Slovesa

Ugotavljam, da nekateri moji zapisi postajajo sentimentalni in otožni.
Danes sem spet doživela enega tistih trenutkov, ki so vzrok takšnemu pisanju.

Na kosilu so bili moji dragi. Ko so odhajali, sem jih šla ven pospremit. Mala vnukinja mi je v avtu mahala v slovo. Ko so odpeljali, se je obrnila in pogledala nazaj proti meni.

Takrat se je v meni utrnil živ spomin na moja slovesa od stare mame in teti na kmetiji v Mošeniku.
Teh sloves je bilo resnično veliko. Najprej še kot otrok, potem kot mladostnica, mlada jaz in jaz v najlepših letih...

Moji ženski sta vedno stali pred hišo, mahali ter gledali za menoj. Vse dokler sem ju videla, sta stali tam. Mahala sem nazaj, kasneje, ko sem sama vozila avto, sem vedno nekajkrat potrobila v slovo.

Bilo mi je hudo, bila sem žalostna. Toda do danes nisem vedela kako žalostni sta bili šele oni.

Ko sem gledala vnučko, sem začutila, da je to žalost vseh starih mam, babic, tetic, dedkov... ki ni ista kot žalost mamic in očetov.

Drugačna je, zelo globoka in vseprežemajoča. Za nekaj trenutkov ali minut prevzame vse moje bitje.
Čas se zgosti in mi dovoli vpogled v vse pretekle trenutke, ko so žalovale moje prednice, (predniki so žal že pred mojim rojstvom pomrli).

Razumela in čutila sem njihovo žalost. Ker sem jo sedaj doživljala sama.

Ničkolikokrat se mi zgodi, da razumem stvari za nazaj, šele sedaj. Take povsem običajne, kot so bila nedeljska slovesa od stare mame in teti.

Na sliki pot po kateri sem odhajala v beli svet.

 

Ob prelomu leta

Izteka se še eno leto. V njem sem veliko hodila, močno ljubila in spoznala nekaj stvari o sebi, ki sem si jih prej tajila.

Ko sem se danes peljala v Ljubljano, me je v nekem trenutku spreletel spomin na mamine zadnje tedne življenja in na njeno veliko željo po življenju.
"Ali bom še kdaj lahko šla sama ven, na sprehod?" je tiho izgovorila, ko so jo reševalci nesli navzdol po stopnicah, v bolnišnico na punkcijo vode iz trebuha.  Stisnilo me je v trebuhu, ko sem jo slišala.

Še vedno živim. Moje telo je relativno dobro ohranjeno. Nimam kroničnih  bolezni, bolečin, težav.
Kako neprecenljivo velik dar je to.

Ko sem se zvečer peljala nazaj domov, sem se spomnila teti, mamine sestre. Imela je močne črne lase. In rada je imela lepo skodrano frizuro. Včasih so bile moderne vodne trajne. Lasje so ostali skodrani kak teden, mogoče do prvega pranja. Za pravo trajno (kodranje las) se ne spomnim, da bi se kdaj odločila. Morda ni imela denarja, morda je mislila, da si tega kot preprosta kmečka žena ne zasluži. Ne vem, predvidevam. Spomnila sem se, kako se je česala, si naredila frizuro, preden smo šli v nedeljo k maši.
Rada je bila lepa vsaj ob nedeljah. 

Moje življenje se mi pojavlja v fragmentih zadnje čase. Delčki nekih trenutkov, nikjer zapisani drugje, kot v mojem umu in srcu. Vedno povezani z ljudmi, živalmi ali mojo hojo na dolge razdalje.

Te dni bo eno leto, kar je umrl najin muc-Črni, na hitro je zbolel. Včeraj na sprehodu sem se spomnila nanj in ulile so se mi solze. Z avtom mi je nasproti pripeljal sosed in me vprašujoče in malo začudeno pogledal. Bogsigavedi kaj si je mislil, najbrž ne o tem, da jokam zaradi mačka, ki je umrl leto dni nazaj. Tudi življenje mačka je dragoceno

Življenje je božji dar. Življenje je dar.
Moje telo je dar.

Ljubi vsi, ki ste tam zunaj. Hvala, ker z menoj vred soustvarjate ta svet. Čeprav je trenutno videti zares kaotičen, pa mir v vsakem od nas naredi majčkeno več miru okoli nas in ta mir se tako širi.

Ne izgubimo upanja v dobro, v ljubezen, v življenje.

(slika je z letošnje hoje po slovenski E6, razvaline gradu Vodriž)

Trojane - Moravče, 6.dan 14.7.2018

Staša naju je zvečer vprašala kdaj zjutraj želiva zajtrk. Pol osmih, sva rekla.  In ko sva zjutraj stopila v kuhinjo, je bila miza polna hrane. Zares se je potrudila za naju.  Staša, če tole bereš- tvoja fenica sem. Hvala za vse, kar delaš za romarje.
Skoraj devet je bila ura, ko smo se odpravili, Staša naju je odpejala nazaj na Trojane. In preden sva začela nov romarski dan, je bila ura že pol desetih preč. Trojane pa že polne turistov.
Današnjega dne se prav posebej veselim. Greva namreč proti Limbarski gori in Moravčam; krajih, kjer sem odraščala, hodila v šolo in preživljala najlepše dni mojega otroštva.
Začela sva skupaj, Peter mi je spet 'pobegnil' naprej, a to mene sploh ne moti, prej mi odgovarja. Sama v svojem ritmu uživam v vsem, kar mi pot prinese.

Sem jaz preveč individualistka? sem se pogosto spraševala na svojih potepanjih.
Imam probleme s prilagajanjem?
Prilagajati se mi nikoli ni bilo težko, nasprotno, v tem sem bila specialistka.
Kako pozabiti nase in se podrediti drugemu!?!
Morda sem zdaj končno zmogla stopiti ven iz te potrebe. Potrebe, ki jo večinoma narekuje želja po varnosti.
Drugi te ščiti, skupina ti je v podporo in varnost. Zato se ji ni težko podrediti. Ljudje za občutek varnosti v življenju potrpimo marsikaj.
Današnja pot je bila prelepa.
S Trojan spet v naslednji hrib, potem mimo nekaj osamljenih domačij do vasi Borje pri Mlinšah, kjer mi je v oči padla kapelica z zanimivo stransko poslikavo.

Angel tolaži vojaka.

Tudi cerkvica v tem malem zaselku je simpatična.

 

Borje pri Mlinšah. Najbolj pa sem si zapomnila hišo z bazenom. Dan je bil vroč in celo bazen je včasih sila priročna stvar.

"Če lahko nekdo naredi bazen v Borju pri Mlinšah, zakaj ga ne bi tudi nekdo na Zaplani?" sem kasneje hudomušno razlagala Petru. Ta pa se je kot po navadi le nasmihal mojim domislicam. Jih je že navajen.

Pot proti Golčaju je bila zame obarvana zelo čustveno. Golčaj je hrib s cerkvico, poraščen z gozdom, nahaja pa se v občini Blagovica.

V tisti gozd smo hodili napravljat (pripravljat) drva za zimo. Moja mami je imela namreč v lasti prav del gozda na Golčaju. Njena družina izvira iz Mošenika pod Limbarsko goro. Zato se na pobočjih Limbarske počutim zelo domače.

Pred cerkvico sv. Neže na Golčaju pa so še vedno ostanki mežnarije, ki je bila med vojno požgana. Točno tu se je v oktobru 1941 odvijal nemški napad na partizane (po izdajstvu), v katerem je padlo mislim da deset borcev. Kot otrok sem pogosto z enim ušesom poslušala zgodbe stare mame, zapomnila sem si bolj malo.  Katerega otroka pa so zanimale take reči?!

Kaj bi zdajle dala, da jih samo še enkrat slišim!!!  

Sem sem prišla pol enih. Peter me je v senci leže na klopci čakal že 20 minut. Se je odpočil še zame.

Po dolgih letih sem bila zopet tu. Cerkvica je obnovljena, ruševine pa so ostale kot se jih spomnim iz otroštva. Žalostne.

Ko sva pomalicala, sem si šla vse natančno ogledat. Minutko stran od cerkve stoji spomenik padlim partizanom. Brat izda brata. 77 let kasneje stojim na tem mestu bolečine. Doživljam ga drugače, kot v otroštvu, a v samem bistvu isto. Boli me.

"A greva?" me končno iz preteklosti prebudi Petrov glas.

"Pa pejva."

A sprehoda po preteklosti še ni bilo konec. Komaj se je dobro začel. Z Golčaja sva jo mahnila proti Limbarski.

Pri neki hiši na pobočju Limbarske je stal ringlo, poln zrelih sadežev. Ležali so tudi po tleh. Poberem jih nekaj, bili so fantastični. Hotela sem vprašati kakšne vrste drevo, sorta je ta ringlo, a ni bilo nikogar doma. Pa sem si žepe napokala z njimi. V bistvu žepov nisem imela, ampak ruzak jih je imel. Takoj bi imela tak ringlo pri hiši. Zares njami sadeži.

Soparno je postajalo in zadnji metri vzpona so me kar dajali. Pogled nazaj, je pokazal zakaj mi/nama je bila ta pot pravzaprav zahtevna.

 

Ja, tam čez tisto hribovje sva prišla, včasih  prilezla. Po lepi naši zeleni gričevnati deželi.

"Tole kapelico bi res lahko že enkrat renovirali", sem na glas zamomljala, "Skoraj v sramoto je temu lepemu kraju."

Kapelica je na desni, naravnost pa se vidi že znamenitost cerkve sv. Valentina- stolp, ki stoji povsem samostojno.

Gostilna je bila odprta. Bila je sobota popoldne, pripravljalo se je k dežju.

Po kavi in sladoledu, sem vprašala staro gospo, ki nama je stregla, če morda pozna Zg. Podbreško družino iz Mošenika.

Takrat me šele pogleda pozorno in vprašujoče.

"Seveda poznam, vse sem poznala in to dobro. Vido, Verico, Toneta. Samo France (moj stric) je še ostal. Vsi so odšli."

"Jaz sem od Verice."

"O a res? Ja mlada je šla."

"Z Vido sva bili tam tam po letih. A po E6 gresta? Potlej pa rabita žige, počakta bom prinesla."

Vida je moja ljuba teti, ki bi bila letos stara 86 let. Torej je gospa Marija Urankar stara 86 let. Pa streže za šankom, iz kuhinje pa je dišalo po pecivu, ki se je peklo.

Ko sva odhajala, nama je v roke stisnila v prtiček zavitih nekaj kosov peciva.

"Sem imela cajt pa sem nekaj novega spekla, kar še nisem nikoli. Ne vem kako je ratal'."

Hvala draga Marija, zelo okusno vam je ratal'.

Po hribu navzdol sva skoraj stekla, lovilo naju je ne-vreme.

Krave pod cerkvijo so sproščeno prežvekovale. Kapelica s te strani pa je videti lepo obnovljena.

S Cirilo, ki živi v Vinjah (spodaj v smeri proti Moravčam) sem bila dogovorjena, da jo pokličem, da se med potjo vidiva.

Sin mojega bratranca Jani je poročen z njeno hčerko Majo. Tako je naneslo, da naju je Jani povabil naj prespiva pri njih doma, v Vinjah. Vesela kot marela sva prikorakala v moje Moravče. Naravnost do gostilne Jurka, ki stoji v samem centru, ob cerkvi in župnišču. Tam sva nazdravila čudovitemu dnevu, ki je za nama.

Jani naju je prišel iskat z avtom, da nama razkaže novo hišo, ki so jo ravno finiširali. Konec poletja bo vselitev (no zdaj so že notri).

 Spat pa smo vsi skupaj odšli (pa ne peš) nazaj v Vinje. In še dolgo v večer sedeli pred hišo, jedli, klepetali, opazovali otroke... Luštno je bilo.

Hvala dragi moji.

 

Prehodila 16 km.

Trgovina Trojane: 3,85 eur

Kava&sladoled na Limbarski: 5 eur

Večerja pri Jurku: 20 eur

 

 

 

 

Sv. Jošt - Trojane, 5.dan, 13.7.2018

                          Čudovit sončni zahod s pogledom na cerkvico Gervazija in Protazija:
                                        edina posvečena tema svetnikoma v Sloveniji
                                                 https://www.nazarje.si/objava/62698

Zjutraj pa je bil pogled  tak, spodaj cerkev Sv. Jošta, levo pod gozdom pa najin mali šotorčič.

Kar mokrega je bilo treba zložiti v ruzak. Na srečo se je s tem ukvarjal Peter. Poleg dežja so me zbujali zvoki nekih živali, ki so se sprehajale mimo, bogsigavedi kaj je bilo. Nekaj metrov stran od šotora pa sem opazila tudi pasji drekec. Aha, torej tudi ponoči naju je prišel kontrolirat. Stari pasji modrec. Ko sva odhajala, sem gledala okrog hiše (zopet ni bilo nikogar doma, listka ni bilo več na vratih) kje bom še zadnjič lahko videla psa- modreca. In je počasi prikorakal izza vogala hiše, pozdravim ga in se poslovim. Ko to storim, se dostojanstveno obrne in odide nazaj za hišo.

Pa če to ni bila ena stara duša, si mislim?!

Preko prelaza Lipa je sledil daljši spust v dolino, vse do Motnika.

Z roba Menine planine, po gozdovih, samotnih stezicah, pašnikih s kravami, v meglenem jutru...

Včeraj v Mozirju je Petra, ko me je čakal pred lekarno, ogovoril nek starejši mož. Vprašal ga je kod hodiva in ko je izvedel, da po E6, se je razgovoril. "Cigler (pobudnik za celotno E6) je bil hud potepuh, večkrat je prehodil celo traso E6 (od Baltika do Jadrana). Če bi bil to kak Američan ali Nemec bi mu že zdavnaj postavili spomenik. Tako je pa samo nek Slovenec. Ja, Slovenci smo znani po tem, da tuje cenimo bolj kot naše. Žalostno. Umrl je pa tako, da je rešil svojo hčerko, ki se je zaplezala v neki steni. Ona ali on. Žrtvoval se je zanjo."

Kako resnično je povedal ta možak in kako pretresljiva smrt.

Ko hodiš po tej poti, šele vidiš kakšno ogromno delo je bilo opravljeno. In si preprosto lahko samo hvaležen za to, da imamo to prekrasno deželo in to izredno raznoliko Pot po njej (med drugimi).

 

Na nekem predelu je steza v gozdu res ozka in strma, zato ne priporočam, da bi se po njej šlo v mraku ali v temi. 

Ker je bilo zjutraj vse mokro, nisva jedla na tisti mokrih tleh, ampak sva želela čimprej v dolino. Točno na prevalu Lipa je pod lipo stala klopca, bila je sicer še malo vlažna, a bilo bi lažje sedeti. Predlagala sem, da se ustaviva tu in pojeva zajtrk. Peter ni bil zato, je rekel, da bova malo kasneje. Strinjala sem se, čeprav sem vedela, da pojma nima kje in kdaj kasneje. Zatem se je začel zopet daljši klanec in meni je začelo zmanjkovati moči. Peter je hodil spredaj, jaz pa sem se zadaj jezila nanj, v bistvu sem se jezila sama nase. Nisem vztrajala pri svoji potrebi, čeprav sem vedela, da je nujna. Zakaj nisem? Zakaj sem se jezila nanj? Dovolj časa sem imela za razglabljanje o tem. Ko je videl, da me zdeluje, je rekel naj se usedeva na nek obcestni kamen in pojeva. Iz trme sem rekla da ne. Če sva hodila tako dogo, bova počakala na dostojno mesto. Saj vedno pride.

In res je prišlo. Na nekem odročnem kraju je stala lepa lesena hiška. Služila je kot vikend, bila bi pa lahko tudi bivalna hiša. Lepo v miru sva na klopi pojedla in se  pomirila.

Na tabli na Št. Joštu je pisalo, da je do Motnika dve uri in pol hoda. Midva sva potrebovala uro več. Včasih so tudi zapisi na naših planinskih kažipotih malce nerealni.

Pogled na Motnik nama je narisal nasmeh na obraz. Gosilna, kava, topla hrana, juhej!!!

In res, čeprav na zunaj na videz neugledna gostilna, se je izkazala skoraj za vrhunsko kulinariko v danih razmerah. Lastnica nama je naredila kosilo, sveže skuhano in okusno, s sladico in pijačo vred je računala le 17 eur.  Pustila sva 20. Sonce je posušilo šotor, midva sva si odpočila in si malo opomogla. Vprašala sva, če res nudijo tudi spanje, kot piše v vodniku.

"Vse do lani smo", je povedala. "Povpraševanja po prenočiščih je vse manj. Slovenci večinoma hodijo po par dni, zelo malo Slovencev se odloči in gre po celi trasi v enem kosu tako kot vidva, večinoma tako hodijo tujci."

 "Kaj pa storite, če pride na večer kak pohodnik, kot midva?"

"Odpeljemo ga do Trojan."

"Še dobro, da nisva včeraj zvečer potegnila do Motnika", sem na glas razmišljala, "Spet bi bila prikrajšana za del poti."

 

 

http://www.motnik.net/motniscaronki-pol382.html

Tudi za legendo o motniškem polžu sem slišala prvič.

Danes bova prespala pri Staši, pri moji romarski kolegici, znani pohodnici in zares prijetni osebi. Zaključila bova v Trojanah, kamor naju pride Staša iskat in jutri zjutraj tudi nazaj odložit.

Na poti do Trojan sva pred neko malo vasico, v gozdu naletela na ogromen kup kokošjega gnoja, ogromen kup. Prva hiša tik ob gozdu je imela kokošjo farmo. Neznosno je smrdelo okoli nje. Uboge kokoške, si mislim, res uboge, preživeti vse svoje življenje v smradu, na rešetkah z minimalnim prostorom, kakšno življenje!

Ah človek!!

Tik pred Trojanami se nekaj zakvačkava med iskanjem oznak in sestopiva bolj po občutku, kot po oznakah. Kar zmanjkale so vmes. Vstop na parkirišče je bil stresen. Polni avtobusi ljudi, motoristi, avtomobili, vrste v čakanju na nakup krofov. V bistvu meni trojanski krofi nikoli niso bili všeč. Preveliki in prepocasti so mi.

Letos sem v bifeju na plaži v Strunjanu jedla strunjanske krofe. Natakar jih je pred tem pohvalil, da so boljši celo od trojanskih. Iz radovednosti si torej naročim enega.

In veste kaj, res mi je bil strunjanski krof mnogo okusnejši od trojanskega.

Med čakanjem na Stašo sem ugotovila, da gre tod mimo tudi Pot sv. Martina.

Poti ne bo zmanjkalo zlepa, prej mi bo zmanjkalo časa, si mislim.

Neka kolesarka naju poprosi, da ji čuvava dragoceno kolo, medtem, ko si gre kupit krofe.

"Vama najbolj zaupam tule", nama reče.

Je bil to kompliment?

Staša naju je odpeljala v Zagorje ob Savi. Čeprav se je čez en dan odpravljala na daljše potovanje, naju je z veseljem pogostila. Skuhala izvrstno večerjo, spekla mufine, pogovarjali smo se dolgo v noč. Babi Ivi (Stašina mama) nama je v stroju oprala cunje in jih obesila, zjutraj pa je igrala na citre.

"Hvala za prijaznost in gostoljubnost. "Ja, saj drugje pa drugi gostijo naše. Tako se vse izravna", je komentirala mojo zahvalo babi Ivi.

 

Prehodila cca 14 km.

kosilo Motnik 20 eur

trgovina 5,40 eur

Trojane 5,90 eur

Mozirje - Sv. Jošt, 4. dan. 12.7. 2018

Dva dni preden sva šla na to pot, sem si kupila lahke pohodne čevlje, za poletje. Nisem jih nameravala vzeti s seboj. A potem, ko sem v njih šla dvakrat na sprehod s psom in so se obnašali zelo lepo, sem se odločila tvegati in preizkusiti tisti stereotip, ki pravi, da moraš na camino obvezno obuti dobro uhojene čevlje.
Ti čevlji, ki sem jih kupila povsem po navdihu, ker so me pritegnili, so se do danes zelo dobro obnesli. Nobenega žulja, zmočijo se sicer res hitro, a se tudi posušijo hitreje. Čeprav jih je včerajšnje deževje zmočilo v nulo, so bili zjutraj že skoraj čisto suhi.
Večji del Poti sem jih imela obute in moram povedati, da svežim romarjem ne bom več govorila, da morajo vzeti na romanje ali daljšo peš hojo dobro uhojene čevlje. Ker tudi povsem novi čevlji lahko premikajo gore (haha se premikajo po gorah in gozdovih) brez žuljev in problemov.

Zjutraj po zajtrku sva morala iti v trgovino (danes spet ne bo mogoče kupiti hrane, niti gostilne ne bo na poti) zato je bilo treba hrano za danes in jutrišnji zajtrk ter malico pač nositi s seboj. Prav tako pa sem želela na pošto, kjer sem domov poslala knjigo, ki mi je v ruzaku dodala 30 dag, prebrala pa nisem niti ene strani. Na ta račun sem si takoj lahko naložila nekaj več hrane.
Prvič sem bila v Mozirju in prav vesela sem bila sem priti peš. Spoznaš skrite kotičke, zanimivosti, ki sicer človeku ostanejo skrite.

Mesto pohodniku rado vzame precej več časa, kot bi si želel. Morda je tako prav, saj hitenje ni smisel življenja. Po trgovini sva šla še na tortico v slaščičarno ob cerkvi, opazovala življenje nekega jutra Mozirčanov in razglabljala kje bova nocoj spala. Šotor bo, to sva vedela. Le kje bo stal, se bova odločila na poti.

Včeraj sem začutila, da me je Pot sprejela. To ponavadi začutim takrat, ko me mine začetno navdušenje in veselje, da spet hodim, ter se poti približam ponižno in ona me ljubeznivo ter naklonjeno poboža. Spojiva se.  Zavedla sem se, da na romanju v Medjugorje dober mesec nazaj, tega nisem začutila. Prvič odkar hodim.

Skoraj pol enajstih sem iskala pravo pot nazaj na E6, ker sem bila zopet preveč pametna in sem mislila ubrati bližnjico. Peter je rekel, da bo šel levo, jaz sem šla desno, na izhodu iz Mozirja. Po dobrem kilomeru hoje pokličem Petra kje je, in ubrati sem jo morala nazaj. Ni dobro biti preveč pameten. Za nagrado dodatna dva kilometra hoje. Oznake na tem delu Poti niso zelo pogoste, zato je dobro biti pozoren.

Pot se po gozdu zopet dvigne v višave, na dobroveljsko planoto, kjer vseskozi srečujeva osamljene kmetije, nekatere na čudovitih, druge na manj lepih mestih.

Posebej eno sem si zapomnila, ki je bila na manjši jasi v gozdu, okoli nje pa množica odsluženih strojev, aparatov in krame. Že dolgo nedokončana stavba, dva psa, ki nista lajala, ko sva šla mimo in nekoliko slab občutek v želodcu. Peter je lepo komentiral, da tu živi nekdo, ki je izgubil upanje. In, ki mu ni mar, kaj sosedje porečejo na njegov nered, ker jih pač nima zraven, sem dodala jaz.

Bližala sva se cerkvici sv. Marije na Čreti, ki se pogovorno imenuje Marija Čreta.

Po gozdu je bilo opaziti precej podrtega drevja (pomladni vetrolov) in nekje na samotnem delu poti sva naletela na mlajšega moškega, ki je povsem sam spravljal hlode na gozdno pot. Zaustavil je delo, malo smo poklepetali. Vprašala sem ga, če ga ni nič strah takole samega v gozdu pri tem malo nevarnem opravilu. Preden je odgovoril, se mu je zmračil obraz. Takoj sem prepoznala svojo "napako". Odslikala sem mu svoj strah. Ko sama hodim po gozdovih in samotnih poteh, me ljudje zelo pogosto vprašajo isto vprašanje. In vedno mi je ob tem malček nelagodno. Začutim njihov strah, ki se dotakne nečesa nejasnega v meni. To potem neprijetno zavibrira v meni.

Če bi mogla, bi vzela vprašanje nazaj, a je bilo že izrečeno v ta lep poletni dan, v globokem gozdu.

Kak kilometer, dva naprej je ob robu gozda stala lepo urejena domačija. Zunaj je nek moški telefoniral. Ko naju je zagledal, nama je pomahal in nama dal vedeti, naj se ustaviva in počakava. Nekaj minut tako stojiva, možak se glasno dogovarja za nek izlet ali nekaj podobnega. Ko konča, naju oba z veseljem pozdravi in obema seže v roke. Ponudi nama pivo ali borovničke. Odločiva se za borovničke. Zelo vesel in zgovoren je. Takoj nama začne razlagati razne  zgodbe in ko izve kam greva, se tudi sam spomni svojih krajših peš poti, ki so bili morda dvodnevni izlet.

 Pogosto opazim, da se pri ljudeh sprožijo spomini na njihove peš poti ali pa na davno pozabljene sanje o tem, da so tudi oni nekoč imeli željo iti, hoditi, vandrati... pa si je nikoli niso izpolnili.

Precej dolgo smo stali pred hišo in klepetali. Tone je bil, človek preprostega, vendar široko odprtega srca. Povedal, je da žena hodi v službo, on pa je doma. Pozimi pluži, skrbi za nekaj glav živine, pod nogami pa se nam je motala  njuna hčerkica, ki me je spomnila na Julijo (vnukinjo). "Meter osemdeset smo imeli letos pozimi snega in to potem, ko se je sesedel." je razlagal. "Je bila res prava zima."

Domačije tod so v glavnem na samotnih krajih, med seboj oddaljene tudi po nekaj kilometrov in nekateri ljudje radi poklepetajo s prav tako samotnimi pohodniki, kot sva midva.

Pri cerkvi Marije Črete sem se želela javiti v živo na Facebook, vendar ni bilo signala. Bila pa je prelepa in močna točka.

Malo naprej sva od daleč gledala proti planinskemu domu na Čreti. Tam bi bilo možno prespati, a ura še ni bila dovolj pozna pa sva šla kar dalje.

Motnik pa se je zdel predaleč, ostala bova kar v hribih.

Razgled na Vransko:

Ja, obstojiš, opazuješ in se čudiš. Oziroma ostaneš brez besed.

Peter me je komaj zvlekel dalje, kar sedela bi tam in samo gledala, samo uživala v mojem obstoju na tem čudežno lepem koščku sveta. No, tu pa je bil signal in sem se javila na Fb.

Z ene od naslednjih samotnih kmetij kar visoko v hribih, sva že od daleč zaslišala kako na ves glas zunaj igra radio. Ko sva prišla blizu, ni bilo nikogar nikjer, Peter je predlagal, da vprašava, če nama dovolijo kampirati pod kozolcem, ker je bila vreme te dni malo nepredvidljivo. S pašnika ovac se nama je bližal možak in že od daleč začel razlagati, da muzika odganja lisico in to zelo uspešno, kajti okoli hiše je veselo kokodajsala cela množica kokošk.

Lastnik ni imel nič proti šotoru, vendar sem si jaz premislila, ko sem videla, da bi nama ob dežju voda tekla naravnost pod šotor. In sva šla dalje. Do naslednje osamljene kmetije, ki stoji ob kar dveh cerkvah. Prva je Sveti Jošt:

In druga Sv. Gervazij in Protazij:

Ta je stala kakih dvesto metrov nad prvo, na travniku pod gozdom.

Spodaj ob Sv. Joštu pa manjša hiška, kjer ni bilo nikogar doma. Na žalost ni bilo nobenega kozolca ali skednja (so pa gradili nov hlev), kjer bi lahko pod streho postavila šotor. Zato sva se odločila, da ga postaviva pod gozd, malo naprej od Gervazija&Protazija.

Na listek sem napisala sporočilo, da kampirava na njihovi zemlji, da sva pohodnika in da greva zjutraj dalje. Listek sem 'namontirala' na vhodna vrata, da ga ni bilo možno zgrešiti.

Peter je postavljal šotor, jaz pa sem nama pripravljala večerjo iz ruzaka.

Starejši pes, doma s te domačije naju je prišel dvakrat pogledat, povohat in njegove oči so bile modre in tako lepo mirne, da sem v njih zagledala starega modreca, ki mi je blizu.

Noč je bila nemirna. Nad Moravško dolino se je razbesnela huda nevihta. Tu je le deževalo, brez hude ure in razen mokrega šotra, nisva imela nobene druge neprilike. Žal pa mi je bilo, da nisem v Mozirju imela toliko potrpljenja, da bi čakala dolgo vrsto v lekarni, ko sem nepotrpežljivo prej odšla ven, preden sem dočakala, da starejše gospe nehajo na dolgo in široko razlagati svoje zdravstvene težave. Želela sem namreč kupiti čepke za ušesa. Zvoki narave so včasih malo strašljivi.

 

Prehodila približno 17 km

Trgovina: 13 eur

Slaščičarna 7 eur

Pošta 2,40 eur

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pogreb, 4.2.2017, sobota

"Na tetin pogreb grem." sem pomislila med vožnjo in zazdelo se mi je tako zelo nerealno.
Kot da ti pa ne boš nikoli umrla.
Posebej zate sem si kupila nove hlače, bluzo in pulover. V temno modri, bluzica pa svetlo modra. Iz omare sem potegnila temen zimski plašč, ki sem ga kupila za pogreb Petrovega očeta. Tudi on je odšel pozimi. Skrbno, počasi in skoraj svečano sem se oblekla in se pripravila za odhod. Očistila sem si še čevlje, se pogledala v ogledalo, poljubila Petra, katerega se je lotila bolezen in se počasi odpeljala proti Moravčam. Že tretjič ta teden.
Tvoje telo v krsti, v vežici, je delovalo še manj resnično kot včeraj. Zdelo se mi je, da so se tvoja usta še malo bolj odprla in ker si bila brez proteze, so nemo zevala pod polivinilom. Spodaj na polički pred krsto je stala fotografija tebe, 16 let nazaj. Točno takšno te imam v spominu.  Na trenutke nisem mogla odtrgati oči s slike. Bila si tam. S slike je do mene sevala Tvoja Ljubezen. Tam si bila, prisotna. Čutila sem te. Vendar ne v krsti.

Stali smo tam, še zadnje trenutke s teboj, gledali kako je zelena zavesa počasi zakrila zadnji pogled nate in zadnja pot tvojega telesa na zemlji se je začela.
Duhovnik z dvema ali tremi ministranti je izvedel krajši obred, soseda je prebrala čustveno napisan govor tvoje najmlajše vnukinje in sprevod je krenil proti cerkvi.
Ne vem zakaj sem jaz tako čustvena, vsake toliko so me oblile solze.
Cerkev je bila za nekaj stopinj hladnejša kot zunaj. Med mašo sem sem in tja ujela kako lepo misel, stavek. Duhovnik mi je deloval umirjeno in nekako svetovljansko. Edini stavek, ki se mi ni dopadel je bil, da si moramo prizadevati, da bomo bogu všečni.
Ko smo končno stopili iz mrzle cerkve ven, smo stopili v dež. Ni zelo lilo, brez dežnika sem hodila te zadnje korake s teboj.
Žalostne so te zadnje poti, zadnji sprehod za krsto. Zadnji trenutki s teboj.
Pravijo, da duše vedno pridejo na svoj pogreb. Potem smo bili dejansko s teboj.
Tla na pokopališču so bila razmočena in fantje so previdno nesli krsto med grobovi do odprtine, ki je že čakala nate. Lepo krsto si imela. Ob straneh je imela izrezljano Zadnjo večerjo.
Spustili so te na krsto tvoje mame. Celo življenje sta preživeli skupaj, sedaj bosta še celo večnost.
"Vida, dej no pejt prašičem jest dat'! A ne vidiš kolk je že ura?!" ali kaj podobnega, še danes slišim reči staro mamo. Hranjenje prašičev je bila, odkar pomnim, tvoja skrb. Kot otrok sem ti pri tem pogosto pomagala. V gasi (prostor, kjer je stal kotel za kuhanje prašičje hrane) je bil vedno kupček sveže pokošene trave, vsaka dva dni pa si  kotel zakurila, vanj nametala krompir, korenje, kolerabo, peso, repo... vse zraslo na vaših njivah. Vem, da so to zelo radi jedli. Kar mljaskali so, ko si jim to potem stresla v korito.
Naučila si me sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, na katere nimam vpliva. Naučila si me malih drobnih pridnosti, ki so mi kasneje v življenju velikokrat koristile.
Kako rada bi včasih vzela tvoj grenak kelih na svoja ramena, vendar mi tolikšna moč ni dana.
Duhovnik je lepo povedal, kljub težkemu življenju, si na večer življenja pa vendarle doživela veliko lepih trenutkov  s svojimi vnuki in pravnuki.
In kljub težkemu življenju si vedno ostala vedra in optimistična. Nikoli slabovoljna ali zagrenjena.
Poljubila sem svoj šopek mini vrtnic in ga vrgla na tvojo krsto. Pristal je ob tvoji glavi.
Stali smo tam, dokler niso vsi odšli. Bila sem premražena.
Kako nenavadno, človek razumsko vendar ve, da tebe tam več ni, da tvoji posmrtni ostanki niso res nič drugega kot ostanki nekega telesa, ki je na zemlji dokončalo vlogo nosilca tvoje duše. Pa vendar je to edino, kar na zemlji lahko vidiš, objameš, se dotakneš..
Od daleč sem videla prihajati dva delavca v modrih kombinezonih, umazanih od zemlje. Čakala sta, da zemljo nasujeta nate, zapreta grob, zaključita zgodbo in svoj šiht.
Odšli smo na sedmino. Sprejela nas je toplo zakurjena soba, z lepo pripravljenimi mizami. Vsem, ki smo stopili v prostor, so se naenkrat spet razjasnili obrazi.
Najedla sem se do sitega, spila kozarček vina v tvoj spomin in poklepetala s sorodniki, katerih nisem videla najbrž že od zadnjega pogreba ali še dlje.
V avtu sem imela še eno svečko zate, zato sem se pred odhodom domov zapeljala še do pokopališča. Bila je že tema, po sedmi uri zvečer. Pokopališče je bilo prazno. S ceste se je videl sij uličnih svetilk, spodnji del pokopališča s tvojim grobom pa je bil v popolni temi.
Nisem razbirala napisov na spomenikih, zato sem prižgala svetilko telefona, da sem sploh našla tvoj grob. Ni me bilo strah, kar mi je bilo popolnoma nerazumljivo. Tvoj grob je bil zagrebljen, zastrt z mokro ilovico. Venci in rože niso uspeli prekriti vse zemlje. Tudi tri, že pred vežico prižgane svečke, so fantje prinesli in postavili spredaj. Prižgala sem svojo svečko in jo postavila k spomeniku.
Tu spodaj je bilo tvoje telo. To kar si včasih bila. Ne, bila si precej več kot to, kar je ležalo pod zemljo in rožami.
Razmišljala sem kdaj in če te bo zalila voda. Ivko (tvoj sin) je povedal, da nisi želela biti kremirana, da si želela ležati ob svoji mami. Tvoja krsta sedaj stoji na njeni. Ona je v vodi, v ilovnati mokri zemlji (to sem videla prej, ko sem šla pogledat odprto jamo). Mnogo, mnogo let bo moralo preteči preden bosta vajini močni hrastovi krsti propadli in se bodo vajini posmrtni ostanki združili, prepletli med seboj. Postali bosta ena prst, ista zemlja.
Naj počiva v miru kar lahko in naj uživa v svetlobi ter ljubezni, kar lahko.
Zbogom moja ljuba teti. Rada te imam.

Zg. Razbor - Sleme - Mozirje, 3.dan,11.7.2018

Zjutraj pri zajtrku sva bila deležna učne ure zgodovine. Babica Minka se zelo dobro spominja druge svetovne vojne, mrtvih nemških vojakov z raztrganimi deli teles, ki so ležali ob kapeli. Povedala je, da to sliko vedno, ko gre mimo kapele, vidi živo pred očmi. Kakšno breme!
Njihova družina je bila na spisku za taborišče v Nemčijo. Njen oče je bil v tistem času težko bolan, ravno, ko so jih prišli iskat, je bil na obisku pri očetu avstrijski zdravnik. Posredoval je, rekoč, da je oče itak na smrtni postelji, otroci so pa samo deca. Pustili so jih in odšli dalje. Oče je kasneje ozdravel in ker je bil po poklicu čevljar, so mu partizani pripeljali usnje, ki so ga nekje zasegli. Prvi škornji, ki jih je iz tega usnja izdelal, so bili za legendarnega partizanskega poveljnika Franca Leskoška Luko.
Jaz tako rada poslušam te stare resnične zgodbe, posebej od ljudi, ki so jih neposredno doživeli. Takih ljudi je vse manj in so v resnici prava zakladnica podatkov o  nekem času, ki izginja za vedno.
Več kot uro sva sedela pri zajtrku, jedla, poslušala gospo Minko, jo spraševala... toda Pot je želela, da spet stopiva nanjo. Ob devetih  tudi sva. Deževati je prenehalo, bilo je megleno, oblačno in hladno, ko sva se ozrla na cerkev pod nama.

Do Slemena je bilo dobrih 7 km hoje v hrib. Naspana in dobro spočita, s pravim zajtrkom v želodcu sva hodila precej lažje kot včeraj, ko sva prespala v šotoru in bila ves dan brez tople hrane. Pa še vroče ni bilo in se je res dalo hodit. Pot je peljala mimo posameznih kmetij in šele po uri hoje sva šla mimo table, ki sporoča, da zapuščava Zgornji Razbor. Hriboviti in z gozdovi obdani kraji so tu. Glavna panoga je živinoreja, saj je za njive malce prestrmo. Kmetije so obdane s travniki, pašniki, večina živine je na paši zunaj.

Rada opazujem naravo, življenje okoli sebe, krajino, ki se spreminja in prav žal bi mi bilo, če bi zamudila teh sedem kilometrov hriba. 

Vreme se ni spreminjalo in na Sleme sva prišla ravno za čas kosila. Tam stoji Andrejev planinski dom (1086 m nmv). Bilo je popolnoma megleno. Oskrbnik doma je bil redkobeseden, razen pozdrava in vprašanja kaj bova, ga ni zanimalo nič. Pasulj, ki ga je skuhal pa je bil vseeno okusen in mi je izjemno prijal.

Ko se človek takole zasedi ob hrani in toplem čaju, se mora včasih prav malo prisliti, da odide spet v meglo in svež dan.

Kako šele je moralo biti pri srcu pozimi partizanom, si ne predstavljam.

Ko stopiš iz Doma, ni nikjer videti nobene oznake za E6, zato sva vklopila logično razmišljanje in jo ubrala naravnost proti gozdu, dokler nisva naletela na prvo. Šele takrat sem se zopet začela počutiti dobro. Da vem, da ne hodim zaman, da sem na pravi poti, v pravi smeri.

V gozdu, v katerega sva vstopila, je bilo polno borovnic, debelih in zrelih. Začela sem se pasti na njih, Peter mi je odhajajoč naprej zaklical, naj ne pozabim, da imam danes še nekaj za prehoditi. Vem, da ga to malce nervira, ko se jaz zaustavljam na malinah, borovnicah in ostalih zanimivostih in takrat pozabim na ves svet.

Spuščala sva se in ko sva bila nekaj sto metrov nižje, se je že čutila toplejša klima in manj megle. Čez slabo uro spusta sva naletela na domačijo, kjer je bil ubit Karel Destovnik Kajuh, v Šentvidu nad Zavodnjami. Poleg nje je stala mala spominska hiška posvečena njemu, ob 95 letnici njegovega rojstva. Povsem sem padla v njegovo zgodbo. Umrl je tako mlad, 21 let. Izpod strelov slovenskega orožnika, v zasedi, ko so borci XIV. divizije utrujeni počivali na tem mestu.

Tak človek, tak poet, tako veliko srce. Kar nisem mogla stran s tega mesta.

In ko me je Peter končno prepričal, da greva dalje, sva se nekaj sto metrov naprej spustila v globel, kjer je voda strmo stezo spremenila v ozko in meter globoko grapo, po robovih katere je bilo treba stopati res previdno. Kmalu pa se je grapa spremenila v po strmem gozdu speljano ozko stezico, ki se je vijugala proti soteski Hudega potoka. Začelo je spet deževati. Na drevesih sem opazila oznake, da je to pot XIV. divizije, obenem pa tudi transverzala kurirjev in vezistov, ki je bila označena z modrorumenim krožcem, ki je občasno potekala po trasi E6.

Steza je bila v mokrem vremenu precej neprijetna za hodit. Morala sem biti  previdna, da nisem pristala na zadnjici in se skotalila po mokrem listju navzdol na dno soteske.

Ko sva srečno prispela dol, je deževalo že tako močno, da je bilo potrebno nadeti pelerine. Zaradi dežja tudi nisva šla pogledat Mornove zijalke (arheološko najdišče iz starejše kamene dobe).

Še eden izmed razlogov, da se sem še vrnem, sem sklenila.

Bilo je hladno in bila sem mokra po nogah in čevljih, ki so bili lahki, poletni. Ko sva prišla do prvih hiš, sva vsa vesela naletela na gostilno/okrepčevalnico Grebenšek, kjer sva hvaležno popila vroč čaj. Vedela sva, da naju do Mozirja čaka še kar nekaj hoje, dež in hlad pa se je neusmiljeno zarezoval v najini telesi in duha.

Nekaj pred sedmo zvečer sva vkorakala v Mozirje. Oba sva bila prvič tu, Mozirje je turističen kraj in s prenočišči ne bi smelo biti problema, sva na glas razglabljala zadnji kilometer pred koncem hoje. Na prvi apartma, ki naletiva, bova vprašala. In res sva, na apartmaje Skok, kjer na žalost niso bili popolnoma prepričani, če bodo nocoj imeli kak prost apartma, ki bi naju stal 60 eur. Rezervirala sva to teoretično mesto in šla iskat dalje. Peter se je že navadil mojega ciganskega načina iskanja prenočišč in vseh drugih tehnikalij (in me pri tem začel posnemati) ter kar na pumpi vprašal črpalkarja, če ve, za kakšno možnost nočitve. Vprašanje je slišal nek možak, ki je ravno točil gorivo in povedal, da on ve za turistično kmeijo, kjer imajo prostor. Celo ponudil se je, da naju do tja zapelje. Med vožnjo sem strahoma opazovala kod in kam se peljemo, ker sem se bala, da bova morebiti spala precej daleč stran od najine smeri hoje. Pa na srečo ni bilo tako hudo.

Prispela sva na kmetijo Levc, kjer naju je sprejela gospodinja in z velikim užitkom sem slekla mokre hlače in sezula čevlje, ki so se zelo dobro držali (o čevljih več v naslednjem zapisu) ter stopila pod topel tuš. Aleluja.

Kmetija ni nudila večerje, temveč le nočitev z zajtrkom. Takoj po tušu sem Petra poslala vprašat kje in kako bi lahko naročila morda pizzo ali taxi, da se zapeljeva do mesta. Nisva bila pri volji zopet hodit po dežju. Gospodinja je nekoliko oklevala, potem pa odgovorila, da nama bo ona nekaj pripravila in poudarila, da to pri njih ni ustaljena praksa. Prosila sem za brezmesni obrok.

Čez pol ure sva že sedela za mizo, na kateri je stala posoda z zelenjavno juho, ki je bila izvrstna, v kuhinji so se pekle pa še palačinke, katere sva zmazala, kot bi mignil. Bilo je res okusno, bilo je domače in narejeno iz njihovih pridelkov.

Po večerji smo se še nekaj časa pogovarjali, o življenju na tej kmetiji skozi čas, o spremembah, ki jih prinašajo novi časi...pozneje se nam je na kratko pridružil še njen mož in dodal zgodbi še svoj vidik.

Gospodinja je povedala, da je na kmetiji že 45 let (priženjena), da ni ničesar vedela o kmetovanju, ko je prišla. Meni je pa delovala tako mladostno, mojih let ali pa še mlajša. Carica.

Uh kako dobro sem spala nocoj. Zares dobro.

Kosilo na Slemenu 16 eur, čaj pri Grebenšku, 5 eur

Prenočevanje z zajtrkom 25 eur/osebo- 50 eur 

(večerja je bila gratis, zanjo sva pustila 10 eur)

Prehodila približno 22 ali 23 km.

Camino v Santiago de Compostela, julij 2010

Julij 2010

»When we trust, Camino will bring us everything we need. And if we don’t, we bring everything in our heavy rucksaks«, sem pametno razložila mlademu romarju, ki je sopihal v hrib, noseč v svojem težkem nahrbtniku še mali šotor (slišal je namreč, da je na Caminu težko najti prenočišče). Ko zaupamo, nam Camino priskrbi vse, kar potrebujemo. Če pa ne, vse prenašamo s seboj v svojem težkem ruzaku. In če besedo Camino zamenjamo z besedo Življenje, prepoznamo veliko modrost. Knjiga Camino, avtorice Shirley MacLaine, je bila tisti prvi in glavni potisk, ki me je že l. 2000 spodbudila, da sem si obljubila, da nekega dne tudi jaz prehodim to starodavno romarsko pot. In pojma nisem imela, kako ali kdaj, niti zakaj. Toda ne na starost in ne, ko bom v pokoju, kot še danes pogosto slišim ljudi, da rečejo. Ko bo primeren čas.
In prišlo je 2010, sveto leto (po romarski tradiciji), ko god sv. Jakoba (zavetnika poti) pade na nedeljo. Kdor po sveti tradiciji prehodi Camino v tem letu (in gre k spovedi) naj bi bil zveličan (greš takoj v nebesa). Nebesa me niso zanimala, Camino pa me je in vse okoliščine so bile primerne, da se s Petrom odpraviva. Pa sva se. Na približno 800 km dolgo pešpot. Najbolj znana je francoska smer, ki se začne izza Pirenejev, v mali francoski vasici Saint Jean Pied de Port. Prebrala sem vse dosegljive knjige o Caminu, brskala po spletu, iskala informacije, toda kljub temu sem v svoj nahrbtnik naložila mnogo preveč reči (priporoča se cca 10% lastne teže oz. max 12 kg),  jaz sem imela 14 kg. Doma se mi to sploh ni zdelo težko.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Torej pot poteka vzdolž celotne severne Španije do cilja, ki je v Santiagu de Compostela. Tam naj bi okoli l. 950 odkrili grob apostola Jakoba, prvega oznanjevalca evangelija v Španiji, ki pa je tam le pokopan.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Sijoča zvezda nad grobom in ostali čudeži so takoj začeli privabljati trume romarjev z vseh koncev in krajev. Bil je mesec julij, mesec sonca in zrelega žita. Sopiham v hrib. S težo vseh svojih strahov in krame na hrbtu. Zmedena v glavi. Srce pa se je pritajilo in čaka. »Kako za vraga bom sploh zmogla takšno pot?«, se sprašujem, medtem, ko me vsi po vrsti prehitevajo. Preveč sem si naložila. Teža ruzaka se povečuje z vsakim korakom, vsakim metrom na vročem soncu. Čas dobi drugo dimenzijo, prav tako razdalja. Razvleče se v neskončnost. Peter me zaskrbljeno gleda: «Nekaj boš morala dati ven iz ruzaka.« Jezna sem nanj, ker to sama dobro vem, pa še nisem pripravljena na odlaganje preteklosti, kajti ruzak je simbol naše preteklosti in občutkov varnosti. Oklepam se je z obema rokama. »Enjoy your pain!«, (op. uživaj v svoji bolečini), nama lahkotno zakliče Avstralec, ki je z ženo peš na poti iz Kolna že devet tednov. »Po četrtem ali petem dnevu začne boleti«, še doda. Bil je najin drugi dan. Omotična od utrujenosti mu nisem čisto verjela, kajti predpostavljala sem, da bo vsak naslednji dan lažji od prejšnjega, ampak bil je težji in to zelo. Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa. Telo je želelo komunikacije z mano, moje pozornosti in morala sem ga začeti poslušati, ga upoštevati. Kadarkoli sem prezrla njegova opozorila, je začelo tako zelo boleti, da enostavno nisem mogla dalje.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

»Camino vsakogar upočasni«, je izjavil Peter, ko je gledal krvave žulje na stopalih mladega fanta, ki je kljub temu vsak dan prehodil po 40 km. Da te, v kolikor delaš v nasprotju s svojim telesom in njegovimi zmožnostmi, nemilostno zaustavi. In postaneš ponižen, spoštljiv do sebe, svojega telesa in Poti. Nič kaj dosti se doma nisem fizično pripravljala, kajti zdelo se mi je, da se ni mogoče pripraviti na 800 km pešpoti v enem kosu. Kondicijsko povsem povprečna 46-letnica. Nekajkrat sem si naložila težkih kamnov v ruzak in z njimi kolovratila po ljubljanskem Rožniku. »Nič posebnega, kar ne bi zmogla«, sem si takrat mislila, »preveliko famo delajo okrog tega Camina«. Res je. Ni variante, da te karkoli sploh lahko zares pripravi na takšno pot. Vse, kar sem prej prebrala, slišala, se je že v prvem trenutku »trpljenja« na poti sesulo v prah. Peter, ki ni čisto nič prebral, je bil mnogo manj obremenjen in bolj sproščen. Znanje ti ni vedno v korist, včasih ti je tudi v breme.
Po tednu dni hoje se je telo utrdilo, privadilo na nov ritem in Camino naju je sprejel. Stvari so v bistvu zelo preproste. Hoja, počitek, hranjenje, spanje. Vmes nekaj komunikacije, fotografiranja, ogledovanja. Vsak dan isto. 33 dni. A vsak dan drugje, z drugimi ljudmi, na drugih poteh, prenočiščih, mestih, vaseh… Ta enostavnost se lahko kmalu spremeni v rutino, če dopustiš. Mesto postane enako mestu, vas vasi, človek človeku. A znotraj mene se je dogajalo celo vesolje. Pot mi je vseskozi odslikavala mene. Camino je prispodoba Življenja. Je pot za življenje in v življenje. Je Ljubezen. Lahko pa je tudi veliko trpljenje in muka. Odvisno, kako se postaviš, ko ga opazuješ in definiraš. Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca, Camino pa je  v srcu vsakega romarja na njemu edinstven način.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Tudi srečevanje ljudi oz. romarjev je bilo podobno kot v življenju. Z nekaterimi smo se srečevali del poti, vsakodnevno, potem pa so kar izpuhteli neznano kam in se spet kar naenkrat pojavili. Nekaterih nisva videla nikdar več, nekatere sva spet srečala šele na cilju… Človek pride, je prisoten v tvojem življenju in gre. Brez kake posebne drame. Nekateri so prisotni čisto na kratko, spet drugi te živcirajo neznansko dolgo, tretje bi rad zadržal, pa ti izletijo iz rok naslednje jutro po zajtrku. Vsak pa pusti delček sebe v tebi. Dotaknila se naju je neka mlada mamica, ki je hodila z dvema hčerkama, dvojčicama, starima kakih 5 let. Sama, z ogromnim nahrbtnikom. Z nikomer ni kaj dosti komunicirala, punčki pa sta bili naravnost fenomenalni. Hodili sta bolje in z manj pritoževanja kot marsikateri odrasel človek. Ko smo se popoldne nastanili v albergu in se stuširali, je večina odraslih šla počivat, a ne deklici. Šli sta se igrat. Kdaj in zakaj se odrasli prenehamo igrati?! Potem sva se precej časa srečevala z nekim starejšim  možakom, z velikim trebuhom in še bolj ogromnim ruzakom. Za njega sva sumila, da se vmes vozi. Neko noč smo preživeli skupaj v neki mali samostanski sobici, kjer je bila razdalja med posteljami pol metra. Neznosno je smrdel po alkoholu in vso noč enormno smrčal. Jezna in neprespana sva se odtlej izogibala spanju v istem prostoru z njim. Kako veš, da se nekdo vmes vozi? Ker ga med potjo ne srečuješ nikjer drugje kot na cilju, oz. malo predtem. In zjutraj, ko štartamo. »In potem se bo hvalil, da je prehodil Camino«, se je na glas jezil Peter. »Ni pošteno do teh dveh malih deklic, ki sta ga res…«, je še dodal. Jaz sem ga pa mirila, z besedami, da vsak od nas sam zase in samo zase prehodi to pot in da kljub temu, da ves svet verjame v nekaj, on sam dobro pozna resnico. Svetu lahko lažeš, sebi težko.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Zelo pogosto oz. praktično skozi vso pot sva imela vaje v (ne)pričakovanju. Vse poti, križišča, odcepi so zelo dobro označeni, z značilnimi rumenimi puščicami ali školjkami, ki so zaščitni znak Poti, tako da se nikoli nisva izgubila, le pozoren moraš biti, prisoten. Pogosto pa se je zgodilo, praktično ves čas do samega konca, da se je pred nama odprl pogled na pokrajino, kjer je bilo več poti, več različno velikih hribov, in tako sva vedno kalkulirala, kam naju Pot vodi? Ali bo vzpon na tale položen hrib ali mogoče na tistega strmega v daljavi?! Ali bomo hodili po poti, ki se zdi prijetno senčnata ali bo bognedaj spet ona druga po soncu?! Za tem ovinkom bo pa že najina vas!! (tista v kateri sva se odločila prespati). Pa je bil le nov ovinek ali nov klanec. Ali pa je cesta tik pred hribom odvila levo k drugemu hribu. Pa kaj je to v človeški naravi, da se tako težko prepusti življenju, da neprestano nekaj pričakuje, si želi in je razočaran, ko tega ne dobi? In ko končno neham upati, da bo za naslednjim ovinkom cilj, se pričakovano zgodi. Pravzaprav se vdam v usodo, ne da bi se iz tega prej kaj naučila. Vedno se pred tabo odpre ravno toliko poti, toliko kažipotov, da lahko nadaljuješ. Nič več, kot je potrebno. In tako korak po korak, meter po meter, prispeš do cilja. Se sprehodiš čez Camino. Povsem v svojem ritmu. V sozvočju telesa, srca in uma.
 

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Zadnjih 100 km poti je bilo prav posebnih, kajti takrat so se nam pridružile trume španskih romarjev, z željo, da dobijo znamenito kompostelo – potrdilo o prehojeni poti, ki ga prejmeš, če prehodiš vsaj 100 km, je pa enako tistemu za prehojenih 800 km. »Tako je, kot bi šli na Brezje«, je komentiral situacijo Peter. Naenkrat na poti množice ljudi. »Stari« romarji so se vsi nekam porazgubili. Glasno klepetanje, konec mirnega poglabljanja vase, konec pozdravljanja drug drugega in zanimanja, ki ga izkažeš sotrpinu na poti. Resničnost je z vso silo udarila in presekala ritem, ki smo ga živeli nekaj tednov. Civilizacija se bliža in situacija nas počasi pripravlja nanjo. Nikamor nisi mogel ubežati, hrup je bil povsod, ljudje so bili povsod. Seveda naju je to spravljalo v travmo, kajti telo, um in duh so bili navajeni na ležernost narave, na čudovite sončne vzhode v tišini, na mir, ki ga ponujajo neskončno dolge poti skozi žitna polja. Da, prišel je čas za sprejemanje nemira in množičnosti. In vse to je Življenje. Vse to je Camino.

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Sam prihod na cilj ni bil prav nič bombastičen. Pozabili so nama položiti rdečo prepogo in nihče po nama ni metal rožnih lističev. Prikorakala sva v sodobni svet, zaradi katerega bi se sv. Jakob najbrž v grobu obračal, če bi ga videl. Santiago de Compostela dobesedno živi na račun romarjev. Na desetine trgovinic s spominki, lokalčki, bari… Camino se prodaja na veliko v najrazličnejših oblikah. Pravzaprav je celotna pot zelo zaznamovana z njim. Spomeniki romarju so postavljeni v vsakem večjem kraju, šla sva mimo več muzejev o Caminu, cerkve so postavljene skoraj za vsakim kokošnjakom. V kraju, velikem kot npr. Medvode, sem jih naštela kakih pet. Ogromno barov ponuja romarski menu za 10 eur, ki jim prinaša kar lep zaslužek, saj poleti romarjev zlepa ne zmanjka. Temu primerno se obnašajo tudi domačini – vljudno in večji del spoštljivo. Vsepovsod, razen v mestih, te domačin pozdravi, razen na zadnjih 100-tih km, ko je koncentracija španskih romarjev prevelika. In romar, ki stopa po ulicah Kompostele, začuden, ker ne občuti nobene evforije, nobenega posebnega navdušenja, je v sebi mešanih občutkov. Po eni strani vesel, ker je dosegel svoj cilj, po drugi žalosten, ker ga je konec. Le kdo bi to razumel?!

(foto: osebni arhiv Tadeje Virant)

Od vsepovsod se slišijo glasovi vernikov, ki glasno molijo ali pojejo krščanske pesmi, se glasno pogovarjajo in razposajeno kričijo drug drugemu. To so oni, ki so se na cilj pripeljali ali pripešačili le zadnjih 100 km (veseli, ker jim je uspelo). Pravi romar tiho in spoštljivo stopa vse do zadnjega koraka. Dobro mu je poznana tišina in svežina nedolžnih jutranjih prebujanj narave, pozna valovanje zrelega žita na desetinah kilometrov žitnih polj, sprehajal se je skozi vinograde, galicijske gozdove in se med potjo pogovarjal s samim seboj in z vsem, kar ga je obkrožalo. Zato se v upanju, da sredi velikega mesta spet začuti košček tišine, odpravi v veličastno katedralo sv. Jakoba, kjer pa je ponovno razočaran. Vsepovsod ljudje, ki fotografirajo, se skoraj glasno pogovarjajo, in takrat se zave, da je bil na prostranstvih polja in poti veliko bližje bogu, kot bo kdajkoli v tej katedrali. In žalosten zapusti cerkev. Da bi prišel do relikvije sv. Jakoba, moraš stati v vrsti na vročem soncu, ne vem, kako dolgo, ker sem malo pogoljufala in sem se tja izmuznila kar preko ograje v cerkvi. Pokleknem pred skrinjo in v trenutku se mi prvič na tej poti ulijejo solze. Srce je popolnoma mirno.
Zmogla sem. Čudeži se zares dogajajo. Za teh nekaj trenutkov s sv. Jakobom sem prehodila 800 km peš. Je pa moral biti zares poseben mož tale Jakob. Skozi okna vlaka, vozečega proti Madridu, sva opazovala lepo pokrajino, ki v naslednjem hipu že zbeži mimo. »Španija je iz vlaka precej lepša«, je komentiral Peter. Jaz pa sem dodala: »Seveda, ampak, ko hodiš skozi njo, si povezan z njo, z zemljo, naravo, ljudmi in živalmi ter samim seboj. Vse okrog sebe zares občutiš, vonjaš, slišiš, okušaš. Ko pa se pelješ mimo, pa so to le hipne slike pokrajine, kot bi gledal film.«