Mala Kopa - Zg. Razbor, 2.dan,10.7. 2018

Zvečer sem začutila Petrovo slabo voljo zaradi spanja poleg zaprtega planinskega doma Partizanka. Dom sedaj upravljajo najemniki in ga držijo odprtega le ob sobotah in nedeljah. Torej, če bi želela prespati, bi morala priti tja v soboto. 
Doma vnaprej nisva veliko načrtovala kje bova spala in kolikšne dnevne razdalje bova delala. Se bova prepustila, je bil moj predlog. Jaz imam s tem nekaj več izkušenj kot Peter, a v drugem delu poti se je v tem smislu sprostil tudi on.
Blažen mir in toplo jutranje sonce naju je pozdravilo v drugi dan najinega romanja po E6. Šotor sva razobesila po ograji, da se posuši od jutranje rose, midva pa sva na klopeh na soncu pojedla zajtrk iz ruzaka. Peter je vzel od doma s seboj kos suhe salame, jaz pa večji kos sira, nekaj kruha, sadja, paradajze, papriko. To je moja klasika, kar se tiče hrane iz ruzaka na romanjih. Vedela sva, da naju danes na Poti čaka trgovina, za gostilno pa nisva bila sigurna kje bo.
Včerajšnji dan je zaznamoval precej dolg vzpon, zato sva se zjutraj takoj začela spuščati. Cesta navzdol je bila makadam (do Doma je mogoče priti z avtom) in v globoki senci. Rajši nisem rekla Petru: Še dobro da sva ostala pri koči, ker nikjer ni bilo mogoče postaviti šotora. Tik ob cesti bi ga morala, na neravnem terenu, ki bi visel navzdol in zjutraj bi bila mokra, premražena in v globoki senci. Sam je to izrekel naglas. Nasmehnila sem si v brk, fino se mi je zdelo, da sem imela prav.
Čez par kilometrov pa Pot s ceste odvije desno v gozd in postane gozdna steza. Lepa steza, a povsem neprimerna za šotorjenje. Spust je trajal dolgo. V tišini jutranjega gozda obsijanega s soncem sva hodila navzdol, vsak v svojem ritmu. Peter je potegnil naprej, ni me motilo, nasprotno prijala mi je taka meditacijska hoja, kjer sem se odklopila od vsega, predvsem pa od misli.

Enakomeren in lep spust, prijeten in lep gozd, z leve strani so med posameznimi drevesi pronicali sončni žarki...korak po korak...okoli mene ničesar drugega kot gozd...ničesar od sveta...Petra že dolgo nisem več videla...sama hodim tako dolgo in v nekem trenutku se mi zazdi, dobim občutek, ko da hodim v brezčasju... kot da sem popotnica skozi prosor in čas... čas je obstal in se strnil v eno samo trajajočo točko, ki se je podaljšala v neskončno premico...
Kasneje sem o tem svojem doživljaju povedala Petru. Tudi on je na tem delu poti doživel popolnoma isto.
Po več kot uri in pol oziroma slabih dveh urah sva prišla do prvih hišk, a so bile večinoma zelo lepo urejeni vikendi. Torej prišla sva ven iz gozda in strašno sva si oba želela kakega bifeja ali gostilne. Potrebovala sva kavo. Posebej Peter je velik odvisnik od nje, pa tudi jaz ne zaostajam kaj dosti za njim. A še dolgo, dolgo ni bilo nič. Ko sva šla mimo kake kmetije, sem jaz vedno glasno in jasno pozdravila v upanju, da bi stekel pogovor in bi nama morda, morda lahko kdo pounudil skodelico kave. Kot zakleto ni bilo nobenega odziva. Pri eni od kmetij sva prosila za vodo, ker sva ostala brez nje, gospodar in njegov sin sta z nama rekla par besed, gospodinja pa je nemudoma odbrzela na vrt. Tudi midva sva odbrzela dalje, nekoliko razočarana nad tem, ker naju nihče ni vprašal, če kaj rabiva.
Spust je pa še kar trajal. Vsaj malin sem se najedla v nekem bregu. Do sitega, divjih.

Ko grem mimo pašnika, kjer so krave v bližini, se vedno malo pogovarjam z njimi. Vprašam jih kaj in vedno je med njimi vsaj ena, ki se ji to zdi strašno zanimivo in pride bliže ali pa me gleda, dokler ne grem naprej.
Včasih, pred leti mi je bilo lepo videti krave in druge živali na travnikih.
Sedaj mi že dolgo ni več. Sedaj vedno najprej vidim njihovo usodo, njihov konec, zgodbo, za katero vem kako se bo končala. Zavedam se, da tukaj niso zaradi velike ljubezni njihovih lastnikov, ampak zato, da bodo nekoč pokončane in predelane v hrano. In to na načine, ki niso (vedno) spoštljivi.
Toda, čeprav jih jaz ne jem, jem pa še sir in pijem kefir. Deloma sem še sokriva. In vsakič, se jim opravičim. Včasih tudi naglas. In se jim zahvalim. Jim povem, da jih imam rada.
En izmed teličkov me je povohal, polizal in ugotovil, da sem zelo okusna- slana. Spremljal me je do konca pašnika, stresel ga je električni pastir, a je še vedno šel za menoj.

Telički, žrebički, kozlički, jagenjčki, odojki... to so živalski otroci, mladički. Nekatere še kot dojenčke (v našem smislu) vzamejo njihovim mamam zato, da služijo ljudem kot specialiteta.
Petru nikoli nisem rekla nič glede tega, da je meso. Prosila sem ga edino, da ne je živalskih otrok, mladičkov. In tega se drži, vsaj mislim.

Turiška vas je bila na koncu najinega spusta. Tja sva prišla ob dvanajstih. V vasi je bil mini gasilski muzej- steklena hiška in trgovina. Prijetni prodajalki gospe Jelki sem potožila, da sva še brez kave in jo vprašala, kje je naslednja gostilna. "Uh, nič ne bo na vajini poti, morda proti koncu dneva na turistični kmetiji." Ko je zagledala moj dolg nos in razočaran izraz na obrazu, je rekla: "Vama bom pa jaz skuhala kavo. Kar zunaj se usedita in počakajta."
Nakupila sva si novo zalogo hrane in se namestila za mizo, na srečo je bila v senci. Začela sva jesti, pa je prišla ena vaščanka, pa drug vaščan z očetom, pa Jelka pride ven s pladnjem polnim velikih skodelic dišeče črne kave.  Tako sva se okrepčala v dobri družbi in prijetnem klepetu. Vaščanka je povedala, da pozna neko Bojano iz Slovenj gradca, ki je tudi prehodila Camino. " O saj Bojano poznam pa tudi jaz." sem ji veselo odgovorila. Malo nejeverno me je pogledala. "S Facebooka." dodam.
Kar sedela bi, tako je prijalo. Toda čas kadar sediš, teče brzinsko, kadar hodiš pa niti ne. In v sončnem popoldnevu sva šla dalje.
Približala sva se Slovenj gradcu, vendar nisva šla v mesto, ker naju bi samo po nepotrebnem zadržalo.
Čez kraj Vodriž sva se po zares strmem bregu približala gradu Vodriž.

Peter je komentiral, da je to samo uvertura za vzpon, ki naju danes še čaka. Naredila sem se, da ga ne slišim. Nisem se želela po nepotrebnem spravljati še v slabo voljo, že sonce je bilo dovolj močno.
Zanimiva, polna, raznolika in bogata s kulturno dediščino ter naravnimi lepotami je ta naša mala dežela. Vesela sem, ko takole nepričakovano naletim na kakšno od njih. In to je nenehno.
Grad je deloma v ruševinah, zato ni bilo kaj dosti videti.

Na naju je čakala lepa gozdna pot. Speljana v hrib. Peter mi pobegne. Sledim svojim mislim in zgrešim oznako, pripelje me na povsem napačen hrib, na katerem vprašam neko žensko, če je kaj videla enega visokega moškega, ki hodi pred menoj. Odgovori, da ne, čeprav je ves čas zunaj na vrtu. Olala.. na napačni poti sem. Izvlečem svoje papirje in pokličem Petra, ki je bil na drugem hribu kot jaz. Počakal me je. Rahlo utrujena se malo jezim nase, ker sem po nepotrebnem prehodila par km. Ker vem, da me/naju čaka še kar nekaj vzpona in hoje.

Spet v daljavi zagledava dim iz šoštanjske elektrarne (prvič danes sva ga zagledala pri spustu s Kope. Visoko se vije in bel je. Gledala ga bova še kak dan ali dva, z različnih zornih kotov.
Na Sp. Razboru stoji turistična kmetija, ki pa za goste poskrbi le ob vnaprejšnjem naročilu- kar se hrane tiče, prenočišč pa nimajo. Vseeno nama prijazni gospodar Tone postreže z domačim Jegrom in še eno vrsto domačega žganja. Posedimo, rečemo besedo, dve in ko odhajava, noge prvi kilometer kar same letijo dalje. Potem teža dneva postane prevelika in se z vso silo zloži na najine hrbte. Hodiva po čudovitih krajih, na vsakem gričku je kmetija, vse urejeno in skrbno obdelano.

"Pridni ljudje so tod doma."komentiram, ko hodiva po asfaltni cesti in iščem mesto, kjer bi lahko šla lulat. Ker nič ni, počepnem kar pod cesto, Peter pa stoji zgoraj in gleda, če prihaja kak avto haha
Veva, da je v Zgornjem Razboru gostilna, s prenočišči. V vodniku iz l.2005 piše tako. Zvečer ob sedmih se nekako privlečeva (predvsem jaz se privlečem, Peter je bil še kar v kondiciji) do tja. Mala vasica s cerkvico, Zgornji Razbor.

Na gostilniškem oknu je list z napisom: Danes zaprto. Vse mi pade dol, predvsem pa ruzak z ramen.

Namestim se na pokrito gostilniško verando in se odločim, da bom prespala kar na njej. Medtem, ko sva hodila zadnje kilometre, se je vreme pooblačilo, začelo je pihati in na vidiku je bil dež.
Peter je šel iskat lastnike. Kmalu pride starejša gospa Minka, lastnica, babica in prva glava gostilne Pečolar.
"Ne tukaj ne morete spati, vedno je mokro, kadar dežuje, veter prinese dež, boste čisto mokri." mi reče nekoliko zaskrbljeno. "Bomo že kaj našli."
"Ali imaste kaj toplega za pojest, mogoče?" jo še vprašam.
"Joj nič, ampak lahko vam pa spečem jajčka."
"Jajčka bodo super, prosim." rečem, "Kajne Peter!" Peter prikimava. Že drugi dan nisva jedla nič toplega. Karkoli toplega bo v redu, le da ni sendvič.
Gospa Minka se odpravi v kuhinjo in začne tam ropotati s posodo. Pride tudi njen vnuk in Minka mu naroči naj nama v eni izmed jedilnic pripravi jogije za spat. Vnuk zmajuje z glavo. In odide.
Čakava na verandi. Vse temneje je, pogledat grem če nama je fant že pripravil jogije. Ni še. Kmalu pride s pečenimi jajčki. "Babica je spekla." reče. In jaz sem čutila njeno ljubezen v njih. V teh preprostih spečenih jajčkih, ki sva jih pojedla z velikanskim užitkom.
Potem grem zopet v hišo in spet vprašam vnuka, kje bova spala. Pravi, da naju bo peljal do Slemena, kjer je planinski dom. Odklonim, tu bi rada ostala.
Pojdite z menoj, me povabi po stopnicah na vrh in mi pokaže sobico z dvema posteljama. Lepo postlanima, poleg je kopalnica. Usta mi narišejo velik iskren nasmešek.
Postelja!! Tuš!! Počitek in spanje!!
Spala kot ubita, edino dež sem slišala ponoči, ko je začel škrebljati po strešnih oknih, zjutraj pa sem preslišala budilko, kar se meni zelo redko zgodi.
Prehodila 23 km (jaz še par km več), porabila: trgovina 12 eur, spanje z zajtrkom nekaj manj kot 30  eur, pustila sva 30, jajčka so bila gratis.