Peš v Assisi

Uvod,še doma, 2.5.2017

Pot se običajno začne s prvim korakom. Zame je prvi korak odločitev za Pot. Ne želja, ne govorjenje v smislu: To bom tudi jaz (nekoč) storil/a; temveč tista resnična notranja odločitev za katero stojim z vsem svojim bitjem. Takoj, ko to odločitev sprejmem, začnem hoditi. Seveda le v duhu in ne štejem korakov, temveč se začne moja pot spreminjanja in prilagajanja novi situaciji, ki me nekje v prihodnosti čaka.
Ko pa se odločim še za datum začetka hoje, se pa v meni začne pravi ples. Ples čustev, največ je strahov, predsodkov, prevzetih prepričanj in razmišljanj v smislu- kako bom vse to zmogla in zakaj sploh grem?
Lani jeseni je vame od nekje priletela misel o romanju v Assisi. Kot strela z jasnega pravijo. Nisem religiozna in prav gotovo ne romam iz verskih razlogov, ampak ta Frančišek Asiški mi ni dal miru. Misel sem nosila v sebi, jo prevračala, obračala in se spraševala: A res? Zakaj prav Assisi? Od kje pa sedaj to? In sem jo pustila na miru. Nisem še sprejela odločitve. Vendar je misel obstala tu, nikamor ni odšla, ni se potuhnila, vztrajala je na čakanju.
Letos spomladi se mi je pa spet aktivno začela pojavljati. In tako pogosto, da sem se odločila: Grem v Assisi. Pa bo, kar bo. Grem v začetku junija. 
Ampak nekaj ni bilo v redu, nekaj ni bilo v ravnovesju. To sem čutila zelo močno in potem, ko sem se resno vprašala: Kaj je to? sem dobila odgovor. V začetku maja moraš iti, ne junija.
Spremenila sem torej odločitev: V začetku maja grem peš na romanje v Assisi. In takoj, ko sem misel oblikovala in natančno določila, se je počutje spremenilo. Postala sem mirna in popolnoma gotova, da se bodo stvari odvile natančno tako, da bo zame in vse okoli mene v redu. To je že potovanje. Ves proces, ki se odvija od tiste prave odločitve dalje, je romanje.
Pot v Assisi velja za zahtevnejšo in napornejšo pot od recimo španskega camina.
Poteka po centralnem delu italijanskih Apeninov.  Večji del poti je po samoti in romarji naj bi bili fizično dobro pripravljeni. To so mi tudi sporočili organizatorji Poti v odgovoru na mojo prijavo.
Na to pot se moraš vnaprej prijaviti. Prenočišč na poti ni veliko, zato so se organizirali tako, da je na poti naenkrat samo določeno število romarjev. Ki lahko tako vsi dobijo posteljo. Prav tako moraš obvezno dan prej, to posteljo rezervirati še po telefonu.
Poleg tega so pa v posamezneih etapah razdalje za prehodit kar precejšnje (okoli 30 km) in to po sredogorju- gor in dol.
Naslednja točka, ki me je begala, naj bi bila pomanjkljiva označenost na Poti. V hribih in na samotnih poteh, ponekod tudi brez mobilnega signala, to ni ravno prijazna situacija.
Zadnja stvar, ki me je motila, pa je bilo splošno znano slabo znanje tujih jezikov domačinov-Italijanov. Ker ne govorim italijansko, sem bila prav zaskrbljena.
Tako meljem, meljem vsa ta dejstva, razmišljam o njih, postajam slabe volje, malo zaskrbljena, malo prestrašena in naenkrat opazim, da se poti nič več ne veselim, temveč se je bojim.
Opa. Tole pa ni dobro, ustavim sama sebe.
Najprej, kar se fizike tiče: Prehodila sem pet caminov, s ta daljšim španskim na čelu, torej zmorem. Tudi težje fizične napore.
Naprej: Na pomanjkljivo označenost poti sem navajena s slovenskih Jakobovih poti, kjer sem se večkrat izgubljala in vedno znova našla in to na samotnih poteh. Sama.
In nazadnje: Če bom do domačinov pristopala s figo v žepu, ki se že vnaprej boji, kako se bomo sporazumeli, bo to naše sporazumevanje samo še bolj otežilo, namesto olajšalo.
In sprostila sem se. Saj sem doumela, da si večino poti otežujem sama.
V četrtek zjutraj grem na bus, vlak in bus. Do Dovadole. Od koder v petek zjutraj začnem hoditi. Svoj šesti camino.


Potovanje na Začetek

Sedim na avtobusu, ki me pelje v Trst. Hladno in mokro sveže jutro je. Bus je pripeljal iz Pule in še do polovice ni poln. Ko speljemo z ljubljanske postaje, nekateri začnejo s sendviči in tisti vonj po salamah mi je prav zoprno zasmrdel. Včeraj zvečer sem po telefonu govorila z Ivanom, ki se bliža koncu njegove poti v Assisi in si malo oddahnila.
"Zmogla boš," mi je rekel. "Nič ni tako težkega, kar taka izkušena romarka, kot si ti, ne bi zmogla."
Res Hvala Ivan, ne veš kako močno sem potrebovala te besede podpore tik pred začetkom, ko je bil strah konstantno nekje prisoten in ga nobeni razumski razlogi niso zmogli popolnoma odstraniti.
Včasih človek razumsko ne zna opredeliti zakaj nekaj počne. Tako jaz ne vem natančno zakaj vedno znova želim hoditi, na dolge razdalje, najrajši sama. Pravzaprav, če sem popolnoma iskrena do sebe, bi vzrok hitro našla, a lažje in priročneje je reči: "Pot me je poklicala in sem morala iti." In mi ni treba drugim razlagati sebe.
Nekje pri Postojni je nehalo deževati. Opazim krave, ki na pašniku stojijo, se ne pasejo. V mislih se jim zahvalim.
"HVALA ker ste tukaj za vse nas. Za tiste, ki vas jedo, nosijo ali samo gledajo."
"Ali moja hvaležnost sploh karkoli spremeni?" se zatem vprašam.
"Seveda." dobim odgovor. "Za spoštovanje gre. Tvoja hvaležnost jih spoštuje."
Ob 8.20 smo se pripeljali na tisti ovinek nad Trstom, kjer sem prvič zagledala to mesto, ko sem tri leta nazaj sem prišla peš po Jakobovi poti. Tista mala punčka v meni je zajokala, ta velika punca jaz, tudi.
Poglej me, kje sem zdaj. Še naprej grem in to sama. Jaz, ki sem o sebi vedno mislila kako nepomembna, nepotrebna in nevidna sem.
Izza oblakov se je dalo naslutiti nežno podobo sonca.
V Trstu sem, na dolgem vlaku, ki bo kasneje popolnoma poln. Izvlekla sem svoje papirje s kontakti in poklicala v Dovadolo. Rezervirati sem si morala nocojšnjo posteljo. Uspešno, čeprav me je bilo tudi tega strah. Kajti stari gospod na oni strani žice govori le italijansko.
Čeprav še ne hodim pa sem že storila prve konkretne korake na moji poti. In vse je nekako postalo lažje. Kakšno uro kasneje sem obkrožena s samimi glasnimi Italijani. Katerih glasnost me je včasih strašansko motila. Danes pa kot da je sploh ne opazim.
V Bologni zunaj in znotraj postaje zaman iščem stole ali klopce za čakanje, razen lokalčkov nič ne najdem, tako tudi prej na Venezia Mestre ne. Te velike postaje so precej slabo opremljene s čakalnimi stoli. Za razliko od velikih pa ima železniška postaja v Forliju stole. Malo je ljudi in zdi se mi precej prijaznejša od ostalih treh. Avtobusna postaja v Forliju je precej velika in je takoj čez cesto, ko stopiš ven iz železniške stavbe. Najprej je za mestni, levo pa še za medkrajevni promet. Skupino mladih, ki sedijo pred avtobusom številka 127, ki naj bi me odpeljal do Dovadole vprašam, če je ta bus pravi, saj na njem nič ne piše. Ker jih ogovorim po angleško, se na dolgo in široko razgovorijo in mi želijo vse pojasniti. Bus je pravi, karto lahko kupim pri šoferju in vse je v redu. Pravijo, da se radi pogovarjajo angleško, ker s tem vadijo. Še dve Avstrijki se mi pridružita na klopci. Z Ruzaki. Hodili bosta od La Verne do Assisija, lani pa sta šli od Dovadole do La Verne.
"You are alone? How comes?" me ena od njiju vpraša. Ja, tako najraje hodim, sama. Mojemu Petru to ni vedno povšeči, ampak kaj more.
Voznik malo zamuja, zato je vožnja do Dovadole nekoliko kavbojska, tam smo v dobre pol ure. Tam na Avstrijki čakata prijatelja, jaz grem pa na kavo v samem centru Dovadole. Ko pridem ven, mi Avstrijci kar sami od sebe pokažejo pot do stavbe, kjer bom nocoj prespala.
"Lepo se je tole začelo, naj se tako tudi nadaljuje." si mrmram, ko hodim proti cerkvi.
Don Alfeo je zelo star gospod, župnik s tako lepo in nežno energijo, da sem bila ganjena. Nič ne zna angleško. Počasi in natančno je spisal vse moje podatke v knjigo in moj romarski potni list- kredencial, mi nato zaračunal 15 eur za to ter dodatnih 8 za prenočevanje. Pokazal mi je, kje v isti stavbi župnišča se nahaja rifugio (prenočišče za romarje) in sva zaključila. Lep sprejem.
V rifugiu naletim na dansko trojko, brat, sestra in njen mož. Malo poklepetamo, vprašam jih kje so oznake, ki jih nisem nič videla na poti do sem, razložijo mi, kar pa sem kasneje tudi prebrala v angleško spisanih navodilih za pot.
Grem še malo na sprehod po mestecu, v trgovinici si nakupim nekaj hrane za jutri, ker ves dan ne bo nobene možnosti za hrano. Je kar sveže in nocoj je polna luna.
Ponoči slabo spim. Mrzlo je in me zebe, čeprav sem pokrita še z odejo, v jopici, pajkicah in nogavicah. Imam pa poletno spalno vrečo. Večkrat ponoči se zbujam in ko mi zjutraj ura zazvoni 5.30 sem vsa matasta. Na srečo sem včeraj opazila, da imajo v kuhinji kavo in za zajtrk si naredim espresso, v tistem njihovem srebrnem lončku s pokrovom. Na srečo, ker potem ves dan nisem prišla do kave.
Pot:  Lj-Trst bus
Trst- Venezia Mestre vlak
Venezia- Bologna vlak
Bologna- Forli vlak
Forli- Dovadola bus

1. dan Dovadola - Montepaolo - Marzanella

Zjutraj sem na pot odšla prva. Mojim novim danskim znancem sem rekla, da sem počasna romarka in zato začenjam tako zgodaj, ko so me zvečer vprašali, kdaj zjutraj odhajam iz rifugia. Takrat nisem vedela, da je to za njih prva romarska pot. Zame ni bila, vendar me je bilo vseeno strah. Strah, ki se je z vsakim storjenim korakom do samega začetka hoje manjšal in manjšal.
6.20 je kazala ura, ko je v mirno, sveže jutro Dovadole zakorakala na Pot romarka Tadeja. Vrnila sem se do ceste po kateri me je pripeljal avtobus in odšla še malo nazaj, na začetek mesta. Na levi sem ob cesti zagledala tablo z napisom Il Cammino di Assisi. Steza se je vila v z gozdom poraščen hrib. Postala sem, fotografirala tablo in si rekla: "Srečno pot romarka. Naj te čuvajo vsa dobra bitja tega in onega sveta." Pogumno stopim, naredim prve korake v hrib, brez obotavljanja, brez misli. Preprosto grem, ker je treba iti. Tako je tudi najlažje, kadar je najtežje. In takoj v tistih prvih trenutkih čutim, kako je od mene odpadel praktično ves dotedanji strah.
Pot ni zelo strma, vendar kar traja in traja. Na razpotju odvijem v smeri cerkvice Montepaolo, kjer moram dobiti današnji prvi žig. Prebrala sem, da brez tega in še žiga z La Verne ne dobiš potrdila na cilju (poleg vseh ostalih žigov seveda). Do cerkve pridem deset minut do osmih. Vse je videti zaprto in prazno. Pozvonim v hiši poleg cerkve, trkam, glasno kličem in nikogar. Sprehodim se še do samotišča svetega Antonija, se vrnem nazaj in po petinštiridesetih minutah neuspešnega klicanja odidem brez žiga. Škoda mi je izgubljenega časa. Pot sedaj večino časa poteka zlagoma, opazujem naravo, večji del je samotno. Na srečo ni prevroče.
Na prelazu Monte Trebbio se ob spomeniku kolesarju ustavim, saj tam stojijo trije fantje, kolesarji. Naprosim jih naj me nekdo od njih slika. Z veseljem me vedno slikajo, kadarkoli koga prosim. Potem se umaknem v senco na ploščad nad spomenikom in na tleh zagledam napis 'Ivan SLO'. O Ivan je pustil sporočilo, se razveselim. Pofotkam ga in mu ga pošljem. "Tudi zate sem to napisal." je odgovoril. Prosila sem ga namreč naj mi ob poti pusti kako sporočilo. Ivan je odšel na to romanje nekaj dni pred menoj, ne da bi se zmenila, sva skoraj istočasno na poti.
 V nizkem dostavnem vozilu se mi malo kasneje naproti pripelje možak, ki me sprašuje: "Da vista une muke?" Z rokami na svoji glavi naredi rogove in doda: ""Kauboj, muuuu muuuu."  Hehehe "NO." odkimam in težko skrivam smeh. Italijanski kavboj je počasi odpeljal mimo mene. Čez čas ga srečam, ko se vrača, parkira avto in jih gre iskat peš. Nisem ga več srečala, zato ne vem, če je našel svoje muke :)
"Ampak še je tu, čeprav me je neštetokrat zapuščala, je ljubezen še tu. Ker ljubezen sem jaz." sem naenkrat naglas spregovorila sama s seboj in hitro vključila spikerček ( mali snemalec zvoka), da mi ne uide ta lepa, resnična misel.
V senčki pod velikim drevesom sem pojedla, kar sem si včeraj zvečer kupila v Dovadoli, se zleknila na svoj armič in sladko zaspala, z ruzakom pod glavo.
Ne vem kako dolgo sem spala, sonce je bilo še visoko na nebu in po opisih iz navodil sem bila že čez polovico poti. Dobro mi je šlo, oznake so bile na svojih mestih, opazila sem jih in ni bilo skrbi.
Zjutraj sem poklicala v današnje prenočišče in začela lomiti svojo italijanščino. Prijazna ženska me je ustavila in dejala: "You can speak english, I understand." Videla sem, da tudi rezervacije prenočišč niso tak bavbav, ki ga ne bi zmogla (na tej poti je namreč treba vsakodnevno vnaprej rezervirati prenočišče, po  telefonskih številkah, ki ti jih po mailu pošljejo organizatorji).
Kilometri so se počasi nabirali. Ne vem natančno koliko jih je bilo danes. Na papirjih, ki sem jih dobila v župnišču v Dovadoli je pisalo 22, na navodilih, ki so mi jih poslali organizatorji poti pa 26. Ti kilometri se večino poti niso skladali, zato res ne vem natančno koliko sem prehodila in kateri kilometri so verodostojni. Po občutku bi prej rekla 26 kot 22. Popoldne pridem do prekrasne hiše z zelo lepo urejenim dvoriščem in okolico. Prepričana, da je to moj današnji dom za spanje so se mi usta razvlekla do ušes in že od daleč sem glasno pozdravljala: "Buon giorno, Buon giorno!" Razgledujem se naokoli, kamen prelepo kombiniran z lesom, z rožami, zelenjem, drevesi...zares lepo, z občutkom za estetiko. Nikjer nikogar, sprehodim se še do male kamnite huške z odprtimi vrati in tam mi naproti pride možak mojih ali pa nekaj let starejši. To ni rifugio, to je Agricultur. (turistična kmetija po naše). Tu ne sprejemamo romarjev. Rifugio je nekaj kilometrov naprej. Marzanella, Marzanella. Moji vidno razočarani faci. Boste skodelico kave? me vpraša. Bom, z veseljem. Tudi kozarec vode bi, prosim. Govoriva neko italo-angleščino. Usedem se pod trto, ob veliko lepo leseno mizo in se veselim prve prave kave danes. Ven pride samo s kozarcem vode. Popijem jo, počakam še malo, če se kava morda še kuha, povprašam ga o turizmu....kave ni. Zato si oprtam ruzak za še zadnjih nekaj kilometrov. Malce razčarana grem dalje. Ma, vse to je življenje. Najbolj mi je bilo žal za kavo. Izgleda, da romarji nismo njihove potencialne stranke, si mislim, sklepam po res vrhunski urejenosti okolice in posestva.
Nekaj kilometrov dalje, na neki jasi v kotanji sredi gozda zagledam starejšo hišo s precej neurejeno fasado ter tudi okolico. Marzanella. "Okej punca, ne sklepaj po fasadi, saj veš kolikokrat si se že tako nasrala." Pozdravi me lajanje večih psov. Gospa Laura me veselo pozdravi na vratih." Prvi ste." mi reče. "Kaj res? Prva?" nisem mogla verjeti, koliko časa sem izgubila pri tisti cerkvici na Montepaolo, pa še spala sem vmes, pa sem vseeno prva. "Koliko nas pa bo?" vprašam. "Šest. Italijanski par, trije Danci in vi." Ura je bila približno štiri.
Prenočišče z večerjo in zajtrkom- 25 eur

2. dan Marzanella - Premilcuore

Že španski camino me je naučil, kako notranjosti ne gre soditi po zunanjosti. Pravzaprav bi me že vpogled v slovensko folkloro lahko. Pri nas je obratno- na zunaj vse lepo, na znotraj pa marsikdaj vse drugo kot kaže zunanja slika. V Španiji se nama je nekajkrat zgodilo, da je bilo od zunaj videti prav ubogo in vse zanemarjeno, ko sva pa prestopila neugledno ograjo, sva se znašla skorajda v rajskem vrtu, s pristno prijaznimi  ljudmi, ki so tam skrbeli za romarje.
In točno tako je bilo tudi tu. Ko sem stopila v hišo, se je vzdušje takoj popolnoma preobrnilo. Zakonski par, ki tu živi, je hišo začel obnavljati od znotraj. In to lepo. Soba oz. dve sta namenjeni romarjem, s pogradi, odejami. Izberem najboljšo posteljo, privilegij prvega, ki  pride. Laura me vpraša, če imam kakšne posebne želje glede hrane. "Ja, ne jem mesa." Na njenem obrazu opazim rahlo skrb. "Bomo že kaj našli.", reče. Vidim, da bi morala to povedati že zjutraj, ko sem rezervirala posteljo.
Stopiti pod tuš po prehojenih 25 ih kilometrih v čisti in novi kopalnici, je užitek, ki ga ne poznaš, dokler ga ne doživiš. Oprala sem si nogavice, spodnjice in majico, ko pa sem vse to obesila zunaj, sem dvomila, da se bo v tej z gozdom obdani kotanji sploh posušilo do jutra. Zvečer bom cunje pobrala in jih obesila na stol, si rečem.
Italijanski par pride nekoliko kasneje, trije Danci pa še kasneje. Ob večerji so povedali, da so se nekje na poti izgubili. Prvič spimo in jemo vsi skupaj v isti sobi, ne vedoč, da bo tako večino noči na tem romanju.
Večerja je bila točno po mojem okusu. Gospa Laura se je izredno potrudila in naredila komplet vegi večerjo. Vse zelo okusno in večina iz domačih, njihovih sestavin. Tudi vinček je bil in to dober. Jaz sem mljaskala in na glas hvalila hrano, ostali so bili nekoliko zadržani pri pohvalah, saj so bili vsi vsejedci. "Nekateri ne jedo mesa, zato taka večerja.", je povedala Laura.
Jaz pa dodam: "Zaradi mene jeste tako, jaz sem vegetarijanka." Mislim, da nisem požela velikega navdušenja.
Okusna, obilna večerja mi ni obležala v želodcu in spala sem dobro. Cena za prenočevanje z večerjo in zajtrkom je bila 25 eur. Zajtrki v Italiji ne dosegajo standardov večerje. Skromni so, ne podprejo človeka. Kruh, maslo, marmelada, pa kak prepečenec, niti ne vedno svež kruh. Tu je bil kruh svež, zajtrk pa skromnejši in pojesti sem morala kar nekaj tega, da sem bila vsaj za silo oskrbljena z energijo za nov dan. Ker smo bili v samoti, tudi trgovine ni bilo, da se oskrbimo še s čim. Vendar gre pot danes skozi malo mesto Portico, kjer bo možnost hrane in kave.
Zelo zadovoljna z včerajšnjo okusno večerjo dam 30 eurov in niti malo mi jih ni žal. Cunje se seveda niti v hiši niso popolnoma posušile, obesim si jih na ruzak in zopet prva zapustim rifugio. Želela sem hoditi sama, potrebovala sem samoto.
Še en dan na romanju, na caminu. Najbrž se bom kmalu začela ponavljati. Hoja, hranjenje, prenočevanje, druženje z ostalimi romarji...vsak dan isto, pa vendar vsak dan znova vse drugače.
Na španskem caminu mi je bilo to najbolj všeč, svoboda v vsakodnevni rutini. Vsako jutro znova, ko sem stopila iz hiše na cesto, sem bila neizmerno srečna. Vse je bilo še pred menoj, vse neznano, vse novo. Pa vendar vse v okvirjih, na katere sem pristala z odhodom na romanje.
Nekaj kilometrov naprej od današnjega prenočišča sem naletela na mini vulkanček, najmanjši v Italiji. Na netu sem o njem brala kot o večnem peklenskem ognju. Jaz sem ga prepoznala kot večni sveti ogenj.
Sredi žitnega polja je bil kup kamenja, skozi katerega vedno gori ogenj. Ne smrdi, ne ugasne, gori. Na listek sem napisala nekaj stavkov, kaj vse želim, naj v tem ognju zgori in ga spustila v plamene.
Nocoj bom spala v Premilcuore, zato moram rezervirati posteljo. Z moškim po telefonu se sporazumeva brez problema. Tokrat kar takoj povem, da sem vegetarijanka, da morebiti ne bo kakih problemov s hrano.
Enajsti maj je danes, sonce prijetno sije, hodim skozi čudovito pokrajino, katere vegetacija se vseskozi spreminja. Včeraj sem naletela tako na smilj, kot na pljučnik in cvetoč bezeg; danes pa na oljke, akacije, fige ter zoreče češnje (ki sem jih vseeno majčkeno narabutala). Pri vzponu na Monte Orlando pa na prve kostanje in celo na trobentice.
Portico je malo srednjeveško mestece, ki leži približno na polovici današnje poti. Znano je po tem, da je v njem imela svojo poletno rezidenco Dantejeva muza Beatrice. Precej prikupno staro mestno jedro je stisnjeno ob reko s čudovitim starinskim mostom. Obvezno odmor in kava v prvem bifeju na katerega naletim. Hrane nisem nakupovala, le sendvič, ki sem ga pojedla takoj in z užitkom.  Takoj, ko prečkamo star most, je na desni ob poti zelo star vodnjak, katerega voda je pitna in zelo užitna. Napolnim si pločevinko in zagrizem v hrib. Čaka me sončen vzpon na Monte Orlando, dolga hoja po grebenu in malce zoprn in strm spust proti kraju današnje nočitve, Premilcuore. 
Iz počasne sem se prelevila v malo manj počasno romarko. Ne morem  reči, da sem hitra (pa saj hitrost tudi ni bistvo romanja) nisem pa več zadnja na cilju. Iščem vzporednice s svojim življenjem, kjer pa ugotavljam, da sem še vedno počasna. Ne stopicam več na mestu, vendar se naprej pomikam prav po polžje. Kako to uskladiti, kako izkušnje iz romanja prenesti v življenje?
Vseh pet romarjev, ki je na tej poti istočasno, je na romanju prvič, le jaz šestič, zato sem opazila, da mogoče pri kakem od njih zbujam občutke, kakršne sem nekoč sama občutila ob srečanju z izkušenimi "starimi" romarji. V življenju se enkrat vse obrne.
V dolini, po končanem spustu naletim na Marijin kip, pred katerim je stala klopca. Kako dobrodejno za utrujene noge. Ne vedoč, da je moj cilj tik pred vrati, se razkomotim, sezujem, se najem, spočijem, zalijem rože v loncu ob kipu z vodo iz plastenke, ki je stala poleg kipa in ko sem po uri počitka odhajala, sta me dohitela Italijana, Paolo in Hanni in skupaj smo tako vkorakali v malo mestece Premilcuore. Povem jima, kako sem očarana nad Italijo, o katere lepoti doslej nisem imela pojma. "Midva tudi ne." se mi nasmejita nazaj. Camino človeka vodi po najlepših in  pogosto nikoli obiskanih kotičkih neke pokrajine.
Hotelčič v katerem spimo nocoj, je star 101 leto. Lastnik Maks nam ob zopet okusni večerji zaigra tudi na hišni pianino. Naša Italijanska romarja pa zraven zapojeta. Počasi se spoznavamo med seboj. Lisa in Kenneth sta mož in žena, ki na romanju spremljata Lisinega starejšega brata Knuda. Knud si je strašno želel na to Pot, prav zaradi Frančiška. Njega je Frančišek dejansko poklical. Mi vsi ostali pa smo se znašli okoli po nekem nenavadnem naključju. Trije Danci, dva Italijana in Slovenka, na poti v Assisi.
V mestecu sem si pred večerjo kupila še nekaj sadja, svež kruh, sir in paradižnike za naslednji dan. Lastnik Maks se je sam ponudil, da mi opere jagode. Kupila sem jih za vse nas- za desert, vendar so bile tako strašansko sladke in dobre, da sem v sobi eno po eno z užitkom vse sama pohrustala.
Deserti  po obroku v Italiji namreč niso običajna navada. Na koncu večerje sem jaz ponavadi vprašala: "Kaj pa desert?" Kadar smo pa desert dobili, so me soromarji nasmejali: "Evo desert za Tadejo." :)
Prenočišče v svoji sobi, z večerjo in zajtrkom- 25 eur
Prehodila sem 21 km

3. dan Premilcuore - Corniolo

Premilcuore sem zapuščala s toplino okoli srca. Ustvaril jo je camino z ljudmi na njem. V hotelčiču smo se soromarji začeli malo bolje spoznavati in začetne zadrege so padle.
Ne predstavljam si življenja v tej ozki soseki ob reki pozimi. Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej zaslišala šumenje vode. Bila sem prepričana, da dežuje, dokler skozi okno nisem zagledala modrega neba. Šumela je bližnja reka, okoli katere teče vse dogajanje v mestecu, ki je v celoti postavljeno na bregove reke.
Zjutraj so mi Danci povedali, da gre del poti po cesti in da naj grem po mestu, ker je cesta zelo prometna. Šla sem po mestu in potem ko sem spregledala puščico, zavila na cesto ter po njej šla še kak km ali celo dva, preden mi je kapnilo, da tu nekaj ne bo v redu. Nobene oznake, usedem se na obcestno ograjo, roke položim na trebuh in se povežem s seboj. Poizkušala sem v telesu začutiti kaj mi sporoča: da sem ali nisem na pravi poti. Čez nekaj minut, ko  sem se umirila, sem pod rokami začutila nelagodje in nemir. Telo ni bilo mirno, nisem na pravi poti. (že nekaj časa se lovim z mislijo, kako potovati /hoditi z vednostjo, da so vsi odgovori že v meni)
Obrnem, jo mahnem nazaj do zadnje oznake, ki sem jo prej opazila in seveda najdem oznako, ki kaže v povsem drugo smer. Ko je človek na pravi poti, se počuti mirno, zadovoljno. Ko ni, čutiš v sebi nemir, dokler spet ne zaideš na svojo, pravo pot. Bi rekla, da je tudi v življenju zelo podobno.
Poleg tega sem dobila še eno lekcijo: Ne zanašaj se na navodila drugega, pa naj bodo še tako dobronamerna, če prej zadeve ne preveriš na lastni koži. Najprej poslušaj sebe, šele potem drugega. To je najboljši in najzanesljivejši  način potovanja skozi življenje.
Paolo in Hanni me dohitita ravno, ko v neki grapi spet iščem pravo smer. Temno zelena puščica je bila skoraj nevidna dokler nisi bil tik ob drevesu. Prehitita me in tako sem danes zadnja na poti. Vzpenjam se v hrib in se glasno pogovarjam sama s seboj, v angleščini. Vadim in urejam misli in vtise.
V Corniolo sem klicala včeraj zvečer, možaka na drugi strani pa vprašala: "Parla Italiano?" "Si." se je nasmejal človek. Hahaha. Angleško pa ni govoril, vendar sem rezervirala posteljo v albergu, ki je bil prvi na spisku. Nisem bila pozorna, niti nisem spraševala, kje bodo spali drugi romarji. Tako se je izkazalo, da bom nocoj spala sama, kajti vsi ostali so rezervirali zasebni refugio Gigino.
Nekje med vzponom v hrib naletim na Dansko trojko. Knud je starejši gospod (čez 60 let ima), ki ima probleme pri hoji navzgor) zato so v hrib grede vedno počasni. Lisa je bila zaskrbljena kje sem se izgubila, opravičila se je, da so mi svetovali tisto bližnjico. Jaz pa res nisem bila prav nič jezna nanje. "Pot je moja odgovornost. Jaz sama sem spregledala znake in sledila drugim." sem ji odgovorila. Potem sem začela še razlagati kako je pri ženskah intuicija doma v maternici, kako se lahko povežeš z njo in dobiš odgovore ipd. Pa so me gledali malo postrani, zato sem raje utihnila. Šla sem dalje, Knudu pa sem navrgla še par navetov, čeprav me za njih sploh ni vprašal. Pametna jaz, delim nasvete drugim, brez da me za to prosijo. Samo pogledal me je in se mi zahvaljeval. Ni bil še pravi trenutek, da jih sliši in sprejme.
Pri hoji navzgor sem krepko čutila težo hrane in sadja, ki sem ga kupila včeraj zvečer. Dodaten  kilogram se najbolj pozna pri vzponu. Pomaranče so super hrana za tako pot, le malce težke znajo biti. Nasitijo, odžejajo, posladkajo in naredijo težo/praznino v ruzaku :)
Pot je že tretji dan podobna. V dolini prespiš, potem je najprej vzpon na višji hrib ali goro, hoja nekaj km po grebenu in daljši, na trenutke tudi precej strm in naporen spust. Nenaseljena samotna področja, veliko gozda, čudovita narava, vse tako lepo in čisto. Danes sem opazila, da nikjer ni nobenih smeti (razen po naseljih), da nisem opazila niti enega čebelnjaka in da je zelo malo kapelic, znamenj in cerkvic. V nasprotju z našo deželo, kjer je tega polno, Italija kot izrazito katoliška dežela tega nima veliko (vsaj na tej poti ne).
Ko hodim tako ure in ure v samoti, se mi utrne misel, kako mi je v tem trenutku popolnoma nedoumljivo, da kjerkoli po svetu divjajo vojne, da se nekje pobija nedolžne ljudi (in živali), da begunci iščejo zavetja in zapuščajo svoje domove...v tem trenutku je, kot da vse to ne obstaja. Nič ne obstaja, razen jaz in ta svet konkretno okoli mene. In vse se neprestano spreminja, ker se jaz neprestano gibljem in vse je neprestano drugače, sveže in novo.
Enkrat popoldne sem prišla v Corniolo. Današnja pot ni bila dolga, vendar sem bila vseeno utrujena. Ko v vasi poiščem mali rifugio, mi naproti že prihaja oskrbnik, ki iz žepa vleče pametni telefonček, na njem aktivira prevajalnik in  mi hiti razlagati pravila okoli današnjega večera. Hiška je dobro opremeljena, ima celo wi fi, lahko si zakurim peč, skuham kaj za jest, konzerve, testenine, kava... pa še kaj bi se našlo v omarici... vse mi je na voljo. Vparaša me kje bom jedla (v vasi sta dve gostilnici, ena od njih je Gigino, kjer so nastanjeni ostali romarji) druga ima le hrano in je odprta šele zvečer. Imajo tudi dve cerkvi. Večjo in manjšo.
Uredim vsakdanje stvari (tuš, pranje perila) nekaj malega prigriznem in grem na sprehod. Vse pregledam, poiščem trgovino in v njej naletim na Danske prijatelje, ki me povabijo k njim na večerjo. Uh je bila spet dobra hrana. Giovani in njegova sestra (v Giginu) nam pripravita pizze, pizzete, da boljših v življenju še nisem jedla, za desert pa še pizza z gorečim sladoledom, njami, njami, smo pojedli vse do zadnjega koščka.
Ko sem se vrnila v svoj samotni domek, sem zakurila ogenj, je bil kar hladen večer. Hiška stoji zadaj za manjšo cerkvico. Nisem se mogla odločiti naj me bo strah ali ne, vendar sem skrbno preverila, da so vrata zapahnjena, okna pa zaprta (že zaradi mraza).
Spala sem zelo dobro. Čaka me menda naporen dan, prečila bom Apenine. Sig. Leonardo (oskrbnik rifugia) me je  opozoril, kje na poti lahko dobim vodo in hrano ter da bo dan res naporen.
Večerja s pivom 14 eur, prenočitev 8 eur
Prehodila 18 km

4. dan Corniolo - Camaldoli

Človek se lahko začne hitro ponavljati pri pisanju o taki poti, kot je ta, kjer se ne dogaja kaj dosti. Le veliko, veliko hoje je.
Ko sem zjutraj odhajala iz refugia, nikakor nisem takoj našla puščic za naprej. Hitela sem ven iz mesta, kot bi mi gorelo za petami, a puščic nikjer. Kam zdaj, levo ali desno? Ker je bilo zgodaj, ni bilo še nikjer nikogar, da ga vprašam.
Kot nek teliček sem butala ob vrata svoje nepotrpežljivosti. A nič drugega mi ni preostalo, kot da grem nazaj do refugia in se umirim. Potem taka mirna naredim prve korake in jih zagledam. Na tleh so bile in ker so bile temno zelene, se jih v tem oblačnem jutru ni dobro videlo.
Malce zaskrbljena sem bila pred današnjim vzponom čez prelaz Passo de la Calla in najvišjim hribom na poti- Poggio Scali. Ko smo se včeraj pri večerji pogovarjali o današnji poti, nihče natančno ni vedel, ali bo na prelazu gostilna odprta ali ne. Ali bo mogoče kupiti kaj za pod zob in dobiti vodo ali ne? Mene to ni posebej skrbelo, saj sem si popoldne v trgovini kupila nekaj sadja in sendvič s sirom. Kakor bo, bo. Nelagodje mi je zbudil le oskrbnik včeraj, ki mi je po zemljevidu natančno pokazal kje vse bom hodila in kje se nahaja bife (za katerega pa tudi on ni vedel če je odprt, bila je sobota)
Današnji dan je bil dolg, precej vzpona, ki pa se je dvigal polagoma. Še spodaj pred vzponom sem naletela na malo cerkvico (sv. Avguština) z odrtimi vrati. V njej je pod stropom drobna ptičica iskala izhod.
Začela sem delati galamo, da bi opazila odprta vrata. Ni pomagalo. Potem sem odprla še drugo vratno krilo na stežaj, ptičici glasno povedala, da je odprto, jo opozorila, in šla ven, se odmaknila. Na klopci pred cerkvijo sem pojedla ploščico in naredila par požirkov vode. Že čez nekaj trenutkov je ptičica švignila mimo mene. Oddahnila sem si, zaprla vratno krilo in se počasi odravila dalje.  Nekaj ur vzpona in malo pred prelazom sta me prehitela Hanni in Paolo. V bistvu prija v tistem gozdu srečati znano dušo in spregovoriti par besed. Bife je bil na srečo odprt, celo dva sta bila odprta. 
Po grebenu je pot potekala več kilometrov po izjemnem gozdu (nimamo samo pri nas lepih gozdov) ta je bil čaroben, kot da hodim po kakem preteklem času, sem se počutila na trenutke. Da nisem morda zašla v kako zgodbo?!
Sam najvišji vrh ni kaj dosti izstopal, komaj sem ga opazila. Sestop je bil pa tudi precej dolg. Po gozdu. Iz gozda ven takoj naletiš na dolgo in visoko ograjo ogromnega samostana (za ogled katerega pa nisem imela več energije).
Rifuguo, kjer spim je kak kilometer ven iz mesta, v gozdičku. Kako sem bila vesela res prijazne hosteljerke in predvsem toplih radiatorjev, saj se je napovedovala hladna noč.
Do večerje sem imela še kar nekaj časa, pospravila sem ruzak, smeti, ki sem jih nosila s seboj, sem pustila v košu, ki tukaj je (v zadnjem rifugiu ni bilo niti enega koša za smeti, tako, da nikomur ni bilo treba pospravljati za romarji, ker si smeti moral odnesti s seboj). Prebrala sem navodila o jutrišnji poti in se pogovarjala z dansko trojko, ki je prišla precej za menoj. Bili so zelo, zelo utrujeni, vsi trije. Postelja je bila po tušu za njih prvo pribežališče.
Večerja je bil zopet v kompletu vegetarijanska. Tokrat zato, ker je hospitaljerka tudi vegi. Jaz sem bila seveda navdušena, Knud iz Danske tudi, saj se je po mojem zgledu začel navajati na prehrano brez mesa. Sprejel je že solate, katere je imel prej za hrano za zajce. :)
Noči na romanju minejo v trenutku. Knjigo, ki sem jo vzela s seboj, sem v roke vzela le prvi večer, potlej ne več. Preveč vtisov imam za predelovati, dnevnik za pisati, škoda mi je časa za branje na poti, na kakršno greš tako zelo redko.
Spanje z večerjo in zajtrkom 18 eur
Prehodila 22 km  

5. dan Camaldoli - Biforco

 Včeraj pri večerji sem ugotovila, da Hanni, Italijanka rezervira prenočišče tudi za dansko trojko, so jo prosili. Potem sem ji pa še jaz rekla, če lahko zraven doda še za eno Slovenko, ki ne je mesa. Da bomo skupaj spali, ker smo postali kot ena velika družina. Do sedaj sem si prenočišča rezervirala sama in to uspešno, kljub mojemu manjku italijanščine in njihovemu angleščine.
Opazila sem, da pozitivno vplivam na Knuda, kateremu je to romanje precej velik zalogaj. Pomagajo mu moje izkušnje, pazljivo mi prisluhne, Lisa, njegova sestra je rekla, da ga motiviram.
Nedelja zjutraj je. Nekaj minut za rifugiom, v katerem sem dobro spala, se nahaja nekaj sto let star veličasten kostanj. Odločim se, ga it pogledat. Res je mogočen. Znotraj je votel in v njem bi lahko stalo več ljudi. In še je živ. Zgodbe, ki jih pozna ta kostanj, bi z veseljem poslušala. Na informacijski sliki (ki je seveda samo v italijanskem jeziku) je stara slika, na kateri v notranjosti kostanja stoji miza in okoli sedijo ljudje. 
Danes sem na poti zadnja, ker sem se dolgo zadržala pri kostanju. Na vodnjaku v mestu si natočim vode, ki teče sicer vsepovsod okoli in zopet veselo zagrizem v hrib. Brez vsakodnevnih vzponov ni romanja v Assisi.
Vse moje poti so me pripeljale do sem, vsa preteklost je zaslužna za to, lepa in težka. Morala sem prehoditi točno vse, da sem lahko danes tu. Na nek nerazložljiv način v sebi vem, da je prav vse imelo smisel. Da vse ima smisel.
Hrib pred menoj ni več težek in naporen, pogledam ga, si rečem: Aha (še) en hrib in preprosto grem. Tako je precej precej lažje, kot včasih, ko mi je bilo vse, kar je zahtevalo malo več fizičnega napora, strašno težko. Nič več na poti mi ni težko. Vse tam pač je. Jaz pa pridem mimo in to prehodim, v okoliščinah, ki so pač v tistem trenutku tam. Zato je tudi nesmiselno se že vnaprej obremenjevati s tem, kar so drugi napisali o svojih poteh, o okoliščinah v katerih so se znašli tisti trenutek, ko so šli mimo. Vsaka pot je individualna, kot je vsak človek. Vsaka pot je opisana subjektivno, ker drugače skoraj ne more biti. Kadar pa ni, je to suhoparni vodnik.
Do mesteca v hribu Badia Prataglia je bilo seveda kar nekaj hriba :) Tam pa je bila odprta trgovinica s sadjem in zelenjavo in jaz sem nakupila za dva kilograma dodatne teže v obliki jagod za vse, paprik, paradižnika, marelic, pomaranč, kruha... in ker hribovja za danes še ni bilo konec, so to dodatno težo pošteno čutila moja ramena. Od Premilcuore do sem, ni bilo možnosti za nakup tovrstne izbire.
Globoko pomirjenost čutim, ko hodim po teh večinoma gozdnih poteh. Posebej po nekaterih predelih, ki so znana kot samotišča (mesta, kjer so v naravi, v samoti, molili in se poglabljali vase starodavni menihi).
Nocoj spimo v Biforcu, v mali odročni vasici, ki pa ni čisto v dolini (nekje na okoli 800 m nmv). Večerjo si bomo pripravljali sami, ker razen malega bara, ki je trgovinica obenem, v vasi ni ničesar. Tja prispem prva okoli petih popoldne, dovolj časa je še, da se bodo cunje do noči posušile, zato najprej storim to, operem cunje in sebe. Naslednja prideta Hanni in Paolo, ki povesta, da sta se tokrat onadva izgubila, zadnja pa je že tradicionalno  trojka. Knudu gre sicer vse bolje in bolje, a vzponi so mu muka. Njegova pljuča namreč ne delujejo več stoprocentno. Doma na Danskem nimajo nobenih hribov. Veliko je treniral hojo po ravnini, v hribih pa ne; tukaj so pa večinoma hribi. V šali je povedal, da je najvišji vzpon pri njih hoja po stopnicah navzgor :)
Hanni mi je rekla, da bodo jedli v baru, kamor so potem odšli. Jaz sem si zato sama pripravila bogato skledo solate in jo že pojedla, ko pridejo nazaj z vrečko hrane in povedo, da v baru ni večerje (le zajtrk bo zjutraj tam) in da bodo nocoj kuhali. Ker sem bila sita, nisem večerjala z njimi, za desert smo pa vsi skupaj pojedli moje jagode, popili vino in šli zgodaj v posteljo.
V sobi, kjer sem spala ni bilo nobene električne vtičnice, kar sem opazila šele zvečer. Praznega telefona si nisem upala pustiti na polnjenju v kopalnici, temveč sem ga priključila na zunanjo rezervno baterijo (ki mi jo je kupil Peter preden sem šla). Pameten fant tale Peter, včasih razmišlja zelo praktično. Google Earth mu je pa pokazal, kje konkretno vse bom hodila, zato je sklepal, da mi dodatni vir energije ne bo odveč.
Prenočevanje 10 eur
Prehodila 22 km

6. dan Biforco - Chiusi de la Verna

Včeraj smo se odločili, da bo današnja tura krajša. Bližamo se Frančiškovi sveti gori La Verna in tam smo se želeli zadržati nekoliko dlje časa. Gre le za zares posebno in močno točko na tej romarski poti. Zato se nam zjutraj ni nikamor mudilo.
Noč je bila hladna (v hribih smo in vse noči so hladne), zjutraj pa je rahlo rosil dež. V barčku poleg smo naročili zajtrk. Starejša gospa, predvidevam, da lastnica, je delovala umirjeno in modro. Počasi nam je na mizo znosila kavo; kruh, maslo in marmelada pa so nas že čakali. Prostor je bil očitno vsenameski prostor v vasi. Poleg bara je bila v istem prostoru še trgovinica in knjižnica. V kotu pa je stal stari piano, kitara in harmonika. Čeprav je bilo vse na kupu, ni delovalo natrpano ali odbijajoče. Temveč celo lepo in vse usklajeno drug z drugim. Hanni je vprašala gospo, če pozna kačo, ki sem jo jaz srečala in slikala prejšnji dan na cesti. Ni je, je pa poklicala še starejšega gospoda, ki nam je razložil, da kačica, čeprav je dolga, ni strupena in se nam je ni treba bati, če jo srečamo.
Ko smo se odpravljali, je z neba še vedno pršelo. "Fino, vsaj vroče nam ne bo." sem rekla in zajadrali smo v nov romarski dan.
Italijana sta odhitela naprej, mi ostali pa za njima v počasnem ritmu, vmes smo se vsi štirje malo zakvačkali, prehodili kakšna dva, tri kilometre v napačno smer, zopet našli pravo smer, vmes sem se veliko pogovarjala s Knudom in začela spoznavati njegovo silno željo po tem, da mu uspe priti peš v Assisi in se povezati s Frančiškovim duhom. Ne vem kaj me je prijelo, začutila sem, da mu moram nekako še bolj pomagati pri tem. Zato sem predlagala Lisi in Kennethu, da lahko gresta brez skrbi najprej, da bom že jaz poskrbela, da bo Knud prišel danes varno do cilja.
Žrtvovala sem del svoje svobode pri hoji, a v sebi, sem vedela, da je tako prav. Ko sta odšla naprej, pa sva midva hodila v ritmu, ki je odgovarjal Knudu, torej počasi v hrib in zmerno po ravnem (ravnine tudi danes ni bilo veliko :)) Kmalu je tudi nehalo pršeti z neba.
Nekaj km pred La Verno, je gozd začel dobivati spet čarobno in skrivnostno podobo. Podobo, ki pozornega in občutljivega človeka z lahkoto začara in ponese v druge, skoraj sanjske razsežnosti.
Na La Verno je Frančišek zelo rad hodil, takrat menda tam še ni bilo ničesar, samo gora, s skalami in votlinami. Takratni lastnik te gore, neki grof se je iz hvaležnosti in spoštovanja do Frančiška odločil, da mu goro podari. Frančišek ni želel posedovati nikakršne posvetne lastnine, vendar je goro sprejel in jo podaril redu Frančiškanov, ki so tam kasneje postavili cerkev in samostan.
Nekaj let pred svojo smrtjo pa je ravno tu Frančišek dobil stigme. To so znamenja Kristusovega križanja, na rokah in nogah.
Sedaj je La Verna pomembna romarska točka, kamor se dnevno pripelje ogromno ljudi. Mi smo imeli srečo, da smo tja prišli na ponedeljek, ker nedelja bi bila gotovo polna ljudi.
V gozdu poraslem z mahom je vladal red narave same. Dreves nihče ne odstranjuje, ko se od starosti podrejo. Nihče jih ne seka in žaga. Pa vendar gozd ne deluje zanemarjeno, nasprotno, deluje zelo harmonično. Vse naokoli ležijo z mahom poraščene skale kockastih oblik, ki izgledajo, kot bi jih kak velikan naokrog stresel iz svojega naročja. Ko pridem pod skoraj navpično in ogromno steno in se pripravljam, da jo slikam, mi Knud zakliče, da sva prišla, da je na vrhu stavba. Zares, pogledam malo bolje in zagledam veliko utrjeno obzidje. La Verna je fascinantna že od tu, kaj šele bo zgoraj, si mislim.
Knud je zelo pobožen starejši mož in stopa s posebno pozornostjo. "Prav tule je hodil Frančišek, hodiva po njegovih stopinjah." In prideva do male kamnite hiške, pogled skozi malo okence pa me osupne. V kotu zagledam Frančiškov kip v naravni velikosti. Deloval je tako živo, da me je streslo. Kot bi ravnokar vstal iz kota in z rokami segel predse. Stala sva na mestu, kjer je dobil stigme. Čutila sem moč vse naokoli mene, v meni, v poti. Čutila sem moč in svetost kraja, ki še ni napolnjen z ljudmi z vseh vetrov. Postala sva tu nekaj minut in se polnila s to močjo.
Ploščad pred cerkvijo ni bila zelo polna ljudi. V cerkvici me je menih, ki jo je ravnokar zapuščal, napotil ven. Pokazal je na moje blatne čevlje in nekaj zagodrnjal v smislu, da bom umazala tla. Veš kaj ti človek, sem si mislila, peš sem prišla do sem. Šesti dan že hodim po gozdovih, hribovjih, vsepovsod, kakšna naj pa bom, če ne blatna?! Tisti trenutek sem ga ubogala, ker z menihom se pa res nisem želela kregat na La Verni, a kasneje sem se vrnila nazaj. Vendar cerkvice nisem čutila tako močno, kot prej tisti preprosti kip in čarobni gozd s skalami vsenaokrog. Cerkev je bila od ljudi in za ljudi. V njej so se že čutile kaotične energije človeškega sveta.
Na ploščadi sva naletela na Hanni in Paola, pospremila sta naju do barčka, kjer sva se malo okrepčala. Onadva sta se pa odpravila naprej, v kaka dva kilometra oddaljeno vas, kjer bomo nocoj spali, midva sva pa ostala še malo tukaj.
Bilo je kar nekaj ljudi in nekateri so naju slikali. Bila je tudi neka tv ekipa, ki je snemala in odstranila sem se, da slučajno ne pridem v njihov kader.
V Chiuso de La Verna (nekaj km pod La Verno) smo spali v rifugiu, ki je bil definitivno najslabši na celi poti. Hladna in vlažna družinska hiša je bila preurejena v rifugio, sredi naselja hiš; gostilna, kjer bomo jedli, pa je bila kak kilometer stran. Ponoči me je zeblo, na srečo so bile povsod na voljo dodatne odeje, katere sem praktično vsakič izkoristila, saj mi moja poletna spalna vreča nikakor ni bila dovolj topla za te hladne noči.
Večerja je bila zopet okusna in obilna. Odlične zelenjavne mineštre kuhajo Italijani, tudi njihove paradižnikove omake so bile (razen enkrat) vsakič znova prvovrstne.
Nočitev z večerjo in zajtrkom 25 eur
Prehodila 9 km (jaz pa mislim, da nekaj km več, tudi zaradi izgubljanja)

Danes smo na polovici poti.

 7. dan Chiusi de la Verna - Caprese Michelangelo

Zjutraj sem komaj čakala, da sem lahko zapustila mrzlo in vlažno hišo v kateri smo spali. Ključ hiše je bilo treba odnesti v gostilno, kjer smo jedli. Pri zajtrku sem se dokončno odločila, da bom Knudu pomagala, da shodi kot romar, da najde svojo moč in zaupanje vase, da zmore tudi brez pomoči svoje sestre ali kogarkoli drugega. Zato sva šla prva skupaj naprej, povedala sem mu, naj me opazuje kako se ravnam po oznakah in se uči :) Danes je bil moj učenec in opazovalec.
Iz mrzle noči se je naredilo krasno sončno jutro in hoditi v tej čudoviti pokrajini je bilo pravo razkošje užitkov. Po nekaj urah ne prehitre hoje, se mi je zazdelo nekoliko nenavadno, da naju od ostalih romarjev ni še nihče prehitel. Sva pač hitra, ali pa so oni danes počasnejši, razlagam Knudu. Oznake so bile nekoliko drugačne kot včeraj, to pa sem pripisala stalnemu spreminjanju oznak na tej poti. Dohitel in prehitel naju je celo nek drug romar(kar je bilo prvič na poti) vendar se ni zaustavljal in nismo nič govorili, razen pozdrava.
Drugič na vsej poti sem danes opazila krave (prvič je bilo prvi dan). V navodilih pogosto piše, naj za seboj zapiramo ograde pašnikov, da krave ne bi pobegnile z nih, vendar krav nikjer. Govedoreja se izgleda počasi umika s tega področja.
Ko končno prideva do neke vasice, kjer ni nobenega napisa z imenom kraja, se odločim, da bo čas, da povprašam ljudi, kje sva. :) Mislila sem tik pred ciljem v kraju Fregaiolo. Vasica je bila majhna, kmečka. Nikjer nikogar, na enem od balkonov je starejša gospa stepala preprogo. Zakličem ji: "Buongiorno Signora." Z zemljevidi v rokah ji začnem v italoangleščini spraševat če sva v Fragaiolu oz kje sva?! "No, no, no Fregaiolo." Omenila je neko drugo ime, ki si ga nisem zapomnila. Kar malo me je streslo. Bemtiš, izgubila sva se in to ravno danes, ko jaz Knuda učim kako opazovati oznake in kako romati.
Gospa je z balkona prišla do naju in nama po zemljevidu pokazala kje sva in razložila, kako  po asfaltni cesti prideva do Fregaiola in potem naprej do Caprese Michelangelo, ki je naš današnji cilj. In vse to v italijanščini. Vse sva jo razumela. Kamen mi je padel s srca :) Vsa vesela se zahvaljujem gospe, najraje bi jo objela, pa jo taka preznojena nisem upala.
Smelo in veselo jo po asfaltu mahneva dalje, šele potem, ko sva bila spet na pravi poti, sva se odločila narediti malo daljši odmor, se okrepčati in spočiti. Knud je iz ruzaka potegnil čisto pravi zemljevid področja po katerem hodiva. Sploh nisem vedela, da ga ima (jaz sem imela le zemljevide naše poti) Na njem sva našla cesto, kjer se trenutno nahajava in ugotovila, da sva naredila samo en večji ovinek v isti smeri. Kasneje sem oznake te poti, ki me je danes zavedla, še opazila na naši poti; bila je ena od številnih poti v Rim. Na trenutke poti sovpadajo, na trenutke se ločijo. Prav tako Via Francigena, ki poteka iz Francije (v bistvu iz Anglije) do Rima.
Svoje današnje izgubljanje sem Knudu razlagala kot del vsake poti in poudarjala kako se rešitev vedno najde. V bistvu se res. Malo mi je bilo nerodno pred njim, a kaj hočeš, tudi "stari" romarji se kdaj izgubimo. Izgubljanje je del življenja. In vnovično najdenje poti tudi.
Ob treh popoldne sva vkorakala v Caprese Michelangelo (rojstni kraj slavnega Michelangela https://sl.wikipedia.org/wiki/Michelangelo_Buonarroti
Da sva našla rifugio, ki je bil spet v zasebni hiši, pa sva porabila še skoraj pol ure. Seveda sva bila zadnja :) vsi ostali, ki so šli po pravi poti, so naju prehiteli.
Spet sem dobila svojo sobico in do večerje v gostilnici v mestu je bilo ša kar nekaj ur, zato sva se s Knudom odločila najprej za pivo, potem pa ogled Michelangove rojstne hiše in starega mestnega jedra.
Hišo so uredili v muzej, vendar v njem ni njegovih umetnin, kajti v hiši so njegovi starši živeli samo pol leta.
Večerja je bila v neki malo bolj fensi gostilni, solidna, vendar brez presežkov, za zajtrk pa so nam ob šanku ponudili nekaj kosov pite in kavo, kar smo morali pojesti stoje. Fensi gostilna ni upravičila svojega imidža (Buca de Michelangelo).
Nočitev z večerjo in zajtrkom 25 eur
Prehodila 22 km

8. in 9. dan Caprese Michelangelo - Sansepolcro - Citta di Castello

"Danes boš pa ti vodil." sem zjutraj povedala Knudu, ko sva ostala na poti sama in so naju hitrejši štirje pustili zadaj. "Jaz bom samo hodila s teboj in bom tebi prepustila opazovanje oznak in orientacijo." Nič ni protestiral, v bistvu se mu je zdelo zelo dobro. Meni pa ni bilo tako enostavno, na začetku sem se morala kar nekajkrat ugrizniti v jezik in samo slediti. Dobra lekcija zame, ki tako rada vedno sama zase odgovarjam, hodim v svojem ritmu in na poti nisem odvisna od nikogar drugega.
Sijoče toplo sonce je posijalo zjutraj, napovedoval se je topel dan, ki se je popoldne spremenil v vročega.
Toskanska pokrajina je bila čudovita, brez večjih vzponov. Kar je oteževalo pot danes, je bila vročina.
Knudu je šlo zelo dobro, jaz pa sem budno spremljala pot in vse oznake. Vidno je dobival na romarski samozavesti in začel zaupati vase. Ko je prejšnje dni hodil s sestro in svakom, je samo sledil zadaj, brez da bi sodeloval pri iskanju oznak in orientiranju na poti.  To ga ni povsem zadovoljevalo. Danes pa je postal popolnoma drug človek. Kar oživel je. Pot ga je oživljala in poživljala.
Na nekem delu poti kak km ali dva, ni bilo opaziti nobene oznake več. Predlagala sem, da se usedeva, narediva krajši odmor in pogledava najine zemljevide in navodila. Komaj sva dobro začela brskati po papirjih, zagledava dva rangerja na konjih. Počasi in dostojanstveno sta jahala naproti nama. Pozdravita in vprašata, če je vse v redu in če potrebujeva kako pomoč.
Lepo se zahvaliva, seveda sva v redu, iščeva le kraj, kjer se nahajava ta trenutek. Zelo prijazno nama razložita, kje sva in kam naprej. Vprašata od kje sva. En od njiju je že bil v Ljubljani, ki se mu je zelo dopadla. Je moral pri nas kaj lepega doživeti, ker mu je obraz preplavil vesel nasmešek, ko je govoril o tem. Ko sta odhajala, sem slišala kako drugi sprašuje, kje je ta Ljubljana in mu prvi razlaga. :) Fejst fanta, vizualno in človeško. Zares lepo srečanje, v pravem trenutku.
Knud me je srečno pripeljal do Sansepolcra, brez da se vmes kje izgubiva. Bravo Knud. Pet preč je že bila ura, ko sva prišla do samostana, preurejenega v hostel. Takoj je padlo eno pivo, saj se tak dosežek mora proslaviti.
 Hrup in promet mesta, ki je prvo pravo mesto na poti, me je kmalu začel motiti. A večerja v toskanski taverni, kjer sem jedla najboljše raviole v življenju, katere poplaknem z močnim črnim vinom, je pripomogla, da je noč zelo hitro minila. V sobi sem spala z Nemko, ki tudi hodi sama. Tukaj smo naleteli na še nekaj drugih romarjev v Assisi, ki so prav tako kot moja Nemka začeli hoditi v Firencah. Zanimivo je, da so bili vsi starejši.
Prenočišče v Sansepolcru 15 eur
Prehodila 25 km
Zdaj je postalo že kar normalno, da midva s Knudom hodiva skupaj. Hmm. Sprejela sem to vlogo, čutila sem, da mu moram pomagati, pri vsem tem sem pa zase dobivala nove izkušnje, ki jih drugače ne bi, če bi hodila sama. Teh nekaj dni s Knudom sem se ogromno naučila o sebi. Jaz sem Knuda učila o romanju, preko druženja z njim pa sem učila sebe. 
Glavna učna snov zame je bila,  da ostanem osredotočena nase, da me prisotnost druge osebe ne odnese v premočno prilagajanje in ugajanje ter da ne vsiljujem svojega znanja in izkušenj kot edinega merodajnega. Marsikdaj mi je to težko. A najina komunikacija je bila iskrena in brez leporečenja, zato sva bila drug drugemu močna učitelja.
Mesto sva zapustila že pred sedmo zjutraj, današnji cilj je bil Citta di Castello. Napovedoval se je še en lep sončen romarski dan.
Za razliko od včeraj, je bil danes spet na sporedu daljši in višji vzpon. Na srečo še ni bilo vroče, skoraj na vrhu hriba pa je v gozdu stal mali samostan Eremo Montecasale. Tu naj bi se Frančišek zaustavil, prespal in počival na svoji poti na in z La Verne. Opazila sem par že precej starih menihov, v kleti (kjer je kapela) male in zelo starinske cerkvice pa je bila tudi skala na kateri je počival. Brez odeje ali blazine, na goli skali.
"Ni čudno, da je umrl tako mlad (44-45 let)." sem na glas komentirala to njegovo špartansko življenje. Knudu je bil samostan strašansko všeč. "Kar tu bi ostal." je dejal. "A misliš, da bi me sprejeli?"
Čutiti je bilo svetost mesta. Primerjala sem ga z La Verno, ki je preplavljena s turističnimi romarji (ki se na romanje pripeljejo). Tu ni takega navala ljudi, zato je kraj uspel obdržati svojo čisto energijo.
Precej dolgo sva se zadržala na tej točki moči, zato sem slutila, da nama bo morda šlo danes malo za nohte s časom, saj je na vrsti kar dolga pot, 29 km.
Čudovita pokrajina, prekrasna in polna rož ter barv. Tudi potočkov je še vedno precej, vendar manj kot prve dni. Hvala bogu, da sem šla na pot zdaj v maju, sem si govorila, ne vem kako je tule hoditi v polnem poletju?! Sonce je vsak dan bolj pridobivalo na moči in ko sva popoldne prišla v kraj Lama, sva bila oba že kar utrujena. Do cilja sva imela pa še kakih 10 km. V neki slaščičarni sva se malo okrepčala in osvežila. Knud se je šalil, ni se zavedal resnosti situacije. Utrujen romar, ki ima popoldne za prehoditi še 10 km ni šala mala :) Meni ni bilo do šale, saj me je majčkeno skrbelo. Ne zaradi sebe, temveč za njega. Počutila sem se odgovorna zanj. Starejši gospod je in na nek način sem kot da bi prevzela odgovornost zanj. Lisa in Kenneth sta mi popolnoma zaupala.
Knud je mislil, da bova v vasi pojedla še topel obrok, vendar jaz nisem bila za to. "Predolga pot naju čaka, vzelo nama bi preveč časa. Kar naprej greva." sem rekla precej resno in odločno. Ni protestiral; Nemka (na katero sva tu naletela), bo nocoj prespala prav tu, v Lami, pa naju je zelo začudeno pogledala: "Naprej gresta, zdajle?" "Ja, greva." sem kratko odgovorila. Ura je bila približno pol petih. Pred nama pa še 10 kilometrov hoje. Vsak romar ve, da je to precejšen zalogaj. Ampak, kar se mora, se mora.
Po kakih dveh kilometrih hoje, Knuda pokliče Lisa (sestra) in vpraša kje sva. Knud pove, da sva dva kilometra ven iz Lame, da je pred nama še približno 8 km hoje. jaz sem hodila spredaj in nisem takoj slišala kaj govorita. Potem pokliče še enkrat in mi pove, da je oskrbnica nocojšnjega prenočišča tam samo do osmih zvečer in da misli, da nama do takrat ne bo uspelo priti do tja. Jaz sem zagotavljala, da nama bo. Oskrbnica želi po naju priti z avtom in nisem ji znala točno razložiti kje sva. Potem sem vprašala nekega moškega na njivi, ki pa niti pikice ni razumel angleško. Hanni mu je po telefonu razložila situacijo, pa se je ponudil, da naju bo on odpeljal do zavetišča, ki je v predmestju Citta di Castello, v stavbi civilne zaščite.
Vožnja je trajala nekaj minut, meni se je pa zdelo pod častjo, da mene nekdo na romanju rešuje z avtom. Jezna sem bila, pa ne vem na koga. Nase najbrž, da sem se pustila spraviti v to situacijo.
"Nikoli me na romanju še niso reševali z avtom." sem skoraj zadirčno rekla Knudu, ki je samo skomignil z rameni. Pogoltni svoj ponos punca, sem si mislila in pač sprejmi novo situacijo. Tudi to je del poti.
Oskrbnica je kmalu potem, ko sva prišla, odšla domov. Najini soromarji so ji prej ponudili, da plačajo za naju, ampak je vztrajala, da naju osebno vidi in ni popustila pri svojem stališču.
Ostali štirje so bili lačni in so čakali, da bi skupaj šli v mesto. Midva sva raje ostala v zavetišču, se očistila, spočila in po telefonu naročila pizzo, ter jo ob Spritu iz avtomata z velikim užitkom pojedla.
So taki dnevi in so drugačni dnevi. Na romanju je vedno živahno, vedno se kaj novega dogaja, pa čeprav vsak dan samo hodiš in hodiš in hodiš.
Seveda danes ni več vodil Knud, temveč spet jaz. Vedno, ko vodim jaz, se zakvačkava :)
Prenočišče 15 eur
Prehodila ne vem natančno koliko km, ker so naju 'reševali' z avtom (po občutku bi rekla kakih 25) Potem, ko že imaš za seboj nekaj romarske kilometrine, tudi dobiš občutek koliko km dnevno si približno prehodil.

10. dan Citta di Castello - Pietralunga


Zjutraj grem iz zavetišča brez vode. Računam na to, da bo v mestu že odprt kak bife. Ker ni bil, sem pač šla naprej brez oz. z malo včerajšnjega ostanka. Imela sem nekaj sadja in upala, da naletim na hiše in ljudi.
S Knudom sva zadnjih nekaj dni hodila skupaj. V sebi čutim, da bi rada danes šla naprej sama, vendar nisem prepričana, če je on že pripravljen, da shodi kot romar in gre samostojno naprej. Zato sem previdno tiho in čakam na primerno situacijo ali kak dražljaj, ki me bo usmeril v pogovor o tem.
Pot teče lepo in mirno, pogovarjava se in vmes zopet nekje spregledava oznako, da gre pot levo. Ko že predolgo hodiva dalje in navzdol brez oznak, se ustaviva, izvlečeva najine papirje in začneva iskati kje sva. V tistem pa mimo naju pripelje ženska v avtu. Ponudi nama prevoz. :) Seveda odkloniva in ji na zemljevidu pokaževa kam bi rada šla in poveva, da sva malo zašla.
"Nič nič nista zašla, samo naravnost navzdol do glavne ceste, tam pa levo in že sta na cesti, ki pelje v Pietralungo."
Kako se midva vedno znova uspešno najdeva!!
Ko prideva do tiste glavne ceste spodaj, že po nekaj metrih zagledava znak s prečrtanim imenom kraja Citta di Castello.
Meni je strašno smešno :) Vsaj dve uri sva že na poti pa sva komaj zapustila mesto. To je znak, da bo zanimiv dan.
Po asfaltu jo mahneva dalje, ni zelo prometno, vendar cesta ni preveč široka, zato je dobro biti previden. Ob cesti se usedeva, pomalicava. Takrat šele naletim na hišo, kjer opazim zunaj žensko in jo prosim za vodo. Knud je že nekajkrat omenil, kako mu bolj prija hoditi po asfaltu, kot po kamnitih in utrjenih poteh, kakršnih je na tem romanju precej. Po nekaj kilometrih spet naletiva na oznake Frančiškove poti in takrat pride Knud na dan z besedo, da razmišlja, da bi pot do konca nadaljeval kar po asfaltni cesti (peljala je do Pietralunge). Assisiana na katero sva naletela, pa je odvila z asfalta desno v hrib, v naravo.
Nekoliko je omahoval. "Česa se tako bojiš na tej poti? Izgubiti se nikakor ne moreš. Česa te je pravzaprav strah?" ga vprašam. "Samo po cesti greš in prideš do cilja, nič drugega. Še oznak ti ni treba iskati."
"Pa v bistvu me ni ničesar strah. In res ne vidim razloga, da ne bi šel."
Usedeva se v breg, da še zadnjič skupaj pomalicava in se posloviva. V ruzaku sem našla še nekaj peciva, ki sem ga kupila v Sanselpocru. Razdeliva ga, se posloviva in novopečeni samostojni romar Knud gre svojo pot po cesti, jaz pa odvijem desno proti potoku in kasneje v precej strm breg.
Vedela sem, da bo zmogel. Danes sva hodila že povsem enakovredno. Ni prelagal odgovornosti za pot name, temveč je bila porazdeljena med oba. Knud je zelo fejst dečko in vesela sem, da sem lahko nekaj dni preživela v njegovi družbi, kjer sva se največ pogovarjala o Frančišku, njegovemu življenju in času v katerem je živel. Knud je precej vedel o njem.
Toda, ko sem zopet ostala sama, sem spet s polnimi pljuči zadihala svobodo. Kako meni prija hoditi sama!
Precej konkreten vzpon in to ne eden, v soncu, ki je postajalo močnejše, toplejše...
Hanni in Paolo me dohitia, prehitita. Ko počivata ju dohitim, prehitim jaz...in tako nekajkrat. O Knudu, Lisi in Kennethu ni duha ne sluha.
Dolga vroča pot, po občutku bi rekla precej več kot 30 km, kar je uradno (zaradi jutranjega izgubljanja sva dodala še par km). Zadnja tretjina spet poteka po asfaltu in ker so avtomobili zelo redki (približno eden pripelje vsako uro) hodim kar po sredini ceste. In ko me prime lulat, počepnem ob kraju ceste, niti se mi ne da skrivat kam v grmovje, ker itak ne bo nikogar mimo. In res ga ni.
Na koncu dneva utrujena, vroča od sonca in lačna kot volk zadnja od nas šestih, pridem v mestece Pietralunga v hribih. (lanski potres jih je malo pretresel)
Ampak tako presneto dobro sem se počutila, da lahko rečem, da je bil dan neponovljiv, čeprav zahteven, jaz pa sem srečna oseba.
Vsi smo bili utrujeni. Knud je prehodil precej manj in je seveda zmogel, vendar je dobil svoj prvi žulj.
Rifugio za cerkvijo je bil skoraj poln romarjev.
"Ravno prav si prišla." so me pozdravili ostali. Ravno zdajle pride kaplan, nam bo žigosal kredenciale. Počakala sem ga kar zunaj, vsi romarji se zberemo okoli mize, za katero se usede vedri in zelo zgovorni mlajši duhovnik. Bil je iz Romunije. Z vsakim izmed romarjev je spregovoril besedo ali dve, pokomentiral državo iz katere prihaja, le z menoj ne. "Kako pa to?" si mislim. Sem bila pa edina iz bivše Jugoslavije, vsi ostali so bili iz zahodne Evrope.
Plačilo je bil prostovoljni znesek, pustila sem 10 eur za prenočišče. Rifugio je tudi izgledal, kot da je še iz socialističnih časov. :)
Prehodila 30 km plus dodatnih 5, torej cca 35.

11. dan Pietralunga - Gubbio

Zvečer nam je Knud pokazal svoj prvi žulj. Opazila sem, da ne ve natančno, kako naj se ga loti. Ker sem imela s seboj iglo in nit, eterično olje Tea3 in nekaj gazic, sem mu ponudila pomoč.
"Predri in očisti ga. Potem ga dreniraj tako, da vanj potegneš z iglo s sukancem. Košček nitke pustiš v žulju, da tekočina lahko sproti odteka in da se ne more spet napolniti. Zapri ga z gazico, nikakor ne z nepredušnim obližem, kajti koža naj diha, tako se najhitreje zaceli." In ker ni imel pravih pripomočkov, sem mu vse to naredila jaz. Pustila sem mu še nekaj gazic in obližev iz tekstila ter mu še enkrat povedala kako naprej. Jaz sicer nimam žuljev, a Peter jih je imel na obeh caminih; ogromno, ogromno sem jih pa videla tudi pri drugih romarjih. In ta način z drenažno nitko je najhitrejši pri zdravljenju žulja in tudi najuspešnejši.
Zjutraj sem na pot odšla brez zajtrka, le prenočišče nam je bilo na voljo. Zvečer sem v mestu spet nakupila nekaj hrane, ker danes do cilja spet ne bo možnosti zato. Opazila sem, da mi že nekaj dni dišijo jogurti in kefirji. Težko med njihovo ponudbo najdem kaj zares kvalitetnega. Tako sem med drugim kupila dve sadni skuti, ki pa sta bili en sam sladkor in sem vsebino ene pustila mravljicam, drugo, še neodprto pa v jedilnici samostana v Gubbiu.
Ko sem zakorakala v nekoliko oblačno sobotno jutro ven iz mesta, sem znova začutila tak neopisljiv občutek svobode in sreče, da bi kar zavriskala. Ura je bila šest proč, pa raje nisem, da ne budim ljudi. Knud je seveda zopet odšel na pot po asfaltni cesti, ki pelje do današnjega cilja. To mu odgovarja med drugim tudi zato, ker je po cesti manj vzponov, oz. so položnejši ali na daljšo razdaljo, kot po hribih. Kasneje sem izvedela, da so po cesti šli tudi ostali štirje moji soromarji. Hoja po cesti je pri meni prisotna takrat, ko ne gre drugače, ko je po njej speljana tudi Pot, drugače mi ni ljubo hoditi ob prometu in po asfaltu dlje kot je to nujno potrebno. Zdajle sem se spomnila, kako mi je bilo lani na štajerski Jakobovi poti, ljubo po več urni hoji po blatu in mokrih travnikih in gmajni, stopiti na asfaltno cesto. Torej vedno so izjeme in vse je mogoče. Se veseliti take poti ali popolnoma drugačne poti. Ni pravil. Pravila si postavlja vsak sam.
Spet sem bolje opazila naravo: rdeče češnje v bregu, fige, ki zorijo, pet mladih mucic, ki so se igrivo igrale na cesti, cvetlice, ki so čakale sonce, ptičje žvrgolenje vsenaokrog... Ko hodiš v paru, je svet manj prisoten, kot kadar hodiš sam.
Pogledam v nebo in zamrmram: "Hvala Frančišek, da si nam 'zrihtal' vreme, prosim 'rihtaj' ga še do konca." Kajti danes hodim več ali manj po izpostavljenem terenu in vroč dan bi mi pot precej otežil (se je pa popoldne pojavilo sonce pri vstopu v Gubbio). 
Mimo se v avtu pripelje domačin, skozi okno mi prijazno pokima in se nasmeje. To se mi na poti dogaja redno. Pomahajo, pokimajo, pozdravijo, se nasmehnejo... Vzljubila sem jih Italijane, do katerih sem prej imela skoraj odklonilen odnos. To naredi romanje po tuji deželi, spreminja moja prepričanja, na osnovi novih izkušenj, ki jih doživljam, novih doživetij.
Ne vem kako, niti zakaj se v nekem trenutko zavem velike žalosti ob izgubi moje ljube teti letos pozimi. Ponavadi sem jo obiskala nekajkrat letno. Dokler je bila živa, je zadoščalo to, da je živa, da vem, da je tam, da obstaja. Sedaj, ko je ni več, se ob spominu nanjo zelo hitro sprožijo solze. Sedaj je vse drugače. Žalost za igubljenim človekom je nekakšen občutek izgubljenosti in samote na tem svetu. Vedno gre le za odsotnost ljubezni.
Danes na poti srečujem romarje, ki so začeli hoditi v Firencah. Kar nekaj starejših je, v bistvu so vsi starejši, sivolasi, upokojenci. Nekaterim bi dala že krepko čez 70 let. Pot je Življenje. Gibanje je življenje, sprememba je življenje...
Malico in zajtrk sem pojedla na nekem hribu, tik pred spustom dol. Medtem sem opazovala nasproti sebe eno ogromno goro in se veselila, da mi ne bo treba nanjo, ker po navodilih sodeč, so vsi težji vzponi že za nami. :) Sama sebi se zazdim smešna, poglej me kako spet kalkuliram, in kako težko se odvajam tega preračunavanja, kako, kje, zakaj, kaj je zame lažje in boljše.... sem napredovala, vendar občasno to še vedno počnem. A ko se zavem kaj počnem, se sedaj takoj ustavim in preusmerim svoje misli.
Ko opazujem poseljeno podeželje, vidim da so barve hiš precej poenotene, vse se zdijo nekako naravne. Ni odstopanj, kot pri nas, ko lahko vidiš živo vijolične, modre, strupeno rumene, zelene... Tukaj so v niansah toplega sonca ali nežne zemlje, kamna... zelo lepo in pogled se odpočije, čeprav opazuje vasi in naselja.
Res je bila današnja pot brez višjih vzponov, kar pa ne pomeni, da ni vseskozi potekala po gričevju, malo gori, malo doli, malo po ravnem...tako končno pred seboj zagledam poseljeno dolino in se zaveselim kot otrok, da se bliža Gubbio.
Oznake na poti so že nekaj dni spet spremenjene, tokrat so se poleg zelenih pridružile še rumenomodre (točno v barvi neke naše stranke:)), tega sedaj že navajena, ugotavljam, da se danes nisem prav nič izgubila in tudi to, da mi je izgubljanje in iskanje oznak na naših, slovenskih Jakobovih poteh prilšo zelo prav pri iskanju in izgubljanju tukaj.
Sem namreč romarka stare šole, bi se reklo. Hodim brez pomoči gps-a in pametnega telefona sploh (za poslušanje muzike je pa super) Oznake na poti, zemljevidi in navodila organizatorja, so mi osnova. Potem pa še kar pride sproti na poti. Ljudje, ki jih srečujem, romarji, ki hodijo isto pot... in tako se tudi pride do cilja.
Vstop v mesto Gubbio je trajal precej dolgo, kar malo me je utrudil. Tudi zato, ker je posijalo sonce in je postalo soparno. Tiščalo me je lulat, vsepovsod pa so bila hiše, nikjer nisem mogla počepnit (v bistvu enkrat sem ob neko drevo) pa ker sem veliko pila, sem  veliko lulala :)
Dinamična in ritmična glasba, ki sem jo dala na ušesa, mi v takih trenutkih pomaga, da korak ostane v ritmu in pot hitreje mine.
Končno petnajst minut do treh prispem do prvega bara v mestu Gubbio. Natakarici na poti na stranišče kličem, naj mi natoči najboljše pivo, kar ga imajo. "The best beer you have, please." Punca me začudeno gleda, meni se pa mudi lulat :)
Ko zunaj končno v miru spijem zares dobro pivo polnega okusa (ki je bilo tudi kar drago) vse odpade. Spet se zavem kakšna srečnica sem, ko lahko takole vandram po svetu.
V Gubbiu je danes nek njihov lokalni praznik, zato je mesto zelo lepo okrašeno in polno ljudi. Vsi so na ulicah. Ko naletim na prvega policaja, mu pred oči pomolim naslov mojega današnjega prenočišča in človek celo govori angleško. Brez problema ga takoj najdem. Spim v samostanu na ulici Garibaldija. Pozvonim in ko se vrata odprejo in stopim v notranjost, naletim točno na moje tri danske romarje, ki so  prišli nekaj minut pred menoj.
Sestra, ki me pospremi do moje prelepe sobe, nič ne govori angleško. Soba je skoraj hotelskega tipa s prekrasno in veliko kopalnico v kateri kraljuje kad. Vse je čisto in lepo. Plačam ji dogovorjeno ceno 31 eur. Sklenem izkoristiti kad in si vanjo natočim tople vode. Ko se potopim, operem lase in se zleknem v njej, zaspim. Prebudim se šele, ko me v hladni vodi začne zebsti.
Kasneje me je poklical Knud in povabil če greva skupaj na večerjo. Seveda sem šla. In ko se srečava spodaj v avli, naju ujame stroga prednica samostana, ki mi začne 'težiti': "Pagare, pagare!" Plačati, plačati... "Une e trenta euro." Pagare, pagare.... Gledam jo, kot da je padla z neba. "I've already payed to another sister, who took me to the room." Plačala sem že drugi sestri, ki me je peljala do sobe. Gleda me in nič ne razume. Zelo odločno proti meni moli nek listek in neumorno in zelo odločno ponavlja: Pagare, pagare!!
Bože mili, povsem me je zmedla, nisem se je mogla rešiti in kar oditi, ni pa bilo nikogar v bližini, ki bi znal italijansko. Zato sem ji kar plačala še enkrat (ogromna napaka) in računala na to, da bom zvečer našla Paola in Hanni in ji bosta razložila to zmedo, da bom lahko dobila nazaj dvakrat plačano sobo. To me je kar precej pretreslo. Kako sem bila lahko tako trapasta, da sem ji kar še enkrat plačala!
Restavracije s hrano so odprte šele po sedmi uri zvečer. Ni druge kot počakati. Mesto je vrvelo od dogajanja, tako me tudi ni mikalo da se kaj več sprehajam po njem. Bilo pa je silno zanimivo, stisnjeno v grič z več starimi stavbami, utrdbami in cerkvami. Včasih si rečem: Sem bom pa še prišla. In sem bi prišla.
Zgodba pripoveduje, da je v Gubbiu Frančišek pomiril divjega volka, ki je tamkajšnjim prebivalcem povzročal nemalo težav. Tudi kip na izstopu iz mesta me naslednje jutro spomni na to.
Pri večerji se nad mestom razbesni strašna nevihta, ki traja kake pol ure. Potem se umiri. Knuda pokliče Lisa in pove, da je telefonirala oskrbnica našega naslednjega prenočišča in opozorila, da je pot zaradi dežja nevarna in naj gremo jutri naprej s taksijem. Naj Knud pove še meni, če grem tudi z njimi.
Začutila sem seme strahu, ki ga je njen klic prinesel. Takoj sem vedela, da moram iti naprej peš, da nisem zaman prišla do sem, da se sedaj jutri peljem dalje. To sem tudi povedala. Seme pri meni ni padlo na plodna tla.
Jaz grem jutri peš, ostala peterica se bo peljala. Imam občutek, kot da jim je skoraj odleglo, da se bodo lahko peljali. Ker jutri nas čaka še en zelo dolg dan (po kilometrih).
Nisem se počutila pomirjeno ob misli, da bi se jutri peljala. Sem pa opazila, da je to na tej poti skoraj nekaj normalnega, da kak dan vmes vzameš taksi, ko si utrujen.
Ko sva se vrnila v samsotan, je bilo že pozno, po deseti uri. Nikjer več nikogar, nikjer nobene sestre, tako sem sobo v tem hotelčiču od samostana plačala 2x. In potem mi je bilo žal, da si nisem vode v kadi natočila do roba, ker sem varčevala z njo iz uvidevnosti in nisem pretiravala.
Zajtrk zjutraj je bil skromen, vnaprej pripravljen, s kavo iz avtomata, ki sem jo morala seveda plačati sama.
Nova izkušnja več, ki me je stala 31 eur x 2 (prenočišče in zatrk)

Prehodila 25 km.

12. dan Gubbio - Valfabrica


Torej to lepo sobico in ta borni predpripravljeni zajtrk sem plačala dvakrat. Bravo jaz. In današnja pot naj bi bila po besedah oskrbnice nocojšnjega prenočišča, zaradi dežja nevarna. In vseeno jo grem prehodit. Pet minut čez šest zjutraj zapuščam samostan in stopim na mirno ulico. Mesto večinoma še spi. Takoj najdem oznake in smelo stopim na pot. Ob spomeniku, ki kaže Frančiška z volkom, nekoliko postojim, da ga slikam. Frančišek je zaznamoval to pokrajino, to deželo ter pustil močan vpliv na krščansko cerkev. Je nekako eden izmed najpomembnejših svetnikov v njej.
Svetnik naj bi bil človek, ki zaradi svojih dobrih dejanj in svetega življenja po smrti dobi naziv svetnik. Cerkev mu ga podeli. V okviru cerkve ima torej nekak poseben status. Nikoli pa nisem zares razumela, zakaj svetniki in kako vse to deluje v resnici. So te duše na posebnem mestu v nebesih, imajo poseben vpliv in kakšen je v resnici njihov smisel in namen?
Izhod iz mesta je bil dolg, podobno kot vstop vanj včeraj. Le da sem bila sedaj spočita in naspana ter v nežnem dvomu glede današnje nevarnosti, ki me nekje na poti čaka. Jutro je bilo oblačno, od včerajšnje nevihte pa vsepovsod mokro. Sem in tja srečam kakega sprehajalca psa, nedelja zjutraj je. Počakaj, kaj ti bo prinesel dan, ne hodi z mislimi v prihodnost in ne ustvarjaj nepotrebnega strahu (glede te trapaste nevarnosti nekje na današnji poti).
Prava sprostitev pride vedno šele, ko stopim v naravo, posebej v gozd. Danes sem zelo osredotočena na pot. In trudim se biti povsem prisotna v tem trenutku, na tej romarski poti.
Na tej poti sem se želela povezati z duhom Frančiška. Nekako mi do danes ni prav uspelo. Na neki gozdni poti danes, v nekem trenutku pa me je preplavilo spoznanje, občutenje, nečesa mnogo večjega od mene. Duh, ki naj bi bil Frančiškov, sem začutila kot duh vsega kar me obdaja, duh vseh rastlin, dreves, rož, trav, zemlje, vetra, sonca, zraka, vode, vseh živih in neživih bitij...Kot duh vsega, kar me obdaja in mi je v podporo na moji poti. Duh vsega dobrega, mirnega in lepega, ki pa v sebi drži tudi svoj balans, svoje ravnotežje. Da pa lahko sploh obstaja, prevlada ljubezen, prevlada svetloba nad temo.
Dan je dolg 24 ur, od tega je noč/tema 8 ur, torej je teme precej manj kot svetlobe. Mora pa biti, je nepogrešljiva in zatorej je ne bi bilo treba zanikati in preganjati.
Pol devetih je začelo rahlo rositi, oblečem vetrovko in se spet zaženem v hrib. Pot je ves čas asfaltirana, utrjena, brez grušča. Pravzaprav je bila taka večina poti v Assisi. Kamnita, utrjena, kolovozna, makadamska in nekaj asfalta.
Po planoti hodim po področju z več agrokmetij, (turistične kmetije) pokrajina je lepa, urejena, z lepimi razgledi. Pred seboj zagledam nepoznanega romarja. Hodi zelo počasi. Na neki polici je nastavljena peticija proti sežigu odpadkov v tej regiji in prijazna prošnja romarjem, naj jo podpišemo. Podpišem.
Pol enajstih sem dosegla Eremo di san Pietro, še zadnje samotišče/samostan na tej poti. Tudi ta stoji na samotnem kraju, do katerega pelje le kolovozna pot.
Malo daljši odmor za počitek in malico na tem mirnem mestu. Na travnik, ki je označen kot zasebna lastnina grem lulat. Table z napisom: "Ni vstopa, zasebna lastnina", me spremljajo že vso pot. Včasih je ta tabla dobrodošla, kajti takrat z gotovostjo vem, da moja pot tja gotovo ne gre in moram poiskati drugo možnost.
Pol ure bo dovolj, grem dalje. Danes je zopet večina poti po odprtem, če bi sijalo vroče sonce, bi mi bilo pač precej vroče.
Še vedno nekje v kotičku svojega uma čakam na tisto nevarnost. Ko grem po blatni in mokri stezici navzgor, se vprašam: "Je to to?" Ne še ni. 
Frančišek prihaja danes v moje misli. To je bil človek, ki se mu je zavest zelo razširila. Dobil je širok vpogled v stvari, imel pa je tudi moč in pogum, da to tudi živi. Nikoli ni bilo in najbrž nikoli ne bo, niti v prejšnjih, niti v sedanjih časih, lahko in dosledno slediti temu, kar čutiš, da je zate prav. To včasih pomeni, da te okolica ignorira, zasmehuje, prezira ali celo ubije. Ti pa moraš vztrajati, ker zate druge možnosti ni.
Frančišek je bil dve leti po smrti že razglašen za svetega. Povzdignila so ga njegova dela, njegovo življenje. Cerkev ga daje za zgled, vendar pa ali po njegovem zgledu živi tudi sama???
Po nekaj kilometrih pridem do male stare cerkvice v samoti, Caprignone. Tam se pot razcepi, del poti (Via Francigena) gre desno, drugi del, po katerem naj bi originalno hodil Frančišek pa levo navzdol. Seveda grem po njej. Pelje me navzdol, po novi še neasfaltirani cesti in nazaj gor na opuščeno in zaprto asfaltirano cesto. Po njej hodim osem kilometrov. Uf se vlečejo. Posije sonce in me začne kar prijetno greti. Od tiste nevarnosti pa ne duha ne sluha.
Končno pridem do razcepa, pred nekim mostom, odločim se za kratek postanek in počitek. Utrujena. Ravno, ko vstajam in se odpravljam naprej, mi iz steze na desni nasproti pride mlajši moški, romar. Predstavi se kot Knud iz Norveške. Hodi iz Rima proti severu Evrope, odkoder je doma. S seboj nosi šotor. Slovenijo dobro pozna, pri nas je hodil po več planinskih poteh. Omeni mi najstarejšo vezno pot v Evropi, ki poteka od Maribora, do Jadrana. Malo mi je nerodno, ker ne vem zanjo.
http://www.via-alpina.org/sl/page/489/pohodnistvo-v-sloveniji
Vpraša me kam grem, in ko mu povem, mi reče, naj ne hodim v tisti smeri. Kajti en del poti je zelo blaten. Srečal je neke ljudi, ki so mu prišli nasproti blatni do kolen, zato je po pametnem telefonu s pomočjo zemljevidov poiskal drugo možnost. Pokazal mi je ta obvoz in mi zelo natančno razložil kje naj grem, da pridem nazaj na svojo pot in se obenem izognem blatu.
Takrat mi je bilo šele jasno, da je to ta nevarnost, ki sem se je ves dan malo bala oz. jo pričakovala.  :)
"Po kakšnih zemljevidih pa ti hodiš? Imaš dobre zemljevide?" me vpraša. V zadregi se nasmehnem: " Po oznakah na poti, zemljevidih in navodilih, ki so mi jih poslali organizatorji in kar mi pot pokaže. In pot mi je prinesla tebe ravno takrat, ko sem potrebovala usmeritev." Malce nejeverno me gleda in se nasmehne. Jaz pa si mislim: Lahko tebi, po takih zemljevidih, ki jih imaš na telefonu, bi še otrok lahko hodil, saj je tam narisana čisto vsaka steza. Vendar sem tiho, konec koncev je zdajle gps tudi meni pomagal. Počutim se pa skoraj kot en bebček v primerjavi z njim, ki ga vodi sodobna tehnika. Vendar pa me je ta moja 'naivnost' varno pripelja do sem in še naprej me bo.
"Se nič ne bojiš divjih živali?" ga vprašam za slovo.
"Ne, živali se bojijo človeka. Lažje mi je šotoriti v divjini, kot v bližini naselij. Imam mir in manj problemov."
V tistem pa pride tudi romar, ki sem ga na poti očitno nekje prehitela. "Izgleda še bolj zdelan, kot sem bila jaz." si mislim pri sebi in sem čisto malo ponosna nase. Odpočila sem si med tem klepetom. Vzel mi je nekaj več časa, kar je dobro, ker sama si ne bi privoščila tako dolge pauze.
Po dobri uri hoje vkorakam v Valfabrico. Na malem trgu sredi vasi naletim na vseh pet 'mojih' romarjev. Imam občutek, kot da sem malo hodila tudi za njih, za vse nas. Utrujena in srečna.
Prenočišče in večerja 28 eur
Prehodila 34 km.

13. dan Valfabrica - Assisi


"Kako pa to, da ti nimaš nič blatnih nog?" je bilo prvo vprašanje mojih romarskih kolegov? "Smo videli nekaj drugih, ki so prišli blatni do kolen."
Nasmehniti sem se morala in jim z veseljem razložila o mojem srečanju z norveškim Knudom, ki mi je povedal za obvoz, po katerem sem se blatu izognila. "Knudi obvladajo." je nekdo pripomnil.
Pozno popoldne je bilo, nocoj smo spali v gostilni, ki je imela zgornje nadstropje preurejeno v sobe za goste. Večerja je bila zadnja naša skupna in spet izredno okusna. Nimam večjih pripomb čez italijansko hrano. Ni mi jasno, zakaj toliko Italijanov ob vikendih hodi k nam, v naše gostilne jest, ker meni se njihova hrana dopade precej bolj kot naša gostilniška.
Tudi zadnje jutro sem vstala zgodaj. Ne bi mi bilo treba, ker razdalja današnjega dne ni predolga, vendar sem želela hoditi sama. Sklepala sem, da bo kasneje na poti več ljudi.
V bifeju, kjer sem včeraj popila pivo, sem si naročila kavo in sendvič, ter limonado. V miru sem zunaj pojedla, medtem, ko sem opazovala prebujanje ponedeljkovega jutra v Valfabrici. To je moj zelo ljub ritual na romanju, sedeti nekje in opazovati okolico. V naseljih je dogajanje bolj živahno, bolj zaposli um, v naravi pa to deluje sproščujoče in pomirjujoče.
Hoditi sem začela pol sedmih. Vedela sem, da so to zadnje urice v samoti, dokler spet ne pridem domov, na Zaplano. Pot je tekla po gozdu, med travniki in polji do samega konca. V gozdu na še nekoliko blatni poti so se videle stopinje številnih nog. Čutim moč in energijo te blatne zemlje, kamnov, vode, ki teče na levi ter dreves, teh prečudovitih dreves, ki jih imam tako zelo rada, pa številnih žvrgolečih ptičkov, ki me spremljajo, so me spremljali celo pot. To je ljubezen. Zahvaljujem se na glas vsem silam narave, ki me je podprla in bila milostna z menoj na tem romanju. Zahvaljujem se Poti za vsa darila, za to da me je sprejela in vodila. Zahvaljujem se tudi za vse ljudi, ki so me podprli pred in na poti.
Ob osmih zjutraj se mi v daljavi odpre prvi pogled na cerkev, cilj postaja resničen. Malo kasneje dohitim Knuda, ki hodi po asfaltu, spregovoriva še nekaj zadnjih besed na poti..
Zadnji kilometer pred ciljem je v hrib, po enosmerni asfaltni cesti, po kateri mi nasproti vozijo avtomobili. Nekje na sredini se ustavim in pogledam nazaj. Razgled na pokrajino po kateri sem prišla, mi je všeč. Pohvalim se. Malo sem pa tudi ponosna nase.
Assisi je pobraten s San Franciscom in Santiagom de Compostella. V mesto se vstopi skozi Jakobova vrata.
Trenutki prihoda na cilj so zame vedno ganljivi. Nekateri cilji se me dotaknejo globlje kot drugi. Višarje so se me dosedaj dotaknile najgloblje.
Pol enajstih je bila ura, ko sem prišla do cerkve. Oblila me je množica turistov, izgubila sem se med njimi. Za nekaj minut sem se počutila res prav izgubljeno.
Pridem do vhoda v spodnjo cerkev (Frančiškova bazilika je sestavljena iz starejše spodnje in mlajše zgornje cerkve) in zmedeno gledam okoli. Sami turisti, ne vidim niti enega romarja. Za komolec me prime neka ženska, obrnem se in zagledam Nemko, s katero sva nekaj dni nazaj skupaj spali v sobi samostana v Pietralungi. Kako sem je bila vesela. Spregovorili sva nekaj besed, prosila sem jo, da me slika. Ko se posloviva, začnem iskati pisarno za romarje, ki je stacionirana na levi od vhoda v spodnjo cerkev. Notri sedi starejši gospod. Še vsa čustvena in pod adrenalinom začnem vleči ven kredencial (romarski potni list, katerega so mi v prenočiščih žigosali) in mu ga ponosno potisnem na mizo.Na široko se mu nasmejem, saj je moje delo opravljeno. Aha, še osebni dokument, poiščem še potni list in ga pridam. Če mu mogoče ne bi dala osebnega dokumenta, bi morda kasneje ali pa sploh ne ugotovil, da nimam pravega kredenciala. Ime na njem se ni ujemalo z imenom v potnem listu. Gleda čudno, obrača kredencial in nič ne reče. Postane mi malo čudno, zato mu ga previdno vzamem iz rok (ugotovila sem že, da angleško nič ne zna) o groza, imela sem Knudov kredencial hahaha. Zvečer po večerji, nam jih je oskrbnica na mizi žigosala, s Knudom sva sedela blizu in ju izgleda po nesreči zamenjala. (najbrž je bil tudi močan vinček malo kriv). Postane mi malo vroče. Začnem mu razlagat, da je to od prijatelja romarja, da sva ju zamenjala... Ni bilo videti, da bi me kaj razumel. Rekla sem mu še naj pokliče slovenskega meniha, ki tam živi, da bo pomagal razjasniti zadevo. Ni me razumel. Izvlekel je nek karton in začel nekaj pisati nanj, jaz sem postajala rahlo živčna. Bože mili, le kje je zdaj Knud? Gospod za mizo mi v roke potisne tisti karton, bil je popolnoma nov in še čisto prazen kredencial.  s pravkar vpisanim mojim imenom.
Kaj mi je preostalo drugega, kot da zapustim pisarno. Vsaj malo angleščine bi pa res pričakovala od človeka na takšnem mestu, sem godrnjala sebi v brk.
Zunaj pokličem Knuda, ravnokar je prišel v hotel, ki stoji nekaj minut stran od bazilike. Pohitela sem tja, tudi on ni opazil, da nima svojega papirja, temveč mojega.
Ko se vrnem v romarsko pisarno in sedaj gospodu ponudim pravi kredencial, ga niti ne pregleda več, temveč takoj žigosa z žigom bazilike, podpiše in mi začne pisati potrdilo- Testimonium o prehojeni poti. Oddahnem si. Čeprav ne hodim zaradi potrdila, se pa v Assisi peš, ne pride vsak dan in kar tako, zato mi je potrdilo ljub spomin na romanje. Pokličem Petra in mu razložim štorijo, ki se mi je zgodila.
"Ojoj zdaj boš pa spet hotela na pot, spet boš šla."
"Pa res (se nasmejem tudi jaz), čisto nov kredencial me čaka. Je povabilo na novo pot."
Množice turistov z vsega sveta Assisi spreminjajo v tržno blago.
Trgovinic s kičem in raznoraznih drugih je ogromno. Dlje od centra greš, lepše izdelke dobiš. Cene v mestu so navite celo za moje danske prijatelje. Zvečer mesto ugasne, saj večina domačinov odide domov v nižino, tu so le čez dan, ko teče biznis. Mesto je zelo lepo in posebno.
Vendar ne začutim njegove svetosti. Tam sem ostala še en dan.  Najmočnejša in sveta točka mesta mi je bila Frančiškova grobnica spodaj v kleti spodnje cerkve. Ko sem se sprehajala po mestu in po njem iskala Frančiškove sledi, sem naletela povsod le na znameniti TAU (črko T). Ki naj bi jo Frančišek postavljal na koncu svojih zapisov, kot nekak svoj podpis. Zadnji. Kot je zadnja črka Tau v grški abecedi (v resnici je zadnja omega) ter Pax & Bonum. Mir in dobro.
V kontekst Miru in Dobrega pa težko spraviš vojaško stražo na obeh vhodih na dvorišče bazilike. Ki pregleda vsakega obiskovalca.
Pravzaprav sem precej več miru in dobrega doživela na poti, kot v Assisiju. Tu je le blago vseh vrst, tu je Frančišek velik prodajni hit. Podobno kot Jakob in njegova školjka v Santiagu de Compostella.
Resničnost našega sveta, na katero ni imuna niti institucija, ki ji rečemo Rkc. In na katero nisem imuna niti jaz, saj sem naslednji dan tudi sama nakupila nekaj daril za svoje drage.
Spala sem v malem hotelčiču približno 3 km v smeri proti železniški postaji. Ves čas sem v Assisi in nazaj hodila peš.
Tam v bližini je tudi zares veličastna Marijina cerkev Porcjunkula. Njena znamenitost je, da so jo zgradili okoli male cerkvice, v kateri je Frančišek tako rad molil in se zadrževal. Tako je cerkvica v cerkvi.  Tudi tu sem začutila moč in svetost. Mala cerkvica je izredno energijsko pretočna. Kot da bi na nek način vibrirala.
V njej sem se spomnila na svojo staro mamo. Večkrat sem od nje slišala o neki Porcjunkuli. In sedaj sem tu, sedim v njej. Kako bi bila sedaj vesela in vse bi ji morala povedati, vse podrobnosti romanja.
Drugi dan sem začela pogrešati Petra. Čas je za vrnitev. Tako rada hodim po svetu in tako rada se tudi vračam nazaj domov.
Nočitev s polpenzionom v Assisiju 2 dni 80 eur
Prehodila 16 km
Prevoz:
Lj-Dovadola 42 eur (bus+vlak)
Assisi- Ljubljana 95 eur (vlak +bus)

Skupaj sem za vse, čisto vse stroške poti s prevozom vred, spominki, darili, hrano, nočitvami porabila 797 eur.
(s tistim nepotrebnim dvakratnim plačilom nočitve v Gubbiu
Italija ni tako poceni dežela. Je pa precej lepša, kot sem mislila, da bo.