Gorači - Crni lug, 3.dan

Ponoči sem se nekajkrat zbudila. V hiši je bilo hladno, vendar sem bila dobro pokrita. Ponovno sem se zavedla, da imam v sebi še nekaj nelagodja, kadar spim takole čisto sama v hiši. Tudi doma, ko gre Peter na kako službeno pot, se ne počutim povsem sproščeno, vsaj prvo noč ne.
Zjutraj sem si skuhala kavo in pojedla dva kosa češnjevega zavitka, ki ga je spekla še Petrova mama. Sedaj sem bila brez hrane, razen energetskih ploščic. Teh imam vedno nekaj s seboj.
Majica in spodnjice se niso povsem posušile, zato sem si jih s ščipalkami pritrdila na ruzak. Vedno nosim s seboj 4 ščipalke za perilo in kaka dva metra dolgo vrvico, na katero perilo obesim, kadar ni ničesar na razpolago za sušenje. To se sicer zgodi redko, vendar se mi je že.
29.5.2018 ob 6.40 zakorakam v nov dan

Sveže in lepo jutro se je naredilo. Po lokalni cesti je bil promet domačinov, ki se vozijo v službo v Slovenijo že kar precejšen. V naslednjem naselju po imenu Parg, sem šla mimo še zaprtega bifeja po imenu Medo.  Pri Gabrijeli v kuhinji sem opazila slike medvedov, ki so jih poslikali njeni gostje. Ona je povedala, da ga v živo sicer ni še nikoli videla, precej pogosto pa okoli hiše naleti na njegove kakce.
V Pargu naletim na razcep, na katerem krenem desno, v smer Rijeke (levo je Čabar). Na pot mi takoj začnejo prihajati kamioni naloženi s hlodi, tudi osebni promet je še vedno gost. Pot do Tršc večji del poteka mimo gozdov, na več krajih pa sem opazila table z napisom: Zabranjeno bacati smeče in seveda ostanke raznih predmetov, ki so včasih služili človeku, sedaj pa delajo gozd onesnažen.
Takoj, ko pred seboj zagledam prve hiše v Tršcah, opazim tudi table z napisom za sobe in prenočevanje. Naštejem jih 4 ali 5. Tršce na zunaj delujejo precej bolj urejeno in z manj praznimi hišami, kot predhodni kraji. Nasproti cerkve je bife, kjer z užitkom odložim ruzak in naročim kavo. Pri sosednji mizi me z zanimanjem pogledata dva starejša možaka. Pokimam jima, podravimo se. Priklopim se na Facebook, s sliko cerkve, ki je pred menoj. Tam me je spodbujalo in spremljalo kar nekaj virtualnih in resničnih prijateljev. Podpora po eni strani prija, po drugi pa zna tudi malo obremenjevati. Najti pravo mero, srednjo pot, je tudi tu prava pot.
Celo uro sem sedela tam in nič počela, šla na stranišče, opazovala okolico, ljudi, natakarico pri delu... Meni je to strašno zanimivo- opazovati ljudi, svet okoli sebe. Končno sem se odlepila od udobnega stola ter stopila v trgovino kupit nekaj hrane. Stopim še na pošto, kjer prikupna in simpatična mlajša ženska klepeta s starejšo gospo, kateri dela poštno uslugo. Govorili sta precej hitro, v nekem posebnem narečju, ki ga nisem povsem razumela. O vsakdanjih rečeh, o sadikah solate, presajanju in delu na vrtu in podobne ženske teme. Tudi z žensko, ki je bila na vrsti za njo, sta udarili podobno debato. Brez hitenja, brez pritiska, da še nekdo čaka na vrsto, sproščeno in neobremenjeno. Prvi trenutek sem si mislila: Joj pa ne še enkrat! A kmalu sem se sprostila in začela uživat v poslušanju kot žuboreči potoček razigranega pogovora mlajše in starejše sestre v duhu.
Ko sta končali in sem prišla na vrsto, sem najprej vprašala katero narečje govorita. Poštarica me je veselo pogledala in rekla: Nekaj takega kot pri vas Idrijsko narečje. Meni se sicer ni zdelo, a tudi Idrijskega narečja že dolgo nisem slišala in pravzaprav ne vem natančno kakšno sploh je.
Kakorkoli, zamenjala sem 100 eur, zanje dobila 721 kun in se končno odpravila na pot.
Komaj naredim nekaj korakov, mi nasproti pride mlajša ženska, ki mi vprašujoče reče: Tadeja?
Začudeno jo pogledam, saj v tem kraju vendar nikogar ne poznam. Bila je Diana, moja Facebook prijateljica, ki je malo prej prebrala, da sem v njenem kraju in pohitela proti trgovini. Z velikim veseljem sva se objeli. Eno od bolj prijetnih srečanj na tej poti. Spregovorili sva nekaj stavkov, ker pa sem se tu zaustavila že več kot uro časa, danes me je pa čakala še dolga in zahtevna pot, si nisem vzela še enega odmora. Diana, naslednjič, ko grem skozi Tršce, se obvezno spet srečava!
Še kar nekaj časa sem bila pod vtisom tega kratkega in lepega srečanja z Diano. Dotaknilo me je.
Po Tršcah se je cesta spet začela vzpenjati. Potem je bilo malo ravnine, pa spet vzpon in tako sem hodila.

V Gorskem kotarju sem sedaj prvič in to celo peš. Osebni promet se je zmanjšal, srečevala sem v glavnem šleparje s hlodi, ki me pa niti niso motili, saj niso vozili hitro. Vsenaokrog veliko gozdov, končno se cesta začne ovinkasto spuščati. In nekje na sredini tistih rid sem naletela na klopi in mize, ki so mi nudili prostor za počitek in malico. V Konzumu sem prej kupila kruh, sir, kefir in paradižnik in pojedla z velikim užitkom.

Spodaj pod menoj so delavci obnavljali cesto, tiščalo me je lulat, vendar sem bila točno na odprti razgledni točki. Nekej let nazaj so tudi v teh krajih imeli žled, ki jim je naredil ogromno škode in razredčil gozd.

Ob cesti sem naletela na zrele rdeče jagodke. Čeprav doma nikoli ne jem jagod ob cesti, se jim tukaj nisem mogla upreti. Spust je kar trajal nekaj časa. Razmišljala sem: Da se spuščam, sem se morala najprej vzpenjat. Spuščanje ni najbolj ugodno, tudi vzpenjanje ni bilo, najlepše je biti na vrhu. ampak vrhovi trajajo najmanj časa, razen če so planote. Enkrat si v dolini, potem se vzpenjaš, si na vrhu, se spuščaš... in to zgodbo neprestano ponavljaš. Stagnacije ni, oziroma, ko obstaneš za dalj časa, začneš slabeti, propadati... tako telesno, čustveno, kot umsko. Spreminjanje, premikanje je rast in življenje.
Vmes sem naletela na kake posamezne hiše, večinoma prazne ali manše zaselke. V enem od njih sem slikala malo vasico na nasprotnem hribu. Bila mi je videti zanimiva. Ko pospravljam telefon, z njive pod cesto pride starejša žena. Vprašam kako se imenuje tista vas.

Sokoli so, reče. Tam živi le še 6 ljudi. Tukaj (v Prhcih, kjer sem sedaj) pa 4. To so prazne vasice. Ničesar več ni tukaj, ni dela, ni mladine, ni življenja. Malo sva še poklepetali.
Naprej na poti se ob meni ustavi velik kamion. Prijeten možak me vpraša kam grem in če potrebujem prevoz, kajti do tam, kamor grem je še dolga pot. Kako lepo, vendar ne hvala. Hodim.
Dan se je segrel, vendar me je prisotnost visokih gozdov prijetno svežila.
V bistvu je polno življenja naokoli, si mislim. Ptice, kak zajec, žuželke, metulji...vse vrvi in se premika.. In rastlinje, tudi to je življenje! Le ljudi je manj.

Končno se spust konča in cesta zravna. V eni izmed vasic naletim na ogromnega Petra Klepca, ki nosi na rami lesen tram. Hrvaški Martin Krpan.

 Nekaj pred dvanajsto pridem v Gerovo. Za mano je 16 km hoje, pred mano pa še dobrih 17.
Zaustavim se v bifeju v centru vasi in postanem takoj znamenitost. Tam ubija čas nekaj starejših dedov, ki me častijo z bevando, kajti nimajo niti brezalkoholnega piva, niti limonade. Začnejo glasno ugibati koliko sem stara in vsi po vrsti streljajo v prazno. 45? Vpraša najglasnejš med njimi. Obrnuto- 54 rečem. Eh, kad bi ja imao takvu ženo kod kuče, ne bi ona po svetu sama šetala.
Hehehe se nasmejem od srca.
Vprašam jih kakšna je pot naprej, do Crnega luga.
Samotna. 18 km ničesar.
Pripazi malo na medote. Ovdje jih još ima, možeš koga sresti.
Še enkrat grem v trgovino in se založim s shrano. Ne vem če v Crnem lugu trgovina sploh je. Medtem se je sopara spremnila v oblačnost in grmenje. Kar hitro sem se odpravila naprej. Dedoti so mi zaželeli vso srečo in priprošnjo pri Mariji za bife Lipovac v Gerovu hehe.
Po kakem kilometru hoje so začele prve kaplje, bila sem v manjšem naselju Gerovski kraj, kjer sem lahko stopila pod neko streho in počakala, da huda ura mine. In ker ni hotela miniti, sem morala dalje.

Začela sem se vzpenjati, objeli so me gozdovi, nazaj so me sprejeli. Ti si naša, sem zaslišala med kapljami dežja., tudi kakšna toča je bila vmes.
Cesta je bila asfaltna in me ni motila. Vse dni hodim v Teva sandalah. Zjutraj imam oblečene še nogavice hehe, smešna sem za pogledat. Promet je redek, vendar je. Po kakih treh kilometrih me dohiti ženska v avtu in mi zaustavi. Ponudi mi prevoz. Vljudno in hvaležno ga odklonim. Vendar mi je toplo pri srcu, da nekdo pomisli name in mi želi pomagati.
Peljala se bom, le če bom v škripcih. Če me kje v gozdu ujame noč ali kaj podobnega, zdaj hodim.
Čez čas se vrača kamion, ki mi je ponujal prevoz prej. Zapiska in pomaha mi. Veselo odmahnem,  srce se ogreje.
Rahel dež me je dolgo spremljal. Dedoti v bifeju so name zlili svoje opazke o medvedih in me naredili rahlo nemirno. Izpod kapuce sem in tja pogledam h kakemu napol podrtemu drevesu ali štoru, ki v temnem gozdu lahko za hip postane medo.
Na Google maps sem zdajle pogledala kje sem hodila. In se spomnila gozda, dežja, ceste in sebe s pelerino na njej.
Postajala sem utrujena, vse naokoli je bilo mokro. Želela sem si odpočiti, malo pojesti, vendar se nisem imela kam usesti, zato sem hodila dalje. Nekje v zadnjem delu poti, ko se je že nakazoval spust, sem ob cesti naletela na prazno hišo. Tudi dež je prenehal, zato sem na stopnicah pred njo izvlekla svoj podlogo, si pripravila malico in na Gps-u poizkušala ugotoviti kje sem. Ne več tako daleč, mi je napisal 'Maps me'.
Še nekaj kilometrov poti do današnjega cilja. 

V Crni lug sem prikorakala res utrujena. In vesela, da nisem naletela na medveda in da je ta težek del poti za menoj. Pred hišo v vasi je sedela skupina ljudi. Vzdušje je bilo kot na sedmini. (kasneje mi je Branka povedala, da so res imeli sedmino, po pogrebu popoldne) Čeprav ponavadi pozdravim, pomaham ali pokimam,.. pa tokrat nisem nič. Za seboj slišim stavek: Neka Skandinavka z ruzakom hodi mimo.
Hahaha obrnem se nazaj in jim pomaham.
Skandinavka!?!
Pri naslednji hiši zunaj sedita dva možaka. Vprašam za prenočišče. Eden izmed njiju takoj izvleče telefon in nekam pokliče. Samo moment, odmah če doči.
Hvaležno čakam. Utrujena sem tako, da nimam več moči hoditi in iskati sobo po vasi. Tudi slikam ne več, ko je utrujenost prevelika. Takrat si želim le tuša, počitka in postelje.
Crni lug se nahaja v neposredni bližini Narodnega parka Risnjak. Nedaleč stran pa je tudi izvir Kolpe. Menda je tam čudovit kraj. Prihranila sem ga za drugič.
Čez nekaj minut pride do nas gospa po imenu Branka. Ona in njen mož oddajata sobe v svoji domači, topli in prijazni hiški.
Prehodila 33 km, spanje Crni lug- Naša hiša, večerja/zajtrk in nočitev 25 eur