Radlje ob Dravi - Mala Kopa, 1.dan, 9.7.2018

Bil je lep poletni dan, deveti julij. Ne prevroč. Ob dvanajstih sva zapuščala Radlje ob Dravi, kamor sva se s Petrom pripeljala z busom iz Maribora. Maribor ima veliko, novejšo avtobusno postajo, pred katero se naša ljubljanska lahko skrije v kot. Do Mb pa naju je pripeljal vlak.

Bila sem navdušena in vznesena. Hodit greva. To je moja ljubezen.

Prehoditi E6 je bila velika in dolgoletna želja Petrovega očeta. Na žalost si je ni utegnil izpolniti. Vedno je bilo kako bolj nujno in neodložljivo delo, nazadnje je zbolel in umrl.

Sem rekla na startu Poti Petru: Naj bo posvečena tvojemu očetu, ta pot, ta E6.

Slaščičarna v centru Radelj naju sicer ni častila s tortico, kot bi se spodobilo za romarje, pohodnike, entuziaste kot sva tistega lepega ponedeljka bila midva. Zato sva kar zakorakala. Ni bilo druge. Pot je čakala, da se jo prehodi.

Rdečerumena markacija naju bo vodila tokrat.

Na izstopu iz Radelj sem opazila moderen in velik gasilski dom. Do Vuhreda, kjer sva prečkala Dravo, je bilo slaba dva kilometra ravnine, potem se je pa začelo navzgor in se ni nehalo do samega konca.

V ozadju levo Radlje, spredaj Vuhred.

Lepo je označena, sem navdušeno ugotavljala nekaj nadaljnih ur kasneje in ves dan. In res, oznake so bile na pravih mestih in hoditi je bilo mogoče popolnoma suvereno brez pomoči zemljevidov. Gps-a pa itak nisva uporabljala.

Spet sem si malce preveč naložila ruzak, sem ugotavljala, sopihajoč po gozdu navzgor. Peter mi je 'pobegnil' naprej. Doma sem pobrala še dve pomaranči in natančno sem vedela zakaj sta se mi valjali tam v skledi cel teden- ker sta bili tako presneto sladki in sočni po tisti naporni hoji v hrib.

 

Na to pot se nisem popolnoma nič fizično pripravljala. razen dnevnih sprehodov sosedovega psa, nič. Niti ne vem natančno zakaj ne. Mesec in pol nazaj sem šla romat v Medjugorje, za kar sem se precej dobro pripravila. Pa vendar ga nisem dokončala. Torej nima toliko pomena, sem si mislila.

Sveti Anton je razpotegnjeno naselje po obronkih Pohorja. Ko so se mi pred očmi začeli odpirati prekrasni pogledi in razgledi, sem od navdušenja skoraj vriskala. Ne skoraj, v bistvu sem.

Hiše, domačije so tam postavljene bolj na redko, njih prebivalci mi pa niso dajali občutka, kot da so veseli osamljenih romarjev z ruzaki.

Redkobesedno so odzdravljali in nikomur se ni pogovarjalo z nama.

Pot se je sem in tja malce uravnovesila, vendar kmalu spet dvignila, saj danes greva pravzaprav na drug najvišji vrh slovenskega dela- Male Kope, torej kaj stokaš punca!! 

Naenkrat zagledam kako proti nama navzdol čez travnik tečeta dva psa. V sebi za trenutek otrpnem, saj sta bila oba velika in tekla sta hitro in navdušeno. Še dobro, da imam palice, si mislim. Ko pritečeta in se začneta smukati okoli naju, opazim, da sta mlada in zelo prijazna.

 

Določeno nelagodje imam pa vseeno še v sebi, kar se psov tiče, sem kasneje razmišljala o tem.

Po psih in nekaj kilometrih naprej, sva ob neki hiši, naletela na dva mačja mladička. Oba sta imela zelo zapacane očke, zato sem vzela čist robček in obema oči nežno očistila. Nista naju pustila dalje. Mamice muce ni bilo v bližini, vztrajno sta šla za nama, jaz pa sem ju nosila nazaj. Potem, ko nisem vedela več kaj naj naredim, se je zaslišalo nežno mijavkanje in zagledala sem muco z malo miško, ki jo je pravkar spustila iz gobčka. En izmed mladičkov je imel večerjo. Drugi je pogledoval za menoj, ko sem odhajala, jaz pa sem si oddahnila.

Evropska pešpot je bila nadalje speljana po gozdu polnem gob, prednjačile so lisičke. Že več let nisem naletela na tolikšno količino lisičk na enem kraju. A daleč od ustaljenih poti. Peter je spet hodil spredaj, na trenutke je bil gozd samotno strašljiv in nelagodno bi mi bilo, če bi bila popolnoma sama tu.

Nisva vedela natančno, če bo Partizanski dom na Mali Kopi odprt. S seboj sva imela šotor. Peter ga je prenašal, na mojo srečo.

Približno ob sedmih zvečer sem dosegla drugi najvišji vrh Male Kope s 1443 m nmv. Dom je bil seveda zaprt (odprt je le ob vikendih). Peter me je čakal, ni še postavil šotora. Imela sva tri izbire. 1.nadaljujeva pot do naslednje koče oddaljene slabo uro hoje v hrib, 2.nadaljujeva predvideno pot v dolino ali 3.tukaj postaviva šotor.

Peter je bil za dolino, jaz za šotor.  Nobenemu se ni hodilo v hrib, zmagala je pa seveda moja izbira.

 

Tukaj, kjer sva, imava vsaj nekaj zaščite, raven teren in ne veva kam greva, če greva naprej. Kmalu bo noč in jaz bi raje ostala tukaj.

Pod napuščom strehe je bil šotor vsaj nekoliko zaščiten pred nočno vlago.

Noč je bila zanimiva. Na pol sem jo prebedela, saj se je slišalo vse možne živalske zvoke, proti jutru pa naju je tudi zazeblo. Vsaj ena živalica naju je prišla neposredno blizu šotora pogledat. Sem si rekla, čepke za ušesa bom kupila, ko bo lekarna na poti.

Spala sva na 1443 m nmv.

 

Prehodila sva 15 km, porabila nisva nič denarja. Razen za prevoz do Radelj (30 eur) in tortic v slaščičarni (8eur)