Zaplana - Otok/Cerkniško jezero, 1.dan

Naslov tega bloga bi morala spremeniti. Res sem se odpravila peš v Medjugorje, vendar do tja nisem prišla. Pa naj zaenkrat ostane, ker morda nekoč pa še bom.
Priprave na to pot so bile dolge, najdaljše od vseh dosedanjih. Ure in ure sem preživela ob računalniku, študirala pot, si zapisovala vmesne kraje, razdalje, prebirala bloge tistih, ki so to pot že prehodili, tako da mi je Peter dejal, da bom jaz več časa porabila za priprave, kot za pot samo. In dejansko se je tako tudi zgodilo. Pa še kondicijski treningi s polnim ruzakom naokoli... precej  moje vložene energije in pozornosti.
Noč pred odhodom dolgo, dolgo nisem mogla zaspati. Ob enih sem zadnjič pogledala na uro, čez manj kot pet ur me je pa vso matasto prebudila budilka. Nekako v počasnem posnetku sem se oblekla, tudi Peter je vstal, skupaj sva pojedla zajtrk in malo pred sedmo uro zjutraj sem stopila skozi hišna vrata. Nek poseben čar je v tem, da greš nekam peš od doma. Še bolj poseben pa, ko peš nekam tudi prispeš. Zato sem začela od doma, čeprav sem prej razmišljala, da bi začela v Logatcu, kajti razdaljo od doma do Logatca sem prehodila že mnogokrat.

27.5. 2018 nedelja zjutraj je. Napovedoval se je prelep majski dan. Bila sem radostna v srcu, vznemirjena in malo prestrašena nad intenzivnostjo čustev, ki so me prevevala zadnje tedne.
Ko sem šla mimo logaške cerkve, je zvonilo za k maši, srečala sem nekaj ljudi, ki so bili namenjeni v cerkev. Malo naprej od pokopališča pa mi nasproti pride prekrasen oranžni muc. Oba se ustaviva, ko se srečava. Sklonim se k njemu, ga pobožam in mu naročim naj pazi nase, ob vsem tem prometu, ki je potekal na cesti poleg. Odidem dalje, po kakih desetih metrih se ozrem nazaj. Muc je še vedno sedel tam, obrnjen tako, da je gledal za menoj. Pomaham mu.
Ko zapuščam Logatec, se spomnim, da bi lahko začela fotografirati. Ti prizori so mi tako vsakdanji in blizu, da do sedaj niso pritegnili očesa mojega telefončka.
V smeri proti Lazam se pot vzpenja, cesta zjutraj ni prometna, obdaja me gozd in lepa narava, tako, da začenjam okušati prve lepote romanja.
V Lazah je mali bife, v katerem sem se prvič ustavila 4 leta nazaj, na Jakobovi poti od Slovenske vasi proti Trstu. Takrat sem prvič hodila sama in bila sem naravnost navdušena nad zeleno lepoto moje domovine.
Danes sem se ustavila drugič. Ura je bila  okoli pol desetih, v noge mi je postalo vroče, zato sem se iz pohodnih čevljev preobula v Teva sandale, v katerih sem potem hodila vseh osem dni.
V Ivanjem selu sem se srečala s Primorsko avtocesto, pod katero sem šla. Hrup prometa z nje pa se me je dotaknil že, ko sem zapustila Logatec. Nekatere reči sčasoma postanejo tako samoumevne, da jih ne opazim več. Ali pa jih opazim, ko jih nenadoma ni več.
Tako sem dolga leta v Ljubljani živela ob zelo prometni Celovški cesti, v 4. nadstropju, točno nad cesto. Ko je potekala vojna za Slovenijo, prometa po Celovški cesti ni bilo. Bile so barikade in ponoči sem se zbujala presenečena nad tišino, ki vlada zunaj. Ko sem se navadila na nočno tišino, pa se je promet spet vrnil.
Pozdravim žensko, ki na travniku grabi sušečo se travo. Povpraša me o moji hoji. Lepo se ji zdi, da si vzamem čas in grem.

Vonji današnjega dne so bili omamni. Začetek moje poti je bil tako lep in prijeten. Dišal je po zgodnjem poletju, napovedoval je Pot z veliko začetnico.
Unec je kar zdrvel mimo mene in v Rakeku sem se znašla ravno za čas kosila. Gostilna Furman je bila točno ob moji poti. Ustavim se, naročim eno veliko solato in zraven pojem sendvič iz ruzaka. Telo se je spočilo in podprlo za cesto med Rakekom in Cerknico, ki je postala prometna. Ker je tudi sonce dobilo na moči, je bil to najtežji del današnje poti.

V Cerknici pozdravim kip Martina Krpana, ki v naročju še vedno prenaša kobilico, poližem sladoled in jo mahnem naravnost proti Jezeru. Že nekaj časa je zorno soparno, sedaj se je začelo pa še oblačiti.
V Dolenji vasi naletim na travnik poln parkiranih avtomobilov in zaporo ceste. Dneve Notranjskega parka imajo. Veliko je ljudi, pod šotorom imajo tudi veselico in niti malo me ne zamika, da bi se tam ustavila. Ustavim pa se ob pašniku, kjer opazim malega konjička- neke vrste ponija. Radoveden je in me s pogledom spremlja še več metrov. Ko se pred vstopom na Jezero usedem v senco, pa mimo mene pripelje ogromen turistični lojtrnik, poln ljudi. Počasi ga vlečeta dva temno rjava konja. Delujeta mi utrujeno.

Tudi sama sebi delujem utrujeno. Po telefonu se dogovorim s Petrom, da se dobiva na Otoku, mali vasici, od Cerknice oddaljeni kakih pet kilometrov. Ko je Jezero v svoji polni moči, je ta vasica skoraj v celoti obdana z vodo.
Na samem Jezeru skoraj ni bilo ljudi, zato je bila pot čezenj sproščujoča. Zadnje kilometre pred Otokom pa samotna in ko mi je nasproti zelo počasi pripeljal avto, sem rahlo zadržala dih. Ustavil je le nekaj metrov pred menoj. Tak filmski prizor. Avto, samota ob jezeru in jaz na mostičku v pričakovanju, kaj se bo zgodilo sedaj. Vrata avtomobila je odprl mlad fant s fotoaparatom v roki in se odpravil slikat motive na jezeru. Njegova punca je počakala v avtu.
Domišljija včasih pretirava. Prevečkrat pretirava.
Biti kot mali otrok, ki se vsega veseli, se vsemu čudi in v vsem uživa. Biti nedolžen mali otrok.
Če boste kdaj v teh krajih, pojdite peš proti Otoku, morda še od Otoka proti Lazam pri Gornjem Jezeru, kjer bom hodila jutri. Lepa in zelo posebna pot.

Cerkvica na Otoku je v gozdu, nekoliko dvignjenem nad vasjo. Seveda sem morala do nje. Najprej po kolovozu in zadnjih 50 metrov po ozki gozdni stezi. Okoli nje je pokošeno, vendar se zdi več ali manj zapuščena.

Današnji dan je pod streho. Kmalu me pokliče Peter, čaka me pred vasjo.
Ko se voziva nazaj domov, nama v gozdičku pred najinim domom cesto prečka temna kača. Hitro polzi čez pot, za njo pa vztrajno skaklja črni kos in jo vsake toliko časa kljune. Sem in tja kača sikne nazaj proti njemu, takrat kos odskoči, vendar takoj spet kljuva proti kači.
"Kaj bi pa tole pomenilo?" rečem glasno. Pogumni kos, ki nadleguje relativno veliko kačo (moral je biti kak gož) točno danes. Toliko kolovratim po gozdu, travnikih in poteh tu okoli pa tako zelo redko naletim na kačo. Na kačo s kosom pa sploh še nikoli.
Prehodila cca 33 km. Spala doma.