Pogled nazaj proti Rijeki in avtocesta
Ob cesti je bilo videti več starih vodnjakov, ki so služili kot izvir pitne vode, prostor za pranje perila in napajanje živine. Voda je tekla izpod višjega skalnatega hribovja, ki mu ne poznam imena.
V enem od teh vodnjakov se je nahajalo še polno sveže in hladne vode, katero sem z veseljem izkoristila, da vanjo namočim svoje najpomembnejše orodje za hojo - noge.
Prijalo je do neznosnosti vročega dne. A slejkoprej je bilo treba iti naprej. Soncu nasproti.
Cesta ni bila prometna, sem in tja sem naletela na kakega človeka, ki me je morda začudeno pogledal in si mislil svoje, vprašal pa me ni nič.
V kraju Grižane - Belgrad sem si namenila odmor za kosilo. Pod plastično streho edinega bifeja se je pregovarjalo nekaj domačinov, tja me ni vleklo, predvsem zaradi neprepišnosti, saj ko sem pomolila svoj nos pod to streho, je vročina kar butnila v mojo glavo. Nedaleč stran je bila trgovina v kateri sem si kupila Ožujsko brezalkoholno pivo, ga v senci dreves nasproti s svojim nožkom odprla in z užitkom pomlaskala včerajšnjo polovico pizze. Preprosto in tako zelo je prijalo.
Vsaka čast našemu pivu, ampak Hrvati imajo precej kvalitetnejše brezalkoholno pivo, kot mi.
Precej, ni primerjave. Kako uro sem guštala in čakala sonce, da gre svojo pot čez obzorje. Počasi mu je šlo. Meni pa tudi. Vmes sem se najedla še murv, ki so ležale po dolgem in počez, zrele in sladke.
Bil je dolg in vroč dan. Hrvati so danes praznovali nek krščanski praznik, Sveto rešnje telo, če se ne motim. V Bribiru sem naletela na nekakšne zunanje oltarčke, okrašene z rožami, prti in tančicami.
Bribir sem izbrala ne za pir temveč za en hladen bel špricar, ki mi je tako osvežujoče polepšal pozno popoldne, da sem zmogla lažjih nog še teh nekaj zadnjih kilometrov do cilja.
V center Novih Vinodolskih sem prišla ob sedmih zvečer. Na vstopu v mesto sem pozdravila krave, ki so se trudile muliti napol posušeno rastje ob ograji. Malček so se mi zasmilile.
Kot ponavadi si nisem delala nobenih rezervacij in poizvedovanj za prenočišči. Pot naj me vodi in mi pripelje vse, kar bom potrebovala, je bilo moje vodilo.
Tako sem v mestu takoj začela spraševati za sobo, za posteljo. Na prvo žogo neuspešno, vendar nisem izgubila upanja. Šla sem po mestu in pozvonila povsod, kjer je pisalo, da imajo sobe ali apartmaje in seveda sem naletela na gospo Ano in njenega moža, ki se preživljata od oddajanja apartamajev.
Pravkar se mi je en izpraznil in jutri že pridejo naslednji gostje. če boste malo počakali, da očistim in pripravim, lahko tu prespite.
Z veseljem sem se usedla na prostrano teraso s pogledom, ki so ga zastirale hiše, drevesa, mesto, ampak veš, tam dol je morje.
Njen mož mi je prinesel rakijico in sadje in mi delal družbo. Povedal je, da je svoje čase tudi on gojil željo po iti peš v Santaigo de Compostela, navdušil ga je pisatelj Marquez. Ni si je uresničil, vendar je kljub temu živel izpolnjeno življenje.
Z veliko hvaležnostjo sem kmalu nato stopila pod tuš, si namazala telo z oljem, vendar kar precej časa spanec ni želel prijateljevati z menoj. Razgretost telesa in utrujenost sta mu nagajala.
Prehodila 27 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar