Kot da ti pa ne boš nikoli umrla.
Posebej zate sem si kupila nove hlače, bluzo in pulover. V temno modri, bluzica pa svetlo modra. Iz omare sem potegnila temen zimski plašč, ki sem ga kupila za pogreb Petrovega očeta. Tudi on je odšel pozimi. Skrbno, počasi in skoraj svečano sem se oblekla in se pripravila za odhod. Očistila sem si še čevlje, se pogledala v ogledalo, poljubila Petra, katerega se je lotila bolezen in se počasi odpeljala proti Moravčam. Že tretjič ta teden.
Tvoje telo v krsti, v vežici, je delovalo še manj resnično kot včeraj. Zdelo se mi je, da so se tvoja usta še malo bolj odprla in ker si bila brez proteze, so nemo zevala pod polivinilom. Spodaj na polički pred krsto je stala fotografija tebe, 16 let nazaj. Točno takšno te imam v spominu. Na trenutke nisem mogla odtrgati oči s slike. Bila si tam. S slike je do mene sevala Tvoja Ljubezen. Tam si bila, prisotna. Čutila sem te. Vendar ne v krsti.
Stali smo tam, še zadnje trenutke s teboj, gledali kako je zelena zavesa počasi zakrila zadnji pogled nate in zadnja pot tvojega telesa na zemlji se je začela.
Duhovnik z dvema ali tremi ministranti je izvedel krajši obred, soseda je prebrala čustveno napisan govor tvoje najmlajše vnukinje in sprevod je krenil proti cerkvi.
Ne vem zakaj sem jaz tako čustvena, vsake toliko so me oblile solze.
Cerkev je bila za nekaj stopinj hladnejša kot zunaj. Med mašo sem sem in tja ujela kako lepo misel, stavek. Duhovnik mi je deloval umirjeno in nekako svetovljansko. Edini stavek, ki se mi ni dopadel je bil, da si moramo prizadevati, da bomo bogu všečni.
Ko smo končno stopili iz mrzle cerkve ven, smo stopili v dež. Ni zelo lilo, brez dežnika sem hodila te zadnje korake s teboj.
Žalostne so te zadnje poti, zadnji sprehod za krsto. Zadnji trenutki s teboj.
Pravijo, da duše vedno pridejo na svoj pogreb. Potem smo bili dejansko s teboj.
Tla na pokopališču so bila razmočena in fantje so previdno nesli krsto med grobovi do odprtine, ki je že čakala nate. Lepo krsto si imela. Ob straneh je imela izrezljano Zadnjo večerjo.
Spustili so te na krsto tvoje mame. Celo življenje sta preživeli skupaj, sedaj bosta še celo večnost.
"Vida, dej no pejt prašičem jest dat'! A ne vidiš kolk je že ura?!" ali kaj podobnega, še danes slišim reči staro mamo. Hranjenje prašičev je bila, odkar pomnim, tvoja skrb. Kot otrok sem ti pri tem pogosto pomagala. V gasi (prostor, kjer je stal kotel za kuhanje prašičje hrane) je bil vedno kupček sveže pokošene trave, vsaka dva dni pa si kotel zakurila, vanj nametala krompir, korenje, kolerabo, peso, repo... vse zraslo na vaših njivah. Vem, da so to zelo radi jedli. Kar mljaskali so, ko si jim to potem stresla v korito.
Naučila si me sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, na katere nimam vpliva. Naučila si me malih drobnih pridnosti, ki so mi kasneje v življenju velikokrat koristile.
Kako rada bi včasih vzela tvoj grenak kelih na svoja ramena, vendar mi tolikšna moč ni dana.
Duhovnik je lepo povedal, kljub težkemu življenju, si na večer življenja pa vendarle doživela veliko lepih trenutkov s svojimi vnuki in pravnuki.
In kljub težkemu življenju si vedno ostala vedra in optimistična. Nikoli slabovoljna ali zagrenjena.
Poljubila sem svoj šopek mini vrtnic in ga vrgla na tvojo krsto. Pristal je ob tvoji glavi.
Stali smo tam, dokler niso vsi odšli. Bila sem premražena.
Kako nenavadno, človek razumsko vendar ve, da tebe tam več ni, da tvoji posmrtni ostanki niso res nič drugega kot ostanki nekega telesa, ki je na zemlji dokončalo vlogo nosilca tvoje duše. Pa vendar je to edino, kar na zemlji lahko vidiš, objameš, se dotakneš..
Od daleč sem videla prihajati dva delavca v modrih kombinezonih, umazanih od zemlje. Čakala sta, da zemljo nasujeta nate, zapreta grob, zaključita zgodbo in svoj šiht.
Odšli smo na sedmino. Sprejela nas je toplo zakurjena soba, z lepo pripravljenimi mizami. Vsem, ki smo stopili v prostor, so se naenkrat spet razjasnili obrazi.
Najedla sem se do sitega, spila kozarček vina v tvoj spomin in poklepetala s sorodniki, katerih nisem videla najbrž že od zadnjega pogreba ali še dlje.
V avtu sem imela še eno svečko zate, zato sem se pred odhodom domov zapeljala še do pokopališča. Bila je že tema, po sedmi uri zvečer. Pokopališče je bilo prazno. S ceste se je videl sij uličnih svetilk, spodnji del pokopališča s tvojim grobom pa je bil v popolni temi.
Nisem razbirala napisov na spomenikih, zato sem prižgala svetilko telefona, da sem sploh našla tvoj grob. Ni me bilo strah, kar mi je bilo popolnoma nerazumljivo. Tvoj grob je bil zagrebljen, zastrt z mokro ilovico. Venci in rože niso uspeli prekriti vse zemlje. Tudi tri, že pred vežico prižgane svečke, so fantje prinesli in postavili spredaj. Prižgala sem svojo svečko in jo postavila k spomeniku.
Tu spodaj je bilo tvoje telo. To kar si včasih bila. Ne, bila si precej več kot to, kar je ležalo pod zemljo in rožami.
Razmišljala sem kdaj in če te bo zalila voda. Ivko (tvoj sin) je povedal, da nisi želela biti kremirana, da si želela ležati ob svoji mami. Tvoja krsta sedaj stoji na njeni. Ona je v vodi, v ilovnati mokri zemlji (to sem videla prej, ko sem šla pogledat odprto jamo). Mnogo, mnogo let bo moralo preteči preden bosta vajini močni hrastovi krsti propadli in se bodo vajini posmrtni ostanki združili, prepletli med seboj. Postali bosta ena prst, ista zemlja.
Naj počiva v miru kar lahko in naj uživa v svetlobi ter ljubezni, kar lahko.
Zbogom moja ljuba teti. Rada te imam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar