo varnost za ceno svobode, vendar v njej nikoli ne moremo biti zares in povsem zadovoljni.
Pod vplivom srečanja s temi prelepimi bitji hodim dalje, še kar v hrib, še kar po soncu.
Že rahlo utrujena, lačna.
Po več urah hoje pridem na vrh, kjer gre levo cesta za Luko krmpotsko in labirinte, desno pa proti daljnemu Senju, do kjer je še skoraj 20 km. Bemtiš. Zafrknila sem se, se naglas jezim nase, ko pred partizanskim spomenikom malicam in razmišljam kako in kam dalje.
Spodaj (po magistrali) bi do Senja hodila 15 km, do sem sem jih naredila pa že 11, a sem komaj na tretjini poti. (daljšnica je bila dolga 32). Potem, ko pojem, se odločim, da grem pogledat labirinte in da štopam nazaj dol ter se raje vržem v žrelo Magistrale, kot pa v negotovost teh še več kot 20 km po samoti brez da bi vedela kako in kaj bo z vodo in hrano.
Potem, ko je odločitev sprejeta, gre vedno vse lažje.
In glej ga zlomka, Lovski dom, ki stoji kak km, dva pred Labirinti je odprt. Prijazen osrbnik mi sam od sebe predlaga, da tam pustim ruzak, medtem, ko grem do labirintov, jaz pa si rezerviram eno gobovo rižoto, da si opomorem, ko se vrnem.
In se podam proti labirintom.
Hodim mimo nekaj že dolgo nazaj v socializmu postavljenih vikendov. Tu je pa res mir in neokrnjena narava, tu si daš možgane in telo lahko popolnoma na off.
In labirinti.
Tule je zgodba o njih:
Labirinti na vrhu Krmpot, v soncu, kamnu, divjih rožah, žuželkah, najbrž so bile tudi kake kače kje, grmovje, divje vrtnice, kaka konjska figa vmes, v daljavi morje...srečnica jaz, blagoslovljena jaz.
Hvala ti Pot, hvala ti življenje.
Vzela sem si čas, vzela sem si dovolj časa, da sem prehodila vseh 10 labirintov.
Skrbi kako bom prišla še danes do Senja, so izpuhtele v vroč zrak. Bila sem na točkah, kjer sem intenzivno čutila moč, življenje in ljubezen, ki lepi skupaj vso stvarstvo.
Sprehod skozi zadnji Ganešev labirint sem si tudi posnela.
Vznesena in zaljubljena v žvljenje sem si obljubila, da sem pa še pridem. In to še drži. Sem še pridem.
Nazaj grede sem opazila table za pot do znane steklene kapelice. Seveda sem jo morala it pogledat.
Na začetku dvajsetega stoletja jo je postavil lastnik te zemlje Peter Krpan, klicali so ga Samac. Kapelica je res posebna, Konstrukcija je metalna, steklo pa ji daje to nekaj več. Na srečo stoji v senci.
V lovskem domu me je čakala odlična rižotka in pri sosednji mizi zaslišim slovensko govorico. postanem pozorna in družbo nameravam pozdraviti, ko v njej prepoznam drago mi kolegico Nežo. Bila je s svojo družino na izletu in nameravali so tudi do labirintov.
Presenečenje in toplina okoli srca ob tem kratkem a sladkem druženju na kraju, kjer ne pričakuješ nič.
Štopala sem nazaj grede, promet je bil res maloštevilen, zato sem prosila Nežo, če bi me zapeljala nazaj dol, če štopa ne dobim.
A sem ga dobila, nek kamnoseški kamionček z dvema domačinoma. Neži takoj pošljem sms, in se veselo usedem v mali kamionet. Kmalu opazim, da sem všeč šoferju, ki je bil nekoliko v rožcah. Vsakič ko se je v svojih govorancah obrnil k meni, je volan ušel malo po svoje, mi pa smo se znašli na drugi polovici ceste ali pa smo malo vijugali sem in tja.
Razburljiva vožnja. Še posebej, ko sem imela priložnost opazovati kje in kako sem jaz tu gor hodila peš.
Prispeli smo srečno. Odložila sta me tam, kjer sem zjutraj začela hodit.
Spet sem tu. In magistrala mi ne uide, Kar te čaka, temu se izgleda ne bo mogoče izognit, si rečem spet kar na glas in se podam proti Senju.
Peter je bil tudi že na poti in računala sem, da me bo dohitel nekje na pol poti med Klenovico in Senjem. In res je bilo tako.
Po kakih dveh urah hoje, sem se usedla v avto in se zapeljala do današnjega cilja.
Še kako leto nazaj sem bila zelo strogo proti temu, da na romanju hodim, zdaj pa sem svoje kriterije začela malo rahljati. V mukah in trpljenju mi pa res ni treba več živeti. Ne rabim.
Moram povedati, da je bil Peter zelo jezen name, ko je na svoje oči videl v kakšnih razmerah hodim.
Na vso moč me je začel prepričevati, da pot končam in grem jutri nazaj domov z njim.
Seveda mi ta varianta ni dišala, posebej, ker me je vanjo prepričeval nekdo drug in ker sem bila tako pod vtisom današnjih labirintov, ki so me napolnili z novo močjo in voljo do hoje.
Prehodila sem cca 20 km, od tega 11 v strm hrib.
Ni komentarjev:
Objavite komentar