Grad Snežnik - Leskova dolina - Mašun, 12. dan 20.7.2018

Pot se nadaljuje nad Snežnikom in je dobro označena, vendar strma in kar precej zaraščena. Bala sem se, da bo tako ves čas, vendar ni bilo. Od Luisinega kamna dalje, se je strmina umirila, zaraščenost tudi, so se pa začela podrta debla, ogromno podrtih dreves in to ogromnih. Vetrolom. Delavci-gozdarji čistijo gozd in poti in jih odstranjujejo. Ogromni kamioni so dvigali neskončne oblake prahu, ko si naletel na njih.

Luisin kamen, kraj za počitek

 

Zgodbe tega kamna nisem izvedela, v kamen je z rdečo vklesan napis: Luisen stein- Luizin kamen. Nahaja se približno uro hoje nad Snežnikom na trasi E6, ali bolje rečeno, trasa E6 gre mimo njega.

 

Še vedno sva med potjo glasno govorila, jaz sem tudi prepevala, Peter pa zažvižgal, še vedno je območje medveda. Vendar se nama kosmatinec ni več pokazal.

Po naslednji uri hoje sva prišla do odcepa, kjer gre E6 desno za Mašun, midva pa sva se odpravila levo, po NPP (notranjski planinski poti) v smeri Leskove doline. Tako sva se odločila včeraj zvečer, niti ne vem natančno zakaj, Peter je imel prste vmes. Do Snežnika sva se nameravala povzpeti iz Leskove doline, namesto iz Mašuna.

 

 

Jaz sem prvič sploh slišala za Leskovo dolino in za Mašun. Obe imeni sta mi bili dovolj zanimivi, da se jih splača videti, doživeti.

V osrčju skoraj neskončnih gozdov sva se nahajala. Edini stik s svetom so bili gozdarji. Podrtega je bilo ogromno drevja. Pot pa je široka, makadamska.

 

Ja, tista mala špička je Snežnik. Tja imava še danes namen priti.

 

 

 

Leskova dolina je nenaseljen zaselek kakih petih hiš. V preteklosti so dajale zavetje tako lovcem, kot gozdarjem ter karabinjerjem, kajti ravno čez snežnisške gozdove je tekla meja med Italijo in Jugoslavijo, določena z rapalsko pogodbo l. 1920.

Skoraj tretjina slovenskega ozemlja, z Istro in delom Dalmacije je bila takrat dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev).

 

 

Čeprav ima dolina lepo ime, njena podoba ne kaže kake posebne lepote. Hiše propadajo, ne služijo ničemur in tudi kot izhodišče za vzpon na Snežnik se Leskova dolina ne uporablja več tako pogosto. Na tablah je pisalo, da je od tu (iz Leskove doline) do Snežnika 3 ure hoje. Pot je markirana in po odmoru z malico iz ruzaka kakopak, sva se odpravila v hrib. Prvih nekaj sto metrov je še kar šlo, potem pa so nametana debla prekrila markacije in tudi sama pot je postala neprehodna.

Kaj bova pa zdaj?

Ubrala sva jo nazaj do Leskove doline in po cesti do Mašuna. Ni bilo druge možnosti. Snežnik se je odločil, da naju danes ne spusti k sebi.

Bila sem kar precej razočarana, vendar sem se slišala s Slavico, ki je povedala, da morava pojutrišnjem priti po mačko.

No sedaj mi je jasno, zakaj nisva mogla na Snežnik.

 

Do Mašuna je bilo treba prehoditi še kar nekaj km, po gozdni cesti, prepevajoč, štorkljajoč, razmišljujoč..

Gozdovi, po katerih sva hodila so mi zbujali veliko spoštovanje.

 

 

Danes sva hodila 8 ur in pol, odmorov nisem štela zraven. Dan je bil izjemno naporen. In po teh gozdovih si sama ne bi upala hoditi.

 

 

Logarska hiša in lovski gradič v Mašunu

Gostišče Mašun, odprto vse dni

Medo, ki ni imel sreče, na steni gostišča.

 

Šele v Mašunu sem se zopet počutila varno.

Moram pohvaliti gostišče in njihovo okusno hrano in prijaznost.

Ta kraj ima v sebi nekaj posebnega, drugačnega. Meni je bil strašansko všeč, vsega sem obhodila.

Tu sva prespala, naslednje jutro pa naju je moj sine odpeljal domov.

Prehodila cca 20 km.

 

Se nadaljuje, ko pot prehodim do konca...

 

 

 

 

 

 

 

Nova vas - grad Snežnik, 11. dan 19.7.2018

Kar stežka sva zapustila ta lepi hostel. Prej sem še celega obhodila in si ga ogledala.  Kaj hitro pri tovrstnem opisovanju poti lahko pride do ponavljanja in bralcu zlahka postane dolgčas.
Začuda na poti meni ni nikdar dolgčas, čeprav se vse ponavlja.
Ravna cesta, s svetlim jutranjim soncem obsijana naju je peljala do naslednje mini vasice, stisnjene ob rob hriba, poraščenega z gozdom. Metulje so jo poimenovali. Možak, ki je na roke kosil travo za svoje ponije, je povedal, da je menda  v bližini nekoč stal grad po imenu Metulje, tlačani si naj bi zgradli hišice ob robu gozda, katere so poimenovali kar po gradu. Ljudsko izročilo.

 

Med Metulji in Markovcem je zopet gozdnat predel z vzponom in potmi po katerih le še malo ljudi hodi peš. Praktično noben, razen takih norcev kot sva midva. Stari mož v Metuljih je vedel za to pot do Markovca in dodal, da se je včasih po njej še hodilo, sedaj pa... sedaj imamo ceste, avtomobile.. in rek "Pot pod noge" dobesedno izumira. Približno 7 km samote naju je spet čakalo, po gozdu. Del poti je bila makadamska pot, del pa gozdna steza.

Zagrizla sva vanjo, kaj nama je pa preostalo drugega. Odmislila sem, da se še vedno nahajava v bivalnem prostoru medvedov, med potjo poizkušala čimveč govoriti in delati hrup, kolikor se je dalo.

Ni bilo tako enostavno. Ni bilo pa tudi najtežje.

 

 

Najbolj obremenjujoče mi je bilo to, da se nisem mogla popolnoma sprostiti. Vseskozi sem imela nekje zadaj v glavi scenarij srečanja z medotom. Zato sem z veseljem dočakala Markovec. Od tam do Starega trga ni bilo več daleč. Manjši kamenček se mi je odluščil s srca, ko sva zapustila gozd.

 

Stari trg pri Ložu si bom najbolj zapomnila po čebuli. Že par dni mi je namreč zelo dišala sveža čebula, s tistimi zelenjem vred. Na taki poti je nimaš kje dobiti, rabutati pa tudi nisem hotela. Peter je zato ogovoril neko žensko, ki je ravno delala na vrtu in jo lepo prosil za eno čebulo. Dobil je dve, ogromni in ob kosilu sem si jo z veseljem narezala na solato. Hrana v gostilni (katere ime mi je ušlo) v centru, je bila povprečna, cene pa povsem ljubljanske.

 

 

V trgovini sva se tudi oskrbela s hrano, saj je naslednja trgovina šele v Ilirski bistrici. Potem pa v žgočem soncu proti gradu Snežnik.

Več kot dve uri sva se zamudila v Starem trgu pri Ložu. Loška dolina.

 

Partizansko letališče ob vasi Nadlesk

 

https://www.svobodnabeseda.si/partizansko-letalisce-nadlesk/

Tu je potekala prva slovenska evakuacija ranjencev, invalidov.. v Bari. Letališče je bilo zgrajeno prav v ta namen in je delovalo le mesec in pol, preden so ga Nemci&domobranci zbombardirali. Evakuirali pa so 600 ljudi, večinoma iz bolnic Franja in Pavla.

 

 

Približno pol štirih sva vsa omotična od vročine prišla do gradu Snežnik. V prijeten ambient, ki človeka (poleti) objame s svojim mirom in svežino.

Popijeva pivce in se po daljšem premišljevanju odločiva, da ne greva dalje, temveč prespiva tu.

(naslednji dan sva si bila nadvse hvaležna za to odločitev)

V gozdičku pod gradom sva si postavila šotorček.

 

 

Približno 80 etnoglasbenikov iz 20 držav je bilo zbranih tule in so pridno vadili za koncert, ki bo v naslednjih dneh, Etnohisterija in Plavajoči grad. Mi je bilo kar malo žal, da greva že jutri naprej. Vzdušje je bilo namreč noro dobro. Imeli so postavljen tabor in šotore. Midva sva se jim kar pridružila, nihče ni nič rekel.

Ker sva imela nekaj več časa, sva pregledala do kje sva po najinih planih prišla in ugotovila, da hodiva precej počasneje, kot sva planirala. Kriva je moja malenkost. 

Po vodniku je to pot mogoče prehodit v 14 dneh, vendar se nama ne bo izšlo. Od Starega trga do Strunjana je 5 še dni hoje. Ha!! 

Peter je rekel, da glede njegovega dopusta ni problema, jaz pa sem se spomnila, da bi morala poklicat v mačji hotel Muc Muc, kjer ima najina muca Zofi svoj mali apartma in prositi za podaljšanje njenega bivanja.

Ni bilo šans. Vse je polno zasedeno. Lahko pokličete jutri, da vidimo, če bo medtem kdo odpovedal. Nama je svetovala prijetna gospa Slavica.

In kaj, če noben ne odpove? Bova tvegala in bova videla kaj bo.

Nocoj naju ni bilo strah zaspati v šotoru. Prijetno preigravanje etno ritmov pa naju je vodilo v še eno poletno noč preživeto v šotoru, na naši E6.

 

Grad Snežnik zvečer

In zjutraj.

 

Prehodila 18 km.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Veliki Osolnik - Nova vas, 10. dan, 18.7.2018

Sedela sem na lesenem vozu- v otroštvu smo takemu vozu rekli dira, bingljala z nogami in jedla zajtrk iz ruzaka. Razmišljala sem na glas, da je v bistvu ogrožen medved in ne jaz. On se umika nam ljudem, nadenj gredo lovci s puškami, ko jim država odredi odstrel, njemu primanjkuje bivalnega prostora, hrane in ne nam. Pa vendar nas ga je tako zelo strah. Večinoma. Na področjih, kjer se pojavlja pogosteje, se ljudje deloma navadijo živeti s tem. Nekateri morda nikoli. Je ogrožen človek ali medved?

 Ne, Tadeja ni šla desno.

 

Ko sva se zjutraj vračala po vasi nazaj na pot, sem opazila še en belogradistični spomenik. Tule je moralo biti pa hudo med vojno.

 

Mimo nekaj hiš imenovanih Laze sva se spuščala navzdol. Pri neki od hiš sem opazila kravo za rogove privezano k drevesu. Vso travo v dosegu vrvi je že popasla in žalostno je zamukala, ko naju je opazila. Kdo je tu žival? Človek ali krava?

Ko sva se nehala spuščati, sva se začela spet vzpenjati. Po nekakšni zelo odročni gozdni grapi sva šla, kjer človeška noga ne hodi pogosto. Tokrat sem preventivno bila precej glasna v pogovoru, ko pa mi je zmanjkalo tem, sem začela prepevati. Po moje so vsi morebitni medvedje bežali od mojih vokalnih akrobacij.

 

 

Hodila sva res po odročnem predelu gozda, občutek ni bil prijeten. Ko sva prilezla ven, so se začele vasi z zanimivimi imeni: Centa, Pečki, Strletje, Mački. V Pečkih sva opazila zanimivo hišo s stolpičem in nagovorila lastnika, ki nama je sam od sebe ponudil kavo. Pomalicala sva za veliko leseno mizo, poklepetala z zanimivim možakom, ki se trudi preživeti s turizmom tu kjer nič ni, le narava, prelepa narava. A to je veliko. To je za nekoga vse. Oddaja apartma in ravno je gradil male lesene hišice za oddajo.

Pravi, da so njegovi gostje v glavnem tujci. Oni iščejo samoto, lepo in čisto okolje, mir.

Naši pa bežijo ven, v tujino, sem pripomnila. Iskat nekaj, kar jim doma manjka, najbrž.

Vzpon do Mačkov je bil po žgočem soncu. Na poti naju je prehitel kombi- potujoča trgovina. Kar poletela sva za njim in ga ujela. Pred nama je nakupovala starejša gospa. Prodajalec jo je klical kar po imenu. Dogodek je, ko pride v vas potujoča trgovina. Še za naju. Posebej za naju, ker se ne spomnim če sem kdaj nakupovala v potujoči trgovini.

V zaselku Selo pri Robu se križata obe poti, E6 in E7. Tu je tudi mala lesena hiška v kateri je mogoče prespati, na bližnji kmetiji pa je mogoče predhodno naročiti topel obrok.

 

Tu se križata E6 in E7, Predgozd, Selo pri Robu

 

Nekdanja gozdarsko kočo so preuredili in jo namenili v ta namen. Kako bi bilo lažje hodit, če bi na vsakih 30 km stala takšna preprosta hiška! Oziroma vsaj tam, kjer ni nobenih drugih možnosti za spanje.

Ampak jih ni. In to daje tej poti dodaten mik. Ni tako enostavna kot so običajne romarske poti, zato je vanjo treba vložiti več truda in zadovoljstvo potem je tudi večje.

Pot od Sela do Nove vasi se mi je vlekla. Opoldanska vročina se je obrnila najprej v soparo in kasneje v dež.

Ko sva prispela do Bloškega jezera, je ravno nehalo padati. Še vedno nisva vedela kje bova spala, ampak hrana najprej. Potrebna sva bila krepkega obroka.

 

 

Bloško jezero

Sedela sva v kotičku za najboljše, kakopak!

 

V Novi vasi se je začelo povpraševanje po prenočiščih. Marsikateri podatek naveden v vodniku ne drži več. Premalo ljudi hodi in posledično ni dovolj ponudbe prenočišč in ker jih ni, se zopet zavrti krog. Šotor je zato priporočljiv del opreme.

Staro stavbo osnovne šole v Novi vasi so preuredili v čudovit hostel.

Izkušnja je bila fenomenalno dobra.

Sama sva imela zase ves hostel.

In tako zelo je prijalo spet spati v postelji (majčkeno pa sem razvajena), ker sem bila  nekoliko neprespana od zadnje noči na trdih deskah kozolca. Odkar kmetje delajo bale, suhega sena na kozolcih skoraj ni več.

 

Hostel Nova vas

 

Prehodila 23 km.

 

 

 

Grosuplje -Turjak- Veliki Osolnik, 9. dan 17.7.2018

Odkar veliko pohajam po Sloveniji, sem že nekaj časa slutila, da mi srečanje z medvedom ne uide.
In danes je prišel ta dan. Vendar šele proti večeru.
Zjutraj sva v večji trgovini, še v Grosuplju kupila nekaj hrane za s seboj, ker sva vedela, da danes ne bo nobenega prenočišča na poti. Torej bo šotor. Pa vendar ni bil, ampak do tja še pridemo.

Vsakič znova, ampak res vsakič znova sem pozitivno presenečena nad vedno novimi lepotami, zanimivostmi, kulturno in umetniško dediščino ter pisano raznolikostjo naše prekrasne dežele (pa sem jo prehodila že podolgem in počez).

Današnja pot naju je vodila najprej skozi Sp. Slivnico, do Cerovega, naprej do Tabora- cerkvice sv. Nikolaja (ki so jo ravno renovirali) in naprej do Županove jame v gozdu. Vse novo, vse zanimivo, skoraj malo divje včasih, čeprav gre pot vseskozi čez manjše vasi.

Tabor, cerkvica sv. Nikolaja, prva polovica 16.stol.

Ravno med renoviranjem

 

Notranje dvorišče, ki je služilo kot zaščita pred turškimi vpadi

 

Puščava- naravni amfiteater s kipom sv. Antona Puščavnika, pod Taborom

Vhod v Županovo jamo

 

Naprej skozi Mali Ločnik sva popoldne prišla do Turjaka, lačna in nekoliko utrujena. Do gradu nisva šla, tam sem/sva bila že večkrat, raje sva jo mahnila kar naravnost v Pizzerio Rozika in s pogledom na grad jedla okusno in z velikim apetitom, kot ponavadi jaz brez mesa.

Opazila sem, da se menjavajo družbe dveh ali treh deklet okoli naju in to dejstvo pripisala komunikativnemu in nekoliko izstopajočemu natakarju. Tudi prav. Mene ni motilo.

 

 

Skozi gozd v smer Malega Osolnika dalje. Opazila sem povečano število partizanskih in belogradističnih spomenikov. Boleče. Kljub časovni razdalji, ko v gozdu naletim na opomnik, da je bilo na tem mestu na predvečer dneva zmage nečloveško mučenih in ubitih večja skupina ljudi (bratomor), me srh spreleti. Peter gre dalje, jaz se seveda zaustavim in sprehodim po potki do tistega kraja in brez težav emaptično padem v silno bolečino naše narodnoosvobodilne borbe.

Ne glede na stran, glede na ljudi.

Zamišljena ostanem še dolgo dolgo potem.

Na poti med Malim in Velikim Osolnikom greva skzi temnejši del gozda. Peter zopet spredaj, jaz še pod vplivom bolečih spomnov na grozote druge vojne, nekoliko za njim. Potem se nenadoma ustavi in reče: Medo.

A se hecaš? ne verjamem takoj.

Ko pa prištorkljam do njega, mi pokaže z glavo desno. Nekoliko pod nama, kakih 10 metrov stran ob deblu resnično zagledam medveda. Stoji na vseh štirih in naju nepremično gleda.  Hodil je v smeri proti nama in srečali bi se. Nekaj trenutkov se tako gledamo, kot da smo hipnotizirani. Potem se jaz spomnim, da je treba delati hrup (malo pozno kajne) in se začnem na ves glas pogovarjati s Petrom, v stilu:

Kaj bova pa zdaj? Kdo se bo pa umaknil?

Peter je vmes začel s svojima pohodnima palicama tolči drugo ob drugo, da je glasno zvenelo, pridružila sem se mu tudi jaz. Potem sem počasi začela hoditi nazaj, ritenjsko. Tudi medo se je obrnil in se vrnil odkoder je prišel.

Polna adrenalina sva šla dalje.

Nekaj sto metrov naprej sva iz gozda stopila na cesto, ki naju je peljala v hrib proti Velikemu Osolniku. Pri prvi hiši je starejša gospa delala na vrtu. Še vsa polna vtisov sva ji povedala o tem dogodku.

A, srečala sta ga? Letos ga k nam še ni bilo. Sicer pride vsako jesen, se sladkat z našimi slivami, je dodala.

Spanje v šotoru je odpadlo. Neprijeten občutek ob dejstvu, da bi naju žival lahko presenetila ponoči. V vasi sva začela spraševati kje bi lahko prespala. Gluha ušesa.

Nek možak nama je rekel: Takoj bi vaju vzel, ampak imam 4 otroke, malo hišo in nič prostora. Lahko pa se gresta stuširat. Hvaležno sva odklonila tuš. Ni bil pomemben. Dotični možak je šel sosednjega kmeta vprašat za naju in kmet je privolil, da lahko spiva na kozolcu. Aleluja. Podaril nama je tudi 6 kuhalnic, ne vem točno čemu, za spomin na Veliki Osolnik. Kozolec me je trdo žulil v rebra, vso dolgo noč.

 

Cerkvica na Velikem Osolniku

Tu gor ne bo zlezel, varna sva

 

Prehodila 19 km.

 

 

 

 

 

Janče - Grosuplje, 8. dan 16.7. 2018

"Vsakega polža pobereš, vsako kravo ogovoriš.. tam, kjer so bile borovnice, si se na vsakih pet minut pasla." mi je rekel Peter, ko sva zvečer planirala koliko bova danes prehodila.
Res je, ampak meni je to tako dobro, uživam v tem, ko se prelivam v okolico in ona vame. Malo se pa tudi zanašam na to, da imava s seboj šotor in lahko prespiva kjerkoli. Zato dnevno prehodiva tako malo kilometrov.

 

Janče sva zapustila ob osmih zjutraj, zajtrk je bil nekoliko boljši od večerje. Spuščati sva se začela v dolino, spet. Saj to je kot na romanju v Assisi, me je prešinilo. Gor in dol, dol in gor, malo prenočišč vmes  ter prelepa narava, naša in italijanska.

 

Letos je pa storžkovo leto, je pripomnil Peter, ko sem ob cesti brcala nezrelo sadje.

Aja? rečem.

Ja, včeraj v Domu je nek domačin povedal. Storžov in sadja je kot listja in trave.

 

Čez drn in strn sva prišla do Prežganja, kjer stoji cerkev sv. Marjete, župnišče in nikjer nobene žive duše, da bi jo kaj povprašala.

Okrepčevalnica naj bi bila v kratkem, je izjavil P. potem, ko je prebral v vodniku.

Seveda je ni bilo, bogu za ledjima sva. Pametna jaz.

Vendar sva v kraju Veliko Trebeljevo naletela na slaščičarstvo Martina. Vsa vesela, misleč, da bova dobila končno eno pravo kavico ali limonado in tortico, navdušeno stopim v prostor in ugotovim, da to pač ni takšna slaščičarna, kot sem navajena na njih, temveč delajo po naročilu, obrat. Kljub temu so imeli nekaj pakiranega peciva na prodaj. Redko jem pakirano pecivo, tudi ga ne kupujem, ker mi ni dobro, vendar ljudje, tole je bilo meni vrhunske kvalitete.

 

 

Če se kdaj znajdete v teh krajih, priporočam:

http://www.slascicarstvo-martina.com/kontakt.html

 

Polovico sva ga pojedla kar na dvorišču.

Si že poklicala Vero? me vpraša Peter.

Ne še.

Saj veš, da zmeraj nekje prespiva, tudi nocoj bova, pri Veri.

Vera je moja hm, je tašča mojega sina, ta druga babi moje vnukinje. V Grosupljem živi in pri njej bova prespala nocoj, ampak ona tega še ne ve.

Peter ima z menoj kar nekaj preizkušenj. In tudi jaz z njim kakšno.

 

 

Kucelj, Blečji vrh, Polica...

V Polici se za kakšna dva kilometra E6 prekrije z našo Jakobo potjo. Ljubo mi je bilo videti njene oznake.

 

 

Po njej sem šla l. 2014

V vasi Polica sva naletela tudi na odprto trgovino, končno, prvo danes. Malo sem potožila v njej, da že od jutra nisva niti pila, niti jedla nič toplega, namigovala sem na kavo, seveda.  Počakajta trenutek, mi je rekla mlajša prodajalka, šla zadaj, skuhala in nama prinesla dve skodelici dišeče črne kave.

Kako sem se razveselila, najprej kave, potem pa še pozornosti mlade dame.

Skozi malo vasico pelje pot, pred Grospupljem smo. Peter je spredaj, da lahko jaz med potjo občudujem, opazujem lepote in zanimivosti in klepetam z ljudmi.

Tokrat je bila to hiša, tik ob cesti/poti. Mislim, da je Zg. Duplica.

Starejša hiša je lično in skrbno prenovljena, ob njej in na njej pa je bilo polno starinskih predmetov naših prednikov. Postala sem in jo občudovala. Kmalu mi je pristopil moški, ki se je predstavil in povedal, da je to njegovo in  da je vse naredil popolnoma sam. Vse pohvale vredno. Posebej še, ker moški, po imenu Mirko ni imel desne roke. Izgubil jo je v prometni nesreči. Namesto nje je bil kovinski kavelj (kot ga vidimo pri gusarjih, no nisem še videla nobenega gusarja v življenju, ampak knjige in filmi pa so menda že videli gusarje :-)

 

 

 

 

Mirko najraje dela z lesom in kamnom. Bravo Mirko.

Koliko lahko človek naredi, čeprav je brez ene roke. Koliko šele bi lahko naredil z obema!!

 

 

Po neki neugledni cesti sva popoldne prikorakala v Grosuplje.

Vera nama je skuhala okusno večerjo in spala sva več kot dobro.

Hvala Vera.

Prehodila 20 km.