In pokaže na Oshov komplet tarota, ki je stal na nočni omarici.
Karte, včasih kako potegnem in pogledam kaj mi govori.
A lahko tudi jaz kakšno potegnem?
Seveda srčica mala, seveda. Daj ti potegni za vsakega od nas, ki jih imaš rada, po eno karto.
Vzamem karte, jih počasi in pazljivo premešam in razprostrem pred njo v pahljačo.
In je začela. Za mami, očija, babi eno in babi drugo, tetko, Petra, zase..
Meni je pripadla karta Moralnost:
Uh, karta mi že na videz ni bila všeč, slutila pa sem tudi na kaj me opozarja.
Šele pred kratkim sem se jasno zavedla, da sem včasih tudi jaz taka.
Moralistka, ki natančno ve kaj je prav in kaj ni. Predvsem, ko gre seveda za druge ljudi.
Ni mi lahko sprejeti te moralistke v meni, oz. sem v fazi sprejemanja najbolj moralistične verzije same sebe. Napredujem zelo počasi.
To zimo sem hodila na tečaj Italijanščine. Na Šolt, kamor hodijo v glavnem študentje. Bila sem najpočasnejša v osvajanju novih znanj in na drugem srečanju, sem na koncu malo živčno izjavila: Jaz bi pravzaprav bolj spadala v Univerzo za tretje življ. obdobje, kot pa sem.
Nasmejala sem vso skupino, vključno s seboj. Tečaj je končan (1.stopnja) sedaj se sama učim doma, v Italijo pa ne morem, kot sem nekje potihem načrtovala za letos. Tam me kliče Camino Celeste, od Ogleja (Aquileja) do Višarij.
Kamišibaj bi pravzaprav potreboval kar svojo objavo.
Ko sem ga pred nekaj leti prvič videla v živo, sem se kar malo zaljubila vanj. Lani, pred novim letom sem si nabavila butaj (mali leseni namizni oder) in čez zimske mesece izrisala zgodbico o Mačku Muriju. Juliji za 6 let.
Odkamišibajkala sem dve predstavi. Mešanemu in otroškemu občinstvu. Luštno. Naslednjič malo več zapišem kaj vse sem se ob tem naučila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar