edina posvečena tema svetnikoma v Sloveniji
https://www.nazarje.si/objava/62698
Zjutraj pa je bil pogled tak, spodaj cerkev Sv. Jošta, levo pod gozdom pa najin mali šotorčič.
Kar mokrega je bilo treba zložiti v ruzak. Na srečo se je s tem ukvarjal Peter. Poleg dežja so me zbujali zvoki nekih živali, ki so se sprehajale mimo, bogsigavedi kaj je bilo. Nekaj metrov stran od šotora pa sem opazila tudi pasji drekec. Aha, torej tudi ponoči naju je prišel kontrolirat. Stari pasji modrec. Ko sva odhajala, sem gledala okrog hiše (zopet ni bilo nikogar doma, listka ni bilo več na vratih) kje bom še zadnjič lahko videla psa- modreca. In je počasi prikorakal izza vogala hiše, pozdravim ga in se poslovim. Ko to storim, se dostojanstveno obrne in odide nazaj za hišo.
Pa če to ni bila ena stara duša, si mislim?!
Preko prelaza Lipa je sledil daljši spust v dolino, vse do Motnika.
Z roba Menine planine, po gozdovih, samotnih stezicah, pašnikih s kravami, v meglenem jutru...
Včeraj v Mozirju je Petra, ko me je čakal pred lekarno, ogovoril nek starejši mož. Vprašal ga je kod hodiva in ko je izvedel, da po E6, se je razgovoril. "Cigler (pobudnik za celotno E6) je bil hud potepuh, večkrat je prehodil celo traso E6 (od Baltika do Jadrana). Če bi bil to kak Američan ali Nemec bi mu že zdavnaj postavili spomenik. Tako je pa samo nek Slovenec. Ja, Slovenci smo znani po tem, da tuje cenimo bolj kot naše. Žalostno. Umrl je pa tako, da je rešil svojo hčerko, ki se je zaplezala v neki steni. Ona ali on. Žrtvoval se je zanjo."
Kako resnično je povedal ta možak in kako pretresljiva smrt.
Ko hodiš po tej poti, šele vidiš kakšno ogromno delo je bilo opravljeno. In si preprosto lahko samo hvaležen za to, da imamo to prekrasno deželo in to izredno raznoliko Pot po njej (med drugimi).
Na nekem predelu je steza v gozdu res ozka in strma, zato ne priporočam, da bi se po njej šlo v mraku ali v temi.
Ker je bilo zjutraj vse mokro, nisva jedla na tisti mokrih tleh, ampak sva želela čimprej v dolino. Točno na prevalu Lipa je pod lipo stala klopca, bila je sicer še malo vlažna, a bilo bi lažje sedeti. Predlagala sem, da se ustaviva tu in pojeva zajtrk. Peter ni bil zato, je rekel, da bova malo kasneje. Strinjala sem se, čeprav sem vedela, da pojma nima kje in kdaj kasneje. Zatem se je začel zopet daljši klanec in meni je začelo zmanjkovati moči. Peter je hodil spredaj, jaz pa sem se zadaj jezila nanj, v bistvu sem se jezila sama nase. Nisem vztrajala pri svoji potrebi, čeprav sem vedela, da je nujna. Zakaj nisem? Zakaj sem se jezila nanj? Dovolj časa sem imela za razglabljanje o tem. Ko je videl, da me zdeluje, je rekel naj se usedeva na nek obcestni kamen in pojeva. Iz trme sem rekla da ne. Če sva hodila tako dogo, bova počakala na dostojno mesto. Saj vedno pride.
In res je prišlo. Na nekem odročnem kraju je stala lepa lesena hiška. Služila je kot vikend, bila bi pa lahko tudi bivalna hiša. Lepo v miru sva na klopi pojedla in se pomirila.
Na tabli na Št. Joštu je pisalo, da je do Motnika dve uri in pol hoda. Midva sva potrebovala uro več. Včasih so tudi zapisi na naših planinskih kažipotih malce nerealni.
Pogled na Motnik nama je narisal nasmeh na obraz. Gosilna, kava, topla hrana, juhej!!!
In res, čeprav na zunaj na videz neugledna gostilna, se je izkazala skoraj za vrhunsko kulinariko v danih razmerah. Lastnica nama je naredila kosilo, sveže skuhano in okusno, s sladico in pijačo vred je računala le 17 eur. Pustila sva 20. Sonce je posušilo šotor, midva sva si odpočila in si malo opomogla. Vprašala sva, če res nudijo tudi spanje, kot piše v vodniku.
"Vse do lani smo", je povedala. "Povpraševanja po prenočiščih je vse manj. Slovenci večinoma hodijo po par dni, zelo malo Slovencev se odloči in gre po celi trasi v enem kosu tako kot vidva, večinoma tako hodijo tujci."
"Kaj pa storite, če pride na večer kak pohodnik, kot midva?"
"Odpeljemo ga do Trojan."
"Še dobro, da nisva včeraj zvečer potegnila do Motnika", sem na glas razmišljala, "Spet bi bila prikrajšana za del poti."
Tudi za legendo o motniškem polžu sem slišala prvič.
Danes bova prespala pri Staši, pri moji romarski kolegici, znani pohodnici in zares prijetni osebi. Zaključila bova v Trojanah, kamor naju pride Staša iskat in jutri zjutraj tudi nazaj odložit.
Na poti do Trojan sva pred neko malo vasico, v gozdu naletela na ogromen kup kokošjega gnoja, ogromen kup. Prva hiša tik ob gozdu je imela kokošjo farmo. Neznosno je smrdelo okoli nje. Uboge kokoške, si mislim, res uboge, preživeti vse svoje življenje v smradu, na rešetkah z minimalnim prostorom, kakšno življenje!
Ah človek!!
Tik pred Trojanami se nekaj zakvačkava med iskanjem oznak in sestopiva bolj po občutku, kot po oznakah. Kar zmanjkale so vmes. Vstop na parkirišče je bil stresen. Polni avtobusi ljudi, motoristi, avtomobili, vrste v čakanju na nakup krofov. V bistvu meni trojanski krofi nikoli niso bili všeč. Preveliki in prepocasti so mi.
Letos sem v bifeju na plaži v Strunjanu jedla strunjanske krofe. Natakar jih je pred tem pohvalil, da so boljši celo od trojanskih. Iz radovednosti si torej naročim enega.
In veste kaj, res mi je bil strunjanski krof mnogo okusnejši od trojanskega.
Med čakanjem na Stašo sem ugotovila, da gre tod mimo tudi Pot sv. Martina.
Poti ne bo zmanjkalo zlepa, prej mi bo zmanjkalo časa, si mislim.
Neka kolesarka naju poprosi, da ji čuvava dragoceno kolo, medtem, ko si gre kupit krofe.
"Vama najbolj zaupam tule", nama reče.
Je bil to kompliment?
Staša naju je odpeljala v Zagorje ob Savi. Čeprav se je čez en dan odpravljala na daljše potovanje, naju je z veseljem pogostila. Skuhala izvrstno večerjo, spekla mufine, pogovarjali smo se dolgo v noč. Babi Ivi (Stašina mama) nama je v stroju oprala cunje in jih obesila, zjutraj pa je igrala na citre.
"Hvala za prijaznost in gostoljubnost. "Ja, saj drugje pa drugi gostijo naše. Tako se vse izravna", je komentirala mojo zahvalo babi Ivi.
Prehodila cca 14 km.
kosilo Motnik 20 eur
trgovina 5,40 eur
Trojane 5,90 eur
Ni komentarjev:
Objavite komentar