Pogreb, 4.2.2017, sobota

"Na tetin pogreb grem." sem pomislila med vožnjo in zazdelo se mi je tako zelo nerealno.
Kot da ti pa ne boš nikoli umrla.
Posebej zate sem si kupila nove hlače, bluzo in pulover. V temno modri, bluzica pa svetlo modra. Iz omare sem potegnila temen zimski plašč, ki sem ga kupila za pogreb Petrovega očeta. Tudi on je odšel pozimi. Skrbno, počasi in skoraj svečano sem se oblekla in se pripravila za odhod. Očistila sem si še čevlje, se pogledala v ogledalo, poljubila Petra, katerega se je lotila bolezen in se počasi odpeljala proti Moravčam. Že tretjič ta teden.
Tvoje telo v krsti, v vežici, je delovalo še manj resnično kot včeraj. Zdelo se mi je, da so se tvoja usta še malo bolj odprla in ker si bila brez proteze, so nemo zevala pod polivinilom. Spodaj na polički pred krsto je stala fotografija tebe, 16 let nazaj. Točno takšno te imam v spominu.  Na trenutke nisem mogla odtrgati oči s slike. Bila si tam. S slike je do mene sevala Tvoja Ljubezen. Tam si bila, prisotna. Čutila sem te. Vendar ne v krsti.

Stali smo tam, še zadnje trenutke s teboj, gledali kako je zelena zavesa počasi zakrila zadnji pogled nate in zadnja pot tvojega telesa na zemlji se je začela.
Duhovnik z dvema ali tremi ministranti je izvedel krajši obred, soseda je prebrala čustveno napisan govor tvoje najmlajše vnukinje in sprevod je krenil proti cerkvi.
Ne vem zakaj sem jaz tako čustvena, vsake toliko so me oblile solze.
Cerkev je bila za nekaj stopinj hladnejša kot zunaj. Med mašo sem sem in tja ujela kako lepo misel, stavek. Duhovnik mi je deloval umirjeno in nekako svetovljansko. Edini stavek, ki se mi ni dopadel je bil, da si moramo prizadevati, da bomo bogu všečni.
Ko smo končno stopili iz mrzle cerkve ven, smo stopili v dež. Ni zelo lilo, brez dežnika sem hodila te zadnje korake s teboj.
Žalostne so te zadnje poti, zadnji sprehod za krsto. Zadnji trenutki s teboj.
Pravijo, da duše vedno pridejo na svoj pogreb. Potem smo bili dejansko s teboj.
Tla na pokopališču so bila razmočena in fantje so previdno nesli krsto med grobovi do odprtine, ki je že čakala nate. Lepo krsto si imela. Ob straneh je imela izrezljano Zadnjo večerjo.
Spustili so te na krsto tvoje mame. Celo življenje sta preživeli skupaj, sedaj bosta še celo večnost.
"Vida, dej no pejt prašičem jest dat'! A ne vidiš kolk je že ura?!" ali kaj podobnega, še danes slišim reči staro mamo. Hranjenje prašičev je bila, odkar pomnim, tvoja skrb. Kot otrok sem ti pri tem pogosto pomagala. V gasi (prostor, kjer je stal kotel za kuhanje prašičje hrane) je bil vedno kupček sveže pokošene trave, vsaka dva dni pa si  kotel zakurila, vanj nametala krompir, korenje, kolerabo, peso, repo... vse zraslo na vaših njivah. Vem, da so to zelo radi jedli. Kar mljaskali so, ko si jim to potem stresla v korito.
Naučila si me sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, na katere nimam vpliva. Naučila si me malih drobnih pridnosti, ki so mi kasneje v življenju velikokrat koristile.
Kako rada bi včasih vzela tvoj grenak kelih na svoja ramena, vendar mi tolikšna moč ni dana.
Duhovnik je lepo povedal, kljub težkemu življenju, si na večer življenja pa vendarle doživela veliko lepih trenutkov  s svojimi vnuki in pravnuki.
In kljub težkemu življenju si vedno ostala vedra in optimistična. Nikoli slabovoljna ali zagrenjena.
Poljubila sem svoj šopek mini vrtnic in ga vrgla na tvojo krsto. Pristal je ob tvoji glavi.
Stali smo tam, dokler niso vsi odšli. Bila sem premražena.
Kako nenavadno, človek razumsko vendar ve, da tebe tam več ni, da tvoji posmrtni ostanki niso res nič drugega kot ostanki nekega telesa, ki je na zemlji dokončalo vlogo nosilca tvoje duše. Pa vendar je to edino, kar na zemlji lahko vidiš, objameš, se dotakneš..
Od daleč sem videla prihajati dva delavca v modrih kombinezonih, umazanih od zemlje. Čakala sta, da zemljo nasujeta nate, zapreta grob, zaključita zgodbo in svoj šiht.
Odšli smo na sedmino. Sprejela nas je toplo zakurjena soba, z lepo pripravljenimi mizami. Vsem, ki smo stopili v prostor, so se naenkrat spet razjasnili obrazi.
Najedla sem se do sitega, spila kozarček vina v tvoj spomin in poklepetala s sorodniki, katerih nisem videla najbrž že od zadnjega pogreba ali še dlje.
V avtu sem imela še eno svečko zate, zato sem se pred odhodom domov zapeljala še do pokopališča. Bila je že tema, po sedmi uri zvečer. Pokopališče je bilo prazno. S ceste se je videl sij uličnih svetilk, spodnji del pokopališča s tvojim grobom pa je bil v popolni temi.
Nisem razbirala napisov na spomenikih, zato sem prižgala svetilko telefona, da sem sploh našla tvoj grob. Ni me bilo strah, kar mi je bilo popolnoma nerazumljivo. Tvoj grob je bil zagrebljen, zastrt z mokro ilovico. Venci in rože niso uspeli prekriti vse zemlje. Tudi tri, že pred vežico prižgane svečke, so fantje prinesli in postavili spredaj. Prižgala sem svojo svečko in jo postavila k spomeniku.
Tu spodaj je bilo tvoje telo. To kar si včasih bila. Ne, bila si precej več kot to, kar je ležalo pod zemljo in rožami.
Razmišljala sem kdaj in če te bo zalila voda. Ivko (tvoj sin) je povedal, da nisi želela biti kremirana, da si želela ležati ob svoji mami. Tvoja krsta sedaj stoji na njeni. Ona je v vodi, v ilovnati mokri zemlji (to sem videla prej, ko sem šla pogledat odprto jamo). Mnogo, mnogo let bo moralo preteči preden bosta vajini močni hrastovi krsti propadli in se bodo vajini posmrtni ostanki združili, prepletli med seboj. Postali bosta ena prst, ista zemlja.
Naj počiva v miru kar lahko in naj uživa v svetlobi ter ljubezni, kar lahko.
Zbogom moja ljuba teti. Rada te imam.

Zg. Razbor - Sleme - Mozirje, 3.dan,11.7.2018

Zjutraj pri zajtrku sva bila deležna učne ure zgodovine. Babica Minka se zelo dobro spominja druge svetovne vojne, mrtvih nemških vojakov z raztrganimi deli teles, ki so ležali ob kapeli. Povedala je, da to sliko vedno, ko gre mimo kapele, vidi živo pred očmi. Kakšno breme!
Njihova družina je bila na spisku za taborišče v Nemčijo. Njen oče je bil v tistem času težko bolan, ravno, ko so jih prišli iskat, je bil na obisku pri očetu avstrijski zdravnik. Posredoval je, rekoč, da je oče itak na smrtni postelji, otroci so pa samo deca. Pustili so jih in odšli dalje. Oče je kasneje ozdravel in ker je bil po poklicu čevljar, so mu partizani pripeljali usnje, ki so ga nekje zasegli. Prvi škornji, ki jih je iz tega usnja izdelal, so bili za legendarnega partizanskega poveljnika Franca Leskoška Luko.
Jaz tako rada poslušam te stare resnične zgodbe, posebej od ljudi, ki so jih neposredno doživeli. Takih ljudi je vse manj in so v resnici prava zakladnica podatkov o  nekem času, ki izginja za vedno.
Več kot uro sva sedela pri zajtrku, jedla, poslušala gospo Minko, jo spraševala... toda Pot je želela, da spet stopiva nanjo. Ob devetih  tudi sva. Deževati je prenehalo, bilo je megleno, oblačno in hladno, ko sva se ozrla na cerkev pod nama.

Do Slemena je bilo dobrih 7 km hoje v hrib. Naspana in dobro spočita, s pravim zajtrkom v želodcu sva hodila precej lažje kot včeraj, ko sva prespala v šotoru in bila ves dan brez tople hrane. Pa še vroče ni bilo in se je res dalo hodit. Pot je peljala mimo posameznih kmetij in šele po uri hoje sva šla mimo table, ki sporoča, da zapuščava Zgornji Razbor. Hriboviti in z gozdovi obdani kraji so tu. Glavna panoga je živinoreja, saj je za njive malce prestrmo. Kmetije so obdane s travniki, pašniki, večina živine je na paši zunaj.

Rada opazujem naravo, življenje okoli sebe, krajino, ki se spreminja in prav žal bi mi bilo, če bi zamudila teh sedem kilometrov hriba. 

Vreme se ni spreminjalo in na Sleme sva prišla ravno za čas kosila. Tam stoji Andrejev planinski dom (1086 m nmv). Bilo je popolnoma megleno. Oskrbnik doma je bil redkobeseden, razen pozdrava in vprašanja kaj bova, ga ni zanimalo nič. Pasulj, ki ga je skuhal pa je bil vseeno okusen in mi je izjemno prijal.

Ko se človek takole zasedi ob hrani in toplem čaju, se mora včasih prav malo prisliti, da odide spet v meglo in svež dan.

Kako šele je moralo biti pri srcu pozimi partizanom, si ne predstavljam.

Ko stopiš iz Doma, ni nikjer videti nobene oznake za E6, zato sva vklopila logično razmišljanje in jo ubrala naravnost proti gozdu, dokler nisva naletela na prvo. Šele takrat sem se zopet začela počutiti dobro. Da vem, da ne hodim zaman, da sem na pravi poti, v pravi smeri.

V gozdu, v katerega sva vstopila, je bilo polno borovnic, debelih in zrelih. Začela sem se pasti na njih, Peter mi je odhajajoč naprej zaklical, naj ne pozabim, da imam danes še nekaj za prehoditi. Vem, da ga to malce nervira, ko se jaz zaustavljam na malinah, borovnicah in ostalih zanimivostih in takrat pozabim na ves svet.

Spuščala sva se in ko sva bila nekaj sto metrov nižje, se je že čutila toplejša klima in manj megle. Čez slabo uro spusta sva naletela na domačijo, kjer je bil ubit Karel Destovnik Kajuh, v Šentvidu nad Zavodnjami. Poleg nje je stala mala spominska hiška posvečena njemu, ob 95 letnici njegovega rojstva. Povsem sem padla v njegovo zgodbo. Umrl je tako mlad, 21 let. Izpod strelov slovenskega orožnika, v zasedi, ko so borci XIV. divizije utrujeni počivali na tem mestu.

Tak človek, tak poet, tako veliko srce. Kar nisem mogla stran s tega mesta.

In ko me je Peter končno prepričal, da greva dalje, sva se nekaj sto metrov naprej spustila v globel, kjer je voda strmo stezo spremenila v ozko in meter globoko grapo, po robovih katere je bilo treba stopati res previdno. Kmalu pa se je grapa spremenila v po strmem gozdu speljano ozko stezico, ki se je vijugala proti soteski Hudega potoka. Začelo je spet deževati. Na drevesih sem opazila oznake, da je to pot XIV. divizije, obenem pa tudi transverzala kurirjev in vezistov, ki je bila označena z modrorumenim krožcem, ki je občasno potekala po trasi E6.

Steza je bila v mokrem vremenu precej neprijetna za hodit. Morala sem biti  previdna, da nisem pristala na zadnjici in se skotalila po mokrem listju navzdol na dno soteske.

Ko sva srečno prispela dol, je deževalo že tako močno, da je bilo potrebno nadeti pelerine. Zaradi dežja tudi nisva šla pogledat Mornove zijalke (arheološko najdišče iz starejše kamene dobe).

Še eden izmed razlogov, da se sem še vrnem, sem sklenila.

Bilo je hladno in bila sem mokra po nogah in čevljih, ki so bili lahki, poletni. Ko sva prišla do prvih hiš, sva vsa vesela naletela na gostilno/okrepčevalnico Grebenšek, kjer sva hvaležno popila vroč čaj. Vedela sva, da naju do Mozirja čaka še kar nekaj hoje, dež in hlad pa se je neusmiljeno zarezoval v najini telesi in duha.

Nekaj pred sedmo zvečer sva vkorakala v Mozirje. Oba sva bila prvič tu, Mozirje je turističen kraj in s prenočišči ne bi smelo biti problema, sva na glas razglabljala zadnji kilometer pred koncem hoje. Na prvi apartma, ki naletiva, bova vprašala. In res sva, na apartmaje Skok, kjer na žalost niso bili popolnoma prepričani, če bodo nocoj imeli kak prost apartma, ki bi naju stal 60 eur. Rezervirala sva to teoretično mesto in šla iskat dalje. Peter se je že navadil mojega ciganskega načina iskanja prenočišč in vseh drugih tehnikalij (in me pri tem začel posnemati) ter kar na pumpi vprašal črpalkarja, če ve, za kakšno možnost nočitve. Vprašanje je slišal nek možak, ki je ravno točil gorivo in povedal, da on ve za turistično kmeijo, kjer imajo prostor. Celo ponudil se je, da naju do tja zapelje. Med vožnjo sem strahoma opazovala kod in kam se peljemo, ker sem se bala, da bova morebiti spala precej daleč stran od najine smeri hoje. Pa na srečo ni bilo tako hudo.

Prispela sva na kmetijo Levc, kjer naju je sprejela gospodinja in z velikim užitkom sem slekla mokre hlače in sezula čevlje, ki so se zelo dobro držali (o čevljih več v naslednjem zapisu) ter stopila pod topel tuš. Aleluja.

Kmetija ni nudila večerje, temveč le nočitev z zajtrkom. Takoj po tušu sem Petra poslala vprašat kje in kako bi lahko naročila morda pizzo ali taxi, da se zapeljeva do mesta. Nisva bila pri volji zopet hodit po dežju. Gospodinja je nekoliko oklevala, potem pa odgovorila, da nama bo ona nekaj pripravila in poudarila, da to pri njih ni ustaljena praksa. Prosila sem za brezmesni obrok.

Čez pol ure sva že sedela za mizo, na kateri je stala posoda z zelenjavno juho, ki je bila izvrstna, v kuhinji so se pekle pa še palačinke, katere sva zmazala, kot bi mignil. Bilo je res okusno, bilo je domače in narejeno iz njihovih pridelkov.

Po večerji smo se še nekaj časa pogovarjali, o življenju na tej kmetiji skozi čas, o spremembah, ki jih prinašajo novi časi...pozneje se nam je na kratko pridružil še njen mož in dodal zgodbi še svoj vidik.

Gospodinja je povedala, da je na kmetiji že 45 let (priženjena), da ni ničesar vedela o kmetovanju, ko je prišla. Meni je pa delovala tako mladostno, mojih let ali pa še mlajša. Carica.

Uh kako dobro sem spala nocoj. Zares dobro.

Kosilo na Slemenu 16 eur, čaj pri Grebenšku, 5 eur

Prenočevanje z zajtrkom 25 eur/osebo- 50 eur 

(večerja je bila gratis, zanjo sva pustila 10 eur)

Prehodila približno 22 ali 23 km.

Camino v Santiago de Compostela, julij 2010

Julij 2010

»When we trust, Camino will bring us everything we need. And if we don’t, we bring everything in our heavy rucksaks«, sem pametno razložila mlademu romarju, ki je sopihal v hrib, noseč v svojem težkem nahrbtniku še mali šotor (slišal je namreč, da je na Caminu težko najti prenočišče). Ko zaupamo, nam Camino priskrbi vse, kar potrebujemo. Če pa ne, vse prenašamo s seboj v svojem težkem ruzaku. In če besedo Camino zamenjamo z besedo Življenje, prepoznamo veliko modrost. Knjiga Camino, avtorice Shirley MacLaine, je bila tisti prvi in glavni potisk, ki me je že l. 2000 spodbudila, da sem si obljubila, da nekega dne tudi jaz prehodim to starodavno romarsko pot. In pojma nisem imela, kako ali kdaj, niti zakaj. Toda ne na starost in ne, ko bom v pokoju, kot še danes pogosto slišim ljudi, da rečejo. Ko bo primeren čas.
In prišlo je 2010, sveto leto (po romarski tradiciji), ko god sv. Jakoba (zavetnika poti) pade na nedeljo. Kdor po sveti tradiciji prehodi Camino v tem letu (in gre k spovedi) naj bi bil zveličan (greš takoj v nebesa). Nebesa me niso zanimala, Camino pa me je in vse okoliščine so bile primerne, da se s Petrom odpraviva. Pa sva se. Na približno 800 km dolgo pešpot. Najbolj znana je francoska smer, ki se začne izza Pirenejev, v mali francoski vasici Saint Jean Pied de Port. Prebrala sem vse dosegljive knjige o Caminu, brskala po spletu, iskala informacije, toda kljub temu sem v svoj nahrbtnik naložila mnogo preveč reči (priporoča se cca 10% lastne teže oz. max 12 kg),  jaz sem imela 14 kg. Doma se mi to sploh ni zdelo težko.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Torej pot poteka vzdolž celotne severne Španije do cilja, ki je v Santiagu de Compostela. Tam naj bi okoli l. 950 odkrili grob apostola Jakoba, prvega oznanjevalca evangelija v Španiji, ki pa je tam le pokopan.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Sijoča zvezda nad grobom in ostali čudeži so takoj začeli privabljati trume romarjev z vseh koncev in krajev. Bil je mesec julij, mesec sonca in zrelega žita. Sopiham v hrib. S težo vseh svojih strahov in krame na hrbtu. Zmedena v glavi. Srce pa se je pritajilo in čaka. »Kako za vraga bom sploh zmogla takšno pot?«, se sprašujem, medtem, ko me vsi po vrsti prehitevajo. Preveč sem si naložila. Teža ruzaka se povečuje z vsakim korakom, vsakim metrom na vročem soncu. Čas dobi drugo dimenzijo, prav tako razdalja. Razvleče se v neskončnost. Peter me zaskrbljeno gleda: «Nekaj boš morala dati ven iz ruzaka.« Jezna sem nanj, ker to sama dobro vem, pa še nisem pripravljena na odlaganje preteklosti, kajti ruzak je simbol naše preteklosti in občutkov varnosti. Oklepam se je z obema rokama. »Enjoy your pain!«, (op. uživaj v svoji bolečini), nama lahkotno zakliče Avstralec, ki je z ženo peš na poti iz Kolna že devet tednov. »Po četrtem ali petem dnevu začne boleti«, še doda. Bil je najin drugi dan. Omotična od utrujenosti mu nisem čisto verjela, kajti predpostavljala sem, da bo vsak naslednji dan lažji od prejšnjega, ampak bil je težji in to zelo. Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa. Telo je želelo komunikacije z mano, moje pozornosti in morala sem ga začeti poslušati, ga upoštevati. Kadarkoli sem prezrla njegova opozorila, je začelo tako zelo boleti, da enostavno nisem mogla dalje.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

»Camino vsakogar upočasni«, je izjavil Peter, ko je gledal krvave žulje na stopalih mladega fanta, ki je kljub temu vsak dan prehodil po 40 km. Da te, v kolikor delaš v nasprotju s svojim telesom in njegovimi zmožnostmi, nemilostno zaustavi. In postaneš ponižen, spoštljiv do sebe, svojega telesa in Poti. Nič kaj dosti se doma nisem fizično pripravljala, kajti zdelo se mi je, da se ni mogoče pripraviti na 800 km pešpoti v enem kosu. Kondicijsko povsem povprečna 46-letnica. Nekajkrat sem si naložila težkih kamnov v ruzak in z njimi kolovratila po ljubljanskem Rožniku. »Nič posebnega, kar ne bi zmogla«, sem si takrat mislila, »preveliko famo delajo okrog tega Camina«. Res je. Ni variante, da te karkoli sploh lahko zares pripravi na takšno pot. Vse, kar sem prej prebrala, slišala, se je že v prvem trenutku »trpljenja« na poti sesulo v prah. Peter, ki ni čisto nič prebral, je bil mnogo manj obremenjen in bolj sproščen. Znanje ti ni vedno v korist, včasih ti je tudi v breme.
Po tednu dni hoje se je telo utrdilo, privadilo na nov ritem in Camino naju je sprejel. Stvari so v bistvu zelo preproste. Hoja, počitek, hranjenje, spanje. Vmes nekaj komunikacije, fotografiranja, ogledovanja. Vsak dan isto. 33 dni. A vsak dan drugje, z drugimi ljudmi, na drugih poteh, prenočiščih, mestih, vaseh… Ta enostavnost se lahko kmalu spremeni v rutino, če dopustiš. Mesto postane enako mestu, vas vasi, človek človeku. A znotraj mene se je dogajalo celo vesolje. Pot mi je vseskozi odslikavala mene. Camino je prispodoba Življenja. Je pot za življenje in v življenje. Je Ljubezen. Lahko pa je tudi veliko trpljenje in muka. Odvisno, kako se postaviš, ko ga opazuješ in definiraš. Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca, Camino pa je  v srcu vsakega romarja na njemu edinstven način.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Tudi srečevanje ljudi oz. romarjev je bilo podobno kot v življenju. Z nekaterimi smo se srečevali del poti, vsakodnevno, potem pa so kar izpuhteli neznano kam in se spet kar naenkrat pojavili. Nekaterih nisva videla nikdar več, nekatere sva spet srečala šele na cilju… Človek pride, je prisoten v tvojem življenju in gre. Brez kake posebne drame. Nekateri so prisotni čisto na kratko, spet drugi te živcirajo neznansko dolgo, tretje bi rad zadržal, pa ti izletijo iz rok naslednje jutro po zajtrku. Vsak pa pusti delček sebe v tebi. Dotaknila se naju je neka mlada mamica, ki je hodila z dvema hčerkama, dvojčicama, starima kakih 5 let. Sama, z ogromnim nahrbtnikom. Z nikomer ni kaj dosti komunicirala, punčki pa sta bili naravnost fenomenalni. Hodili sta bolje in z manj pritoževanja kot marsikateri odrasel človek. Ko smo se popoldne nastanili v albergu in se stuširali, je večina odraslih šla počivat, a ne deklici. Šli sta se igrat. Kdaj in zakaj se odrasli prenehamo igrati?! Potem sva se precej časa srečevala z nekim starejšim  možakom, z velikim trebuhom in še bolj ogromnim ruzakom. Za njega sva sumila, da se vmes vozi. Neko noč smo preživeli skupaj v neki mali samostanski sobici, kjer je bila razdalja med posteljami pol metra. Neznosno je smrdel po alkoholu in vso noč enormno smrčal. Jezna in neprespana sva se odtlej izogibala spanju v istem prostoru z njim. Kako veš, da se nekdo vmes vozi? Ker ga med potjo ne srečuješ nikjer drugje kot na cilju, oz. malo predtem. In zjutraj, ko štartamo. »In potem se bo hvalil, da je prehodil Camino«, se je na glas jezil Peter. »Ni pošteno do teh dveh malih deklic, ki sta ga res…«, je še dodal. Jaz sem ga pa mirila, z besedami, da vsak od nas sam zase in samo zase prehodi to pot in da kljub temu, da ves svet verjame v nekaj, on sam dobro pozna resnico. Svetu lahko lažeš, sebi težko.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Zelo pogosto oz. praktično skozi vso pot sva imela vaje v (ne)pričakovanju. Vse poti, križišča, odcepi so zelo dobro označeni, z značilnimi rumenimi puščicami ali školjkami, ki so zaščitni znak Poti, tako da se nikoli nisva izgubila, le pozoren moraš biti, prisoten. Pogosto pa se je zgodilo, praktično ves čas do samega konca, da se je pred nama odprl pogled na pokrajino, kjer je bilo več poti, več različno velikih hribov, in tako sva vedno kalkulirala, kam naju Pot vodi? Ali bo vzpon na tale položen hrib ali mogoče na tistega strmega v daljavi?! Ali bomo hodili po poti, ki se zdi prijetno senčnata ali bo bognedaj spet ona druga po soncu?! Za tem ovinkom bo pa že najina vas!! (tista v kateri sva se odločila prespati). Pa je bil le nov ovinek ali nov klanec. Ali pa je cesta tik pred hribom odvila levo k drugemu hribu. Pa kaj je to v človeški naravi, da se tako težko prepusti življenju, da neprestano nekaj pričakuje, si želi in je razočaran, ko tega ne dobi? In ko končno neham upati, da bo za naslednjim ovinkom cilj, se pričakovano zgodi. Pravzaprav se vdam v usodo, ne da bi se iz tega prej kaj naučila. Vedno se pred tabo odpre ravno toliko poti, toliko kažipotov, da lahko nadaljuješ. Nič več, kot je potrebno. In tako korak po korak, meter po meter, prispeš do cilja. Se sprehodiš čez Camino. Povsem v svojem ritmu. V sozvočju telesa, srca in uma.
 

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Zadnjih 100 km poti je bilo prav posebnih, kajti takrat so se nam pridružile trume španskih romarjev, z željo, da dobijo znamenito kompostelo – potrdilo o prehojeni poti, ki ga prejmeš, če prehodiš vsaj 100 km, je pa enako tistemu za prehojenih 800 km. »Tako je, kot bi šli na Brezje«, je komentiral situacijo Peter. Naenkrat na poti množice ljudi. »Stari« romarji so se vsi nekam porazgubili. Glasno klepetanje, konec mirnega poglabljanja vase, konec pozdravljanja drug drugega in zanimanja, ki ga izkažeš sotrpinu na poti. Resničnost je z vso silo udarila in presekala ritem, ki smo ga živeli nekaj tednov. Civilizacija se bliža in situacija nas počasi pripravlja nanjo. Nikamor nisi mogel ubežati, hrup je bil povsod, ljudje so bili povsod. Seveda naju je to spravljalo v travmo, kajti telo, um in duh so bili navajeni na ležernost narave, na čudovite sončne vzhode v tišini, na mir, ki ga ponujajo neskončno dolge poti skozi žitna polja. Da, prišel je čas za sprejemanje nemira in množičnosti. In vse to je Življenje. Vse to je Camino.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Sam prihod na cilj ni bil prav nič bombastičen. Pozabili so nama položiti rdečo prepogo in nihče po nama ni metal rožnih lističev. Prikorakala sva v sodobni svet, zaradi katerega bi se sv. Jakob najbrž v grobu obračal, če bi ga videl. Santiago de Compostela dobesedno živi na račun romarjev. Na desetine trgovinic s spominki, lokalčki, bari… Camino se prodaja na veliko v najrazličnejših oblikah. Pravzaprav je celotna pot zelo zaznamovana z njim. Spomeniki romarju so postavljeni v vsakem večjem kraju, šla sva mimo več muzejev o Caminu, cerkve so postavljene skoraj za vsakim kokošnjakom. V kraju, velikem kot npr. Medvode, sem jih naštela kakih pet. Ogromno barov ponuja romarski menu za 10 eur, ki jim prinaša kar lep zaslužek, saj poleti romarjev zlepa ne zmanjka. Temu primerno se obnašajo tudi domačini – vljudno in večji del spoštljivo. Vsepovsod, razen v mestih, te domačin pozdravi, razen na zadnjih 100-tih km, ko je koncentracija španskih romarjev prevelika. In romar, ki stopa po ulicah Kompostele, začuden, ker ne občuti nobene evforije, nobenega posebnega navdušenja, je v sebi mešanih občutkov. Po eni strani vesel, ker je dosegel svoj cilj, po drugi žalosten, ker ga je konec. Le kdo bi to razumel?!

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Od vsepovsod se slišijo glasovi vernikov, ki glasno molijo ali pojejo krščanske pesmi, se glasno pogovarjajo in razposajeno kričijo drug drugemu. To so oni, ki so se na cilj pripeljali ali pripešačili le zadnjih 100 km (veseli, ker jim je uspelo). Pravi romar tiho in spoštljivo stopa vse do zadnjega koraka. Dobro mu je poznana tišina in svežina nedolžnih jutranjih prebujanj narave, pozna valovanje zrelega žita na desetinah kilometrov žitnih polj, sprehajal se je skozi vinograde, galicijske gozdove in se med potjo pogovarjal s samim seboj in z vsem, kar ga je obkrožalo. Zato se v upanju, da sredi velikega mesta spet začuti košček tišine, odpravi v veličastno katedralo sv. Jakoba, kjer pa je ponovno razočaran. Vsepovsod ljudje, ki fotografirajo, se skoraj glasno pogovarjajo, in takrat se zave, da je bil na prostranstvih polja in poti veliko bližje bogu, kot bo kdajkoli v tej katedrali. In žalosten zapusti cerkev. Da bi prišel do relikvije sv. Jakoba, moraš stati v vrsti na vročem soncu, ne vem, kako dolgo, ker sem malo pogoljufala in sem se tja izmuznila kar preko ograje v cerkvi. Pokleknem pred skrinjo in v trenutku se mi prvič na tej poti ulijejo solze. Srce je popolnoma mirno.
Zmogla sem. Čudeži se zares dogajajo. Za teh nekaj trenutkov s sv. Jakobom sem prehodila 800 km peš. Je pa moral biti zares poseben mož tale Jakob. Skozi okna vlaka, vozečega proti Madridu, sva opazovala lepo pokrajino, ki v naslednjem hipu že zbeži mimo. »Španija je iz vlaka precej lepša«, je komentiral Peter. Jaz pa sem dodala: »Seveda, ampak, ko hodiš skozi njo, si povezan z njo, z zemljo, naravo, ljudmi in živalmi ter samim seboj. Vse okrog sebe zares občutiš, vonjaš, slišiš, okušaš. Ko pa se pelješ mimo, pa so to le hipne slike pokrajine, kot bi gledal film.«