Njihova družina je bila na spisku za taborišče v Nemčijo. Njen oče je bil v tistem času težko bolan, ravno, ko so jih prišli iskat, je bil na obisku pri očetu avstrijski zdravnik. Posredoval je, rekoč, da je oče itak na smrtni postelji, otroci so pa samo deca. Pustili so jih in odšli dalje. Oče je kasneje ozdravel in ker je bil po poklicu čevljar, so mu partizani pripeljali usnje, ki so ga nekje zasegli. Prvi škornji, ki jih je iz tega usnja izdelal, so bili za legendarnega partizanskega poveljnika Franca Leskoška Luko.
Jaz tako rada poslušam te stare resnične zgodbe, posebej od ljudi, ki so jih neposredno doživeli. Takih ljudi je vse manj in so v resnici prava zakladnica podatkov o nekem času, ki izginja za vedno.
Več kot uro sva sedela pri zajtrku, jedla, poslušala gospo Minko, jo spraševala... toda Pot je želela, da spet stopiva nanjo. Ob devetih tudi sva. Deževati je prenehalo, bilo je megleno, oblačno in hladno, ko sva se ozrla na cerkev pod nama.
Do Slemena je bilo dobrih 7 km hoje v hrib. Naspana in dobro spočita, s pravim zajtrkom v želodcu sva hodila precej lažje kot včeraj, ko sva prespala v šotoru in bila ves dan brez tople hrane. Pa še vroče ni bilo in se je res dalo hodit. Pot je peljala mimo posameznih kmetij in šele po uri hoje sva šla mimo table, ki sporoča, da zapuščava Zgornji Razbor. Hriboviti in z gozdovi obdani kraji so tu. Glavna panoga je živinoreja, saj je za njive malce prestrmo. Kmetije so obdane s travniki, pašniki, večina živine je na paši zunaj.
Rada opazujem naravo, življenje okoli sebe, krajino, ki se spreminja in prav žal bi mi bilo, če bi zamudila teh sedem kilometrov hriba.
Vreme se ni spreminjalo in na Sleme sva prišla ravno za čas kosila. Tam stoji Andrejev planinski dom (1086 m nmv). Bilo je popolnoma megleno. Oskrbnik doma je bil redkobeseden, razen pozdrava in vprašanja kaj bova, ga ni zanimalo nič. Pasulj, ki ga je skuhal pa je bil vseeno okusen in mi je izjemno prijal.
Ko se človek takole zasedi ob hrani in toplem čaju, se mora včasih prav malo prisliti, da odide spet v meglo in svež dan.
Kako šele je moralo biti pri srcu pozimi partizanom, si ne predstavljam.
Ko stopiš iz Doma, ni nikjer videti nobene oznake za E6, zato sva vklopila logično razmišljanje in jo ubrala naravnost proti gozdu, dokler nisva naletela na prvo. Šele takrat sem se zopet začela počutiti dobro. Da vem, da ne hodim zaman, da sem na pravi poti, v pravi smeri.
V gozdu, v katerega sva vstopila, je bilo polno borovnic, debelih in zrelih. Začela sem se pasti na njih, Peter mi je odhajajoč naprej zaklical, naj ne pozabim, da imam danes še nekaj za prehoditi. Vem, da ga to malce nervira, ko se jaz zaustavljam na malinah, borovnicah in ostalih zanimivostih in takrat pozabim na ves svet.
Spuščala sva se in ko sva bila nekaj sto metrov nižje, se je že čutila toplejša klima in manj megle. Čez slabo uro spusta sva naletela na domačijo, kjer je bil ubit Karel Destovnik Kajuh, v Šentvidu nad Zavodnjami. Poleg nje je stala mala spominska hiška posvečena njemu, ob 95 letnici njegovega rojstva. Povsem sem padla v njegovo zgodbo. Umrl je tako mlad, 21 let. Izpod strelov slovenskega orožnika, v zasedi, ko so borci XIV. divizije utrujeni počivali na tem mestu.
Tak človek, tak poet, tako veliko srce. Kar nisem mogla stran s tega mesta.
In ko me je Peter končno prepričal, da greva dalje, sva se nekaj sto metrov naprej spustila v globel, kjer je voda strmo stezo spremenila v ozko in meter globoko grapo, po robovih katere je bilo treba stopati res previdno. Kmalu pa se je grapa spremenila v po strmem gozdu speljano ozko stezico, ki se je vijugala proti soteski Hudega potoka. Začelo je spet deževati. Na drevesih sem opazila oznake, da je to pot XIV. divizije, obenem pa tudi transverzala kurirjev in vezistov, ki je bila označena z modrorumenim krožcem, ki je občasno potekala po trasi E6.
Steza je bila v mokrem vremenu precej neprijetna za hodit. Morala sem biti previdna, da nisem pristala na zadnjici in se skotalila po mokrem listju navzdol na dno soteske.
Ko sva srečno prispela dol, je deževalo že tako močno, da je bilo potrebno nadeti pelerine. Zaradi dežja tudi nisva šla pogledat Mornove zijalke (arheološko najdišče iz starejše kamene dobe).
Še eden izmed razlogov, da se sem še vrnem, sem sklenila.
Bilo je hladno in bila sem mokra po nogah in čevljih, ki so bili lahki, poletni. Ko sva prišla do prvih hiš, sva vsa vesela naletela na gostilno/okrepčevalnico Grebenšek, kjer sva hvaležno popila vroč čaj. Vedela sva, da naju do Mozirja čaka še kar nekaj hoje, dež in hlad pa se je neusmiljeno zarezoval v najini telesi in duha.
Nekaj pred sedmo zvečer sva vkorakala v Mozirje. Oba sva bila prvič tu, Mozirje je turističen kraj in s prenočišči ne bi smelo biti problema, sva na glas razglabljala zadnji kilometer pred koncem hoje. Na prvi apartma, ki naletiva, bova vprašala. In res sva, na apartmaje Skok, kjer na žalost niso bili popolnoma prepričani, če bodo nocoj imeli kak prost apartma, ki bi naju stal 60 eur. Rezervirala sva to teoretično mesto in šla iskat dalje. Peter se je že navadil mojega ciganskega načina iskanja prenočišč in vseh drugih tehnikalij (in me pri tem začel posnemati) ter kar na pumpi vprašal črpalkarja, če ve, za kakšno možnost nočitve. Vprašanje je slišal nek možak, ki je ravno točil gorivo in povedal, da on ve za turistično kmeijo, kjer imajo prostor. Celo ponudil se je, da naju do tja zapelje. Med vožnjo sem strahoma opazovala kod in kam se peljemo, ker sem se bala, da bova morebiti spala precej daleč stran od najine smeri hoje. Pa na srečo ni bilo tako hudo.
Prispela sva na kmetijo Levc, kjer naju je sprejela gospodinja in z velikim užitkom sem slekla mokre hlače in sezula čevlje, ki so se zelo dobro držali (o čevljih več v naslednjem zapisu) ter stopila pod topel tuš. Aleluja.
Kmetija ni nudila večerje, temveč le nočitev z zajtrkom. Takoj po tušu sem Petra poslala vprašat kje in kako bi lahko naročila morda pizzo ali taxi, da se zapeljeva do mesta. Nisva bila pri volji zopet hodit po dežju. Gospodinja je nekoliko oklevala, potem pa odgovorila, da nama bo ona nekaj pripravila in poudarila, da to pri njih ni ustaljena praksa. Prosila sem za brezmesni obrok.
Čez pol ure sva že sedela za mizo, na kateri je stala posoda z zelenjavno juho, ki je bila izvrstna, v kuhinji so se pekle pa še palačinke, katere sva zmazala, kot bi mignil. Bilo je res okusno, bilo je domače in narejeno iz njihovih pridelkov.
Po večerji smo se še nekaj časa pogovarjali, o življenju na tej kmetiji skozi čas, o spremembah, ki jih prinašajo novi časi...pozneje se nam je na kratko pridružil še njen mož in dodal zgodbi še svoj vidik.
Gospodinja je povedala, da je na kmetiji že 45 let (priženjena), da ni ničesar vedela o kmetovanju, ko je prišla. Meni je pa delovala tako mladostno, mojih let ali pa še mlajša. Carica.
Uh kako dobro sem spala nocoj. Zares dobro.
Kosilo na Slemenu 16 eur, čaj pri Grebenšku, 5 eur
Prenočevanje z zajtrkom 25 eur/osebo- 50 eur
(večerja je bila gratis, zanjo sva pustila 10 eur)
Prehodila približno 22 ali 23 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar