Ura je bila 7.20. 28.5.2018
Pot med Otokom in Lazami pri G.Jezeru je bila prazna in samotna. Gozdna cesta, široka in izredno lepo vzdrževana. Kadar se Cerkniško jezero razlije okoli Otoka, to cesto uporabljajo za oskrbo in za vez s svetom.
Malo naprej je vas Gorenje Jezero, tam pa ponujajo tudi prenočišča. Toda midva nisva šla do Gorenjega jezera, temveč od Laz naprej po gozdu do lokalne ceste, ki povezuje manjše vasice in zaselke med seboj. Tam me je Peter zapustil in se vrnil nazaj do avtomobila. Dogovorila sva se, da se za menoj pripelje z avtom in greva še zadnjič skupaj na kavo, v kraju z lepim imenom Nadlesk.
Sedaj sem bila na asfaltni cesti, ki pa ni bila prometna. V kraju Podcerkev sem naletela na hostel v lepo obnovljeni starejši hiši, ko pa sem šla skozi vas Dane, se je poleg mene na cesti ustavil traktor s prikolico in njegov voznik me je vprašal kam grem. Ko sem mu razložila, me je lepo prosil, če si lahko zapišem njegov telefon, kajti tudi on si nekoč želi prehoditi to pot. Glej glej, kaj vse se skriva v ljudeh, na prvi pogled nikoli ne bi rekla kaj takega.
Iga vas me je zaustavila z veliko prekrasno lipo in vodnjakom poleg.
Ko sem slikala zgornji prizor in si ogledovala vodnjak, je iz bližnje hiše prišla starejša gospa Ivanka. Z veseljem mi je razložila, da je bila lipa posajena nekje v sredini 17.stoletja, vodnjak, ki je globok kar 18 m, je v starih časih služil za oskrbo z vodo celi vasi. Medtem, ko sva se z Ivanko pogovarjali pa je do naju prišel tudi moški, ki si tudi želi peš v Medjugorje. V roki je imel lokalni zemljevid z vrisano potjo, ki bi meni prihranila zoprno in prometno cesto do Babnega polja. Čeprav sem za to pot vedela tudi sama in sem itak nameravala iti po njej, me je njegovo dejanje globoko ganilo, se me dotaknilo. Res je, kot pravi Nikola Horvat, ki je prehodil celo Pacifiško gorsko pot: "Trail so ljudje." Pot so ljudje.
Najlepšo pot naredijo ljudje. Četudi je pokrajina božansko lepa, pa ji dušo dajo prijazni ljudje ter tudi živali (od divjih do domačih), ki jih srečujem na njej.
Posebnost tega področja so tudi ostrnice.
Tega nisem videla nikjer drugje v Sloveniji.
Zavila sem v vasico Vrh in se počasi začela vzpenjati proti Babni polici. Ura je bila 12, nekoliko je pritisnila vročina in sopara, vendar sem pot brez večjih problemov v dvajsetih minutah zmogla.
Babna polica je izjemno zanimiv kraj. Nahaja se nekaj kilometrov pred mejo s Hrvaško, na obrobju naše deželice. Je kak kilometer dolga planotasta dolina s travniki in kako njivo vmes. Obdana z gozdovi. Njive so pa vse obdane z električnim pastirjem, kar kaže na večjo prisotnost divjih živali. Zelo mirna dolina, kajti ves promet za Hrvaško gre po cesti, ki se izogne Babni polici, na srečo.
Tik za vasjo me preseneti tale pogled:
Trije lipicanci na zelo velikem pašniku.
Še zadnji kilometri po samoti, po Sloveniji...Včasih bi me bilo kar precej strah hoditi sama po takih krajih, a zdaj so se mnogokateri strahovi preobrazili (nekateri pa še čakajo na to)
Začelo se je oblačiti in ko sem vkorakala v Babno polje mi je na pot prišla mrliška vežica s svojo streho, da se je z neba nekoliko izlilo.
Vsi potencialni uporabniki te mrliške vežice s(m)o še živi. Kakšna misel!
Na vsakogar nekje čaka mrliška vežica. Tudi name. Užij dan punca moja, si mislim.
Na bližnjem pašniku sem opazila čredico koz, ki so tik pred nevihto začele vse naenkrat teči proti strehi, ki je stala na robu. Nisem vedela, da so kozice tako občutljive na dež. Takoj, ko je prenehalo deževati, pa so dostojanstvneo in počasi prišle nazaj.
Ura je bila dve. Bila sem že nekoliko urujena, za menoj je bilo točno 20 km, pred menoj pa še nedoločno koliko. Ker sem ta dva dni hodila precej hitro (ne tako hitro, temveč veliko km na dan) se mi je že danes podrl plan, kjer bi spala. Zato sem se učila sprostiti se in počakati, da mi primerno prenočišče pride na pot, ko ga bom potrebovala. Zdajle ga še ne potrebujem.
Dež je nekoliko osvežil ozračje. Na pokopalšču poleg si operem stekleničko v kateri sem imela svež sadni sok še od doma in mimogrede opazim, da ja pogost priimek v teh krajih Troha. Vsak kraj ima kak priimek, ki se nekoliko pogosteje pojavlja kot drugi.
Babno polje je sicer imelo bife in trgovino, kar sem opazila, ko sem krenila dalje proti meji, vendar se sedaj nisem več želela zaustavljati, ker sem že zaradi dežja počivala kake pol ure, v tem času pojedla tudi svoj sendvič in se v živo javila na Facebook.
Meja se nahaja le nekaj sto metrov naprej od centra vasi. Tam ni bilo nikakršnih zastojev. Naš policist me je vprašal kam grem, če potrebujem vodo ali morda zavetje pred dežjem in ker ničesar od tega nisem potrebovala, mi je voščil srečno pot, hrvaški pa se ni nič oglasil, pogledal je moj dokument, mi pokimal in že sem bila na drugi strani.
Prezid se imenuje prvo naselje skozi katerega korakam. Pozna se mu, da je v preteklosti doživelo precej boljše čase. Na prvi pogled deluje napol prazno, z več zapuščenimi industrijskimi objekti, med drugim tudi velika tovarna pohištva oz.sedežnih garnitur, ki je (sedaj od nekaterih ljudi tako osovraženih socialističnih časih) zaposlovala precej ljudi in bila gonila sila kraja.
Celo disko so imeli včasih. No tale hiška pa ni disco temveč izvirna hiška teh krajev obkroženih z gozdovi.
Nisem se dolgo zadrževala, ker mi kraj ni deloval prijetno, šla sem vprašat na pošto, če menjajo eure v kune, vendar so pošto pravkar zaprli, čeprav je bila fizično še odprta. Imela sem nekaj malega kun, nekaj eurov, vendar nisem imela predstave kje in kdaj bom lahko menjala denar.
Za Prezidom me čakal vzpon proti Kozjemu vrhu. Cesto so nekaj renovirali in delavci, ko sem jih pozdravila, so mi le pokimali. Bilo je zopet nekoliko soparno in hvaležna sem bila dežju prej, kajti vzpon, bi bil sedaj na polno obsijan s soncem.
"Kaj si pa mislila, da bo do Kozjega vrha spust?" sem govorila sama sebi, ko sem grizla kolena po klancu gor.
Kozji vrh je dolga razpotegnjena vasica, s pogledom iščem kozice, a jih nikjer ne opazim. Na nekem pašniku vidim le nekaj krav, ki so privezane vsaka na svojo verigo, pritrjeno na kline v zemlji. Dnevno jih premikajo tako naprej po pašniku, da ga popasejo enakomerno. Tudi to sem videla prvič. Malo so se mi zasmilile. Predvidevala sem, da lastniki nimajo na pretek paše, zato si pomagajo na ta način. Kravice so pa še vedno na boljšem, kot one na verigah v hlevu.
Ob cesti naletim na table, ki kažejo na cerkev Marija sedem žalosti. Cerkve nikjer ni videti, zato si ne bom delala dodatnih kilometrov. Naletim pa na odprt bife na koncu vasi. Z velikim veseljem si naročim brezalkoholno pivo (katerega imajo Hrvati odličnega) in vprašam za prenočišče. Izvem, da oni prenočišča imajo, vendar so vsa zasedena z delavci. Nič zato, bo pa nekje drugje postelja zame, si mislim. Moški pove, da bom morala najbrž prespati v Tršcah, oddaljenih 5 km.
Cesta zatem se začne spuščati in zopet postane samotna, le kak kamion, avto sem in tja.
Ko se spustim do prvih hiš v naselju Gorači, grem mimo table z napisom: Kuča za odmor Pantar.
Glej no glej, prenočišče. Hiša je od ceste oddaljena kakih 50 metrov in pred njo sedita dve ženski. V prvem trenutku sem celo namerava dalje. Ura še ni bila preveč pozna, kakih 5 morda in do Tršc bi še zmogla priti, si mislim. Toda, prenočišče na moji Poti in jaz bi šla dalje?! si spet mislim in tik zatem brez obotavljanja zavijem na pot, ki pelje do hiše. Utrujena sem že, za menoj je prilično naporen dan in čemu bi rinila dalje? Že od daleč glasno pozdravljam in sprašujem, če je mogoče tu prespati.
Je mogoče. Že sedim za dolgo leseno mizo pred hišo in Gabrijeli (lastnici) ter njeni sosedi razlagam
svojo pot. Bili sta navdušeni, kot še veliko ljudi, na katere bom naletela v naslednjih dneh.
Hiša je rojstni dom Gabrijele, ki sedaj živi v Gerovu in ta trenutek sem jo slučajno ujela tu. Kot naročeno zame. Soseda se kmalu poslovi, Gabi mi skuha lonček čaja in pred hišo sva se pogovarjali celi dve uri. Izvedela sem veliko o zgodovini kraja, zgodovini Gabrijeline družine, njenem življenju.. Povedala pa sem jih tudi nekaj svoje zgodovine. Bilo je navdihujoče in toplo pri mojem srcu.
Prišla sem v Gorski kotar. Tu je bilo življenje vedno nekoliko težje kot drugje, je povedala Gabi. Dolge zime z visokim snegom, pozebe še spomladi, hitra jesen, kratka poletja... tudi fižola ne sadi, ker zelo rad pozebe, celo krompir jim je že pozebel.
Pred hišo raste grm Španskega bezga, ki ga je 40 let nazaj posadila njena babica. Letos je zacvetel prvič v vseh štirih desetletjih. Še vedno je cvetelo nekaj vejic, Gabrijela je rekla, da jih bo nekaj nesla na babičin grob. Tudi za te kraje so letos nenavadno visoke temperature.
Ko sem ji želela plačati, ni hotela nič vzeti. Prepustila mi je hišo, mi dala navodila kje naj pustim zjutraj ključ in se odpeljala domov. Ob sedmih sem ostala sama. Topel tuš je bil moja prva izbira. Oprala sem si še majico in spodnjice, pojedla hrano od doma, (tudi za zajtrk jo še imam) in se kmalu spravila v posteljo. Danes sem povsem spraznila telefonsko baterijo, imam sicer še zunanjo rezervo, vendar sem se z veseljem priklopila na električno omrežje. Ja, udoben je ta naš moderni svet, zelo udoben.
Zunaj sedeti mi ni dišalo, kajti tudi medvedje se menda sprehajajo tod okoli.
Kraj je bil miren in redkega prometa z bližnje ceste niti zaznala nisem.
Prehodila 28 km, spala Pantar/Gorači. Za prenočišče pustila 15 eur.
Lep in doživeto pisan zapis o poti in teh naših notranjskih ljudeh.
OdgovoriIzbrišiHvala, Stojan
IzbrišiPrijetno branje, hrabra punca si ......
OdgovoriIzbrišiHvala ker bereš, Vida
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši